VSM Sklep II Kp 34486/2021

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen obdolženemu A. A. še potrebno. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2Tak sklep s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik iz razloga zmotne presoje dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Jedro pritožbenih trditev je zagovornikovo stališče o neupravičenem podaljšanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Kakor že predhodno, vnovič pritožbeno poudari, da sme v skladu s tretjim odstavkom 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti trajati najdalj dve leti, pri čemer pa se je obdolženi že od 3. 11. 2021, ko mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, zdravil na Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, medtem ko mu je bil dne 30. 6. 2022 ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz 70.a člena KZ-1 nadomeščen z varnostnim ukrepom iz 70.b člena KZ-1, torej z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Vztraja, da se v zakonu določeno maksimalno trajanje ukrepa dveh let lahko nanaša le na skupno trajanje izvrševanja varnostnega ukrepa na tak ali drugačen način. Poleg tega izpostavi izvid in mnenje ter poročilo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (v nadaljevanju UPK Ljubljana) z dne 2. 7. 2024, na podlagi katerih jasno izhaja, da je obdolženi storil vse, kar je v njegovi moči, da se je njegovo stanje izboljšalo in bo tudi glede na njegove lastne navedbe po zaključku ukrepa obveznega zdravljenja na prostosti z zdravljenjem nadaljeval. Na podlagi povzetega zagovornik obdolženega smatra, da tudi glede na izvedensko mnenje in poročilo izrečeni varnostni ukrep ob pravilni presoji več ni potreben. Glede dela izvida in mnenja, iz katerega izhaja, da bi do poslabšanja lahko prišlo zgolj zaradi zunanjih dejavnikov (življenjske okoliščine, razočaranja...) ali povsem naravnih, ko duševna motnja v svojem ritmu huje zaniha brez opozoril in ko zdravila niso več dovolj učinkovita, skozi pritožbeno izvajanje poudari, da zgolj to za podaljšanje izrečenega varnostnega ukrepa ne zadostuje, saj se na podlagi navedenega slednji nedopustno podaljšuje zgolj iz razlogov, ki niso na strani obdolženega, ampak na strani višje sile, pri čemer bi se potemtakem lahko varnostni ukrep podaljševal v nedogled, dokler se življenjske okoliščine pri obdolženem ne bi poslabšale oziroma do nastopa nekih zunanjih dejavnikov, na katere obdolženi nima vpliva. Po mnenju zagovornika podaljšanje varnostnega ukrepa torej ni več upravičeno, saj je bil po njegovi oceni kršen tretji odstavek 70.b člena KZ-1, ki določa, da lahko zdravljenje traja najdalj dve leti, zato je treba ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ustaviti. Obenem izrazi prepričanje, da je nasprotna razlaga zakona, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijanem sklepu, v nasprotju z načelom kazenskega prava in dubio pro reo.

5Povzetim pritožbenim poudarkom ne gre slediti. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša s pravilnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je razumno pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za nadomestitev hujšega varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki se je zoper storilca začel izvrševati dne 10. 12. 2021, z milejšim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1, ki pa se od dne 20. 9. 2022 izvršuje v UPK Ljubljana. Navkljub drugačnemu stališču zagovornika obdolženega, lahko v tem primeru milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor bi lahko največ trajal storilcu primarno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej ne zgolj dve leti, pač pa največ pet let od začetka njegovega izvajanja (tretji odstavek 70.a člena KZ-1). Posledično se vztrajanje obdolženčevega zagovornika na stališču, da je skrajni rok skupnega trajanja varnostnega ukrepa dveh let iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 že potekel, pokaže kot zmotno, kar je navsezadnje ustrezno pojasnilo pritožbeno sodišče že v sklepu II Kp 34486/2021 z dne 5. 2. 2024, ponovno pa tudi sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6Ker je iz poročila UPK Ljubljana z dne 4. 7. 2024 razvidna ocena o napredku obdolženega, vendar z miselnim pridržkom, ali to zadošča za ukinitev ukrepa, ter glede na to, da iz izvida in mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke izhaja opozorilo, da navkljub ustreznemu uvidu, ustreznim zdravilom in ustreznemu odnosu s psihiatrinjo obdolženi nima oziroma ima premalo izkušenj ob hudih stresnih situacijah ali poslabšanjih zdravstvenega stanja ter mnenju, da lahko torej kljub rednemu prejemanju zdravil pride do poslabšanja in se obdolženi teh stanj še mora priučiti, se pritožbeno izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti še vedno potrebno, pokaže kot pravilna in zakonita.

7Ob navedenem, in ker zagovornik obdolženega tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, prav tako pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obdolženega obremenjujejo proračun, medtem ko je obdolženega A. A. plačila sodne takse oprostilo (četrti odstavek 95. člena ZKP, prvi odstavek 97. člena ZKP, prvi odstavek 98. člena ZKP in prvi odstavek 507. člena ZKP).