UPRS Sodba III U 85/2020-12

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1486/2019 z dne 4. 5. 2020 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom Bpp 1486/2019 z dne 4. 5. 2020 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi napotnice Bpp 1486/2019 z dne 11. 6. 2019 v višini 3.591,65 EUR, kar povečano za 22 % DDV skupno znaša 4.381,81 EUR; višji tožnikov zahtevek pa se zavrne. Iz II. točke izreka sklepa izhaja, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa; iz III. točke izreka pa je še razvidno, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 1486/2019 z dne 11. 6. 2019 upravičencu A. A. dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru Kpd 23238/2019 od 31. 5. 2019 dalje ; za izvajanje BPP je bil določen tožnik. Ta je toženki pravočasno vrnil napotnico s priloženim stroškovnikom in listinami glede zastopanja upravičenca ter predlagal, da se mu za opravljene storitve prizna skupaj 15.776,06 EUR. Toženka je zahtevku delno ugodila. Kot obrazlaga, je tožniku priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Nato toženka navaja, da je tožniku po tar. št. 39/1 OT za tri posvete z upravičencem v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper (v nadaljevanju: ZPKZ) v skupnem trajanju do treh ur in pol priznala nagrado v višini 175 točk (7 x 25 točk za vsake začete pol ure posveta) ter po tar. št. 39/2 OT za uvodni pregled spisa v trajanju do štirih ur nagrado v višini 200 točk (10 x 25 točk za vsake začele pol ure pregleda), kar je po njeni oceni primerno glede na zahtevnost postopka. Po tretji alineji tar. št. 9/1 OT je tožniku za zastopanje upravičenca na zaslišanjih dveh prič dne 16. 7. 2019 in zaslišanjih dveh prič dne 17. 7. 2019 priznala nagrado v skupni višini 320 točk (po 80 točk za vsako zaslišanje) ter po isti tar. št. za zastopanje upravičenca na zaslišanjih treh prič dne 18. 7. 2019 nagrado v skupni višini 240 točk (prav tako po 80 točk za vsako zaslišanje). Tožniku je po tar. št. 10/3 OT za zastopanje upravičenca na predobravnavnem naroku dne 19. 11. 2019 priznala nagrado v višini 300 točk (1/2 od 600 točk). Dalje mu je po tar. št. 11/2 OT, v zvezi s tar. št. 10/3 OT, priznala nagrado za pet pritožb zoper sklepe o priporu z dne 28. 6. 2019, 23. 8. 2019, 18. 10. 2019, 16. 12. 2019 in 17. 2. 2020 v skupni višini 750 točk (5 x 150 točk za vsako pritožbo zoper procesno odločitev) ter po isti tar. št. nagrado za pritožbo zoper sklep o izločitvi dokazov z dne 6. 2. 2020 v višini 150 točk (1/2 od 300 točk). Po tar. št. 11/3 OT, v zvezi s tar. št. 10/3 OT, mu je toženka priznala nagrado za pripravo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti z dne 16. 9. 2019 v višini 450 točk (300 točk + 50 %) ter nagrado po tar. št. 7/3 OT za sestavo in vložitev dveh ustavnih pritožb z dne 5. 9. 2019 in 23. 12. 2019 v skupni višini 950 točk (2 x 475 točk za vsako ustavno pritožbo). V zvezi s tem pojasnjuje, da je nagrada za ustavno pritožbo v neocenljivih zadevah določena v razponu od 400 do 1.500 točk glede na zahtevnost, pri čemer v obravnavanem primeru ni šlo za najzahtevnejšo zadevo, saj tožniku ni bilo treba preučiti tujih pravnih virov ali tuje sodne prakse, s kazensko zadevo pa je tudi bil izčrpno seznanjen že pred podajo ustavne pritožbe, zato mu je za vsako ustavno pritožbo priznala 475 točk (1/2 od 950 točk), torej polovico srednje vrednosti v razponu določene nagrade. Takšna nagrada je po oceni toženke primerna glede na obseg in zahtevnost podanih pritožb. Tožniku je dalje po prvem odstavku 6. člena OT priznala urnino v zvezi s predobravnavnim narokom in naroki za zaslišanje prič, ki so trajali več kot eno uro, v skupni višini 275 točk (11 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro). Po četrtem odstavku 6. člena OT mu je zaradi udeležbe na predobravnavnem naroku in narokih za zaslišanje prič ter zaradi pregleda spisa in posvetov z upravičencem v ZPKZ priznala nadomestilo za odsotnost iz pisarne v skupni višini 440 točk (22 x 20 točk za enajst voženj iz Sežane, kjer ima tožnik svojo odvetniško pisarno, na Okrožno sodišče v Kopru oziroma ZPKZ Koper, in nazaj, v trajanju do ene ure v vsako smer). Po tar. št. 46/1 OT je tožniku za pripravo in vložitev obširnega predloga za izločitev dokazov z dne 19. 1. 2019 za delo v trajanju do štirih ur (do petnajst tipkanih strani) priznala nagrado v višini 200 točk (8 x 25 točk za vsake začete pol ure porabljenega časa), kar toženka ocenjuje kot primerno glede na zahtevnost kazenskega postopka, obsežnost predloga in na drugi strani dejstvo, da je bil tožnik s predmetno kazensko zadevo izčrpno seznanjen že pred podajo tega predloga.

