7. člen ZFPPIPP

V primeru, ko v postopku osebnega stečaja nad notarjem kot zasebnikom do odpusta obveznosti ni prišlo, stečajni dolžnik upnikom za neplačane obveznosti odgovarja tudi po zaključku stečajnega postopka. Te obveznosti lahko poravna prostovoljno ali pa prisilno v postopku (civilne ali davčne) izvršbe, ki ga lahko upniki po koncu stečajnega postopka vodijo zoper njega za vse neplačane terjatve - tako tiste iz osebne kot tudi tiste iz poslovne sfere, za katere zasebnik kot fizična oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem.

V obravnavani zadevi je tožena stranka v skladu s 39. členom Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), ki določa, da lahko zdravnik samostojno opravlja zdravniško službo kot zasebni zdravnik, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon in če je vpisan v register zdravnikov, zasebnik, kot takšen pa ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP. To posredno potrjujeta odločbi VSRS III R 12/2009 z dne 12. 5. 2009 in VSL Rg 359/2015 z dne 16. 9. 2015. Obe odločbi se sicer nanašata na odvetnike, a iz njune vsebine izhaja, da kljub številnim podobnostim s podjetniki iz šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, odvetniki niso podjetniki, ampak zasebniki, kar je izrecno določeno v 7. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ker torej zdravniki po ZZdrS niso samostojni podjetniki, ampak zasebniki (zasebni zdravniki), za njih ne veljajo pravila o gospodarskih sporih. Obravnavani spor tudi ne predstavlja spora, ki bi ga bilo mogoče umestiti med postopke iz 482. - 484. člena ZPP, za katere prav tako veljajo pravila o gospodarskih sporih.

Ko sodišče presoja dolžnikovo insolventnost (trajnejšo nelikvidnost ali dolgoročno plačilno nesposobnost - prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP), pri dolžniku, ki je potrošnik v smislu osmega odstavka 7. člena ZFPPIPP, presoja tako trajnejšo nelikvidnost, kot dolgoročno plačilno nesposobnost glede na višino prilivov in vrednost premoženja v razmerju do njegovih dolgov. Drugače povedano: insolventnost se presoja glede na dolžnikovo sposobnost poplačila dolgov iz njegovega premoženja, ne pa glede na zmožnost poplačila iz vseh danih zavarovanj iz premoženja tretjih oseb. S pritožbeno trditvijo, da dolžnik ni insolventen, ker vrednost nepremičnin (dveh v k. o. Č,, in šestih v k. o. I.), na katerih ima upnik hipoteke, presega upnikovo terjatev do dolžnika, ne more uspeti, saj je dolžnik sam navedel, da ni več lastnik navedenih nepremičnin.

Vprašanja vročanja v ZFPPIPP niso v celoti urejena, zato se glede načina osebnega vročanja v predhodnem postopku zaradi insolventnosti uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje, v pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Po 7. členu ZGD-1 za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, tudi osebnim, ki sicer ni v zvezi z opravljanjem podjema.

Tožeča stranka je odvetnica, zato ne gre za gospodarski spor.

Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.

Podružnica nima statusa pravne osebe. Za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnice, je odgovorno tuje podjetje z vsem svojim premoženjem. Upnika s pritožbo, tudi če bi uspela razveljaviti vpis izbrisa subjekta vpisa, ne moreta zase doseči drugačnega (boljšega) pravnega položaja, kot ga imata v primeru izbrisa njunega dolžnika iz sodnega registra. Če imata upnika do tujega podjetja na podlagi terjatev, ki sta jih imela do podružnice, kakršnekoli zahtevke, imata zagotovljeno pravno varstvo v skladu s 683. členom ZGD-1.

ZPPSL v drugem odstavku 80. člena določa, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Stečajni zakon daje stečajnemu upravitelju vrsto pristojnosti, zato je pomembno, da lahko z uveljavljanjem njegove odškodninske odgovornosti zaščitijo svoje interese vsi tisti, katerih pravni položaj je lahko zaradi posebne vloge stečajnega upravitelja prizadet. Zakon pojma udeleženca stečajnega postopka izrecno ne opredeljuje, Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da so udeleženci v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL ne samo upniki stečajnega dolžnika, temveč tudi stečajni dolžnik. Ugovorom pasivne legitimacije ne bi bil utemeljen, saj iz določbe 1. člena Zakona o odvetništvu izhaja, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot svoboden poklic. Da so zasebniki izhaja iz sedmega odstavka 7. člena ZFPPIPP. O vprašanju, ali odvetnik sodi v krog oseb, zaradi katerih je (na podlagi personalnega kriterija iz določb ZPP, ki urejajo veljavnost pravil o postopku v gospodarskih sporih), posamezni pravdni postopek opredelj

Odvetnik kot zasebnik ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP, po vsebini pa tudi ne gre za spor iz drugega odstavka 481. ali 482. do 484. člena ZPP, za katerega bi bilo treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih.

