UPRS Sodba II U 145/2022-13

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z v uvodu navedenima sklepoma o davčni izvršbi je bila zoper tožnika dovoljena davčna izvršba na njegove denarne prejemke in na denarna sredstva pri banki, in sicer za znesek glavnice v višini 126.320,61 EUR, zamudne obresti v znesku 58.123,12 EUR in stroške sklepov v višini 10,00 EUR, kar znaša skupaj 184.453,73 EUR. Izvršba je bila dovoljena z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki A., d.d. oziroma na način, da se Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot izplačevalcu dohodka naloži, da izvrši sklep o izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika. Izvršba se opravi v obsegu in na način, kot je določeno v izpodbijanih sklepih.

2Iz obrazložitve izhaja, da po knjigovodski evidenci davčnega organa dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je bilo zoper njega treba začeti davčno izvršbo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti, te pa se ne zaračunavajo od neplačanih zamudnih obresti, od denarnih kazni, glob in stroškov postopka pobiranja davka.

3Tožnik se je zoper oba sklepa pritožil, Ministrstvo za finance pa je odločanje o obeh pritožbah združilo v en postopek in obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo.

4V obrazložitvi ministrstvo pojasnjuje, da se pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi presoja na dan njune izdaje. Kot ugotavlja, iz tabel v 4. točki izrekov izpodbijanih sklepov izhaja, da se poleg stroškov izdaje izpodbijanih sklepov in dveh predhodno izdanih sklepov o davčni izvršbi terja tudi dolg tožnika iz naslova davka na dodano vrednost na podlagi obračunov DDV za obdobje od prvega četrtletja 2014 do januarja 2018, različni prispevki za socialno varnost na podlagi obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od aprila 2014 do februarja 2018 ter na podlagi obračunov davčnih odtegljajev iz delovnega razmerja za obdobje od aprila 2014 do marca 2018, akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti na podlagi obračunov davka od dohodkov iz dejavnosti od aprila 2014 do februarja 2018, letni poračun dohodnine na podlagi odločb o odmeri dohodnine za leti 2016 in 2017 in globe za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi države ter sodne takse na podlagi odločbe o prekršku s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od označenih glavnic. V tabelah so za vsako obveznost navedeni izvršilni naslovi z datumom izvršljivosti, pa tudi znesek davka in zamudnih obresti. Navedene obveznosti po ugotovitvi ministrstva tudi še niso zastarale.

5Iz podatkov, ki so razvidni na spletni strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES), je mogoče ugotoviti, da je bil nad tožnikom dne 23. 2. 2018 začet postopek osebnega stečaja (opr. št. St ...), ki je bil pravnomočno končan dne 25. 9. 2021 brez razdelitve upnikom, v okviru stečajnega postopka pa tudi ni bil voden postopek odpusta obveznosti. Republika Slovenija, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije so kot upniki v postopku osebnega stečaja prijavili neplačane terjatve v skupni višini 126.200,50 EUR, ki jih je stečajna upraviteljica tudi priznala, kot izhaja to iz Seznama priznanih neplačanih terjatev z dne 11. 5. 2021, ki je sestavni del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja.

6Ministrstvo je v pritožbenem postopku preverilo, katere terjatve omenjenih upnikov so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja in ugotovilo, da so bile v postopku prijavljene in priznane vse obveznosti, ki so nastale do začetka tega postopka in se terjajo z izpodbijanima sklepoma. Ker v postopku osebnega stečaja do odpusta obveznosti ni prišlo (odpust obveznosti bi lahko bil ovira za obravnavani postopek davčne izvršbe, če bi do njega prišlo), je tožnik tudi po zaključku osebnega stečaja ostal odgovoren za poplačilo vseh neplačanih obveznosti.

7Glede ugovora tožnika, da je za obdobje od 1. 1. 2013 do 29. 8. 2017 poravnal svoje obveznosti v skupnem znesku 120.232,86 EUR, pa ministrstvo navaja, da je že organ na prvi stopnji ta ugovor zavrnil s pojasnilom, da iz knjigovodske evidence izhaja, da ima tožnik neplačane terjatve od aprila 2014 dalje. Vse neplačane obveznosti, ki so obstajale na dan začetka postopka osebnega stečaja, so bile v stečajnem postopku prijavljene, višino in obstoj teh terjatev pa je potrdila tudi stečajna upraviteljica. Navedeno pomeni, da so bila vsa plačila tožnika, opravljena do začetka postopka osebnega stečaja, upoštevana, po zaključku tega postopka pa plačil v knjigovodski evidenci po ugotovitvi ministrstva ni evidentiranih. Iz spisov zadeve je tudi razvidno, da se terjane obveznosti ujemajo s podatki po posameznih izvršilnih naslovih, s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati.

8Tožnik je zoper sklepa o davčni izvršbi vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasnjuje, da so podlaga za izvršbo izključno terjatve toženke do notarja D. D. kot zasebnika, in sicer iz naslova DDV, različnih prispevkov za socialno varnost za zasebnike ter globe za prekršek.

