VDSS Sodba in sklep Pdp 483/2024

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v točki IV izreka delno spremeni, tako da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zniža na 846,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2023 do plačila (točka I izreka). V presežku do zahtevanih 11.119,37 EUR (za znesek 8.119,37 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Dovolilo je spremembo tožbe (točka III izreka, ki ni predmet pritožb). Tožniku je naložilo, naj toženki plača stroške postopka v višini 1.089,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka IV izreka). Toženko je določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse v višini 27 odstotkov (točka V izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev (točki II in IV izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je s kršitvijo pravice do počitka, ki mu jo je bila toženka dolžna zagotoviti poleg plačila za delo, nastala premoženjska škoda. V zvezi s tem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Čeprav pravica do nadomestila za izostali počitek ni izrecno določena v Direktivi 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, to izhaja iz razlage člena 17, Razlagalnega sporočila k njej in sodne prakse. V vtoževanem obdobju je prejemal fiksno plačo z dodatki, ne glede na dejansko število ur opravljenega dela. Plačilo za čas izravnave ur delovnega časa se nanaša na predhodno opravljeno delo in ne zajema plačila za prikrajšani čas počitka. Na račun izostalega počitka je tožnik opravil več neplačanega dela, saj so bili presežki njegovih delovnih ur izravnani. S tem je bil v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom postavljen v neenakopraven položaj. Ker neizrabljenega počitka, ki ima tudi ekonomsko vrednost, tožnik ne more koristiti za nazaj, mu je toženka dolžna iz tega naslova izplačati nadomestilo plače. Mesečna plača vključuje tudi ure minimalnega počitka, zato je bila toženka dolžna tožniku poleg plačila za delo zagotoviti tudi počitek. Tudi sicer se toženka svoje odgovornosti ne more razbremeniti zgolj s plačilom več opravljenih ur dela, ampak je tožniku dolžna povrniti vso škodo, ki mu je zaradi prikrajšanih ur počitka nastala. Toženka je bila z nezakonitim odrejanjem delovnega časa, ko bi moral tožnik počivati, na račun njegovega zdravja neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo o stroških postopka, ker ni razlikovalo med uspehom strank glede na temelj in višino zahtevka. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnik v celoti uspel z zahtevkom za povračilo nepremoženjske škode. Toženki je neutemeljeno priznalo nagrado za njene vloge z dne 28. 8. 2023, 18. 9. 2023, 27. 9. 2023, 13. 10. 2023, 21. 2. 2024, 29. 3. 2024 in 29. 4. 2024, čeprav niso bile potrebne za postopek. Napačno je odmerilo višino materialnih stroškov tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (točke I, IV in V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju s 111. členom in 269. členom ZPP pri presoji neutemeljeno upoštevalo prepozne navedbe tožnika v njegovih pripravljalnih vlogah z dne 11. 9. 2023 in 19. 2. 2024, s katerimi je bistveno spreminjal svoje prvotne tožbene navedbe. S kršitvijo pravil o prekluziji je zavleklo reševanje spora in toženko postavilo v neenak položaj. Kljub pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika je toženko neutemeljeno pozvalo k predložitvi evidenc o delovnem času, ne da bi jo pri tem s sklepom seznanilo o pravnih posledicah takšnega poziva. S tem je dopustilo izvedbo informativnega dokaza. Sodišče prve stopnje ni podalo jasnih razlogov o protipravnem ravnanju toženke, ni se opredelilo do obsega nepremoženjske škode niti do višine pravične odškodnine, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je presojalo določbe o nadurnem delu in spregledalo, da je organizacija delovnega procesa v pristojnosti delodajalca. Posledično je napačno štelo, da toženka pri odrejanju dela ni mogla izbirati med odreditvijo nadurnega dela in prerazporeditvijo delovnega časa. Minimalno trajanje tedenskega počitka je razlagalo v nasprotju z določbo 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami) in 5. členom Direktive 2003/88/ES, ko je napačno štelo, da je bila toženka dolžna tožniku v obdobju 14 zaporednih dni zagotoviti vsaj 70 ur neprekinjenega počitka. Neutemeljeno je presodilo, da tožnik v času izrabe presežnih ur dela ni počival, čeprav je bil v tem času odsoten, njegove odsotnosti z dela pa ni vštelo v delovni čas. Z izrabo presežnih ur dela je bil tožniku zagotovljen nadomestni počitek. Zmotno je ugotovilo obseg kršitev toženke, pri tem pa ni upoštevalo njenih prizadevanj k usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja tožnika. Ker je zmotno štelo, da toženka odgovarja na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ni presojalo njene krivde. Višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pri pogodbeni odškodninski odgovornosti ni predvidena, je odmerilo previsoko in neupoštevaje objektivni kriterij za njeno odmero. Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode je sledilo zgolj izpovedbi tožnika in vse njegove nevšečnosti neutemeljeno pripisalo ravnanju toženke. Napačno je odločilo o stroških postopka, ker ni upoštevalo potnih stroškov pooblaščencev toženke, s čimer je poseglo v njeno pravico do svobodne izbire odvetnika. Tožniku je neutemeljeno priznalo nepotrebne stroške za četrto pripravljalno vlogo, v kateri je navajal zgolj za ta spor nerelevantna dejstva o sindikalnem sporazumu. Priglaša stroške pritožbe.