ZFPPIPP dopušča, da začetek stečajnega postopka predlaga tudi upnik. To velja tudi za postopek osebnega stečaja. Osnovno pravilo je, da je treba svoje dolgove ob njihovi zapadlosti poravnati. Če dolžnik tega ne stori, se izpostavi raznim postopkom, v katerih lahko upnik uveljavi svojo pravico do poplačila terjatve, ki je del ustavne pravice do zasebne lastnine, pri čemer ima tudi pravico do sodnega varstva. Posluži se lahko kakršnegakoli sodnega varstva, ena od možnosti je tudi stečajni postopek in s tem postopek osebnega stečaja, če meni, da bo tako dosegel poplačilo svoje terjatve. Upniku te pravice, razen izjemoma, ni mogoče omejiti. Zakon upniku tudi ne nalaga, da bi moral svoj pravni interes za postopek osebnega stečaja nad svojim dolžnikom posebej izkazovati.

Smiselna uporaba določil 3. in 4. odstavka 234. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. odstavkom 235. člena ZFPPIPP pomeni, da v primeru, da je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka, dolžnik pa ugovora v smislu 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP ni vložil, lahko s pritožbo domnevo o insolventnosti izpodbija le družbenik dolžnika, ne pa dolžnik. Dolžnik kot samostojni podjetnik družbenika sploh nima, zato uporaba tega pravila zanj ni mogoča.

Tožena stranka je odvetnik. Iz določbe 1. člena Zakona o odvetništvu (ZOdvT) izhaja, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot svoboden poklic. Da so odvetniki zasebniki, izhaja iz sedmega odstavka 7. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). O vprašanju, ali odvetnik sodi v krog oseb, zaradi katerih je (na podlagi personalnega kriterija iz določb ZPP, ki urejajo veljavnost pravil o postopku v gospodarskih sporih, to so členi 481 do 484), posamezni pravdni postopek opredeljen kot gospodarski spor ter bodo zanj uporabljena posebna pravila, obstaja obsežna sodna praksa. Ta zavzema enotno stališče, da odvetnik kot zasebnik ne sodi v krog oseb iz drugega odstavka 481. člena ZPP niti v krog oseb iz 482. člena ZPP. V obravnavanem primeru pa tudi po vsebini (t. i. kavzalni kriterij) ne gre za spor iz 483. člena ZPP, za katerega bi bilo treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Tožena stranka je odvetnik, zato ne gre za gospodarski spor.

V trenutku vložitve predloga za začetek stečajnega postopka je dolžnica opravljala dejavnost odvetništva, to dejavnost pa je opravljala še tudi na dan začetka stečajnega postopka. Pri tem ni pomembno, ali je imela tak status tudi v trenutku prevzema obveznosti. Ker dolžnica v času vložitve predloga in odločanja o predlogu ni izpolnjevala kriterijev potrošnika, kot je to določeno v 7. členu ZFPPIPP, se nad njo lahko začne stečajni postopek le kot postopek osebnega stečaja nad zasebnico. Obvestilo v skladu s 1025. členom OZ je pomembno le zaradi morebitne odškodninske odgovornosti upnika. Na sam nastanek terjatve pa ne vpliva.

Odvetnike kot zasebnike opredeljuje sedmi odstavek 7. člena ZFPPIPP. Odvetnik kot zasebnik torej ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP.

Kljub številnim podobnostim s podjetniki iz šestega odstavka 3. člena ZGD-1, odvetniki niso podjetniki ampak zasebniki.

Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki (in ne kot odvetniške družbe), ne sodijo v krog subjektov, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih. Kljub številnim podobnostim s podjetniki iz 6. odstavka 3. člena ZGD odvetniki niso podjetniki, ampak zasebniki, kot je to tudi izrecno navedeno v 7. odstavku 7. člena ZFPPIPP. Glede na to Okrožno sodišče v Ljubljani, Oddelek za gospodarsko sodstvo, ni pristojno za sojenje.

Tožeča stranka je odvetnik in ne odvetniška družba. Po 1. členu ZOdvt odvetnik svojo dejavnost opravlja kot svoboden poklic. Izrecno odvetnike kot zasebnike opredeljuje sedmi odstavek 7. člena ZFPPIPP. Kot zasebnik torej odvetnik ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP, niti ne gre po vsebini za spor iz drugega odstavka 481. člena in iz 482. do 484. člena ZPP, za katerega bi bilo treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena. Sklicuje se le na razloge druge sodbe, zato je ni mogoče preizkusiti. Vsaka sodba mora imeti vse sestavine, ki jih zakon zahteva. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. V konkretni zadevi ne gre za gospodarski spor. Tožnik je odvetnik in terjatev tudi vtožuje kot odvetnik.

Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki (in ne morda kot odvetniška družba), niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih.