UPRS Sodba II U 320/2022-24

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega upravnega spora.

1Z v uvodu navedenima sklepoma o davčni izvršbi je bila zoper dolžnika dovoljena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva oziroma na dolžnikove denarne prejemke, in sicer za znesek glavnice v višini 21.168,21 EUR, zamudne obresti v znesku 1.543,71 EUR in stroške sklepa 10,00 EUR, torej skupaj v znesku 22.721,92 EUR. Izvršba se dovoli z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki oziroma na način, da se delodajalcu naloži, da izvrši sklep o izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika. Izvršba se opravi v obsegu in na način določen v obeh sklepih.

2Iz obrazložitve izhaja, da po knjigovodski evidenci davčnega organa dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je bilo zoper njega treba začeti davčno izvršbo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti, te pa se ne zaračunavajo od neplačanih zamudnih obresti, od denarnih kazni, glob in stroškov postopka pobiranja davka.

3Tožnik se je zoper oba sklepa pritožil, Ministrstvo za finance pa je odločanje o obeh pritožbah združilo v en postopek in nato odločilo, da sta pritožbi neutemeljeni. Iz obrazložitve izhaja, da je v izreku obeh sklepov navedeno, da se poleg stroškov posameznega sklepa od tožnika terja plačilo njegovega dolga iz naslova dohodnine od nenapovedanih dohodkov na podlagi odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru št. DT 0610-171/2018-20 z dne 27. 9. 2018 in dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe o odmeri le-tega za leto 2021, št. DT 4224-1945/2021-011246-09-130-00 z dne 26. 4. 2021 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Drugostopni organ ugotavlja, da imata izpodbijana sklepa o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Pri tem je bilo tožeči stranki še pojasnjeno, da pritožba zoper odmerno odločbo v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena ZDavP-2, ne zadrži izvršitve odločbe. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi je mogoče ugovarjati le o vsebini sklepa, pri čemer se ta presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, na podlagi katerega se terja posamezno obveznost.

4Zoper takšno odločitev je vložil tožnik tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja okoliščine v zvezi z izdajo odločbe Finančne uprave RS, št. 0610-171/2018-20 z dne 27. 9. 2018 v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora od nenapovedanih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2017. Dodaja, da je po izdaji predmetnih sklepov plačal celoten dolg, s čimer je Ministrstvo za finance seznanjeno, saj je v postopku zavarovanja terjatve bila predlagana tudi vknjižba zastavne pravice, vendar pa je tožena stranka z vlogo z dne 25. 8. 2022 umaknila predlog za zavarovanje terjatve z vpisom zastavne pravice na dolžnikove nepremičnine. Ker je bil dolg v celoti poplačan, bi moral finančni organ takoj po plačilu ustaviti rubež na denarna sredstva oziroma denarne prejemke. Drugostopni organ pa je z odločbo pritožbi zavrnil, kar pomeni, da sklepa ostajata v veljavi, čeprav je bila terjatev v celoti poplačana. Gre za bistveno kršitev postopka, saj po določbah zakona ni več temelja za izterjavo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi oziroma podredno zadevo vrne prvostopnemu organu v novo odločanje.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni. Dodaja, da se v pritožbenem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi in ne njuno izvrševanje. Sicer pa glede na tožbene navedbe v zadevi ni sporno, da tožeča stranka svoje davčne obveznosti, ki se jo terja z izpodbijanima sklepoma, do datuma izdaje obeh sklepov, torej do dne 12. 7. 2021, ni poravnala. Okoliščine, ki so nastopile po tem datumu na pravilnost dejanskega stanja dolga na dan izdaje sklepa ne vplivajo. Po podatkih knjigovodske evidence v času izdaje izpodbijanih sklepov, ni bil podan nobeden od pogojev za ustavitev postopka davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2, temveč so ti nastopili šele po izdaji sklepov, kar glede na zgoraj pojasnjeno ne vpliva na odločitev. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Stranki sta pri svojih stališčih in navedbah vztrajali tudi v številnih pripravljalnih vlogah, ki sta jih vložili tekom tega upravnega spora.

7Tožba ni utemeljena.

8V zadevi je bil 19. 9. 2024 opravljen narok za glavno obravnavo. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče vpogledalo predložene listine in listine upravnega spisa, je zaključilo, da je tožba neutemeljena.

9Predmet presoje v tej zadevi sta sklepa o davčni izvršbi, s katerima je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanih zneskov dovoljena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri banki oziroma na dolžnikove denarne prejemke, ki jih prejema iz naslova zaposlitve.

10Davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslovi so med ostalim tudi: izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka, izvršljiv sklep davčnega organa (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

11Izpodbijana sklepa o izvršbi sta bila pravilno izdana v skladu z zgoraj citiranimi določili iz razlogov, ki so pravilno navedeni v prvostopnih sklepih, pritožbene navedbe tožeče stranke, ki jih ponavlja v tožbi, pa so bile iz razlogov, s katerimi se strinja tudi sodišče, v odločbi drugostopnega organa pravilno zavrnjene. Ker sodišče sledi obrazložitvi drugostopnega organa, le to v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1¹).

12Glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja, da tako iz navedb samih kot iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka dolgovani znesek, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnala po izdaji sklepov o izvršbi. V tem primeru davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke v skladu s 1. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 ustavi izvršbo. Ni pa ta okoliščina razlog za odpravo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi. V upravnem sporu presoja sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijanih aktov, v konkretnem primeru sklepov o davčni izvršbi, v času njihove izdaje. Ugovor bistvene kršitve določb postopka zato sodišče kot neutemeljen zavrača. V času izdaje dolgovani dolg ni bil plačan, zato je davčni organ pravilno izdal sklepa o davčni izvršbi.

13Kolikor je tožeča stranka dolg poravnala in davčni organ v zvezi s tem še ni sprejel nobene odločitve, lahko tožeča stranka zahteva izdajo sklepa po 155. členu ZDavP-2.

14Izpodbijana upravna akta sta torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

15Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega organa in to v sodbi ugotovi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).