UPRS Sodba III U 101/2024-23

Tožba se zavrne.

Izpodbijana odločba

1Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju: toženka) je z odločbo, št. Bpp 324/2024 z dne 25. 4. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ugodilo prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je dne 13. 03. 2024 vložila stranka z interesom A. A., in ji dodelilo redno BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI K 13399/2019, ki se vodi zoper stranko z interesom kot obdolženca, in sicer od 14. 03. 2024 do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi (I. točka izreka). Za izvajanje odobrene BPP je določilo odvetnika B. B. iz ... (II. točka izreka). Odvetnika je še poučilo o predložitvi napotnice skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP; III. točka izreka).

2Toženka navaja, da je stranka z interesom dne 13. 03. 2024 vložila prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI K 13399/2019. Kot izvajalca storitve BPP je predlagala odvetnika B. B. iz ...

3Ob povzemanju določb 11. člena, 12. člena, drugega odstavka 13. člena ZBPP ter 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), toženka v izpodbijani odločbi navaja, da se pri odločanju o prošnji stranke z interesom kot osnovni znesek minimalnega dohodka upošteva 465,34 EUR oziroma njegov dvakratnik v višini 930,68 EUR, ter da se kot premoženje upošteva premoženje, ki dosega ali presega višino 22.336,32 EUR (27. člen ZSVarPre) in osebni avtomobili ali enosledna vozila, ki presegajo vrednost 13.029,52 EUR (18. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev: v nadaljevnaju ZUPJS).

4Toženka je ugotovila, da je stranka z interesom slovenski državljan s prijavljenim stalnim in začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru I N 653/2023 z dne 24. 11. 2023, ki je postal pravnomočen istega dne, je ugotovila, da je bila zakonska zveza med stranko z interesom in njegovo ženo razvezana. Iz sodne poravnave, sklenjene dne 24. 11. 2023 pa, da je mladoletna hčerka stranke z interesom zaupana v varstvo in vzgojo mami, pri čemer je stranka z interesom za hčerko dolžna plačevati preživnino. Glede na navedeno in ob upoštevanju 10. člena ZUPJS je toženka štela, da je stranka z interesom samska oseba.

5Toženka je dalje iz evidence FURS o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb ugotovila višino neto plače, ki jo je stranka z interesom prejela v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje, ter njen povprečni mesečni dohodek. Ugotovila je, da stranka z interesom nima odprtega TRR pri nobeni banki in da v letu 2023 ni prejela plačil za lobiranje. Toženka je pojasnila, da je na podlagi 33. člena ZBPP izpolnjevanje materialnega kriterija ugotavljala po uradni dolžnosti, pri čemer je pridobila podatke iz evidenc računov imetnikov, ki jih vodi Centralna klirinško-depotna družba in se nanašajo na podatke o posameznem imetniku vrednostnih papirjev. V zemljiški knjigi je preverila lastništvo nepremičnin in preverila je tudi lastništvo motornih vozil. Na podlagi navedenega je toženka ugotovila, da stranka z interesom ni imetnica nematerializiranih vrednostnih papirjev, da ni lastnica nobene nepremičnine na območju Republike Slovenije ter da ni lastnica nobenega osebnega vozila. Posledično je zaključila, da stranka z interesom izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP po 13. členu ZBPP, saj njen mesečni povprečni dohodek (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, t.j. 930,68 EUR, njeno premoženje ne presega 22.336,32 EUR oziroma vrednost njenega osebnega vozila ne presega 13.029,52 EUR.

6Toženka je v nadaljevanju zaključila, da je izpolnjen tudi pogoj iz 24. člena ZBPP in da je obravnavana kazenska zadeva pomembna za osebni in socialno - ekonomski položaj stranke z interesom. Tej se očita storitev kaznivega dejanja overitev lažne vsebine po 253. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), za to kaznivo dejanje pa je zagrožena kazen zapora do treh let. Toženka se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, po katerem je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic in strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, velja za eno od jamstev, ki jih daje Ustava obdolžencu v kazenskem postopku. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je tudi bistveni element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Tako je v kazenskih postopkih pravica do BPP posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, pa je to pravico treba zagotoviti v obliki BPP v skladu z zakonom.

Tožbene navedbe

7Državno odvetništvo je na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP vložilo tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, da se prošnja stranke z interesom za dodelitev BPP v celoti zavrne.

8Tožnica uvodoma pojasnjuje, da je toženka stranki z interesom odobrila brezplačno pravno svetovanje in zastopanje v skupaj šestnajstih postopkih.

9Trdi, da bi ob pravilni uporabi določb ZBPP, pravilni uporabi pravil postopka o prosti presoji dokazov ter popolni ugotovitvi dejanskega stanja, toženka morala odločiti, da stranka z interesom ne izpolnjuje nobenega od pogojev, ki jih zahteva ZBPP. Prepričana je, da je zahteva stranke z interesom, ki ima visoko pravno izobrazbo in ki se sama javno prikazuje kot odličen strokovnjak na premoženjskem področju, v očitnem nasprotju s predpisi, ki varujejo socialno šibke pripadnike družbe, in v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10Poudarja, da mora toženka pri odločanju o dodelitvi BPP ravnati ekonomično in preprečevati zlorabo pravice do BPP. Le na ta način se uresničuje namen BPP, ki je v tem, da se (izključno) socialno šibkim osebam zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva. Kakršnokoli izigravanje določb ZBPP je sprevrženo in ga toženka ob pravilni uporabi ZBPP ne more in ne sme dopustiti. Sodna praksa je že nekajkrat zavzela stališče, da pravica pridobiti BPP ni ustavna pravica, zato ima zakonodajalec možnost opredeliti postopke, za katere BPP ne bo predvidena. Kazenski postopki pri tem niso izjema, kljub ustavno zagotovljeni pravici do obrambe z zagovornikom.

11Po mnenju tožnice ima izpodbijana odločba glede objektivnega (vsebinskega) pogoja, ki mora biti podan za dodelitev BPP, izredno skope razloge oziroma jih v smeri pravnega sklepanja sploh nima. Izpolnjevanje kriterijev po prvi in drugi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP je zahtevano kumulativno in BPP ni mogoče avtomatično dodeljevati vsem obdolžencem, četudi je pravica do zagovornika ustavno zagotovljena. V izpodbijani odločbi pa so povsem izostali razlogi glede opisa sodnega postopka, za katerega stranka z interesom zahteva dodelitev BPP, in glede faze tega kazenskega postopka, zato ni ugotovljeno, ali zagovornika v tem postopku še neobhodno potrebuje. O tem, da zadeva ni očitno nerazumna, se zgolj iz poimenovanja očitanega kaznivega dejanja ne da sklepati. Sodna praksa v zadevah dodeljevanja BPP obdolžencem v kazenskih postopkih prav tako zahteva celovito presojo vseh okoliščin, tako glede postopka, kot vpliva postopka na prosilcev osebni in socialno-ekonomski položaj.

12Zakaj zadeva ni očitno nerazumna in kako bo vplivala na osebni in socialno-ekonomski položaj stranke z interesom, ki je samska oseba, niti stranka z interesom v svoji prošnji ni pojasnila, zato ni jasno, na podlagi česa toženka ugotavlja, da je temu tako. Stranka z interesom je navedla le opravilno številko postopka in klasifikacijo očitanega kaznivega dejanja. Izpodbijana odločba tako nima razlogov glede izpolnjevanja pogoja iz 24. člena ZBPP, ki bi segli nad splošno prepisovanje teorije in zakonskih določb. Prav tako ne vsebuje dokazne presoje okoliščin in dejstev o konkretni zadevi, za katero se stranki z interesom dodeljuje BPP. Že iz tega razloga vsebuje izpodbijana odločba procesne pomanjkljivosti in je ni moč preizkusiti.

