UPRS Sodba II U 147/2021-19

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Glede poteka upravnega postopka

1Tržni inšpektorat Republike Slovenije, območna enota Dravograd - Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožnici s sklepom št. 0610-5694/2020-9-31002 z dne 15. 2. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrnil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zoper odločbo št. 0610-5694/2020-7-31002 z dne 18. 11. 2020 (v nadaljevanju odločba upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti) zaradi službene odsotnosti (I. točka izreka) in odločil, da se pritožba tožnice zoper odločbo upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti kot nepravočasna zavrže (II. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) in na podlagi 13. člena Zakona o tržni inšpekciji (v nadaljevanju ZTI) v povezavi s 6. členom ZPDZC-1 izdal odločbo št. 0610-5694/2020-7-31002 z dne 18. 11. 2020, s katero je tožnici prepovedal opravljanje dejavnosti 93.299 - druge nerazvrščene dejavnosti za prosti čas; od tega obratovanje prostorov za piknik, ker ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, s tem, ko dejavnosti nima registrirane in vpisane v Aktu o ustanovitvi, jo opravlja kot delo na črno in hkrati odredil prenehanje oglaševanja dejavnost oddaje piknik prostora v najem, tj. dejavnost 93.299 - druge nerazvrščene dejavnosti za prosti čas preko spletne strani, za katero ni ustrezno registrirana. Tožnica je 4. 1. 2021 po pooblaščenki na drugostopenjski organ posredovala predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper odločbo upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti (odstopljen v reševanje prvostopenjskemu organu), iz razloga odsotnosti zakonitega zastopnika družbe. Prvostopenjski organ je ugotovil, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, ker ne temelji na opravičenem razlogu. Ni namreč opravičenega razloga za dovolitev v prejšnje stanje, če je stranka, kot navaja v svojem predlogu, odsotna. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzema določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanašajo na institut vrnitve v prejšnje stanje in zaključi, da v predmetni zadevi pogoji za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni. Dejstvo, da je bila odgovorna oseba odsotna, ne pomeni takšnega opravičenega nepredvidljivega razloga, ki ga ne bi bilo mogoče preprečiti. V nadaljevanju izpodbijanega sklepa je odločil še o pritožbi in ugotovil, da je tožnica zoper odločbo organa prve stopnje vložila pritožbo po preteku roka za vložitev pritožbe, torej prepozno, zato jo je prvostopenjski organ kot prepozno zavrgel.

2Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (prej Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka) je njeno pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil (I. točka izreka) in zavrnil tudi zahtevek za povračilo stroškov (II. točka izreka). Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da pritožba ni utemeljena. Drugostopenjski organ ob citiranju določb ZUP pojasni, da odsotnost odgovorne osebe tožnice ne predstavlja opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj da gre v danem primeru za pravno osebo, ki je dolžna svoje poslovanje organizirati tako, da bo zagotovljeno sprejemanje poštnih pošiljk, kot seznanitev z njihovo vsebino. Službeno potovanje, daljši dopust ipd. ne more biti razlog za neprevzem pošiljk, še posebej, ker je tožnica svoj odhod planirala (že vsaj 16. 10. 2020, ob rezervaciji kart). Navaja, da bi tožnica lahko imenovala pooblaščenca za vročitve. V dani zadevi pa je pritožnica prvostopenjski organ seznanila zgolj s tem, da bo njena odgovorna oseba dosegljiva do 23. 10. 2020. Tožnica bi morala ravnati vestno in za čas svoje odsotnosti zagotoviti pooblaščenca za prevzem poštnih pošiljk, še posebej, če je vedela, da bo potovanje trajalo dlje časa (odsotna je bila skoraj dva meseca), da ni nikogar na poslovnem naslovu oz. sedežu podjetja in da je sama zavezanec v inšpekcijskem nadzoru. Možnost prejema uradnih pošiljk tako ni bila nepričakovana. Odgovornost, da se tožnica s pošiljko ni seznanila pravočasno, je na strani tožnice. Toženka nadalje še navaja, da ji četrti odstavek 89. člena ZUP ne nalaga, da bi morala po uradni dolžnosti postaviti pooblaščenca za vročitve. Že iz same določbe namreč izhaja, da mora tožnica za to poskrbeti sama. Tožnica tako ni navedla ne izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih bi bilo njeni zahtevi za vrnitev za vrnitev v prejšnje stanje mogoče ugoditi, zgolj navedba, da je morala nemudoma iz poslovnih razlogov odpotovati v tujino, pa po mnenju toženke ne zadostuje. Nujnosti tudi ne izkazujejo predložene letalske karte. Toženka zaključi, da je ob upoštevanju dejstva, da je tožnica zamudila rok za vložitev pritožbe zoper odločbo upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti, ki je bila vložena v hišni predalčnik 4. 12. 2020, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je njeno pritožbo z dne 4. 1. 2021 (vloženo hkrati s podajo predloga za vrnitev v prejšnje stanje), kot prepozno zavrgel. Toženka tožnici pojasni še, da gredo v skladu z določbo drugega odstavka 113. člena ZUP stroški postopka, začetega po uradni dolžnosti, v breme stranke, če se je postopek zanjo končal neugodno.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo, ker je bilo po njenem pri izdaji izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe napačno in zmotno uporabljeno materialno pravo in posledično tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je toženka (pravilno prvostopenjski organ) 18. 11. 2020 izdala odločbo upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti, ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, s tem, ko dejavnosti nima registrirane in vpisane v Aktu o ustanovitvi in jo opravlja kot delo na črno. Prav tako je tožnici odredila, da slednja na spletni strani preneha oglaševati dejavnost oddaje piknik prostora v najem, tj. dejavnost 93.299, za katero ni ustrezno registrirana. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje, da naj bi zaradi odsotnosti direktorja zamudila rok za vložitev pravnega sredstva - pritožbe, saj se je slednji iz tujine vrnil šele 20. 12. 2020, ko so bili vsi roki za uveljavljanje pravic že zamujeni. Tožnica je 4. 1. 2021 toženki pravočasno poslala predlog za vrnitev v prejšnje stanje in podredno izjasnitev o dejstvih in okoliščinah oz. podredno pritožbo tožnice zoper odločbo upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti. Toženka pa je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnila, pritožbo kot nepravočasno zavrgla in pri tem navedla, da odsotnost odgovorne osebe na strani tožnice ne pomeni opravičljivega razloga za zamudo. Tožnica bi po navedbah toženke morala dokazati, da za zamudo ni kriva. V zvezi s tem tožnica še pojasnjuje, da je toženki takoj naslednji dan po pozivu k izjasnitvi v upravnem postopku, 16. 10. 2020, poslala zahtevano dokumentacijo. Toženka bi naj bila že po prejemu odgovora na poziv seznanjena, da tožnica namerava odpotovati v tujino, kar dokazujejo tudi letalske karte, ki jih je odgovorna oseba priložila že predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Neoziraje na to, je toženka izdala odločbo upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti. Tožnica navaja, da ne obstaja predpis, ki bi odgovorni osebi nalagal, da mora obvezno imenovati pooblaščenca za vročitve. Prav nasprotno pa ima organ obveznost (v skladu z določbo četrtega odstavka 89. člena ZUP), da v primeru, ko je stranka oz. njen zakoniti zastopnik v tujini (kot je primer v predmetni zadevi in s čimer je bila toženka brez dvoma seznanjena), da tožnici naloži imenovanje pooblaščenca za vročitve v določenem roku oz. jo mora opozoriti, da ji bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sama imenovala pooblaščenca.

4Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi (tako tedaj, ko namesto stranke sprejme družinski član, sosed ali hišnik, kot tudi tedaj, ko je vročitev opravljena tako, da vročevalec v hišnem predalčniku pusti obvestilo o vročitvi), pa nato za vročitev dejansko ni izvedela, mora biti omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Vsebino predpostavke "opravičeni vzrok" ugotavlja sodišče v vsaki konkretni zadevi po pravilih o razlagi pravnih standardov, ki jo tožnica v nadaljevanju citira in dodaja, da je treba pri utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje presojati, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana za uveljavljanje svojih pravic. Upoštevaje dejstvo, da je zaradi zamude oprave procesnega dejanja - vložitve pritožbe, tožnica občutno prikrajšana do uveljavljanja svojih pravic, saj bi lahko bil že na podlagi pritožbe inšpekcijski postopek ustavljen, ne da bi tožnici nastajali dodatni stroški. Tožnica je v upravnem postopku ves čas sodelovala, na poziv pošiljala dokumentacijo, v prepričanju, da bo prvostopenjski organ uvedeni inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti ustavil, ter da je bil ta uveden zgolj zaradi redne kontrole poslovanja. Odgovorna oseba na strani tožnice je nato morala nujno odpotovati v tujino, kar zaradi nujnosti situacije ni bilo mogoče odložiti na kasnejši datum. S tem pa bi lahko utrpela preveliko premoženjsko škodo, ki bi posledično tudi vplivala na eksistenco tožnice. Tožnica je zato v izogib nadaljnjim nejasnostim in novim inšpekcijskim, pa tudi prekrškovnim postopkom, 20. 1. 2021 sprejela Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo A., d.o.o. in v dejavnost družbe vključila tudi dejavnost 93.299 - druge nerazvrščene dejavnosti za prosti čas.

