VSK Sodba Cpg 158/2023

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parkirnem mestu št. 22, ID posameznega dela stavbe [...-...]-22, pri katerem je v zemljiški knjigi kot lastnik do celote (1/1) vpisana tožena stranka; in v točki II izreka tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.358,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 844,20 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tri tožbene zahtevke tožeče stranke, in sicer: 1) da se ugotovi, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parkirnem mestu št. 22 ID posameznega dela stavbe [...-...]-22, pri katerem je v zemljiški knjigi kot lastnik do celote vpisana tožena stranka; 2) da se ugotovi, da obstaja na omenjeni nepremičnini izločitvena pravica tožeče stranke; 3) da je dolžan tožena stranka izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice pri omenjeni nepremičnini v korist tožeče stranke, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.291,13 EUR s pp.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je izločitveno pravico na parkirnem mestu prijavila v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko in sicer na podlagi poziva same tožene stranke z dne 9.9.2022. V tem pozivu jo tožena stranka poziva, da poskrbi za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Pritožba opozarja, da se skladno z določbo 9. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Zakon o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne določa, da bi začetek stečaja imel za posledico prekinitev teka priposestvovalne dobe. Na navedeno tudi ne vpliva zakonska določba, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne. S samim začetkom stečaja se dobra vera tožeče stranke ni spremenila in ni prenehala. Pritožba opozarja tudi na dopis A. z dne 11.6.2008, v katerem je bilo zapisano, da se bo zemljiškoknjižno dovolilo izstavilo tožnici po pridobitvi uporabnega dovoljenja in prejema odločbe GURS. Tudi tožnica, zaslišana kot stranka, je izpovedala, da je prejela obvestilo, da bo zemljiškoknjižno dovolilo prejela. Po tem, ko ga ni dobila in ker tudi ni bila toliko v biznisu, ni vedela, da mora to dovolilo poiskati oziroma se zanj pozanimati. Pritožba opozarja na izpoved priče B. B., ki je zanikal trditve tožene stranke, da je bila tožnici ponujena storitev zemljiškoknjižnega prepisa, vendar se tožnica za to ni nikoli odločila, ker je šlo za plačljivo storitev. Sicer pa iz te izpovedbe tudi izhaja, da v konkretnem primeru ni zadoščalo zgolj zemljiškoknjižno dovolilo, temveč je bila potrebna uskladitvena pogodba. Pritožba opozarja, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru uporabiti tudi določbe Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES). Sodišče prve stopnje je tudi napačno tolmačilo sodno prakso, na katero se v izpodbijani sodbi sklicuje.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožnica je delno utemeljena.

5Dobroverna zakonita posest (28. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR) se razlikuje od dobroverne lastniške posesti (43. člen SPZ) predvsem v tem, da se pri dobroverni lastniški posesti ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Tudi stopnja neveljavnosti ni pomembna, saj priposestvovanje kot izvirni način pridobitve lastninske pravice (ki lahko temelji le na lastniški posesti) sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla¹. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova in ne ve in niti ne more vedeti, da ni upravičen do posesti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede pravice do lastniške posesti. Zahteva se dobra vera glede upravičenja do posesti, ne glede lastninske pravice, kar je nekoliko širše². Priposestvovalec mora biti skrben ob pridobitvi posesti. Naknadno postane neskrben le, če dejansko izve, da nima več pravice do posesti³. Prav tako pa je seveda pomembno, da se tudi od lastnika, ki mu je znano posestno stanje, zahteva skrbno ravnanje, s katerim prepreči priposestvovanje.