13Po mnenju tožnice kljub temu zadeve ni potrebno vrniti toženki v ponovni postopek in tega niti ne predlaga. Sodišče naj samo ugotovi, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogojev za dodelitev pomoči v obravnavanem kazenskem postopku, saj je iz ostalih relevantnih okoliščin očitno, da zlorablja možnost BPP in da so njena pričakovanja v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

14Ob izostalem zatrjevanju in dokazovanju stranke z interesom, kako oziroma zakaj je zadeva pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, je po mnenju tožnice treba upoštevati tudi nasprotna dejstva, ki jih stranka z interesom sama javno razglaša in oglaša. Ta dejstva bi sodišče lahko upoštevalo vsaj v smeri, da je verjetno, da je stranka z interesom svoje poslovanje preselila v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: BIH). Kako bi kazenski postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, vplival na njeno poslovanje izven Republike Slovenije, v prošnji ni navedla in v zvezi s tem ni predložila ničesar. V vsaki zadevi pa je toženka dolžna preveriti, ali kompleksnost zadeve in osebne okoliščine stranke z interesom narekujejo, da bi bilo za uresničevanje njene pravice do sodnega varstva v sodnem postopku stranki z interesom potrebno in pravično dodeliti BPP.

15Ob javno objavljenih okoliščinah, katere naj bi sodišče poznalo in jih moralo upoštevati, po mnenju tožnice niso pravilne ugotovitve v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na izpolnjevanje subjektivnega oz. materialnega (finančno premoženjskega) kriterija stranke z interesom. Organ BPP zgolj navrže ugotovitve o njenem premoženjskem stanju in z neznosno lahkotnostjo pri preverjanju premoženjskega kriterija sledi le izpolnjenemu Obrazcu BPP št. 1, kjer je stranka z interesom označila, da nima nobenega premoženja, ter podatkom iz evidenc, javno dostopnih v Republiki Sloveniji. Splošno znana dejstva, ki jih stranka z interesom sama javno razglaša in oglaša, bi sodišče lahko upoštevalo vsaj v smeri, da je verjetno, da je stranka z interesom svoje poslovanje preselila v BIH, za dohodke, ki jih pridobiva v tuji državi, pa ni predložila nobenih dokazil.

16Tožnica izpostavlja, da so sredstva za BPP namenjena izključno socialno šibkim osebam, t.j. tistim, ki glede na svoj materialni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne zmorejo stroškov sodnega postopka. ZBPP pa se glede ugotavljanja materialnega položaja sklicuje na ZSVarPre. Zato je, ob pravilni razlagi relevantnih zakonskih določb, nujno potrebno upoštevati še splošno načelo iz tega zakona, ki je pogoj, da se sploh pristopi k ugotavljanju premoženja. Po 2. členu ZSVarPre kakršnakoli socialna pomoč s strani države v osnovi pripada le tistim, ki si materialne varnosti oziroma normalnih dohodkov ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Zgolj upoštevanje podatkov, navedenih v prošnji stranke z interesom z dne 13. 3. 2024 ter podatkov iz javno dostopnih premoženjskih evidenc v Republiki Sloveniji, je po mnenju tožnice pretirano formalno in ni materialno pravno pravilno. Materialnega položaja nikakor ne dokazujejo le javne zemljiškoknjižne evidence ali v Republiki Sloveniji neobstoječi bančni računi, itd. Oseba z izobrazbo, s strokovnim znanjem ter z izkušnjami, kot jih sebi javno pripisuje in izkazuje stranka z interesom, zagotovo lahko poskrbi za svojo materialno varnost, navkljub plačevanju odvetnika za zastopanje v kazenskem postopku. Vsak drugačen zaključek je črkobralstvo.

