46. člen SPZ

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah, da so pravni predniki tožnice imeli v dobroverni (pošteni) posesti sporne nepremičnine več kot 20 let pred letom 1980, da so na spornih nepremičninah sekali, spravljali drva in čistili gozd, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil ODZ (paragraf 1460-1477), v skladu s katerimi je za izredno priposestvovanje potrebna poštena (326 ODZ) in pristna (345 ODZ) posest v trajanju 20 let, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so pravni predniki tožnice, konkretneje pravna prednica, že pred letom 1980, ko je začel veljati ZTLR, postala lastnica spornih nepremičnin. Pravna prednica tožnice je namreč s potekom priposestvovalne dobe pred letom 1980 avtomatično postala lastnica spornih (delov) nepremičnin. Lastninska pravica pravnih prednikov tožencev pa je takrat ugasnila.

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot da je njegova, in ne ve in niti ne more vedeti, da ni upravičen do posesti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede pravice do lastniške posesti. Prav tako pa je pomembno, da se tudi od lastnika, ki mu je znano posestno stanje, zahteva skrbno ravnanje, s katerim prepreči priposestvovanje.

Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je tako po ZTLR kot tudi po SPZ ena izmed predpostavk čas, ki je potreben za priposestvovanje. Za presojo obstoja te predpostavke predstavljata odločilni dejstvi na eni strani začetek teka priposestvovalne dobe, t.j. trenutek, ko je posestnik nastopil posest nepremičnine in na drugi strani njen zaključek, kot trenutek pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da je tožnica dokazala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja kot lastniška dobroverna posestnica, v obdobju od leta 1980 do 2015 (skupaj 35 let)3 pri tem pa, na kar pravilno opozarja tudi pritožba, ni navedlo prav nobenih razlogov, zakaj je ravno leto 1980 štelo kot ključno leto pričetka teka priposestvovalne dobe. Ker izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu ne vsebuje nobenih razlogov, se v tem delu sploh ne da preizkusiti, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S to absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka izpodbijana sodba obremenjena tud

S skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno. Če eden od njiju s skupnim premoženjem razpolaga samovoljno, lahko drugi zakonec tak pravni posel izpodbije, razen če je bil tretji ob sklepanju pravnega posla v dobri veri, ker ni vedel, da gre za stvar v skupni lastnini in da se z njo razpolaga brez soglasja skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ). Varstvo prikrajšanega zakonca traja do prenehanja skupnega premoženja (to je do njegove delitve), torej tudi v primeru, če en zakonec samovoljno enostransko razpolaga s skupnim premoženjem po razvezi oziroma razpadu življenjske skupnosti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1169/2008 z 28. 2. 2011).

Praksa VS RS, ki je izpostavljena v izpodbijani sodbi, je enotna in jo je mogoče povzeti v tem, da gre v takšnih pravdah za (navidezno) konkurenco originarnih pridobitnih načinov lastninske pravice (med zakoni, s katerimi je bila izvedena denacionalizacija, to je npr. med ZSKZ in ZLNDL), ki je ni mogoče obiti z institutom priposestvovanja, pa čeprav so bile že izvedene pomotne vknjižbe lastninske pravice, saj je institut priposestvovanja namenjen saniranju napak pri pravno poslovnih (izvedenih) pridobitvah lastninske pravice.

Zgolj predhodno in dejansko izvrševanje služnosti, ne more voditi do zaključka, da je bila tožnica v dobri veri, da je pravico stvarne služnosti že dobila. Zgolj dejansko izvrševanje stvarne služnosti bi lahko vodilo do nepravega priposestvovanja, vendar pa se v obravnavanem primeru 20-letna doba ni iztekla.

Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja (ki naj bi bilo namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah) bi dejansko pomenilo zaobid predpisov o lastninjenju zemljišč. Opravičljiva zmota (kot pogoj za obstoj dobre vere) v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava (to je predpisov, ki urejajo pridobitev lastninske pravice mimo vpisov v zemljiško knjigo).

Nasprotni tožnici nista uspeli dokazati, da bi priposestvovali sporno parcelo, ki jo imata v posesti. Nista dokazali dobre vere in tudi ne priposestvovalne dobe. Zato je utemeljena tožba na prenehanja vznemirjanja tožeče stranke.

Toženčevo stališče, po katerem se na dobro vero tistega, ki zatrjuje priposestvovanje, v primeru, ko je nepremičnina vknjižena v zemljiško knjigo, ni mogoče sklicevati, je v sodni praksi že dolgo preseženo. V času, ko sta pravna prednika pravdnih strank sklenila kupno pogodbo (1969), ter v času, ko je teklo priposestvovanje (najdlje do leta 1989), so bile družbene razmere neprimerljive z današnjimi; zemljiška knjiga oziroma vpisovanje vanjo ni bilo dosledno, zato je praksa zavzela stališče, da standardov, ki veljajo v današnjem času, ni mogoče z enako strogostjo uporabljati za pravna razmerja, nastala v času, ko so vladale druge družbene razmerje in je veljala druga zakonodaja.

V konkretni zadevi toženka hipoteke ni pridobila s pravnim poslom, temveč z vknjižbo na podlagi odločbe sodišča, zaključek o toženkini (ne)dobrovernosti tudi po presoji revizijskega sodišča ne more vplivati na (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Dobra vera se domneva. Dobrovernost pravne osebe se presoja po dobri veri organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi (46. člen SPZ), pri čemer je presoja dobrovernosti odvisna od védenja ključnih oseb v pravni osebi.

Tožnica na podlagi pravnomočne sodbe, ki je nadomestila le prodajno pogodbo kot zavezovalni pravni posel, lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila, ker je potreben še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo, tega pa tožnica ni izkazala.