9Zaradi začetka stečajna postopka opr. št. St ... ter prenehanja opravljanja dejavnosti je bil kot notar dne 22. 2. 2019 izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije. Kot navaja tožnik, veljajo tudi za stečaj notarja kot zasebnika določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Zanj veljajo določbe, ki so predpisane za stečaj pravnih oseb, vendar pa zasebnik z zaključkom stečajnega postopka kot fizična oseba obstaja še naprej in ne preneha, kot velja to za pravne osebe, zaradi česar so proti zasebniku po končanem postopku osebnega stečaja, ker gre za fizično osebo, iztožljive le tiste terjatve, ki so osebne narave in ne torej tudi terjatve, ki se nanašajo na poslovno dejavnost, zaradi katere je prišlo do uvedbe in končanja stečaja zasebnika. Obveznosti notarja kot zasebnika s prenehanjem tega statusa v celoti prenehajo, kar pomeni, da tožnik za obveznosti, ki izvirajo izključno iz dejavnosti, ki jo je opravljal kot zasebnik, ne odgovarja. Takšno stališče po njegovem mnenju izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 76/2006, zaradi česar tožnik meni, da toženka v izvršilnem postopku neutemeljeno zahteva plačilo obveznosti, ki so navedene v izpodbijanih sklepih o davčni izvršbi.

10Terjatev iz izpodbijanih sklepov pa po zatrjevanju tožnika ni utemeljena niti po višini, saj je v času svojega poslovanja v letu 2014 toženki s svojega TRR plačal znesek v višini 15.891,27 EUR, v letu 2015 je plačal znesek 39.864,90 EUR, znesek 5.300,00 EUR je plačal z nakazili, iz blagajne pa je bil v tem letu plačan tudi znesek 595,00 EUR. V letu 2016 je tožnik iz TRR plačal znesek 26.160,25 EUR, v letu 2017 je do meseca avgusta plačal znesek 16.655,24 EUR, do konca tega leta in v januarju ter februarju leta 2018 pa še znesek 12.000,00 EUR, vključno z globo v znesku 400,00 EUR ter takso v višini 110,00 EUR, kar znaša skupaj 116.976,66 EUR. Navedeno je toženec v vlogi z dne 31. 8. 2017 navedel tudi v postopku osebnega stečaja.

11Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijana sklepa o davčni izvršbi odpravi, zahteva pa tudi povračilo sodnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvah upravnih aktov ter dodaja, da je sklicevanje tožnika na sodbo v zadevi opr. št. II Ips 76/2006 zmotno. Navedena odločba se namreč nanaša na stečaj samostojnega podjetnika posameznika po takrat veljavnih določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL), v obravnavani zadevi pa se je nad tožnikom vodil in tudi zaključil postopek osebnega stečaja po sedaj veljavnih predpisih oziroma po določbah ZFPPIPP. Kot pojasnjuje, je bil postopek osebnega stečaja urejen šele z ZFPPIPP, ki stečaj dopušča tudi nad fizično osebo, potrošnikom, podjetnikom in zasebnikom (381. člen ZFPPIPP), za katerega se po določbi sedmega odstavka 7. člena ZFPPIPP šteje tudi notar.

13Glede ugovora, ki se nanaša na višino terjatev, pa toženka dodaja, da so bila pri prijavi terjatev v postopku osebnega stečaja upoštevana vsa plačila do začetka stečajnega postopka, vse prijavljene terjatve pa so bile v postopku osebnega stečaja tudi priznane. Ker v postopku osebnega stečaja do odpusta obveznosti ni prišlo, se neplačane obveznosti tožnika upravičeno terjajo v postopku davčne izvršbe.

14V vlogi z dne 21. 9. 2024 tožnik nasprotuje navedbam toženke v odgovoru na tožbo o spremembi zakonodaje na področju stečajnega postopka in dodaja, da so bili z dopolnitvami stečajnega zakona zgolj natančneje določeni roki in način izbrisa zasebnika iz sodnega registra, kar pa po njegovem mnenju na osnovno pravno vprašanje v tem postopku ne vpliva.

K točki I izreka:

15Tožba ni utemeljena.

16Predmet presoje v tej zadevi sta sklepa o davčni izvršbi, s katerima je bila zoper tožnika zaradi izterjave obveznosti iz naslova DDV, prispevkov za socialno varnost, akontacije dohodnine od dohodkov od dejavnosti, letnega poračuna dohodnine, glob za prekrške ter sodnih taks dovoljena davčna izvršba na denarna sredstva, ki jih ima pri A., d.d. ter na denarne prejemke, ki jih prejema od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje.

17Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslovi so med ostalim tudi izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka, izvršljiv sklep davčnega organa (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

18V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da so v davčnem postopku terjane obveznosti nastale in postale izvršljive v obdobju od leta 2014 do leta 2019 ter da je bil nad tožnikom kot notarjem dne 23. 2. 2018 zaradi neplačanih obveznosti iz naslova dejavnosti začet postopek osebnega stečaja, tekom katerega je tožnik po izbrisu iz Poslovnega registra Slovenije dne 22. 2. 2019 tudi prenehal z dejavnostjo notarja. Prav tako ni spora, da so bile obveznosti iz sklepov o davčni izvršbi, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, v tem postopku prijavljene in da so bile tudi potrjene s strani stečajne upraviteljice. Tožnik v tožbi tudi ne nasprotuje trditvi toženke, da je bil postopek osebnega stečaja s sklepom z dne 12. 5. 2021 (zaradi neoblikovanja stečajne mase) zaključen brez poplačila terjatev upnikov, med katere sodijo med drugim tudi Republika Slovenija, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ter da v stečajnem postopku tožniku obveznosti niso bile odpuščene. Slednji odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja niti ni predlagal.

19V upravnem sporu tožnik izpodbijanima sklepoma, izdanima v postopku davčne izvršbe, nasprotuje, ker meni, da so njegove neplačane obveznosti, ki izvirajo iz naslova dejavnosti notarja, ki jo je opravljal, zaradi zaključka stečajnega postopka prenehale že na podlagi samega zakona. Takšno stališče pa v veljavni stečajni zakonodaji, po kateri se je vodil tudi postopek osebnega stečaja nad tožnikom kot zasebnikom, po presoji sodišča nima pravne podlage.

20Po izrecni določbi drugega odstavka 382. člena ZFPPIPP, ki je umeščena v okvir oddelka 5. 11 zakona o postopku osebnega stečaja, ki ga je dovoljeno voditi nad premoženjem vsake fizične osebe, torej tudi nad premoženjem notarja kot zasebnika (prvi in drugi odstavek 381. člena ZFPPIPP v povezavi s sedmim odstavkom 7. člena ZFPPIPP), terjatve upnikov v delu, v katerem niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika, ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu postopka osebnega stečaja, če v zakonu ni določeno drugače. V primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko v postopku osebnega stečaja nad notarjem kot zasebnikom do odpusta obveznosti ni prišlo, stečajni dolžnik upnikom za neplačane obveznosti odgovarja tudi po zaključku stečajnega postopka. Te obveznosti lahko poravna prostovoljno ali pa prisilno v postopku (civilne ali davčne) izvršbe, ki ga lahko upniki po koncu stečajnega postopka vodijo zoper njega za vse neplačane terjatve - tako tiste iz osebne kot tudi tiste iz poslovne sfere, za katere zasebnik kot fizična oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem. Navedeno velja po presoji sodišča tudi za dolgove notarja, ne glede na to, da sicer ta po zakonu dejavnost notariata opravlja v javnem interesu kot javno službo.¹ Glede na obrazloženo je tudi neutemeljeno sklicevanje tožnika na odločbo opr. št. II Ips 76/2006 z dne 10. 4. 2008, v kateri je Vrhovno sodišče RS po določbah takrat veljavnega stečajnega zakona (ZPPSL) zavzelo stališče o posledicah zaključka stečajnega postopka na iztožljivost terjatev samostojnega podjetnika posameznika. Ker navedena pravna ureditev ni več v veljavi,² po sedaj veljavni ureditvi pa določba drugega odstavka 382. člena ZFPPIPP velja tudi za notarje kot zasebnike in za vse druge fizične osebe, sklicevanje tožnika na ureditev v ZPPSL na odločitev v tej zadevi ne more imeti vpliva.

21Ker v stečajnem postopku iz stečajne mase terjatve upnikov niso bile poplačane, tožniku pa obveznosti tudi niso bile odpuščene, je bilo tožniku v sklepu o končanju postopka osebnega stečaja opr. št. St ... z dne 12. 5. 2021 naloženo, da mora upnikom (med drugim torej tudi Republiki Sloveniji, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije) plačati znesek neplačanih in v stečajnem postopku priznanih terjatev, kot so te razvidne iz Seznama neplačanih priznanih terjatev z dne 11. 5. 2021, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da bi po zaključku stečajnega postopka (deloma ali v celoti) poravnal znesek dolgovanih obveznosti do države, ki so bile v stečajnem postopku s strani stečajne upraviteljice priznane kot neporavnane. Zatrjuje le, da je svoje obveznosti poravnaval v letih od 2014 do februarja leta 2018, torej še pred uvedbo stečajnega postopka, česar pa tudi toženka v upravnem sporu ne zanika, ko v zvezi z navedenim v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da so bila navedena plačila pri prijavi terjatev v stečajnem postopku tudi upoštevana.

22Ker sta upoštevaje obrazloženo izpodbijana upravna akta pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

23V zadevi je sodišče odločilo na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazil strank, saj, sta se obe stranki v postopku po pozivu sodišču na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 izvedbi glavne obravnave odpovedali.

K točki II izreka:

24Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Vesna Rijavec, Komentar Ustave RS, Nova univerza, 2002, Komentar k 137. členu Ustave RS, 31. odstavek, Spletni vir: https://e-kurs.si/komentar/notariat (z dne 16. 10. 2024).
² Z uveljavitvijo ZFPPIPP dne 15. 1. 2008 so določbe ZPPSL prenehale veljati (1. točka prvega odstavka 499. člena ZFPPIPP).