6V obravnavani zadevi je ključnega pomena odgovor na vprašanje, ali obstajajo posebne okoliščine, ki lahko opravičijo zmotno prepričanje posestnika, da je lastnik nepremičnine (garažnega mesta). Te posebne okoliščine so namreč opravičene predvsem takrat, ko razlogov za to, da pridobitev lastninske pravice ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni mogoče pripisati pridobitelju⁴.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni odkupila spornega nepremičnega premoženja (v obseg katerega spada tudi sporno garažno mesto, ki je tudi posebej ovrednoteno) od investitorjev izgradnje apartmajskega naselja v Ankaranu C. d.o.o., Č. d.d. in D. (katerih pravni naslednik je tožena stranka), temveč od prvega kupca (prodajna pogodba med investitorjem in prvim kupcem z dne 18.12.2000 in aneks k tej prodajni pogodbi z dne 11.6.2002 - priloga A7 in A8) E. E. s.p., in sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 4.7.2001 in aneksa k tej prodajni pogodbi z dne 11.6.2002 (priloga A5). Tožeča stranka je z investitorjem šele 4.1.2006 sklenila Sporazum (priloga A21) in aneks k prej omenjenim prodajnim pogodbam, kar pomeni, da se je tožena stranka (pravna naslednica investitorjev) zavezala, da bo tožeči stranki po izgradnji garažne hiše izstavila ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo v zvezi z vpisom na konkretnem parkirnem mestu. Ta zavezovalni posel pa je bil sklenjen po 1.8.2004, ko se je začel uporabljati ZVKSES (prvi odstavek 98. člena ZVKSES). V konkretnem sporu tudi ni bilo nobenega dvoma, da je tožnica prodajalcu E. E. s.p., v skladu s pogodbo št. 1/2001 z dne 4.7.2001, plačala celotno dogovorjeno kupnino že leta 2001⁵, torej tudi tisti del kupnine, ki se izrecno nanaša na sporno garažno mesto. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila s strani investitorja garažna hiša, v kateri se nahaja sporno garažno mesto, zgrajena šele leta 2009 in je bila vpisana v zemljiško knjigo 16.12.2009, pri čemer je investitor tožnici po izgradnji garažne hiše v letu 2009 sporno garažno mesto tudi izročil v uporabo.

8Iz teh razlogov je treba tudi v obravnavani zadevi uporabiti določbo 253. člena ZFPPIPP, vendar pa konkretnega sodnega primera nikakor ni mogoče primerjati s sodnim sporom, ki ga je obravnavalo Višje sodišče v Kopru v zadevi VSK sodba Cpg 5/2021. Po oceni pritožbenega sodišča je bila v omenjeni zadevi tožeča stranka (pravna oseba v stečaju, ki jo je zastopa stečajni upravitelj) z začetkom stečaja nad toženo stranko (in vsemi pravnimi posledicami tega stečaja) vsekakor seznanjena in je zato takoj po začetku stečaja v stečajno maso prijavila izločitveno pravico na določeni nepremičnini iz naslova priposestvovanja⁶, spričo česar iz obrazložitve sodbe omenjene zadeve izhaja povsem utemeljen zaključek, da o opravičljivi dobri veri tožeče stranke od začetka stečaja naprej ni več mogoče govoriti.

9V obravnavani zadevi pa nihče ni trdil, da bi bila tožeča stranka seznanjena z začetkom stečaja nad toženo stranko, pri čemer stečajni upravitelj tožene stranke tožnice tudi ni pozval, naj toženi stranki izroči sporno garažno mesto nazaj v posest. Ravno nasprotno: stečajni upravitelj je tožnico z dopisom z dne 9.9.2022 (priloga A19) pozval, da v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavi izločitveno pravico na spornem garažnem mestu iz naslova priposestvovanja. Nobenega dvoma v tem postopku tudi ni bilo, da je tožnica redno izpolnjevala vse obveznosti, ki so se nanašale na pokrivanje stroškov vzdrževanja sporne garažne hiše. Pomembno pa je tudi, da ji je investitor v dopisu z dne 11.6.2008 (priloga A13) zagotovil, da ji bo po pridobitvi uporabnega dovoljenja in po prejemu odločbe GU izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis spornega garažnega mesta v zemljiško knjigo. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni dokazala trditve (izpoved priče B. B.), da je tožeči stranki pred stečajem ponujala storitev vknjižbe spornega parkirnega mesta na ime tožeče stranke, vendar se tožnica za to storitev ni nikdar odločila. Takšno trditev je seveda v postopku na prvi stopnji prerekala tudi tožnica sama.