5Tožnica naj bi tako v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje podala utemeljene in opravičene razloge za vrnitev v prejšnje stanje, priložila tudi pritožbo, in tako zadostila vsem predpostavkam za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, kar je toženka neutemeljeno zavrnila. Tožnica glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi in predlogu tožnice za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v vnovično odločanje prvostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6Toženka odgovora na tožbo ni podala, po pozivu sodišča pa je poslala upravni spis.

K I. točki izreka

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet presoje v tej zadevi je odločitev toženke, s katero je bil zavrnjen predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje in zavržena pritožba zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, št. 0610-5694/2020-7-31002 z dne 18. 11. 2020, s katero je bila tožnici naložena prepoved opravljanja dejavnosti, prenehanje oglaševanja dejavnosti za katero ni registrirana na spletu in določen rok za izvršitev.

9Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit, pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

10V zadevi ni sporno, da je tožnica zamudila rok za pritožbo zoper odločbo upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti, sporno pa je, ali je tožnica imela opravičen vzrok, da jo je vložila prepozno.

11Stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, se na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 103. člena ZUP). Opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku so samo takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.¹ Stranka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati (prvi odstavek 104. člena ZUP). Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je stranka zamudila vložiti kakšno vlogo, mora predlogu priložiti tudi to vlogo (tretji odstavek 104. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo pa od dneva, ko je za to zvedela (prvi odstavek 105. člena ZUP). Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se vloži pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje. O predlogu odloči s sklepom organ, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi in drugi odstavek 106. člena ZUP).

12Odsotnost tožnice, zaradi neodložljivih obveznosti v tujini, ni opravičljiv razlog.² To namreč ni nepredvidljiv in neodvrnljiv dogodek, ampak stvar organiziranosti poslovanja tožnice, za kar sama nosi odgovornost. Prav tako na odločitev ne vplivajo navedbe tožnice o določilih ZUP v zvezi z vročanjem. Predmet te zadeve je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za odločitev o njem pa so relevantna določila od 103. do 108. člena ZUP. Nenazadnje, kot je tožnici pojasnil že prvostopenjski organ, dogodek odhoda v tujino ni bil nepredvidljiv, saj je nanj opozorila že tožnica sama v upravnem postopku, in sicer z odgovorom na poziv (datuma ni mogoče razbrati), ki ga je tožnica prejela 15. 10. 2020, ko je prvostopenjski organ skupaj z odgovorom na poziv in dokazili obvestila, da bo odgovorna oseba, B. B., odsotna do 23. 10. 2020. Zato odsotnosti tožnice ni šteti za opravičljivo ravnanje ob vročanju zadevne odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti tožnice v smislu 103. člena ZUP.

13Sodišče nadalje še ugotavlja, da je tožnica šele v tožbi priložila Akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo A., d.o.o. z dne 20. 1. 2021. Četudi bi ta lahko dokazoval, da je bila tožnica registrirana za opravljanje dejavnosti, katero ji je prepovedal opravljati prvostopenjski organ, slednje ni predmet presoje tega upravnega spora (predmet presoje tega upravnega spora je zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje) in na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku ne more vplivati. Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi, med strankama ni sporno (glej točko 10 obrazložitve te sodbe), pač pa je sporna pravilna uporaba 103. člena ZUP, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1³.

14Sodišče zato ugotavlja, da je odločitev toženke v izpodbijanem sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pravilna in zakonita, posledično pa potem pravilno zavrgel tudi tožničino pritožbo zoper odločbo o prepovedi opravljanja dejavnosti kot prepozno, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

15Sodišče tožnici glede njenega ugovora, da ni imela možnosti izjave, ki se nanaša na postopek izdaje odločbe upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti, pojasnjuje, da tožnica v tem upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim je toženka odločala o zakonitosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ne o odločbi upravnega organa o prepovedi opravljanja dejavnosti. Tudi sicer pa sodišče tožnici še pojasnjuje, da je pravica do izjave določena v 9. členu ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da je stranki pred izdajo odločbe potrebno dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Četrti odstavek istega člena pa določa način izvrševanja te pravice. Zakonodajalec je tako določil, da način izvajanja načela ni bistven, pomembno pa je, da se stranki ta pravica omogoči. Bodisi na ustni obravnavi bodisi zunaj nje, pisno ali ustno.⁴ Prvostopenjski organ je tožnici v upravnem postopku pred izdajo odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti, s tem, ko jo je z dopisom št. 0610-5694/2020-3-31002 z dne 25. 9. 2020, pozval k izjasnitvi v uvedenem inšpekcijskem postopku, tako dal možnost, da se izjavi o ugotovljenih kršitvah.

16Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne oz. zavrže.

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 283/2006 z dne 23. 5. 2009.
² Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 489/2013 z dne 23. 4. 2014.
³ Po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.
⁴ Breznik et al., ZUP s komentarjem, 1. knjiga, 2004, str. 137.