146. člen ZDR-1

Toženka ni dokazala, da bi tožniku bilo na predpisan način odrejeno nadurno delo, ki bi ga tožnik odklonil. Glede na to, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi neutemeljenosti pisnega opozorila, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne opredeljuje, saj to ne bi vplivalo na drugačno presojo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Toženka je z nezakonitim razporejanjem delovnega časa v obdobju od 26. 6. 2018 do 30. 4. 2023 kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotavljati na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Kljub temu, da izostalega počitka ni mogoče koristiti za nazaj, to ne utemeljuje upravičenja do odškodnine v obliki nadomestila plač. Takšno upravičenje ni določeno ne v ZDR‑1 ne v Direktivi 2003/88/ES, niti ne izhaja iz njene namenske razlage ali Razlagalnega sporočila k njej.

Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice, saj pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Izostalih ur počitka posledično ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni. Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred naro

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR 1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR 1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR 1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR 1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila. Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena ZDR-1. Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR- 1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1).

Iskanje ravnovesja med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago 269. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZPP. VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP, zato zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni dopustno razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Pri tem zatrjevanih kršitev toženke brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno dolo

S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (ki velja od 1. 10. 2016 dalje) z določbami 144., 146. in 148. člena ZDR-1 in 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je tožena stranka v tem sporu) naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja, pri čemer je pravilno štelo,

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal

S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je b

Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb. Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljen

Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).

S pravnomočno sodbo X Pd 248/2019 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2 Splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52. členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu, torej toženi stranki v tem sporu naloži, naj v roku od 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V izpodbijani sodbi je zato sodišče prve stopnje pravilno Organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu tožene stranke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa nefiksna referenčna obdobja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in d

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovne

V primeru, ko delavec meni, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, bodisi, da ne gre za zakonito določen primer ali razlog, ki opravičuje nadurno delo (prvi odstavek 144. člena ZDR-1), ali gre za preseganje časovnih omejitev nadurnega dela (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), ne upoštevanje odmorov in počitkov (154. in 155. člen ZDR-1) ali da gre za kršitev posebnega varstva delavcev (drugi odstavek 146. člena istega zakona), ima pravno varstvo v skladu z 200. členom ZDR-1 ter možnost zahtevati ukrepanje inšpektorja za delo (216. člen ZDR-1). V kolikor bi torej tožnik menil, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, je imel možnost pravnega varstva s tem v zvezi. Nepravilno je zavzeto stališče, da po prejemu najprej ustne odredbe o nadurnem delu, nato še pisnega naloga za nadurno delo z dne 13. 9. 2022 (ki ga ni hotel sprejeti), tožnik v primeru pomislekov zoper zakonitost nadurnega dela ni bil dolžan odreagirati.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme. To

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno razlogovalo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij, kot je bila v organizacijskem navodilu toženke, ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno

Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer tožnica ni dokazala niti nastanka nepremoženjske škode. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek z obrestmi.