3Toženka pa tožniku ni priznala priglašenih nagrad za preglede spisa na sodišču dne 20. 6. 2019, 26. 8. 2019, 7. 10. 2019 in 11. 11. 2019, saj, kot navaja, pregled listin ali spisa, ki ga odvetnik opravi kot pripravo za sestavo vloge, ni samostojno opravilo v smislu 2. točke tar. št. 39 OT, temveč je to opravilo zajeto v drugih tarifnih številkah, v konkretnem primeru v tar. št. 11/2 OT (priprava in vložitev dveh ustavnih pritožb z dne 28. 6. 2019 in 18. 10. 2019), tar. št. 7/3 OT (priprava in vložitev ustavne pritožbe z dne 5. 9. 2019) in tar. št. 10/3 OT (zastopanje upravičenca na predobravnavnem naroku dne 19. 11. 2019). Prav tako tožniku ni priznala urnine za porabljeni čas ob zaslišanju priče B. B. dne 18. 7. 2019, saj iz zapisnika o zaslišanju priče izhaja, da je trajalo od 11.17 do 11.27 ure, torej manj kot eno uro. Glede tožnikovega sklicevanja na pojasnilo Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: UO OZS) z dne 12. 7. 2016 toženka pojasni, da so sodišča vezana na Ustavo Republike Slovenije in zakone. Nato navaja, da po določbah 24. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) okrožna sodišča sodijo v senatih, ki jih sestavljata dva sodnika in trije sodniki porotniki, če gre za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora petnajstih ali več let, če gre za milejše kaznivo dejanje, pa sodijo v senatih, ki jih sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika. Ker je upravičenec do BPP osumljen storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), ki se kaznuje z zaporom od enega do desetih let, je tožniku odmerila nagrado po tar. št. 10/3 in ne po tar. št. 10/4 OT, kot jo je uveljavljal tožnik. Skupna višina po navedenem priznane nagrade in pavšalnih izdatkov je 4.450 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.670,00 EUR. Toženka je po tretjem odstavku 11. člena OT tožniku priznala še potrebne izdatke za fotokopiranje v skupni višini 565,60 EUR, in sicer na podlagi treh predloženih nalogov za plačilo sodne takse za fotokopije listin, ter izdatek za priporočeno poštno pošiljko v višini 2,75 EUR, ki ga je odmerila po Ceniku poštnih storitev v notranjem prometu. Ker je tožniku priznala potrebne izdatke v dejanski višini, to izključuje njihovo odmero v pavšalnem deležu 2 % od skupne nagrade. Po 10. členu OT je toženka tožniku priznala še izdatke iz naslova kilometrine za enajst voženj od Sežane na Okrožno sodišče v Kopru oziroma v ZPKZ Koper in nazaj v skupni višini 350,02 EUR (946 km x 0,37 EUR), pri tem se je oprla na spletne podatke Google Zemljevid, po katerih najbližja cestna razdalja med središčem Sežane in središčem Kopra v eno smer znaša 43 km. Na podlagi predloženih parkirnih lističev so bili tožniku po istem členu OT priznani tudi izdatki iz naslova parkirnin v višini 3,28 EUR (neto znesek brez vštetega 22 % DDV). Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je bilo na skupno višino nagrade in izdatkov 3.591,65 EUR priznano še 22 % povečanje za DDV v višini 790,16 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov je tako 4.381,81 EUR.

Vsebina tožbe

4Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, kot navaja, zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev načela pravne države in načela enakosti pred zakonom (2., 14. in 22. člen Ustave) ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade v višini 4.381,81 EUR, prizna še nagrada v višini 11.394,25 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena ZKP do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

6Tožnik še pojasnjuje, da tako kot država s plačevanjem omenjenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, država s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. S plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov ter honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot "agenti" države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Ti so za svoje delo oziroma storitve, čeprav strank ne iščejo na trgu, plačani iz proračuna v celotni vrednosti storitev. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je po povedanem v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik predlaga, da sodišče prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Navaja še, da argument iz predloga ZOdv-D, da je treba odvetnike drugače obravnavati zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, četudi bi bil pravilen, zagotovo ne obstaja več. Omenjeni nujni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v letih finančne krize. Kot izhaja iz članka s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", je po podatkih Statističnega urada RS ekonomsko stanje precej boljše, že iz naslova članka je sklepati, da celo boljše kot pred krizo, v članku navedeni podatki pa tudi kažejo, da so se najmanj v dveh preteklih četrtletjih prihodki države občutno povečali in presegajo njene izdatke. To se odraža na področju BPP, kjer se je dohodkovni cenzus od 1. 6. 2018 občutno povečal in BPP lahko pridobi posameznik ali družina, če dohodek na člana ne presega 785,00 EUR (prej 584,00 EUR). Očitno je torej finančna situacija do te mere boljša, da je za BPP mogoče nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do BPP, medtem ko so odvetniki za opravljene storitve plačani zgolj polovično.

7Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje tam izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT; skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik še pojasnjuje, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je za izvedence, cenilce in tolmače vse od leta 2010 dalje veljal enak pravilnik. To kaže sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

8Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku pa po OT (tar. št. 39, točka 2) za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za le 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, poleg tega tožnik ni bil deležen poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 6. člen EKČP. Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

9Tožnik dalje ugovarja, da mu je toženka nagrado za zastopanje nepravilno odmerila po tar. št. 10/3 OT, ker je štela, da je upravičenca zastopal zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. To pa ne drži. Že pregled uvodnih stavkov predloga za izločitev dokazov pokaže, da je upravičenec do BPP osumljen storitve kvalificiranega kaznivega dejanja po prvem odstavku in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za kar je zagrožena kazen zapora od pet do petnajst let. Zato bi morala toženka nagrado za zastopanje odmeriti po tar. št. 10/4 OT.

10Tožnik ugovarja tudi, da mu je toženka nepravilno odmerila nagrado za sestavo in vložitev petih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, in sicer po tar. št. 11/2 OT, ki ureja nagrado za pritožbo zoper procesno odločitev sodišča. V tej zvezi pojasnjuje, da je na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP v primerih, ko je zoper obdolženca odrejen pripor po 201. členu ZKP, sodišče dolžno vsaka dva meseca po uradni dolžnosti preveriti, ali so še podani priporni razlogi. Pri tem mora presojati obstoj utemeljenega suma, da je storilec storil kaznivo dejanje, obstoj pripornih razlogov ter razloge neogibnosti pripora za potrebe kazenskega postopka in varnost ljudi (20. člen Ustave). To kaže, da sklep o podaljšanju pripora ni procesen, temveč meritoren sklep, saj mora sodišče pri odločanju o tem presojati in tehtati posamezne dokaze. Takšno stališče je zavzel tudi UO OZS v Pojasnilu k 1. točki tarifne številke 11 Odvetniške tarife, št. UO-12.7.2016-p1 z dne 12. 7. 2016 (v nadaljevanju: pojasnilo UO OZS z dne 12. 7. 2016), po katerem je odvetnik za sestavo pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora upravičen do nagrade po tar. št. 11/1 OT. Tožnik je iz tega naslova upravičen do nagrade v skupni višini 1.250 točk in ne le do polovice od 300 točk za posamezno pritožbo, kot je priznala toženka, ki tudi ni obrazložila, zakaj meni, da gre za pritožbo zoper procesno odločitev, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave.

11Toženka je po mnenju tožnika napačno odmerila tudi nagrado za sestavo in vložitev posamezne ustavne pritožbe po tar. št. 7/3 OT, ki jo je priznala v srednji vrednosti 950 točk. V tej zvezi tožnik navaja, da je nagrada za ustavno pritožbo določena v razponu od 400 do 1.500 točk, pri čemer je ključno, da je višina nagrade odmerjena sorazmerno s trudom in zahtevnostjo posamezne ustavne pritožbe. Že to, da je za očitano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen v razponu od 5 do 15 let zapora, ovrže trditev, da v konkretnem primeru ne gre za najzahtevnejšo zadevo, v ustavnih pritožbah pa se je tožnik skliceval tudi na številne odločbe Ustavnega sodišča ter na EKČP. Prepričan je, da je za vsako od ustavnih pritožb glede na zahtevnost upravičen do nagrade v višini 1.500 točk.

12Tožnik navaja še, da je priglasil nagrado za 10 ur študija spisa v višini 1.000 točk in nagrado za sestavo predloga za izločitev dokazov v višini 2.000 točk. Toženka mu je za študij spisa priznala zgolj 200 točk oziroma 10 x 25 točk - slednje pa znese pet ur študija in ne štiri, kot je navedla, zmnožek priznanih točk je namreč napačen, kar kaže na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi sicer je 200 točk za študij tako obširnega in vsebinsko zahtevnega spisa premalo, kot je premalo tudi 200 točk za sestavo pisnega predloga za izločitev dokazov, za kar je bil potreben študij ne le rednega kazenskega, temveč tudi Pp spisa, vključno s prisluhi in video posnetki. Izpodbijani sklep tudi v tem delu nima razumnih razlogov, zakaj je toženka priznala le 200 od priglašenih 2.000 točk, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Toženka prav tako ni priznala priglašenih nagrad za preglede spisa dne 20. 6. 2019, 26. 8. 2019, 7. 10. 2019 in 11. 11. 2019, češ da niso bili opravljeni kot samostojna opravila, temveč so zajeti v storitvah, ki so urejene v drugih tarifnih številkah OT, vendar pa ni podala obrazložitve, kako je prišla do zaključkov, da so ti pregledi zajeti v storitvah, navedenih v izpodbijanem sklepu.

13Kot predlagane dokaze je tožnik v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, navedel odločbo Bpp 1486/2019 z dne 11. 6. 2019, napotnico s priloženim stroškovnikom z dne 4. 3. 2020, članek s spletnega portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", prva dva lista obtožnice KT 10350/2019 z dne 16. 8. 2019, pojasnilo UO OZS z dne 12. 7. 2016, predlagal je tudi svoje zaslišanje ter vpogled v sodni spis zadeve Okrožnega sodišča v Kopru I K 23238/2019 in tam vloženi ustavni pritožbi ter vpogled v upravne spise Bpp zadeve, konkretno predlog za izločitev dokazov z dne 19. 11. 2019.

Nadaljnji potek upravnega spora

14Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

15Sodišče je o tem upravnem sporu z vročanjem vlog obvestilo tudi A. A., ..., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa niti konkludentno ni podal izjave, da vstopa v ta postopek.

16V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena ZUS-1 in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

17Tožba je utemeljena.

18Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost (glede na vsebino tožbenega predloga) izpodbijanega dela sklepa toženke z dne 4. 5. 2020, tj. zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku zavrnila obravnavano tožnikovo zahtevo za priznanje nagrade in odmero stroškov za izvajanje BPP.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv

19Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

20Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,¹ določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

21Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi uvodoma pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Tožnik se v tožbi sklicuje na izboljšanje finančne situacije v državi, vendar zgolj te navedbe do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati, in sicer že zato, ker so splošne, njihove konkretizacije pa ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na članek s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999". Tožnik se po presoji sodišča prav tako ne more z uspehom sklicevati na zvišanje dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP, saj (tudi z vidika delitve razpoložljivih sredstev) pravnega položaja upravičencev do BPP, ki se jim BPP dodeli, ker sicer ne bi mogli uresničiti pravice do sodnega varstva, in na drugi strani položaja odvetnikov, ki po svoji predhodni prostovoljni uvrstitvi na seznam izvajalcev BPP na podlagi odločbe pristojnega organa izvajajo BPP, ni mogoče enačiti oziroma pravni položaj teh dveh skupin ni v bistvenem primerljiv. Predlagatelj ZOdv-D je dalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

22Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izrekalo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako; če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

23Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

24Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, do prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja.

25Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

26Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, katerega vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

27Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

28Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi torej po vsebini urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),² pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov. Kot poudarja Vrhovno sodišče, gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - to, da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

29Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

30Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih izpostavlja tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta, in pravilno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR in ne staro vrednost 0,459 EUR). Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je Vrhovno sodišče pripomnilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče tako glede na vse obrazloženo ponovi, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker kot primerjano kategorijo tožnik omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal, tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

31Tožbenega stališča, da je sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in z 22. členom Ustave, po povedanem tudi očitno ni mogoče utemeljiti z obrazlaganjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar ne utemelji, da (in kako) bi izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, torej predhodno nastalo in še nezaključeno konkretno razmerje, kar bi šele lahko bilo podlaga za sodno presojo z vidika 2. člena Ustave.

32Ker torej, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede nagrade za zagovor ali zastopanje na predobravnavnem naroku, naroku za izrek kazenske sankcije in naroku za glavno obravnavo, seji ali pri ogledu ali rekonstrukciji v kazenskem postopku

33Tožnik ugovarja, da je toženka pri odločanju napačno upoštevala, da se je kazenski postopek zoper upravičenca do BPP vodil zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in tako nagrado za zastopanje nepravilno odmerila po tar. št. 10/3 OT, čeprav je tožnik upravičenca do BPP zagovarjal zaradi suma storitve kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, torej kvalificiranega kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora od pet do petnajst let, zato bi morala toženka nagrado odmeriti po tar. št. 10/4 OT.