4V odgovorih na pritožbi stranki prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev z njo izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Pri tem preizkusu je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih stranki uveljavljata v pritožbah. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je, razen v delu odločitve o stroških postopka, materialnopravno pravilna.

7Tožnik, ki je pri toženki zaposlen na delovnem mestu upravljalec dvigal, je v vtoževanem obdobju od 16. 6. 2018 do 30. 4. 2023 delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Zaradi nezakonitega razporejanja delovnega časa in odrejanja nadurnega dela ter kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka je od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

8Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen samo v delu, ki se glasi na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem se je jasno opredelilo do protipravnega ravnanja toženke, pravne narave in obsega vtoževane škode. Prav tako je višino dosojene odškodnine utemeljilo z ustreznimi razlogi, ki niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom. Zahtevek za plačilo premoženjske škode je utemeljeno zavrnilo ter pri tem podalo jasne razloge tudi za ta del odločitve. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe in sklepa lahko preizkusilo, zato pritožbeni očitki strank o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

9Tožnik je navedbe v pripravljalnih vlogah z dne 11. 9. 2023 in 19. 2. 2024 podal pred prvim narokom za glavno obravnavo 28. 2. 2024, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so bile podane pravočasno, skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP. Ta določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Z zavzemanjem za togo razlago pravil o prekluziji toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 111. členom in 269. členom ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje z upoštevanjem tožnikovih prepoznih navedb. Namen omejitve števila pripravljalnih vlog, ki morajo biti vložene najkasneje v 15 dneh pred pripravljalnim narokom, je discipliniranje procesne aktivnosti strank. Vendar pa zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni mogoče razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku.¹ Sodišče prve stopnje je vzpostavilo ustrezno ravnovesje med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka, saj je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 11. 9. 2023 in 19. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo. Pri tem je utemeljeno izpostavilo, da bi toženka v izogib naknadni spremembi višine tožbenega zahtevka evidence delovnega časa tožnika lahko predložila že na podlagi njegovega predsodnega poziva. Ker se je toženka glede vseh navedb tožnika lahko izjavila, je neutemeljen tudi njen pritožbeni očitek o pristranski obravnavi strank.

10Toženka v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Glede na tožnikovo opredelitev kršitev pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik svojemu trditvenemu bremenu zadostil. Pri tem je pravilno upoštevalo, da tožnik zatrjevanih kršitev toženke brez podatkov iz evidenc delovnega časa, s katerimi je razpolagala toženka, ni mogel natančno časovno opredeliti, saj od stranke ni mogoče zahtevati, zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, naj te listine predloži toženka, ki je z njimi razpolagala, s čimer je ravnalo skladno s prvim odstavkom 227. člena ZPP. Na drugačno presojo ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na kršitev obličnosti edicijskega poziva, ki je toženka niti ni pravočasno uveljavljala v postopku na prvi stopnji (286.b člen ZPP). Na podlagi podatkov iz teh listin je lahko tožnik šele navedel natančen obseg predhodno zatrjevane kršitve pravice do počitka. Glede na spoznavno stisko tožnika je sodišče prve stopnje zahtevo po substanciranju dejanskih navedb ustrezno omililo, njegov zahtevek utemeljeno štelo za sklepčen in dopustilo, da na podlagi predloženih evidenc delovnega časa svoje trditve naknadno še natančneje časovno opredeli.

11Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je uveljavljal odškodnino zaradi kršitve pravice do počitka, pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 179. člena ZDR‑1 v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami). Čeprav je tožnik v tem sporu zatrjeval, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, ni konkretno opredelil oblike pravno priznane premoženjske škode (prvi odstavek 168. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da s svojim zahtevkom ni navajal niti dokazal, da se mu je z izravnavo presežnih ur dela premoženje zmanjšalo (navadna škoda) ali pa onemogočilo povečanje premoženja (izgubljeni dobiček). S pavšalnimi navedbami, da naj bi na račun izostalega počitka opravil več dela, ki ni bilo zajeto s plačilom dodatka za čas izravnave ur delovnega časa, ni niti okvirno opredelil neporavnane obveznosti toženke iz naslova plačila za delo. Z vztrajanjem, da mu je bila toženka v vtoževanem obdobju dolžna zagotoviti pravico do počitka in plačilo za delo, tožnik niti v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi mu toženka za opravljeno delo plačala premalo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da se protipravno ravnanje toženke ni odrazilo v obliki pravno priznane premoženjske škode. Pravilno je pojasnilo, da pravica do počitka nima svoje lastne ekonomske vrednosti, zato je ni mogoče šteti za premoženjsko pravico. Z uveljavljanjem pravice do počitka tožnik ni utemeljeval posega v njegovo premoženjsko sfero.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku presežek delovnih ur, ki so bile izravnane, plačala kot nadure ob koncu referenčnega obdobja. Takšni ugotovitvi tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje, saj ji hkrati pritrjuje z navedbo, da je za svoje delo prejemal fiksno plačo z dodatki. Kljub temu, da izostalega počitka ni mogoče koristiti za nazaj, to ne utemeljuje upravičenja do odškodnine v obliki nadomestila plače, kot se neutemeljeno zavzema tožnik v pritožbi. Takšno upravičenje ni določeno ne v ZDR‑1 ne v Direktivi 2003/88/ES, niti ne izhaja iz njene namenske razlage ali Razlagalnega sporočila k njej. Pravica do počitka ni plačana, zato tožnik v pritožbi zahtevek iz naslova izostalega počitka neutemeljeno enači z zahtevkom iz naslova neplačanega dela. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 226/2017 v zvezi z delom vojaka na misiji v tujini na dan predvidenega neplačanega počitka, kar ni primerljivo z obravnavano zadevo. Podobno velja za sodbo VDSS Pdp 705/2015 ter sklep VSRS DoR 29/2015, ki se nanašata na neplačane dodatke policistu za delo preko polnega delovnega časa. Ker je bil tožnik za opravljeno delo plačan, saj je za izravnane presežke ur prejel dodatek za nadurno delo, se navedeni judikati, ki se nanašajo na neplačano delo vojaka na misiji v tujini na dan počitka in neplačane dodatke policistu za delo preko polnega delovnega časa od obravnave zadeve v bistvenem razlikujejo. Niti sodba in sklep VSRS VIII Ips 18/2022, ki se nanaša na reparacijski zahtevek iz prikritega delovnega razmerja in ne na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka, ni relevantna za obravnavano zadevo. Neprimerljivo je tudi dejansko stanje iz sodbe VDSS Pdp 730/2011 v zvezi z uveljavljanjem kršitve pravice do dnevnega odmora. Tožnik v pritožbi neutemeljeno povzema pravna stališča v zadevah SEU C‑214/16 (King) in VSRS VIII Ips 42/2019, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi neizrabljenega letnega dopusta, torej ne gre za primerljive pravne institute. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na sodbo VDSS Pdp 730/2011 v zvezi z uveljavljanjem kršitve pravice do dnevnega odmora. Pravica do dnevnega in tedenskega počitka drugače kot pravica do letnega dopusta ali odmora ni plačana.

13Tožnik v pritožbi upravičenje do denarnega nadomestila za izostali počitek napačno izpeljuje iz kriterija enakovrednega nadomestnega počitka, ki ga Direktiva 2003/88/ES v členu 17(2) določa kot minimalni standard varstva v primeru, da se država članica posluži možnosti prožnejše ureditve pravice do počitka na ravni posamezne dejavnosti. Posebna ureditev dnevnega in tedenskega počitka, ki bi veljala za tak primer, ni določena v zakonu ali kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (158. člen ZDR‑1). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je toženka ravnala v nasprotju s splošnimi pravili o organizaciji delovnega časa. Škodo, ki je tožniku nastala zaradi kršitve njegovih pravic iz delovnega razmerja, je pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 179. člena ZDR‑1 v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena OZ. Takšna presoja je skladna s stališčem Sodišča EU v zadevi C-429/09 (Günter Fuß), na katero se sklicuje tožnik v pritožbi. Iz te sodbe namreč izhaja, da v zvezi z obliko in načinom izračuna povrnitve škode zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka ni ustreznih določb prava Unije, zato se pri presoji višine odškodnine uporabijo merila nacionalnega prava ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti.

14Tožnik v pritožbi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo napačno utemeljuje s pravili o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je skladno s 190. členom OZ štelo, da toženka z njegovim delom, ki ga je opravil v času, ko bi moral počivati, ni bila obogatena, saj je opravljene ure dela plačala. Ustrezno je pojasnilo, da bi toženka, četudi bi zaposlila druge delavce, za opravljeno delo morala plačati. Kadrovska podhranjenost toženke zato ni bistvena za presojo, pritožbeni očitek tožnika, da se sodišče prve stopnje o tem ni opredelilo, pa je neutemeljen. V smislu plačila je neutemeljeno tudi tožnikovo pritožbeno sklicevanje na neenakopravno obravnavo v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom. Pritožbena navedba, da so vsi delavci ne glede na število ur opravljenega dela prejemali enako, fiksno plačilo, je namreč ob hkratnem priznavanju, da so bile nadure in presežne ure dela plačane v obliki dodatkov, protislovna.

15Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik v posledici protipravnega ravnanja toženke izkazal nastanek škode zgolj v nepremoženjski sferi. Pravilno je ugotovilo, da je toženka z nezakonitim razporejanjem delovnega časa v obdobju od 26. 6. 2018 do 30. 4. 2023 kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotavljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu; ZVZD‑1; Ur. l. RS, št. 43/11 s spremembami in dopolnitvami). Glede na ugotovljeno število opravljenih ur dela je pravilno presodilo, da je toženka delo tožnika organizirala v nasprotju z omejitvami trajanja delovnega časa. Pri tem tožniku ni zagotavljala počitka niti v minimalnem obsegu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi kot tudi zakonskimi delovnopravnimi obveznostmi. Ker je nepremoženjska škoda tožnika posledica kršitve pogodbe o zaposlitvi in kogentnih pravil delovnega prava, je utemeljeno štelo, da so podane vse predpostavke za pogodbeno in deliktno odškodninsko odgovornost toženke. Pri tem se je v 42. točki obrazložitve ustrezno opredelilo do krivde toženke, ki ji je glede na pričakovano skrbnost ravnanja s človeškimi viri utemeljeno pripisalo vsaj hudo malomarnost. Pritožbeni očitki toženke o zmotni uporabi določb o odškodninski odgovornosti so zato neutemeljeni.

16Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZDR‑1 in Direktive 2003/88/ES o minimalnem trajanju dnevnega in tedenskega počitka. Pojasnilo je, da ima delavec z neenakomerno razporejenim delovnim časom v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1 in člen 3 Direktive 2003/88/ES) in pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1 in člen 5 Direktive 2003/88/ES). Minimalno trajanje tedenskega počitka je upoštevalo kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1). Pri tem ni zmotno razlagalo 156. člena ZDR‑1, kot neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi. Tedenskemu počitku ni pripisalo 35-urnega trajanja, ampak je štelo, da je tolikšen seštevek minimalnega trajanja dnevnega in tedenskega počitka v obdobju sedmih dni. S takšno razlago je pravico do dnevnega in tedenskega počitka presojalo kot avtonomni pravici in pravilno sledilo stališču Sodišča EU v zadevi C‑477/21 (IH), na katero se sklicuje toženka v pritožbi.