17Nazadnje tožnica še opozarja, da pri presoji, ali stranka z interesom brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, sodišče ni upoštevalo, koliko bodo predvidoma znašali stroški takega konkretnega kazenskega postopka na prvi stopnji. Po oceni tožnice glede na veljavno Odvetniško tarifo in vrsto očitanega kaznivega dejanja stroški zastopanja stranke z interesom ne bi presegli 600,00 EUR. Toženka pa bi morala ugotoviti, da nekaj sto evrov stroškov preživljanja samske stranke z interesom ne bo ogrozilo.

Nadaljnji potek upravnega spora

18Toženka je sodišču predložila upravni spis, ki se nanaša na zadevo. Na tožbo ni odgovorila.

19Sodišče je tožbo vročilo tudi stranki z interesom, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru navaja, da ji v kazenskem postopku, za katerega ji je bila dodeljena BPP, grozi tri leta zaporne kazni. Sama ni vešča kazenskega prava in nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Za obrambo zato potrebuje odvetnika, ki je vešč kazenskega prava. V zvezi s trditvami tožnice, da je odličen strokovnjak na premoženjskem področju z visoko pravno izobrazbo, stranka z interesom potrjuje, da ima dva doktorata iz davčnega prava. Vendar je to čisto drugo pravno področje. Ustava pa za kazenske postopke z zagroženo kaznijo zapora posamezniku daje pravico do obrambe z zagovornikom. Meni, da želi tožnica kršiti njene z Ustavo zagotovljene pravice. Prereka še navedbe tožnice, da je svoje poslovanje prenesla v BIH. Dokazil za dohodke, ki naj bi jih pridobivala v BIH, ne more predložiti, saj teh dohodkov nima. Dokazila o zatrjevanih dohodkih bi morala predložiti tožnica.

Glavna obravnava in izvedeni dokazi

20Dne 27. 11. 2024 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo v navzočnosti pooblaščenke tožnice in stranke z interesom. Pravilno vabljena toženka na glavno obravnavo ni pristopila, je pa predhodno v vlogi z dne 21. 10. 2024 predlagala, da sodišče odloči na podlagi listin brez glavne obravnave in navedla, da se glavni obravnavi odpoveduje.

21Pooblaščenka tožnice je na glavni obravnavi pojasnila, da izpodbija I. in II. točko izreka izpodbijane odločbe ter vztrajala pri navedbah v tožbi.

22Stranka z interesom je v spis vložila sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 583/2024 z dne 8. 11. 2024 ter sklep Okrajnega sodišča v Mariboru II P 489/2024 z dne 9. 10. 2023, s katerima je bilo ugodeno njenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Stranko z interesom je zanimalo, zakaj Državno odvetništvo ni vložilo tožbe zoper ta sklepa. Prebrala in poudarila je ugotovitve v sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru II P 489/2024 z dne 9. 10. 2023, ki so v sklepu podčrtane in iz katerih izhaja, da nima nobenega premoženja.

23Stranka z interesom je pojasnila, da so listine, ki jih je predložila tožnica, slikani jumbo panoji podjetja A., d.o.o., katerega lastnica je od ustanovitve njegova bivša žena C. C. Ti dokazi nimajo nobene dokazne vrednosti, saj ne dokazujejo njenega premoženja. Poudarila je, da v tujini nima nobenega računa, kar je preverjalo stečajno sodišče v stečajnem postopku in FURS v postopku za plačilo davčnega dolga. Menila je, da je tožnica dolžna za svoje trditve predočiti dokaze, vključno s številkami računov, banko in državo.

24V zvezi s trditvami tožnice, da ima prihodke v BIH, je stranka z interesom navedla, da v BIH ni zaposlena, niti nima tam nepremičnin ali premičnin. Pojasnila je, da Republika Slovenija nima sklenjenega bilateralnega sporazuma, na podlagi katerega bi lahko slovenski državljan in rezident postal lastnik nepremičnin v BIH. Tudi premičnin slovenski rezident v BIH po zakonu ne more kupovati.

25Navedla je še, da je imela do maja 2024 štiriletno prepoved vstopa v BIH zaradi suma terorizma. Šele s sodbo sodišča v Sarajevu z dne 23. 5. 2024, št. C1 3 U 04390023U, je bila ta prepoved vstopa ukinjena, saj ni bila zakonita in ni bilo dokazov, da je terorist, pri tem pa so ji bile kršene človekove pravice. S to sodbo, ki je na spletu objavljena v cirilici, je bila napotena na pravdo in kazenski pregon uradnih oseb, ki so omenjeno prepoved sprejele. Poudarja, da 8. člen EKČP zagotavlja pravico do družinskega življenja, sama pa zaradi nezakonite prepovedi vstopa v BIH štiri leta ni videla svojih mladoletnih otrok, ki sta bosanska državljana in živita v BIH s svojo mamo. EKČP pravi, da nihče ne sme kratiti pravice do družinskega življenja, razen če je to ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. V njenem primeru pa je prepoved izrekel šef muslimanske tajne policije Č. Č., zoper katerega bosansko tožilstvo vodi kazenski pregon zaradi zlorabe položaja pri izdaji omenjene nezakonite prepovedi.

26Pooblaščenka tožnice je navedla, da so očitki, ki jih usmerja zoper toženko v zvezi z ugotavljanjem materialnega kriterija ti, da sodišče v postopku presoje pogojev za dodelitev BPP ni upoštevalo, da premoženje v Republiki Sloveniji ni prosilčevo edino premoženje. Zato danes predložena sklepa o ugoditvi prosilčevemu predlogu za oprostitev plačila takse nimata nobene teže. Vztrajala je pri tožbenih navedbah glede premoženja stranke z interesom v tujini. V zvezi s pozivom slednje, naj predloži dokazila, pa je pojasnila, da s konkretnejšimi podatki o zatrjevanem premoženju stranke z interesom v tujini ne razpolaga, saj bi jih sicer predložila. Menila je, da je izkazana povezanost stranke z interesom s podjetjem A., d.o.o., saj ima ta v njem položaj odgovorne osebe.

27Stranka z interesom je tožnico ponovno pozvala, naj predloži dokaze o njenem premoženju. Kot groteskne je označila trditve tožnice o njenem premoženju, glede na to, da tožnica ni navedla, katero je to premoženje, v kakšni obliki je to premoženje, niti v kateri državi naj bi se nahajalo. V pravu pa je tožnik tisti, ki mora predložiti dokaze za svoje trditve. Stranka z interesom je še poudarila, da je treba razlikovati lastnika družbe od odgovorne osebe v družbi, ki nima deleža v družbi, pač pa dela za plačo, ki jo določi lastnik. Prav tako nima deleža na dobičku družbe, niti na delu kupnine v primeru prodaje podjetja.

28Stranka z interesom je v nadaljevanju navedla, da je v kazenskem postopku, za katerega ji je bila dodeljena BPP, obdolžena, za očitano ji kaznivo dejanje pa je zagrožena triletna zaporna kazen. Ker ni strokovnjak za kazensko pravo, potrebuje odvetnika, ki je specialist za kazensko pravo. Pojasnila je, da je v zadnjih dveh letih prejela dve oprostilni sodbi z Okrajnega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča v Mariboru, v katerih so ji očitali kazniva dejanja overitve lažne vsebine in kaznivo dejanje oškodovanja upnikov. V obeh zadevah ji je bila dodeljena BPP, oba kazenska postopka pa je uspešno končala s pomočjo odvetnika B. B. V primeru, da ji BPP za kazenski postopek ne bo dodeljena, bo primorana ostati brez zagovornika in kršene bodo njene pravice do obrambe. Navaja še, da bodo v obeh primerih, kjer je bila oproščena, v proračun vrnjeni stroški za njeno zastopanje po odvetniški pisarni, kar je bilo naloženo v obeh sodbah.

29Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v upravnem spisu Bpp 324/2024, listinske dokaze tožnice na prilogah spisa A1 (izpodbijana odločba), A2 (fotografije jumbo plakatov s pozivi stranke z interesom za odprtje podjetja v BIH) in A3 (osnovni podatki podjetja A., d.o.o. ter članki z davčnimi nasveti stranke z interesom v ...) ter sklepa Višjega sodišča v Kopru I Cp 583/2024 z dne 8. 11. 2024 in Okrajnega sodišča v Mariboru II P 489/2024 z dne 9. 10. 2023. Stranki sta na glavni obravnavi izjavili, da nimata ugovorov zoper dokazni sklep.

Presoja sodišča

30Tožba ni utemeljena.

31Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka ugodila prošnji stranke z interesom za dodelitev BPP in ji dodelila redno BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku, ki teče zoper stranko z interesom kot obdolženko, in sicer za čas od 14. 03. 2024 do prejema odločbe, s katero se postopek na I. stopnji zaključi, in s katero je za izvajanje odobrene BPP določila odvetnika B. B. iz ...

32V zvezi z redno BPP ZBPP v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za njeno dodelitev ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom.

33Tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitve v izpodbijani odločbi, da stranka z interesom izpolnjuje subjektivni oziroma finančni pogoj za dodelitev redne BPP. Po prvem odstavku 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Po drugem odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

34Sodišče ugotavlja, da je toženka pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnih kriterijev za dodelitev BPP stranki z interesom ravnala skladno z določbo prvega odstavka 20. člena ZBPP, po kateri materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja strokovna služba za BPP, ki po uradni dolžnosti pridobi za to potrebne osebne podatke, tudi podatke, ki štejejo za davčno tajnost, iz obstoječih zbirk podatkov, določenih v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Tudi po prvem odstavku 33. člena ZBPP lahko strokovna služba za BPP zaradi izvajanja tega zakona in na njegovi podlagi sprejetih predpisov zbere podatke o materialnem položaju prosilca oziroma upravičenca iz prvega odstavka 20. člena tega zakona ter druge podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena (to so podatki, ki jih mora vsebovati prošnja za BPP), in sicer tudi za to, da se odloči o dodelitvi BPP in preveri podatke v prošnji. Zaradi uresničevanja načela materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP) je skladno z določbami 164. člena ZUP (vse v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) mogoče v postopku odločanja o dodelitvi BPP upoštevati in dokazno oceniti tudi dokaze, pridobljene iz drugih virov (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 331/2024 z dne 11. 3. 2024). Vendar pa niti dokazi, zbrani v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niti dokazi, ki jih je predložila tožnica v tem upravnem sporu, ne potrjujejo tožbenih očitkov o nepopolno in zmotno ugotovljenem materialnem položaju stranke z interesom.

35Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pridobila podatke iz več dostopnih ji evidenc podatkov in da je na njihovi podlagi ter še na podlagi podatkov, ki jih je v prošnji za dodelitev BPP navedla stranka z interesom, ugotovila, da ta izpolnjuje materialni kriterij za dodelitev BPP. Tožnica ne navaja, da toženka ni upoštevala katerega od podatkov, ki so dostopni v prej omenjenih evidencah, ali da je te upoštevala nepravilno. Tožbenih trditev, da ima stranka z interesom še drugo premoženje, tožnica ni konkretizirala, niti ni za te trditve predložila oziroma predlagala dokazov, ki bi te trditve dokazovali. Podlage za ugotovitev, da ima stranka z interesom še drugo premoženje, ne dajejo predloženi listinski dokazi - fotografije oglasov na velikih plakatih, iz katerih izhaja, da stranka z interesom oglašuje poslovanje v BIH zaradi nižjih davkov. Iz njih ne izhaja ne kje, ne kdaj so bili objavljeni, prav tako ne, da gre za izvajanje aktivnosti stranke z interesom, ki bi presegale njene zadolžitve iz zaposlitve pri družbi A., d.o.o. Na tej podlagi sodišče zato ne more zaključiti, da ima stranka z interesom še drugo premoženje ali dohodke, ki jih toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila in upoštevala. Obstoja dodatnega premoženja in dohodkov stranke z interesom ne dokazujejo niti njeni davčni nasveti v objavah Škandal24. Ob odsotnosti navedb in dokazov, kje in na kakšen način naj bi stranka z interesom pridobivala premoženje v BIH, ker naj bi tja preselila svoje poslovanje, sodišče ne more kot utemeljenih sprejetih tožbenih navedb, da je toženka tudi zaradi tega dejansko stanje v zvezi s premoženjem in dohodki stranke z interesom zmotno in nepopolno ugotovila.

36Po presoji sodišča toženka ni bila dolžna ugotavljati, ali je stranka interesom v ugotovljenem materialnem položaju zaradi okoliščin, na katere sama ne more vplivati. Prvi odstavek odstavek 14. člena ZBPP določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po drugem odstavku 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči.

37Kot poudarja tožnica, je v 2. členu ZSVarPre določeno, da je denarna socialna pomoč socialno varstveni prejemek, namenjen tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Tudi v tretjem odstavku 6. člena ZSVarPre je določeno, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu in po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V prvem odstavka 28. člena ZSVarPre je določeno, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. V drugem odstavku tega člena so podrobneje navedene takšne situacije.

38Sodišče ugotavlja da določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena ter 28. člena ZSVarPre niso določbe, na uporabo katerih napotujeta prvi in drugi odstavek 14. člena ZBPP. Določbe 14. člena ZBPP s prej povzeto vsebino so v veljavi od uveljavitve novele ZBPP-C dne 4. 4. 2015 (Uradni list RS, 19/2015). Pred tem pa je 14. člen ZBPP (po noveli ZBPP-B, ki se je uporabljala od 1. 9. 2008) določal, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in prvega odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, 3/07 - UPB do 122/07 - odločba US, v nadaljevanju: ZSV). Tedaj so se namreč pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči skladno z 19. členom ZSV upoštevale osnove in merila, določena z ZSV. Določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in prvega odstavka 30.a ZSV so opredeljevale le vrste in višino premoženja, ki se upošteva pri odločanju o dodelitvi denarne socialne pomoči. Tudi tedaj je ZSV v 21. in 24. členu določal, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, oziroma da do nje niso upravičene osebe, ki ne dosegajo minimalnega dohodka iz razlogov, na katere so mogle vplivati oziroma lahko vplivajo, ali ki brez utemeljenih razlogov zavračajo, se izogibajo ali opuščajo aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja njihovega socialnega položaja ali njihovih družinskih članov. Na uporabo teh določb o krivdnih razlogih pa ZBPP pred 4. 4. 2015 ni napotoval. Iz obrazložitve predloga ZBPP-C z dne 11. 12. 2014, objavljene na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije, izhaja, da predlagana sprememba 14. člena ZBPP v celoti določa način ugotavljanja materialnega položaja prosilca in njegove družine, vendar se obseg tega v ničemer ne razlikuje od dosedanjega ugotavljanja finančnega položaja po prvem odstavku tedaj veljavnega 12. člena ZBPP. Ta je v zvezi z redno BPP, skoraj enako kot sedaj prvi odstavek 14. člena ZBPP, določal, da se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače.

39Glede na navedeno ter še ob upoštevanju besedila drugega odstavka 14. člena ZBPP, ki na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja prosilca napotuje (le) zaradi ugotavljanja materialnega položaja prosilca, torej tistega materialnega položaja prosilca, kakršen obstaja v času odločanja o prošnji za dodelitev redne BPP, sodišče zaključuje, da toženka pri odločanju o dodelitvi BPP tudi v času uporabe ZBPP-C (od 4. 4. 2015 dalje) ni dolžna ugotavljati, ali se je prosilec v slabem materialnem položaju znašel zaradi okoliščin, na katere sam ne more vplivati.

40Glede na navedeno tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitve v izpodbijani odločbi o tem, da stranka z interesom izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev redne BPP.

41Toženka pa je tudi pravilno ugotovila, da je za dodelitev redne BPP izpolnjen objektivni kriterij. ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

42Za presojo pogojev iz 24. člena ZBPP je v tej zadevi ključno, da stranka z interesom nastopa kot obdolženec v kazenskem postopku, in da se ji očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena zaporna kazen do treh let. Po stališču Vrhovnega sodišča (prim. sodbe v zadevah X Ips 239/2014 z dne 20. 4. 2016, X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015 in X Ips 207/2014 z dne 11. 1. 2015) je v kazenskih postopkih pravica do BPP posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP, saj je obdolženec v kazenskem postopku v posebej zahtevnem položaju. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je tako bistven element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja. Njen namen je zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz (c) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, obstaja ustaljena praksa ESČP, ki poudarja, da je treba pri tem uporabljati dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Prav tako je tudi ocena glede možnosti uspeha v prvostopenjskem kazenskem postopku nebistvena. V primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, je to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

43Ker je v obravnavani zadevi stranka z interesom zaprosila za BPP v kazenskem postopku, v katerem nastopa kot obdolženec, in v katerem se ji očita kaznivo dejanje z zagroženo kaznijo zapora do treh let, ji je treba ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti BPP za zastopanje z zagovornikom v tem kazenskem postopku. Okoliščina, da ima stranka z interesom visoko stopnjo pravne izobrazbe, še ne pomeni, da zagovornika v kazenskem postopku ne potrebuje. Kot neprerekano navaja stranka z interesom, sama ni strokovnjak s področja kazenskega prava, pač pa s področja davčnega prava. Zato za učinkovito zagovarjanje v kazenskem postopku potrebuje strokovnjaka s področja kazenskega prava. Poleg tega v določbah ZBPP ni podlage za to, da bi lahko toženka njeno prošnjo za dodelitev BPP zavrnila iz razloga, ker ima pravno izobrazbo (prim. sodbi Upravnega sodišča IV U 75/2018 z dne 23. 5. 2018 ter II U 103/2020 z dne 8. 7. 2020).

44Kazenski postopek, za katerega je toženka stranki z interesom dodelila BPP, je tudi po presoji sodišča pomemben za njen osebni in socialno-ekonomski položaj. Nekonkretizirane in neizkazane tožbene navedbe, da naj bi stranka z interesom poslovanje preselila v BIH, ne morejo vplivati na ta zaključek. Stranka z interesom ima stalno in začasno prebivališče v Republiki Sloveniji. Kot je mogoče razbrati iz izpodbijane odločbe, omenjeni kazenski postopek še vedno teče pred sodiščem prve stopnje. Ocena možnosti njenega uspeha v tem kazenskem postopku glede na zgoraj razlogovano ni bistvena. Prav tako na zaključek o vplivu kazenskega postopka na socialno-ekonomski položaj stranke z interesom ne more vplivati ocena tožnice, da bodo stranki z interesom v kazenskem postopku verjetno nastali relativno nizki stroški postopka.

45Glede na navedeno sodišče sprejema stališče iz izpodbijane odločbe, da so v obravnavni zadevi izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP in s tem objektivni pogoj za dodelitev BPP stranki z interesom. Ob tem sodišče zavrača očitke tožnice, da izpodbijana odločba nima razlogov o obstoju pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP in da je ni mogoče preizkusiti.

46Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena, in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače.