VSC Sodba Cpg 31/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 289,14 EUR EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, (I.) da se kupnina določena v višini 9.700,00 EUR brez napak (100%) za tovorno vozilo, znamke Mercedes Benz, tip Sprinter 315 CDI, letnik 2009, številka šasije ..., zniža za znesek v višini 4.085,27 EUR (42%), glede na to, da vrednost predmetnega vozila z napako znaša 5.614,73 EUR (58%) in (II.) je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.085,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2018 dalje do plačila, (III.) ter mora tožeči stranki povrniti 1.780,34 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka zahteva iz naslova jamčevanja za stvarne napake na prodani stvari (po določbah od 458. do 480. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), na podlagi 2. točke prvega odstavka 468. člena OZ, znižanje kupnine za prodano tovorno vozilo v višini 4.085,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2018 dalje do plačila s pripadki. Prvostopno sodišče je zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, da je prodano vozilo imelo ob nakupu stvarne napake za katere odgovarja tožena stranka kot prodajalka. Na vozilu je zaradi neustreznega vzdrževanja (neredne menjave olja oziroma neprimernosti olja) prišlo do odpovedi motorja dne 9.12.2017. Vzrok, ki je rezultiral v odpovedi motorja, je obstajal že pred nakupom vozila (1. in 2. odstavek 458. člena OZ). Prodana stvar (1. in 3. odstavek 459 člena OZ) ni imela lastnosti potrebnih za običajno rabo, nemoteno vožnjo vozila, oziroma lastnosti odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene. Ni šlo za odlično ohranjeno vozilo, kot je tožena stranka oglaševala. Tožeča stranka ob običajnem pregledu vozila napake ni mogla opaziti (461. člen OZ). Šlo je za skrito napako, ki jo je tožnica notificirala takoj, ko se je pokazala odpoved motorja (462. Člen OZ). Prav tako je šlo za napako, ki je bila toženi stranki znana in ji ni mogla ostati neznana (465. člen OZ). Kupec, ki o napaki pravočasno obvesti prodajalca, lahko med drugim zahteva znižanje kupnine (2. alineja 1. odstavka 468. člena OZ) in povrnitev škode (drugi odstavek 468. člena OZ). Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe (478. člen OZ). Tožeča stranka je zahtevala znižanje kupnine v višini 4.085,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2018 dalje. Tožena stranka je navajala le, da so stroški popravila pretirani oziroma, da popravila sploh ni bilo. Ugotovljeno je bilo, da so bili stroški popravila realni glede na stanje in starost vozila in ni prišlo do "poživitvene" vrednosti vozila, zato je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev vseh pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V okviru pritožbe zoper sodbo tožena stranka izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 27.10.2022, s katerim je zavrnilo predlog tožene stranke za izločitev izvedenca avtomobilske stroke A. A., zoper katerega ni posebne pritožbe.

Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo, ker izjave izvedenca o predlogu za njegovo izločitev z dne 09.04.2022 ni vročilo toženi stranki pred izdajo sklepa o zavrnitvi predloga za njegovo izločitev, niti do zaključka naroka za glavno obravnavo, temveč šele skupaj z izpodbijano sodbo in se tožena stranka ni mogla izjaviti o vlogi in navedbah izvedenca. Očitano kršitev je sodišče prve stopnje storilo že ob izdaji sklepa z dne 27.10.2022, s katerim je zavrnilo zahtevo tožene stranke za izločitev izvedenca, saj iz vsebine sklepa izhaja, da ga je sodišče utemeljilo na razlogih izjave in toženi stranki ni dalo možnosti, da se o njej izjavi pred sprejemom neugodne odločitve. Sodišče bi to moralo storiti glede na vsebino izjave izvedenca, ki še dodatno utemeljuje razloge za dvom v nepristranskost izvedenca, ki vztraja pri svojem mnenju, se vrednostno negativno opredeljuje do samih navedb tožene stranke in pooblaščenca, ki jih ocenjuje kot neprimerne in žaljive, ipd., čeprav je kritika ter izražen dvom v izvedensko mnenje pravica tožene stranke v postopku. Očita, da stranki nista bili seznanjeni s celotno vsebino in pomenom izjave izvedenca, saj gre za vsebinsko opredelitev