34OT v tarifni številki 10 ureja nagrado za zagovor ali zastopanje na predobravnavnem naroku, naroku za izrek kazenske sankcije, naroku za glavno obravnavo, seji ali pri ogledu ali rekonstrukciji v kazenskem postopku. V besedilu, relevantnem za obravnavano zadevo, je v 3. točki tar. št. 10 OT določeno, da se odvetniku za zagovor obdolženca ali zastopanje oškodovanca kot tožilca pred senatom treh sodnikov po obtožnici, po zasebni tožbi ali obtožnem predlogu zaradi kaznivih dejanj, storjenih s sredstvi javnega obveščanja ali na javnem shodu, odmeri nagrada v višini 600 točk; v 4. točki tar. št. 10 OT pa je določeno, da se za zagovor obdolženca ali zastopanje oškodovanca kot tožilca pred petčlanskim sodnim senatom odmeri nagrada v višini 1.000 točk.

35ZKP določa, da na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča o kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih ali več let, v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki; o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen in o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih z javno objavo teh dejanj s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, na spletnih straneh ali na javnem shodu, na gramofonski plošči, zgoščenki, filmu, DVD-ju ali drugih videosredstvih, zvočnih ali podobnih sredstvih, ki so namenjena širšemu krogu ljudi, pa v senatih, ki jih sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP).

36Toženka je, kot je razbrati iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, štela, da je tožnik zagovarjal upravičenca do BPP kot obdolženca, ki je bil osumljen storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Ta določa, da kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. V tretjem odstavku 186. člena KZ-1 pa je določeno, da če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, ali če je storilec tega dejanja organiziral mrežo prekupčevalcev ali posrednikov, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

37Kot opozarja tožnik in ugotavlja tudi sodišče, iz obtožnice, št. KT 10350/2019-JH z dne 16. 8. 2019, izhaja, da se je kazenski postopek zoper upravičenca do BPP vodil zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, torej zaradi kaznivega dejanja, storjenega v hudodelski združbi, za kar je zagrožena kazen zapora od petih do petnajstih let. Enako je razbrati tudi iz drugih spisov zadeve, npr. zapisnika predobravnavnega naroka z dne 19. 11. 2019. Vse navedeno kaže, da je toženka pri odločanju v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje in posledično nepravilno uporabila materialno pravo.

Glede nagrade za pritožbe zoper priporne sklepe

38Tožnik dalje ugovarja, da mu je toženka nagrado za sestavo in vložitev petih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora nepravilno odmerila po tar. št. 11/2 OT, tj. kot nagrado za pritožbe zoper procesne odločbe, čeprav gre za pritožbe zoper meritorne odločbe in bi zato nagrado morala odmeriti po tar. št. 11/1 OT.

39Tarifna številka 11 OT, ki ureja nagrado za pravna sredstva v kazenskem postopku, v besedilu, ki je relevantno za obravnavano zadevo, določa, da se odvetniku za pritožbo zoper meritorno odločbo, odgovor na pritožbo in odgovor na mnenje državnega tožilca odmeri nagrada po 1. do 5. in 7. točki tarifne številke 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT); nagrada za pritožbo zoper procesno odločbo v postopku pa znaša 50 % nagrade iz 1. do 5. in 10. točke tarifne številke 10 (2. točka tar. št. 11 OT).

40Sodišče glede na tožbene ugovore ugotavlja, da toženka svoje odločitve v tem delu ni obrazložila, kot zahteva zakon. Obrazložitev sklepa, kot je izpodbijani, mora glede na določbe prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi z 228. členom tega zakona in drugim odstavkom 34. člena ZBPP, obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izpodbijani sklep v tem delu takšnih razlogov nima in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Toženka je namreč zgolj otočkovala pritožbe zoper predmetne sklepe po tar. št. 11/2 OT in navedla, da gre za pritožbe zoper procesne odločitve, ni pa svojega stališča utemeljila (glede na določbe ZKP, ki urejajo pripor oziroma njegovo podaljšanje).