17Toženka v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je delavec v 14‑dnevnem obdobju upravičen do skupno 59 ur dnevnega in tedenskega počitka. Čeprav je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je minimalno skupno trajanje dnevnega in tedenskega počitka znotraj 14-dnevnega referenčnega okvira 70 ur, to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tožniku namreč glede na izračun njegovega delovnega časa v vtoževanem obdobju ni bilo zagotovljenih niti 59 ur počitka znotraj 14‑dnevnih referenčnih okvirov. Tudi sicer pa se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ur izostalega počitka, temveč je glede obsega nastale nepremoženjske škode bistveno predvsem dejstvo, da so večletne kršitve toženke v zvezi z odrejanjem nadurnega dela negativno vplivale na psihofizično stanje tožnika.

18Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o obsegu njenega protipravnega ravnanja in vplivu teh kršitev na tožnika. Pri tem se neuspešno sklicuje na svoja prizadevanja pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja tožnika. Nižji seštevek izostalih ur počitka (na račun pravilnega seštevka dnevnega in tedenskega počitka znotraj referenčnega okvira), za katerega se zavzema v pritožbi, ne more pretehtati nad presojo, da so dolgoletne kršitve pravil o delovnem času negativno vplivale na psihofizično stanje tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka delovne ure tožnika, ki so presegale dovoljeno zakonsko kvoto nadur, izravnala v obliki 'kompenzacijskih ur'. S tem je prikrivala dejanski obseg nadurnega dela tožnika, ki mu ga je odrejala v nasprotju s 144. členom ZDR‑1. Na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDR‑1 je pravilno štelo, da ima prerazporeditev delovnega časa prednost pred odrejanjem nadurnega dela. Pritožbeno sklicevanje toženke na avtonomijo delodajalca pri organizaciji delovnega procesa, s čimer se zavzema za prosto izbiro med odreditvijo nadurnega dela in prerazporeditvijo delovnega časa, je zato neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vmesna obdobja prostih dni niso bistveno prispevala k razbremenitvi tožnika. Utemeljeno je presodilo, da je nepremoženjska škoda, ki je tožniku nastala zaradi pomanjkanja počitka, v neposredni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke. Neutemeljeno je njeno pritožbeno stališče, da je z izravnavo presežnih ur dela tožniku zagotovila nadomestni počitek, ker med koriščenjem 'kompenzacijskih ur' ni bil na razpolago za delo. S takšno razlago bi bila tožniku z izravnavo presežnih ur odvzeta pravica do počitka, kar je v nasprotju z namenom pravil o omejitvi delovnega časa, ki zagotavljajo varstvo zdravja pri delu in pravice do prostega časa.

19Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, v kolikšni meri je dolgotrajno protipravno ravnanje toženke vplivalo na zdravo življenjsko okolje ter osebno in družinsko življenje tožnika, ter s tem poseg v njegove osebnostne pravice. Utemeljeno je presodilo, da je tožnik zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter posledične izčrpanosti in odtujenosti od družine trpel duševne bolečine takšne intenzitete (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 37), ki upravičujejo prisojo denarne odškodnine (prvi odstavek 179. člena OZ). Glede na to, da duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice ni mogoče deliti na posamezne vidike oškodovančevega trpljenja, temveč se iz tega naslova praviloma odmerja enotna odškodnina, je sodišče prve stopnje nepremoženjsko škodo iz tega naslova pravilno presojalo kot celoto skladno s 179. členom OZ. Znesek odškodnine, ki je primerljiv s podobnimi primeri iz sodne prakse, je odmerilo ob upoštevanju stopnje duševnih bolečin tožnika, njihovega trajanja in pomena prizadetih dobrin. Pritožbeni očitek toženke o pristranski dokazni oceni izpovedi tožnika in kršitvi načela objektivizacije odškodnine je zato neutemeljen. Enako velja za njeno pritožbeno sklicevanje na sodbo VSL I Cp 3295/2015, ki s to zadevo ni primerljiva, saj se nanaša na kršitev osebnostne pravice zaradi medsosedskega vznemirjanja.

20Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh strank v postopku je pravilno določilo glede na razmerje med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine. Takšni metodi izračuna uspeha strank v postopku tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zavzemanjem za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini. V tem primeru prisojena odškodnina ni izgubila svojega pomena zaradi stroškovne odločitve. Ker so bili stroški postopka zaradi pretiranega zahtevka višji, tožnik ni upravičen do njihovega povračila v celoti, ampak sorazmerno njegovemu uspehu.

21Utemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri stroškov postopka toženke. Drži, da se je toženka v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2023 zgolj izjavila o nameravani prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka. Takšna izjava ne predstavlja obrazložene vloge, zato ji je sodišče prve stopnje zanjo neutemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Gre namreč za obrazložen dopis (tar. št. 43/3 Odvetniške tarife; OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami), za sestavo katerega je predpisana nagrada v višini 50 točk. V zvezi z vlogami toženke z dne 18. 9. 2023, 27. 9. 2023 in 29. 4. 2024 tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da niso bile potrebne za postopek, posledično pa so nepotrebni tudi stroški, ki so zaradi tega nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prošnja za preložitev pripravljalnega in prvega naroka z dne 18. 9. 2023, poizvedba o razpisanih narokih v preostalih istovrstnih zadevah z dne 27. 9. 2023 ter izjava o nestrinjanju s preložitvijo naroka za glavno obravnavo z dne 29. 4. 2024 niso imele vsebinskega pomena za odločitev v zadevi, zato mora stroške teh vlog nositi toženka sama. Prav tako mora toženka sama kriti stroške "podvojene" vloge z dne 29. 3. 2024, s katero je posredovala dnevne razporede tožnikovega dela in v zvezi z njimi podala navedbe. Te navedbe bi namreč lahko podala v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila istega dne. V preostalem je pritožba tožnika, ki nasprotuje tudi priznanju nagrad za vloge toženke z dne 13. 10. 2023 in 21. 2. 2024, neutemeljena. Za sestavo obrazložene vloge z dne 13. 10. 2023, s katero je na poziv sodišča prve stopnje predložila evidence delovnega časa tožnika in pojasnila njihov pomen, je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno priznalo nagrado v višini 300 točk. Vloge z dne 21. 2. 2024 pa toženka v tem postopku ni vložila niti ji sodišče prve stopnje zanjo ni prisodilo nagrade. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o napačnem izračunu materialnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tretji odstavek 11. člena OT, po katerem pripadajo materialni stroški v višini dveh odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, nad 1.000 točk pa še en odstotek od presežka nad 1.000 točk. Glede na zgoraj obrazloženo je sodišče druge stopnje stroške, ki se priznajo toženki, znižalo za 450 točk. Pri ponovni odmeri stroškov je toženki tako priznalo 2.450 točk, kar skupaj z materialnimi stroški (34,50 točk) in 22 % DDV, upoštevaje vrednost točke po veljavni OT (0,60 EUR) znaša 1.818,65 EUR, glede na njen 73 % uspeh v postopku pa 1.327,61 EUR. Stroški tožnika glede na njegov uspeh v postopku znašajo 481,06 EUR (49. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Posledično se po medsebojnem pobotanju stroški, ki jih je tožnik dolžan plačati toženki, znižajo s 1.089,42 EUR na 846,55 EUR.

22Odmeri stroškov postopka z utemeljevanjem potrebnosti stroškov njenih pooblaščencev za prihod na narok iz Ljubljane v Koper v pritožbi nasprotuje tudi toženka. Ker pravica svobodne izbire odvetnika, razen v posebnih okoliščinah, ne utemeljuje prevalitve plačila potnih stroškov pooblaščenca zunaj okrožja sodišča na nasprotno stranko, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da mora te stroške kriti toženka sama. Posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno presojo, toženka ni navedla med postopkom na prvi stopnji niti v pritožbi. Njen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neustrezno ocenilo relevantnost četrte pripravljalne vloge tožnika z dne 15. 5. 2024, je neutemeljen. V tej vlogi je tožnik obrazloženo navajal dejansko in pravno podlago svojega zahtevka, zato mu je sodišče prve stopnje zanjo pravilno priznalo nagrado v višini 300 točk.

23Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo glede odločitve o stroških, kot je razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem je, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik uspel v pritožbenem postopku le glede manjšega dela stranske terjatve, je sodišče druge stopnje odločilo, da svoje stroške pritožbe krije sam. Prav tako toženka krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela. Stranki krijeta tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njima nista prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tudi VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP.