VSL Sodba V Cpg 89/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od tožene stranke – radiodifuzne organizacije zahtevala doplačilo nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019 v višini 18.488,68 EUR. Vtoževala je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od nastanka posamezne terjatve do plačila ter plačilo civilne kazni v višini 200 odstotkov od vtoževanega zneska (36.973,36 EUR).

Sodba sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 22.150,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Odločilo je, da zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem ni zastaran. Zaključilo je, da pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo fonogramov predstavlja Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo z dne 15. 6. 2006 – SS 2006. Presodilo je, da so prihodki tožene stranke iz radijske dejavnosti v letu 2017 znašali 198.319,00 EUR, v letu 2018 222.925,36 EUR in v letu 2019 204.727,33 EUR ter da je delež glasbe v radijskih programih v vseh navedenih letih presegal 91 odstotkov. Ob upoštevanju navedenega je toženi stranki naložilo plačilo 18.458,90 EUR nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Civilno kazen je določilo v višini 3.691,78 EUR (20 odstotkov dolžnega nadomestila).

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

3Tožena stranka pa se je pravočasno pritožila zoper ugodilni del po tožbi, zavrnilni del po nasprotni tožbi in odločitev o stroških postopka (I., III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne, ugodi pa zahtevku po nasprotni tožbi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo v izpodbijanemu delu potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

K pritožbenim očitkom glede procesnih kršitev

6Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je ugotovilo, da tožeča stranka s tretjo pripravljalno vlogo z dne 23. 11. 2023, ki je bila vložena na drugem naroku za glavno obravnavo 27. 11. 2023, ni bila prekludirana in jo je zato dopustilo in vročilo toženi stranki v odgovor. Sodišče prve stopnje je navedeno vlogo upravičeno dopustilo, ker v njej tožeča stranka ni podala novih navedb in dokazov, ampak je zgolj konkretizirala predhodno podane navedbe in navajala materialnopravna stališča. Tega razloga za dopustitev tretje pripravljalne vloge pritožnica ne izpodbija in ne zatrjuje, da so se v navedeni vlogi nahajale nove navedbe in novi dokazi, za katere v skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP velja, da jih lahko stranka navaja tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Poleg tega je bila tretja pripravljalna vloga vročena toženi stranki, ki se je o njej izjavila na način, da je navedbe iz te vloge prerekala s sklicevanjem na svoje dotedanje navedbe in dokaze, dodatnega roka pa si ni pridržala. To ovrže tudi pritožbeni očitek, da ji ni bilo omogočeno, da se z vlogo seznani in do nje opredeli.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, ne da bi se o razlogih opredelilo. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo vse listine, ki sta jih v spis predložili pravdni stranki. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, ampak samo tiste, ki so za odločitev pravno relevantni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, pravica do izjave, ki je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, zahteva, da sodišče izvede tiste dokaze, ki so po oceni sodišča za odločitev bistveni (Up-286/00 z dne 5. 3. 2001 in Up-440/00 z dne 26. 2. 2002). Zato tožena stranka zgolj s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo velike večine njenih dokaznih predlogov, ne more uspeti. O zavrnitvi dokaznih predlogov se je sodišče prve stopnje opredelilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov tožene stranke so obrazloženi in utemeljeni, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na njih v celoti sklicuje. Pritožba pa ne pove, o konkretno katerih dokaznih predlogih se sodišče ni opredelilo oziroma se je opredelilo nepravilno ali pomanjkljivo.

8Ravno tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nekatere dokaze tožeče stranke izvedlo izven njenih substanciranih navedb ter ugotavljalo dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala. Očitki tožene stranke so v tem delu povsem pavšalni, saj konkretno ne pove, kateri izveden dokaz naj bi bil takšen oziroma katera dejstva naj bi bila ugotovljena brez trditvene podlage.

Obveznost tožene stranke do plačevanja nadomestil za uporabo fonogramov v radijskih programih

9Skladno s 130. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve. Iz navedenega določila izhaja, da je uporabnik fonogramov, v tem primeru radiodifuzna organizacija, že na podlagi določil ZASP dolžna plačati primerno nadomestilo za uporabo fonogramov.

10Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je radijski program razširjala že v letu 2017. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino predloženih listinskih dokazov ter se prepričljivo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. V presojo je vključilo več okoliščin, in sicer o tem, kdaj je tožena stranka pridobila dovoljenje za razširjanje radijskih programov, kdaj se je vpisala v Razvid medijev, kot tudi, da je v tem obdobju ustvarjala prihodke, za katere ni izkazala, da bi izvirali iz neradijske dejavnosti. Pri presoji slednje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožena stranka tista, ki razpolaga s podatki in dokazili, v obravnavani zadevi pa konkretnih pojasnil in dokazil ni podala. Ne drži pa pritožbeni očitek, da za presojo navedenih okoliščin sodišče prve stopnje ni imelo podlage v navedbah in dokazih tožeče stranke, saj je tožeča stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje vztrajala pri tem, da je tožena stranka z razširjanjem radijskih programov pričela že v letu 2017. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje brez predloga tožeče stranke v presojo ne bi smelo vključiti listinskih dokazov tožene stranke (B12, B13 in B26). Navedene dokaze je namreč tožena stranka predložila zato, da je z njimi izpodbijala navedbe in dokaze tožeče stranke o tem, da je z razširjanjem radijskih programov pričela že v letu 2017. Po presoji pritožbenega sodišča je opravljena dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zaključek, da je tožena stranka radijski program razširjala že v letu 2017 in tudi v letih 2018 in 2019, pa pravilen. V kakšni programski mreži in na kakšen način je tožena stranka razširjala radijske programe na njeno obveznost plačila nadomestila ne vpliva. 130. člen ZASP določa pravico do nadomestila za vsako radiodifuzno oddajanje, ki pomeni priobčitev javnosti, zato ne more uspeti s pritožbenim ponavljanjem navedb o sočasnem oddajanju enakega radijskega programa povezane družbe RADIO X v programski mreži Y. Pojasnjevanje, da gre pri sosledju vpisa v Razvid medijev in podelitve dovoljenja AKOS, kot ga je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo, za pomoto, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne upošteva (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme, da je predvajala avtorsko nevarovano glasbo, ki je prosta plačila kolektivnim organizacijam. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni podala navedb, da je razširjala nevarovano glasbo, ki je prosta plačila, z izvajanjem dokazov pa ni dopustno nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca avtorske stroke, ki bi ugotovil delež varovanih in nevarovanih del iz repertoarja tožene stranke. Takšen dokaz je nedopusten, ker gre za poizvedovalni (informativni) dokaz v čisti obliki, brez kakršnegakoli opravičila zanj, ki v pravdnem postopku ni dovoljen. V prvem odstavku 7. člena ZPP je namreč izrecno zapovedano (enako 212. člen ZPP), da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, kar pomeni, da dokazi služijo izključno potrjevanju strankinih navedb o dejstvih. Predlagan dokaz z izvedencem pa ne bi potrjeval navedb tožene stranke, ampak bi se z njim dejstva, ki bi jih morala tožena stranka navajati, šele ugotavljala.

12Tožena stranka upravičeno pričakuje, da tožnica zbrana nadomestila razdeli vsem imetnikom pravic, vključno s tem, da zbrana nadomestila od priobčitve javnosti fonogramov razdeli domačim in tujim proizvajalcem fonogramov. Vendar pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost in transparentnost poslovanja tožeče stranke nasploh, ne morejo biti argument za neplačilo nadomestila konkretnega uporabnika. V sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da je razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki sorodnih pravic notranje razmerje, ki se tiče le teh dveh, ne pa tožene stranke. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi drugačna razlaga pripeljala do tega, da bi radijske postaje lahko predvajale komercialne fonograme zastonj z izgovorom, da kolektivna organizacija ne izpolnjuje svojih obveznosti do imetnikov sorodnih pravic.¹ Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je poraba sredstev iz zbranih nadomestil stvar zakonitosti in transparentnosti poslovanja tožeče stranke, kar pa ni predmet odločanja v tem civilnem sodnem postopku, ampak pristojnost drugih (nadzornih) organov (69. do 74. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic – ZKUASP).

Zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov z radiodifuznim oddajanjem za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2019

Materialno pravni temelj za določitev primerne višine ugovor zastaranja

13Pritožbeno sodišče je v do sedaj oblikovani sodni praksi zastopalo stališče, da dejanski stan brezplačne uporabe komercialnega fonograma oziroma nezadostnega plačila za uporabo komercialnega fonograma ustreza tako prehodu premoženja iz sfere proizvajalca fonogramov k uporabniku, do katerega je prišlo brez pravne podlage (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika – OZ), kot tudi kršitvi premoženjske pravice proizvajalca fonogramov, ki lahko privede do odškodninske odgovornosti uporabnika (168. člen ZASP v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala.²

14Tožeča stranka je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ. Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. Obogatitev tožene stranke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v svojem radijskem programu – torej ohranitev premoženja brez pravnega temelja. Prikrajšanje tožeče stranke pa izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke zaradi neplačila – torej prikrajšanje brez pravnega temelja. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno utemeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi.

15Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni pet letni zastaralni rok (346. člen OZ) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek za plačilo nadomestil za javno priobčitev fonogramov v radijskem programu ni zastaran. Tožeča stranka namreč zahteva nadomestilo od 31. 1. 2017 dalje, tožbo pa je vložila 10. 12. 2021.

16Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni pet letni zastaralni rok (346. člen OZ), je zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek za plačilo nadomestil za javno priobčitev fonogramov v radijskih programih toženke v vtoževanem obdobju ni zastaral, pravilen.³ Terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zaradi neplačevanja nadomestila za javno priobčevanje fonogramov ni občasna terjatev, ki v skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Mesečno plačevanje nadomestila v vtoževanem obdobju med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, saj v tem obdobju pogodba med njima ni več veljala, niti ni obstajal veljavni skupni sporazum.

17Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, in civilne kazni. Prav tako je višina primernega nadomestila lahko odločilna pri določanju višine neupravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člena OZ).

K pritožbenim očitkom glede določitve primerne višine nadomestila

18Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med njima po 31. 12. 2011 ni bil sklenjen noben dogovor, s katerim bi sporazumno dogovorili višino nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Tožničin zahtevek je tako glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP, primerno višino nadomestila pa mora določiti sodišče samo, pri čemer si je mogoče predstavljati precejšnjo število okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. S tako uporabo SS 2006 pa le-ta ni oživel, saj ga sodišče upošteva kot okoliščino pri določanju višine nadomestila in ga torej uporablja smiselno.

19Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da si je mogoče predstavljati precejšnje število različnih okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila, na primer resnični prihodek, mogoči prihodek glede na slišnost radijske postaje, dohodek kot razliko med prihodki in izdatki, itn. Dogovor o vsebini skupnega sporazuma, in predvsem, na katere okoliščine je potrebno vezati višino nadomestila, je stvar strank. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006.

20Smiselna uporaba ne več veljavnega SS 2006 ima torej prednost pred uporabo drugega skupnega sporazuma ali sploh bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. Zato tudi ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo okoliščine, ki jih je v okviru postopka za določitev tarife ugotovil Svet za avtorsko pravo, ki je bil po prenehanju veljavnosti SS 2006 in nemožnosti sklenitve novega skupnega sporazuma, v skladu z določili ZASP, kot strokovni organ, zaprošen za določitev primerne tarife za javno priobčitev fonogramov.

21Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Za obdobje pravne praznine mora sodišče opredeliti takšne kriterije za določitev višine primernega nadomestila, ki bodo enaki za vse udeležence v primerljivem položaju. Da so ti kriteriji takšni, kot so opredeljeni v SS 2006, je že ustaljena sodna praksa.⁴ Temu pa ne ustrezajo kriteriji po Pogodbi 2006, saj so veljali samo za posamične uporabnike. Zato niso v skladu z vodilom sodišča po enakem obravnavanju primerljivih položajev, saj so zadovoljili le interese pogodbenic. Nasprotno je SS 2006 zadovoljil interese povprečnega uporabnika. Kriteriji po Pogodbi 2006 tudi niso bili objavljeni, kot kriteriji iz SS 2006, in zato niso bili (za vse) predvidljivi. Ne glede na to, ali je bila Pogodba 2006 opredeljena kot sestavni del SS 2006 (čeprav ni bila objavljena hkrati z njim in kljub temu, da se je uporabljala samo v primeru individualno sklenjene pogodbe), pritožbeno sodišče poudarja, da pri določitvi primernega nadomestila po 130. členu ZASP ne gre za neposredno uporabo SS 2006. Ta v spornem obdobju ni veljal in ne predstavlja neposredne pravne podlage za plačilo nadomestila. Uporablja se zgolj posredno – kot pripomoček sodišča za določitev višine primernega nadomestila. Pri tem je sodišče avtonomno, saj gre za pravni standard. Pri napolnjevanju njegove vsebine, kot rečeno, sledi omenjenim načelom enakega obravnavanja in predvidljivosti, ter upošteva ustaljeno sodno prakso. Ker določitev višine nadomestila po Pogodbi 2006 tem kriterijem ne zadosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso podani pogoji za odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri je primerneje, da se uporabijo določila SS 2006 tudi, če je uporabnik prej imel sklenjeno posebno pogodbo s kolektivno organizacijo.⁵

22Navedeno stališče je skladno stališčem Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015), ki se sicer nanaša na avtorsko pravico, vendar je varstvo avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (drugi odstavek 4. člena ZASP). V skladu s sodno prakso SEU okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Iz navedenega izhaja, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Takšna sodna praksa je bila vzpostavljena pri zahtevkih za višje nadomestilo, velja pa smiselno enako tudi v tem primeru, ko se tožena stranka sklicuje na nižje nadomestilo (na podlagi predhodno sklenjene Pogodbe 2006). Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike.⁶ Stališče usklajene sodne prakse je, da sklenitelji SS 2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožečo stranko.⁷ ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom (primerjaj četrti odstavek 157. člena ZASP oziroma sedaj četrti odstavek 44. člena ZKUASP), vendar sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, kar je sodna praksa določila v višini, po kriterijih SS 2006. Takšno stališče sodne prakse, ki se je oblikovalo v zadevah, ko je tožeča stranka želela višje nadomestilo (kot po SS 2006), mora veljati tudi v obratni smeri, ko je bila v preteklosti med strankama sklenjena individualna pogodba za nižje nadomestilo, ki pa v vtoževanem obdobju ni več veljala. Okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti, so določene v III. točki SS 2006.

23Takšno stališče je skladno tudi z ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom, preko katere sodna praksa dobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri. Zahteva po enakosti pred zakonom se ne izčrpa že z zakonsko enako ureditvijo enakih položajev, prav tako ne tudi zgolj s primerjavo položaja med obema strankama postopka, pač pa je treba ravnanje sodišča v konkretnem primeru primerjati tudi z ravnanjem sodišč v drugih istovrstnih primerih.⁸ V konkretnem primeru je položaj tožene stranke, ne glede na v preteklosti sklenjeno individualno Pogodbo 2006, enak položaju uporabnikov, ki s tožečo stranko takšne individualne pogodbe niso imeli sklenjene, so pa enako kot tožena stranka v vtoževanem obdobju brez pravne podlage javno priobčevali fonograme in bili s tem neupravičeno obogateni, tožeča stranka pa prikrajšana.

24Na podlagi obrazloženega je treba kot materialno pravo pri določanju enkratnega primernega nadomestila v smislu prvega odstavka 130. člena ZASP smiselno uporabiti merila iz SS 2006. Standardu primernosti je namreč zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj vseh prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem (primerjaj običajna plačila za določeno vrsto del, 81. člen ZASP), tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.

K pritožbenim očitkom glede deleža glasbe

25Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da znaša delež glasbe v radijskih programih tožene stranke čez 91 odstotkov. Pri ugotavljanju višine deleža glasbe je pravilno upoštevalo, da tožena stranka navedb tožeče stranke v zvezi z deležem glasbe ni obrazloženo prerekala, zato je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP delež glasbe štelo za priznan. Ker v zvezi s priznanim dejstvom sodišče ni dolžno izvajati dokazov, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov tožene stranke in njihove zavrnitve ni obrazložilo.

26Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež glasbe v radijskem programu tožene stranke več kot 91 odstotkov in je zato treba odmeriti nadomestilo v višini 3 odstotkov od dohodkovne osnove.

Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti

27Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o obrestnem delu zahtevka. Kot je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo, je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo nadomestil pravilno presojalo kot zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Od kdaj tečejo zamudne obresti v primeru neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane glavne terjatve, izrecno določa 193. člen OZ. Skladno z njim mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

28Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi bila tožena stranka v zamudi le, v kolikor obveznosti ne bi izpolnila v roku, ki bi bil določen v računu. Pritožnica namreč tudi opozarja, da tožeča stranka v vtoževanem obdobju toženi stranki računov ni izdajala. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom navaja, da je račun enostranska, računovodska listina, ki ne ustvarja nobenih obveznosti med strankama. Pravno podlago za nastanek obveznosti lahko predstavlja le dogovor na podlagi soglasja volj udeleženih strank, povzročitev škode, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila ali enostranska izjava volje. Račun, kot računovodska listina, ima pomen samo v zvezi s temeljem nastanka obveznosti in v skladu z njim.⁹ Pritožbene navedbe o pomenu računa kot pogoja za dejanski nastanek, zapadlost in izterjavo denarne obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo kolektivno upravljanih pravic, tako niso utemeljene. Navedeno civilnopravno stališče pa seveda ne pomeni, da tožeča stranka računov sploh ni dolžna izdajati. To je stvar poslovno finančnih oziroma računovodskih in davčnih predpisov, ne vpliva pa na presojo konkretnega obligacijsko-pravnega (obogatitvenega) razmerja.