41V zvezi s tem sodišče dodaja, da je Upravno sodišče v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Kot je navedlo, je za podaljšanje pripora (enako kot pri njegovi odreditvi) treba opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve pri sklepu o podaljšanju pripora nižji kot pri njegovi odreditvi, mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva ter na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov, zato taka vrsta odločitve ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. V sodbi II U 168/2022 z dne 29. 1. 2024, v kateri je zavzelo enako stališče kot v sodbi I U 251/2019, je Upravno sodišče izpostavilo še, da iz Zakona o kazenskem postopku s komentarjem (mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 251 in 252) izhaja, da so sklepi, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali obveznostih procesnih udeležencev (npr. sklep o priporu), t.i. procesne meritorne odločbe. Tukajšnje sodišče še pripominja, da je sedaj veljavno besedilo tar. št. 11 OT drugačno, in sicer se v kazenskem postopku nagrada za redno pravno sredstvo zoper sodbo in odgovor nanj odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT), nagrada za redno pravno sredstvo zoper drugo sodno odločbo v postopku in odgovor nanj pa se, če gre za meritorno odločbo, odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10 (prva alineja 2. točke tar. št. 11 OT), če gre za nemeritorno odločbo pa po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, znižano za 50 % (druga alineja 2. točke tar. št. 11 OT), iz česar izhaja, da loči (pritožbe zoper) sodbe, druge meritorne sodne odločbe ter nemeritorne odločbe. Glede na vse povedano in upoštevajoč, da je v ZKP podaljšanje pripora različno urejeno glede na fazo kazenskega postopka, v katerem se pripor odreja oziroma podaljšuje, je po presoji tukajšnjega sodišča potrebno, da se toženka v ponovnem postopku jasno opredeli, za kakšne sklepe v obravnavanem primeru gre, in nato glede na podlago, na temelju katere je bil posamezen sklep izdan, pojasni, ali ga je glede na vse relevantne določbe zakona šteti kot meritorno ali kot procesno odločbo. Če se bo pri tem sklicevala na sodno prakso, naj le-to konkretno navede in utemelji, zakaj je relevantna za obravnavano zadevo.

Glede nagrade za ustavni pritožbi zoper priporne sklepe

42Tožnik nasprotuje odločitvi toženke tudi zato, ker mu je za sestavo posamezne ustavne pritožbe zoper priporna sklepa priznala (pred znižanjem po petem odstavku 17. člena ZOdv) nagrado po tar. št. 7/3 OT v višini 950 točk.

43Kot izhaja iz prvega odstavka 4. člena OT, je vrednost storitve določena s številom točk. V skladu s petim odstavkom istega člena izjemoma določa tarifa število točk v razponu tako, da določa najnižjo in najvišjo vrednost storitve. V tem primeru uporabi odvetnik za določitev vrednosti znotraj razpona merila iz prejšnjega, to je 3. člena OT. Slednji določa, da se storitve vrednotijo po naslednjih merilih: strokovna zahtevnost, odgovornost, vrednost obravnavanega primera, specialistično znanje, strokovno znanje s področja drugih strok, znanje tujih pravnih virov, uporaba tujega jezika, čas, potreben za izvršitev dela, število zastopanih oseb in druga, s tarifo določena merila. Kadar so nagrade določene v razponu, se torej nagrada določi po pravičnem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin.

44Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka pri odločanju o odmeri nagrade za ustavni pritožbi uporabila takšen pravičen preudarek, saj je pojasnila, da v konkretnem primeru (pri ustavnih pritožbah zoper priporna sklepa) ni šlo za najzahtevnejšo zadevo, saj tožniku ni bilo treba preučiti tujih pravnih virov ali tuje sodne prakse, predvsem pa je bil tožnik z zadevo izčrpno seznanjen že pred podajo ustavne pritožbe. Tožnik oporeka takšni oceni toženke, trdi namreč, da bi mu morala, glede na zahtevnost posamezne ustavne pritožbe, za vsako od njiju priznati nagrado v višini 1.500 točk, kar utemeljuje s stališčem, da že sama višina predpisane kazni obdolžencu očitanega kaznivega dejanja kaže, da gre za najzahtevnejšo zadevo, tudi sicer pa je iz vsebine ustavnih pritožb razvidno, da se je v njih skliceval na številne odločbe Ustavnega sodišča ter na EKČP. Vendar to po presoji sodišča do drugačne odločitve v tem delu ne vodi.

45Ustava v tretjem odstavku 160. člena določa, da če zakon ne določa drugače, odloča Ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. Nadalje ZUstS v prvem odstavku 51. člena predpisuje, da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pa pomeni tudi to, da morajo pritožniki zatrjevati (po vsebini) kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin že v postopkih s pravnimi sredstvi pred (rednimi) sodišči (t. i. materialna izčrpanost). Ustavna pritožba mora torej v pogledu zatrjevanja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin obsegati vsebino, ki je bila zajeta že v predhodno uveljavljanih pravnih sredstvih. V tem smislu sodišče razume tudi poudarek toženke, da je bil tožnik s konkretno zadevo seznanjen že pred podajo ustavne pritožbe. Da je torej v ustavnih pritožbah izpostavil in obrazložil kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin (konkretno pravice do osebne svobode - 19. in 20. člen Ustave), ne more pomeniti okoliščine, ki bi kazala na posebno težavnost storitve ali na uporabljeno specialistično pravno znanje, saj je navedeno nujno že glede na naravo obravnavanega pravnega sredstva; gre torej za predpostavko, ki jo mora izpolnjevati vsaka ustavna pritožba. Tožnikovo navajanje, da ustavni pritožbi vsebujeta judikaturo Ustavnega sodišča in da se je skliceval tudi na mednarodno zakonodajo (EKČP), je torej toženka primerno upoštevala (z določitvijo nagrade v srednji vrednosti); da bi uporabil posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij ali posebno pravno specialistično znanje, ki bi utemeljevalo določitev najvišje nagrade, pa tožnik tudi po mnenju sodišča ni uspel utemeljiti. Sodišče se torej v tem delu strinja s presojo toženke, ki je za ustavni pritožbi priznala srednjo vrednost v razponu določene nagrade.

Glede nagrade za študij oziroma pregled spisa

46Tožnik je uveljavljal tudi nagrade za študij oziroma pregled spisa po tar. št. 39/2 OT, in sicer najprej nagrado za 10 ur študija spisa v višini 1.000 točk in nato še nagrade za nadaljnje preglede spisa, tj. nagrado za pregled dne 20. 6. 2019 v višini 200 točk ter nagrade za preglede dne 26. 8. 2019, 7. 10. 2019 in 11. 11. 2019 v skupni višini 150 točk (za vsak pregled 50 točk).

47Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka po tar. št. 39/2 OT priznala nagrado za uvodni pregled spisa v trajanju do štirih ur, kar je po njeni oceni primerno glede na zahtevnost postopka, pri čemer je nato navedla, da je tožniku priznala 10 x 25 točk za vsake začete pol ure pregleda. To pa bi, kot pravilno opozarja tožnik, zneslo 250 točk.

48Tožnik pa v tem delu izpodbijanemu sklepu ne ugovarja zgolj zaradi omenjene računske napake, temveč zatrjuje, da je tudi pet ur za tako obširen in vsebinsko zahteven spis občutno premalo, saj v tem času ne bi uspel celotnega spisa niti prebrati, kaj šele naštudirati do te mere, da bi lahko nato upravičenca do BPP ustrezno zastopal. Opozarja še, da v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi, zakaj je toženka nagrade za nadaljnje preglede spisa zavrnila (s pojasnilom, da so ti pregledi vključeni v druga opravila), saj ni pojasnila, zakaj je šteti, da je posamezen pregled spisa zajet v določeno opravilo, glede na to, da so bila opravljena tudi druga.

49Iz tarifne številke 39 OT izhaja, da lahko odvetnik obračuna tam navedene storitve, med katerimi je tudi pregled spisov, listin in druge dokumentacije, samo v primeru, da storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Pojem samostojnosti pomeni, da take storitve po vsebini niso vezane na opravljanje kakšne od storitev, ki so ovrednotene v drugih tarifnih številkah, kar dalje pomeni, da kadar odvetnik te storitve opravi v konkretni zadevi, v kateri zastopa svojo stranko, to niso samostojne storitve, saj so opravljene zaradi sestave vloge ali zastopanja na naroku in se tako ne obračunavajo oziroma priznavajo posebej, pač pa so vštete v siceršnji nagradi za opravilo. To jasno izhaja že iz uvodne povedi navedene tarifne številke, takšno pa je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.³ Dodati pa je treba, da navedena sodna praksa v nekaterih primerih prvi pregled spisa vendarle vrednoti kot samostojno storitev, ki ni ovrednotena (zajeta) z nagrado za drugo opravilo, kar utemeljuje s stališčem, da je prvi pregled spisne dokumentacije nujen, saj se odvetnik le tako lahko seznani z zadevo in učinkovito zastopa stranko. Navedenemu je sledila tudi toženka, ki je tožniku priznala nagrado za uvodni pregled spisa, nagrade za nadaljnje preglede spisa pa zavrnila s pojasnilom, da se ti ne morejo šteti kot samostojna storitev glede na to, da je tožnik po teh pregledih opravil druge odvetniške storitve. Slednje razlogovanje je po presoji sodišča pravilno, saj to, da je tožnik po pregledih spisa dne 20. 6. 2019, 26. 8. 2019, 7. 10. 2019 in 11. 11. 2019 opravil druge storitve za upravičenca do BPP, kar ni sporno (tako je npr. upravičenca do BPP 19. 11. 2019 zastopal na predobravnavnem naroku in istega dne vložil tudi predlog za izločitev dokazov), omenjenim pregledom odreka naravo samostojnosti. To, da je toženka naštela zgolj posamezne storitve, v nagradi za katere so pregledi spisov zajeti, po navedenem ne utemeljuje ugovora, da izpodbijani sklep ni obrazložen, povedano drugače, razlogi, ki jih je navedla toženka, zadostujejo za utemeljitev, da nepriznanih pregledov ni mogoče šteti za samostojna opravila. Ker pa je toženka tožniku priznala nagrado za prvi, uvodni pregled spisa, pa to od nje terja konkretizirano obrazložitev (zavrnilnega dela) te (priglašene) nagrade, čemur tudi po presoji sodišča ni zadostila z golo navedbo, da je priznana nagrada primerna glede na zahtevnost postopka.

Glede nagrade za predlog za izločitev dokazov

50Tarifna številka 46 OT ureja vrednotenje storitev, katerih vrednost ni izrecno določena v tarifi. Po 1. točki te tarifne številke pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk. Tožnik je na tej podlagi uveljavljal nagrado za sestavo predloga za izločitev dokazov po tar. št. 46/1 OT v višini 2.000 točk, toženka pa mu je, ob upoštevanju znižanja po petem odstavku 17. člena ZOdv, priznala 200 točk (8 x 25 točk za vsake začete pol ure porabljenega časa), kar je navedla kot primerno glede na zahtevnost kazenskega postopka, obsežnost predloga in dejstvo, da je bil tožnik s kazensko zadevo izčrpno seznanjen že pred podajo predloga. Tožnik ugovarja višini priznane nagrade, saj meni, da je neprimerna glede na to, da je moral za sestavo predloga večkrat prelistati ne le redni kazenski, temveč tudi Pp spis, kot tudi poslušati prisluhe in si ogledati video posnetke izvajanja tajnega opazovanja ter slednje primerjati z ostalimi dokazi.

51Kot je sodišče že obrazložilo, se nagrada, kadar je določena v razponu, odmeri po pravičnem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin. Glede na tožbene ugovore sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu nakazano, da je toženka omenjeni preudarek opravila, vendar pa ga ni konkretizirano obrazložila. Kot je namreč sama navedla, je tožnik pripravil in vložil obširen predlog, za kar mu je nato priznala nagrado v višini 200 točk (za štiri ure oziroma do petnajst tipkanih strani), pri čemer ni konkretizirano pojasnila, zakaj je priznala bistveno nižjo nagrado od uveljavljane.

52Ker iz vsega navedenega izhaja, da toženka izpodbijanega zavrnilnega dela I. točke izreka svojega sklepa ni v celoti obrazložila tako, da bi odločitev bilo mogoče preizkusiti, ter da v zadevi ni bilo popolnoma ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu I. točke izreka odpravilo in zadevo v tem delu v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem ponovno odloči, upoštevajoč stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

53Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in sklep v izpodbijanem delu odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, upravičenec do BPP kot potencialni stranski udeleženec z nasprotnim interesom pa, čeprav mu je bila dana možnost za to, v tem sodnem postopku ni sodeloval (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem sodišče dodaja, da ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), saj ugotovitve postopka zanesljive podlage za to ne dajejo, pa tudi narava zadeve tega ne terja.

K II. točki izreka:

54Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravilo, se po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Glede na to, da je bila tožba vložena po odvetniku C. C. kot tožnikovemu pooblaščencu, odločitev o tožbi pa je bila sprejeta brez glavne obravnave, je sodišče na navedeni podlagi tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (glej 3. člen omenjenega Pravilnika, drugi odstavek). Ta pavšalni znesek vključuje vse stroške upravnega spora na prvi stopnji, razen sodnih taks. Ker ni izkazano, da je oziroma da je bil tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV (tudi v vlogah navedena identifikacijska številka za DDV je tožnikova in ne pooblaščenčeva), sodišče uveljavljanega 22 % DDV za odvetniške storitve pooblaščenca ni priznalo. Toženka mora prisojeni znesek povračila stroškov tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

55Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Ta določba je bila nato spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.
² Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 4. 5. 2020.
³ Glej npr. sodbo tega sodišča I U 1157/2020 z dne 23. 11. 2021, sklepa Višjega sodišča v Celju I Cp 661/2016 z dne 20. 1. 2017 in I Cp 439/2019 z dne 15. 1. 2020, sklepa Višjega sodišča v Kopru II Cp 48/2016 z dne 1. 4. 2016 in Cpg 43/2017 z dne 17. 8. 2017, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 786/2021 z dne 29. 10. 2021 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1790/2020 z dne 11. 1. 2021.