VSL Sklep II Cp 220/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti. Toženi stranki je naložilo, da v roku 5 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da z nepremičnine ID številka parcela 100 odstrani 6 betonskih stožcev in tožeči stranki nazaj omogoči prost dostop po nepremičninah ID znak: parcela 100, 101, 102 in 103 do javne ceste nepremičnine ID znak: parcela 104, v primeru delovanja zapornice pa zagotovi tudi prost izstop skozi izhodno zapornico (točka I izreka). V prihodnje ji je prepovedalo s kakršnimikoli ravnanjem, vključno s postavitvijo fizičnih ovir ali na drug način posegati v posest tožeče stranke in na kakršenkoli način omejiti dostop do v točki I navedenih nepremičnin do javne ceste s parc. št. 104 (točka II izreka). V plačilo ji je naložilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 683,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej (točka III izreka).

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga po drugem in tretjem odstavku 338. člena ZPP¹. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ob nespornem ravnanju toženke z dne 1. 3. 2024 je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da ni okoliščin, ki bi opravičevale motilno dejanje in da ugovori toženke presegajo ta spor. Upoštevati je treba kompleksnost situacije. Vztraja, da je na tožniku (in ostalih služnostnih upravičencih), da upoštevaje 219. člen SPZ² aktivno izvede določena dolžnostna ravnanja za ohranitev posesti in omogočanje rabe služnosti. Ni bilo prerekano, da je bil na obravnavanem zemljišču vzpostavljen nov sistem vstopa in izstopa, ki je nadomestil prejšnjega, da je bil tožnik z njim seznanjen in pozvan k ravnanju po 219. členu SPZ, a se temu izogiba in preprečuje obratovanje naprednejšega sistema evidentiranja. To presega njegova upravičenja. Izvajanje posesti in ravnanje posestnika, če je za to potrebna naprava (219. člen SPZ), sta neločljivo povezana. Tožnik je že prej za izvajanje posesti potreboval "daljinca" za dvig zapornic. Toženka je v postopku trdila, da bo ovire odstranila takoj, ko bo tožnik poskrbel za vključitev v sistem evidentiranja. Graja še izrek sklepa kot neizvršljiv, češ da je sklicevanje na odpiranje zapornice negotovo. Izvršitev sklepa bi pomenila dejansko izključitev sistema iz obratovanja in prost dostop z vozilom tudi za druge uporabnike. Dejansko stanje je ugotovljeno nepopolno, ker sodišče ni opravila ogleda.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je zahteval posestno varstvo zaradi postavljenih ovir (betonskih stožcev) na dovozno pot, ki mu onemogočajo dostop do javne poti (ceste) preko nepremičnine tožene stranke. Postavil je restitucijski zahtevek (za odstranitev ovir - šestih betonskih stožcev, z vzpostavitvijo prostega dostopa, v primeru delovanja zapornice tudi z zagotavljanjem izstopa skozi izhodno zapornico) in prepovedni zahtevek (s prepovedjo bodočega nastavljanja fizičnih ovir ali drugačnega načina poseganja in omejevanja dostopa po nepremičnini tožene stranke do javne ceste).

6Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Ne upošteva pravice do posesti niti dobrovernosti posestnika (33. člen SPZ). Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme, da je bila pred motenjem posesetnica stvari, da je bila posest motena, da jo je motila tožena stranka in da njeno dejanje pomeni motenje - da je samovoljno in protipravno (32. in 33. člena SPZ). Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati le v 30-ih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca in najpozneje v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). Posestna tožba in sklep sodišča, ki jih sledi, sta dajatvena. Restitucijski in prepovedni zahtevek morata biti določna in konkretizirana, da ju je mogoče izvršiti. Uveljavljanje in oblikovanje zahtevka je v dispoziciji tožeče stranke. Sodišče o njem odloča v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP).

7Sodišče prve stopnje je navedena pravna izhodišča pravilno upoštevalo. Že v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank ter tožbenega predloga, ko niti vsebina motilnega dejanja (postavitev šestih betonskih stebričkov na rob toženkine nepremičnine tako, da tožnik ne more več od svojega stanovanja do javne ceste dostopati na način, kot pred postavitvijo stebričkov) niti čas (1. 3. 2024) in storilec dejanja (tožena stranka) med pravdnima strankama niso bili sporni, je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Predlagani dokaz z ogledom je glede na nesporna ključna pravno relevantna dejstva kot nepotreben pravilno in obrazloženo zavrnilo v točki 12. Pravno relevantna dejstva so pravilno ugotovljena, pritožba pa ni niti ne obrazloži, na kakšen način bi ogled prispeval k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki o neizvršljivosti izreka sklepa. Tožnik je v tožbenih navedbah in tožbenem predlogu kot motilno dejanje opredelil postavitev betonskih stožcev na pot in ne vzpostavitve novega elektronskega evidentiranja vstopa in izstopa na nepremičnino tožene stranke. Ni bilo namreč sporno, da je tožena stranka tožniku po vzpostavitvi novega sistema še vedno omogočala posest na obravnavanem zemljišču, in sicer z vsakokratnim dvigovanjem izhodne zapornice. Ne more biti dvoma, da je tožbeni zahtevek tako v restitucijskem kot v prepovednem delu povsem jasen, zadosti konkretiziran in tudi izvršljiv.

9Pritožnik ugotovljeno motilno ravnanje še v pritožbi opravičuje s sklicevanjem na pravico o izvrševanju služnosti (219. člen SPZ), a ne more uspeti. Posest je dejanska oblast nad stvarjo in ne pravica. Pravni red jo varuje zaradi preprečevanja samovoljnega uveljavljanja pravice. Posestno varstvo mora biti hitro. Posestnikovo dejansko oblast na stvari varuje tako dolgo, dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, dokazano drugače. Posestno varstvo je lahko v korist tudi tistemu, ki pravice sploh nima. Takšen riziko je sprejet zaradi sankcioniranja samovoljnega ravnanja. Le če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu, posestnik nima (posestnega) pravnega varstva (tretji odstavek 33. člena SPZ). Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je toženka do motilnega ravnanja upravičena zaradi tožnikovega nestrinjanja s spremembo načina izvrševanja služnosti. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, spor med pravdnima strankama o postavitvi naprave, ki spreminja prejšnji način izvrševanje služnosti, presega okvir sodnega varstva zaradi motenja posesti. Gre za spor o pravici izvrševanja služnosti. O tem sporu je treba odločiti v drugi pravdi in ne v pravdi zaradi motenja posesti (426. člen ZPP). Spor o načinu izvajanja služnosti (pravice) toženki ne daje podlage za samovoljno preprečevanje dosedanje posesti tožniku. Samovoljno postavljanje ovir na dostopno pot zaradi nestrinjanja toženke z dosedanjim načinom uporabe nepremičnine na način, kot ga je uporabljal tožnik, je protipravno. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje utemeljuje zahtevano sodno varstvo posesti.

10Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni našlo napak in kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona za pritožnika, in prvim odstavkom 155. člena ZPP za tožnika, tako, da krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožnik pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.