Zahtevek za plačilo civilne kazni

29Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP) Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

30Pritožnica neutemeljeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je ravnala hudo malomarno. V obravnavanem primeru namreč ni dvoma, da se je tožena stranka zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za javno priobčitev fonogramov v svojem radijskem programu. Pritožnica se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka pravici ni odpovedala. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki predlagala sklenitev pogodbe. Kljub temu je iz naslova nadomestil zgolj v letu 2017 plačala 320,25 EUR, potem pa s plačevanjem povsem prenehala in v letih 2018 in 2019 ni plačala prav ničesar. Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust – oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila. Presoja sodišča prve stopnje, da je glede na okoliščine obravnavane zadeve s takšno civilno kaznijo dosežen njen preventivni namen, je ustrezna.

Zahtevek po nasprotni tožbi

31Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za vračilo plačanih nadomestil za mesece avgust do oktober 2017 v višini 320,25 EUR.

32Pritožnica ne more uspeti s ponavljanjem navedb, da je naveden znesek plačala, da bi se izognila sili (191. člen OZ), in sicer, da se drugače ne bi mogla vpisati v Razvid medijev, pred vpisom v Razvid medijev pa je prepovedano razširjanje radijskih programov. Tega razloga sodišče prve stopnje ni spregledalo, ampak je zanj pravilno presodilo, da ne ustreza pravnem standardu izognitve sili. Ker pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka s plačilom prepreči škodo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prestrogo stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala navedb o škodljivih posledicah, ki bi jo lahko prizadele z neplačilom, je pa hkrati trdila, da v tem obdobju sploh ni razširjala radijskih programov.

33Pritožnica neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je znesek po nasprotni tožbi upoštevalo kot delno plačilo po tožbi. V nasprotni tožbi je namreč sama navedla, da je kot imetnik več radijskih programov 17. 11. 2017 toženi stranki po nasprotni tožbi, ki je kolektivna organizacija, samoiniciativno nakazala akontacijo nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih za mesece avgust do oktober 2017 v višini 320,25 EUR. Zato je sodišče navedena plačila pravilno štelo kot delno izpolnitev obveznosti plačila nadomestila po 130. členu ZASP.

34Glede pritožbenega očitka, da tožeča stranka ni bila upravičena obračunati DDV od delnih plačil, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki v tem stališču že pritrdilo in v izpodbijani sodbi navedlo, da so bila delna plačila tožene stranke oprta neposredno na zakon (130. člen ZASP), tožbeni zahtevek pa obravnavalo po verzijski podlagi. Ker poslovne obveznosti nastanejo na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki so predmet obdavčitve po 3. členu Zakona o davku na dodano vrednost, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni bila upravičena obračunati DDV od plačil, ki jih je prejela od tožene stranke.

Odločitev o pritožbi

35Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Upoštevajoč vse navedeno so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni. Glede na to in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodne odločbe sodišča prve stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanemu delu, to je v I., III. in IV. točki izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

O pravdnih in pritožbenih stroških

36Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ni potreben matematično natančno enak uspeh strank v EUR, ampak zadošča, da je uspeh približno enak in pri tem ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov. Te okoliščine so v konkretnem primeru podane in jih je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo z utemeljenimi in razumni razlogi (tožeča stranka je delno uspela s tožbo in v celoti po nasprotni tožbi, z obravnavanjem nasprotne tožbe posebni stroški niso nastali, stroški obeh strank pa so primerljivi, saj sta bili obe zastopani po odvetniku).

37Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške ter povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in ji priznalo strošek odgovora na pritožbo (1125 točk), 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 839,97 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Sodbe VSL V Cpg 1509/2015 z dne 27. 1. 2026, V Cpg 1555/2015 z dne 27. 1. 2026 in V Cpg 338/2015 z dne 2. 12. 2015.
² Sodbi VSL V Cpg 2043/2014 z dne 16. 9. 2015 in V Cpg 575/2015 z dne 23. 3. 2016.
³ Sodba VSRS II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013.
⁴ Sodbe VSL V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015 z dne 27. 1. 2016, VSL V Cpg 235/2019 z dne 16. 5. 2019 in VSRS III Ips 44/2018 z dne 16. 11. 2017.
⁵ Sodba VSL V Cpg 1146/2016 z dne 1. 3. 2017 in sklep VSL V Cpg 920/2016 z dne 23. 11. 2016.
⁶ Sodba VSL V Cpg 37/2019 z dne 7. 3. 2019.
⁷ Sodba VSL V Cpg 580/2019 z dne 22. 10. 2020.
⁸ A. Galič, Komentar Ustave Republike Slovenije.
⁹ Sodba VSL I Cpg 267/2022 z dne 17. 4. 2023.