10Iz teh razlogov v obravnavani zadevi tožnica z začetkom stečaja nad toženo stranko ni postala nedobroverna, saj takrat dejansko ni izvedela, da nima pravice do posesti. Tožnica vse do prejema dopisa z dne 9.8.2022 ni vedela, niti ni mogla vedeti, da ni upravičena do lastniške posesti nad spornim garažnim mestom. Dotlej je bila torej v opravičljivi zmoti glede pravice do lastniške posesti. Prav tako pa je v tej zvezi pomembno, da tožena stranka, ki ji je bilo posestno stanje glede garažne hiše oziroma spornega garažnega mesta znano, ni storila prav ničesar, da bi v konkretnem primeru preprečila priposestvovanje. V kontekstu vseh teh nespornih dejanskih okoliščin⁷ zato ni mogoče slediti očitku iz izpodbijane sodbe, da je šla pasivnost tožnice kot kupke predaleč od pojma skrbnosti in zato tožnici ni mogoče nuditi pravnega varstva iz naslova priposestvovanja. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica v obravnavani zadevi dokazala, da je sporno garažno mesto priposestvovala, saj ga je imela več kot deset let v dobroverni lastniški posesti (drugi odstavek 43. člena SPZ).

11Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da ji prizna njeno lastninsko pravico (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). Izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je prerekana v stečajnem postopku, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP (prvi odstavek 310. člena ZFPPIPP). Ta zahtevek mora obsegati ugotovitev, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini iz 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP.

12Zaradi vseh teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo zahtevku na ugotovitev, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na parkirnem mestu št. 22 ID posameznega dela stavbe [...-...]-22, pri katerem je v zemljiški knjigi lastnik do celote (1/1) vpisana tožena stranka (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Prav tako je sodišče ocenilo, da je v konkretni pravdi na prvi stopnji tožnica uspela z bistvenim delom svoje pravnovarstvene zahteve, zato ji je gre tudi pravica do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje spremenilo tudi odločitev v točki II izreka sodbe tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.358,61 EUR s pp (glede na priglašene stroške po stroškovniku na listovni št. 44 spisa je pritožbeno sodišče priznalo naslednje stroške: za sestavo tožbe 400 odvetniških točk, za sestavo prve pripravljalne vloge 400 odvetniških točk, za sestavo druge pripravljalne vloge 300 odvetniških točk, zastopanje na obravnavi 400 odvetniških točk, urnina 50 odvetniških točk, prevozni stroški 95,60 EUR, čas čakanja na proti 120 odvetniških točk, materialni stroški 26,7 odvetniških točk in 22 % DDV).

13V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Pritožbeno sodišče je tožeči stranki glede na bistveni uspeh v pritožbenem postopku priznalo tudi stroške za pritožbeni postopek v znesku 844,20 EUR (500 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, poleg tega pa tudi 405,00 EUR za sodno takso za pritožbo).

¹ VS RS sodba II Ips 359/2010.
² Stvarnoprvni zakonik s komentarjem, Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur, Ur. l. RS, Ljubljana 2016, str. 287.
³ VS RS sodba II Ips 1063/2008.
⁴ VSL sodba I Cp 2226/2012.
⁵ Tedaj pa še ni obstajalo pravno pravilo o pravici do zadržanja 5 % kupnine (četrti odstavek 15. člena v zvezi 1. odstavkom 4. člena ZVKSES).
⁶ V tej zadevi je bil zahtevek tudi prvenstveno zavrnjen zaradi tega, ker še ni potekla desetletna priposestvovalna doba.
⁷ Tudi iz vidika enakopravne in sorazmerne obravnave pasivnosti obeh pravdnih strank.