do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje in je sodišče prve stopnje, ko izjave izvedenca toženi stranki ni vročilo niti pred samo izvedbo naroka z zaslišanjem izvedenca dne 17.11.2023, storilo očitano absolutno procesno kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Opustitev vročitve izjave izvedenca, ki vsebinsko predstavlja pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, predstavlja odvzem pravic tožene stranke do učinkovitega sodelovanja pri izvedbi dokaza z izvedencem. Nesprejemljivi in pravno nekorektni so razlogi sodišča prve stopnje, da se v izogib dvomom glede očitka kršitve načela kontradiktornosti, pri presoji na omenjeno izjavo ni oprlo, saj je izvedenec bil o pripombah zaslišan na naroku in je ponovil svoje navedbe iz izjave, kar pomeni, da se je vendarle oprlo na navedeno izjavo. Sodišče se je na preračunljiv in neprepričljiv način poskušalo izogniti ugovoru tožene stranke, saj je razpravljajoči sodnik strankama mimo zapisa na zapisnik že ob začetku navedenega naroka in pred zaslišanjem izvedenca povedal, da bo zadeva zaključena, čeprav rezultat dokazovanja z izvedencem še ni bil znan in še ni bilo odločeno o preostalih odprtih dokaznih predlogih, kar je pogojevalo nadaljnja procesna ravnanja na naroku, ob očitno že predhodno in preuranjeno zavzetem dokončnem stališču do zadeve. Isto absolutno bistveno kršitev določb postopka očita tudi, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 22.03.2022, s poizvedbami o zavarovalnici, pri kateri je bilo vozilo na dan nezgode zavarovano in pri tej zavarovalnici pridobitev morebitnega računa za avtovleko, ki naj bi bila v zvezi s to okvaro istega dne izvedena ter vse računu spremljajoče dokumentacije in pridobitev listin pri B. B. s.p. o tem, da je slednji nadomestne dele, zlasti rabljene, ki so navedeni na računu, ob popravilu obravnavanega vozila dejansko pridobil (dobavnice ipd.)., temveč jih je zaradi prekluzije zavrnilo. Tožena stranka teh dokazov ni podala pravočasno do konca prvega naroka in brez izkazanega pogoja nekrivde. Dokazni predlogi ne morejo biti prepozni, saj tožeča stranka v zvezi s tem ni predložila nobenih konkretnih trditev in dokazov, kar je sodišče spregledalo, tožena stranka je prerekala trditve tožeče stranke na zapisnik na prvem naroku dne 20.04.2021, tožeča stranka na izziv tožene stranke ni z ničemer reagirala in svojih spornih trditev o domnevnem odvozu vozila z avtovleko na servis ni konkretizirala in izkazala. Tožena stranka je bila šele kasneje, po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, prvič seznanjena s tem in ni mogla tovrstnih dokaznih predlogov predlagati prej. Šele v pripravljalni vlogi, ko se je opredelila do ugotovitev izvedenca avtomobilske stroke, ki se v svojem mnenju sklicuje, da naj bi tožeča stranka po okvari poklicala asistenco, se je lahko o tem opredelila. Ker je izvedenec svoje izvedensko mnenje o domnevni okvari vozila utemeljil s temi dejstvi, ne da bi pojasnil, na kakšen način jih je ugotovil, se je šele takrat pokazala potreba, da se navedbe direktorja tožeče stranke preverijo z navedenimi dokazi, ki bi jih sodišče lahko pridobilo enostavno in hitro. Ne drži, da bi lahko tožena stranka tovrstne konkretizirane dokazne predloge podala do konca prvega naroka za glavno obravnavo, takšen zaključek sodišča je protispisen, tudi dejansko stanje ni popolno in resnično ugotovljeno, saj je sporno, ali se je vozilo kritičnega dne sploh pokvarilo, na kakšen način, v kakšnem stanju je bilo odpeljano na servis, saj je tožena stranka trdila, da ni šlo za nobeno stvarno napako. Izvedenec navaja, da je vozilo s tovrstno okvaro, ko ojnica prebije blok motorja, popolnoma nevozno in motorja ne bi bilo mogoče zagnati, ne opredeljuje pa se do protislovnih izjav serviserja, kar bi moralo sicer storiti sodišče v okviru svoje dokazne ocene, pa ni. Celo serviser B. B. ob svojem zaslišanju navajal, da naj bi bilo vozilo k njim pripeljano dobesedno nevozno, ropotano. Da misli, da ni bilo zadosti olja v motorju, kar pa izključuje možnost, da bi na vozilu dejansko prišlo do napake kot je to trdila tožeča stranka. Obstaja dvom ali je do zatrjevane napake na motorju sploh prišlo, ali je bilo vozilo na servis pripeljano z avtovleko, ali se je tja pripeljalo samo. Ker je štelo predlog za prepozen, je storilo očitano procesno kršitev absolutne narave, hkrati pa je s takšno opustitvijo seveda zagrešilo tudi kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zanemarilo načelo ugotavljanja materialne resnice, ker je želelo zadevo prehitro zaključiti. Četudi bi bil navedeni dokazni predlog prepozen, bi ga bilo mogoče zavrniti zaradi prekluzije le v primeru, če bi po presoji sodišča njegova dopustitev zavlekla reševanje spora. Vloga z navedenima dokaznima predlogoma je bila podana že dne 22.03.2022, torej več kot leto dni in pol pred izvedbo naroka za glavno obravnavo dne 17.11.2023 in bi sodišče vse navedeno lahko izvedlo v tem času. Zanikanje pravice tožene stranke, da mnenju izvedenca nasprotuje in terja obrazložitev in preveritev, pomeni tudi negiranje njene pravice do izjave in izvajanja dokazov v njeno korist. V konkretnem primeru izvedba teh dokazov ne bi zavlekla reševanje spora, saj sodišče v tej smeri ni izvajalo prav nobenih aktivnosti. Enako velja tudi glede drugega dokaznega predloga tožene stranke. Tudi izvedba tega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora. Bi pa prispevala k zakoniti in pravilni razrešitvi in bi se materialna resnica dejansko ugotovila. Izvedenec in sodišče sta se preuranjeno zadovoljila z pavšalnim računom serviserja, pri čemer spregledata, da je vsebina tega računa povsem pavšalna. Navedeni deli pa brez kakršnekoli specifikacije, serijskih številk in podobnih karakteristik, na podlagi česar bi bilo sploh mogoče preverjati, ali so bili v vozilo dejansko sploh vgrajeni, kar se odraža v zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Zaključek sodišča, da je tožeča stranka o domnevni napaki dne 09.12.2017 toženo stranko obvestila po telefonu nemudoma istega dne, je neprepričljiv in neutemeljen, ter predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je prezrlo, da je tožeča stranka predložila izpis telefonskih klicev iz svojega telefona le za obdobje od 12.12.2017 dalje, čeprav jo je tožena stranka izrecno in pravočasno izzvala z zahtevo, da predloži tudi izpis klicev na dan 09.12.2017, pa tega ni storila. Po prepričanju tožene stranke je edina logična in življenjsko sprejemljiva razlaga, da klic ni zabeležen, ker ni bil opravljen. Sodišče se je pri poklonitvi vere direktorju tožeče stranke zateklo v neprepričljivo dokazno oceno. Da naj bi tožeča stranka toženo napotila na servis, v ničemer ne dokazuje, kdaj je tožeča stranka napako grajala, ali jo je pravilno grajala nemudoma, ker vsebina telefonske komunikacije strank nikakor ni natančno poznana. Šlo je zgolj za izpoved direktorja tožeče stranke, kateri sodišče preprosto sledi. Tudi izjava serviserja B. B. v zvezi s tem je sila neprepričljivo, saj se slednji ob zaslišanju ni spomnil natančno časovne komponente, ko naj bi bilo vozilo pripeljano na servis in sam iz lastnega vedenja ni mogel potrditi, da je bilo to ravno navedenega dne. Zgolj na podlagi vpogleda v njegove pisne izjave v prilogi A6, kjer je datum sprejema vozila zapisan, je ta časovni trenutek potrdil. Nejasno pa ostaja, kako je ta časovni trenutek mogoče tako natančno potrditi v izjavi, ki je nastala dva meseca kasneje. Tudi če je bilo vozilo na servis pripeljano dne 09.12.2017, to še ne potrjuje, da je tožeča stranka tega dne napako pri toženi stranki tudi pravilno nemudoma grajala. Sklicevanje sodišča na elektronsko sporočilo tožene stranke v prilogi A11 je v tem kontekstu protispisno, saj v njem tožena stranka ni priznala, da bi tožeča stranka telefonski klic opravila dne 09.12.2017, pač pa zgolj dejstvo prejema telefonskega klica. Notifikacija ni bila izvedena v skladu z zakonsko zahtevo "nemudoma" in bi bila v vsakem primeru prepozna, tudi če bi bila vsebinsko zadostna. Zakon ne zahteva pisnosti reklamacije, vendar je dokazno breme v zvezi z dokazovanjem takšne ustne reklamacije in njene vsebine na tožeči stranki. Tožeča stranka pa ni dokazala niti pravočasnosti niti vsebine reklamacije, kakor to zahteva zakon (462. in 464. člen OZ). Glede vsebine notifikacije napake so razlogi sodišča v zvezi s tem v nasprotju z veljavnim materialnim pravom in je potrebno zahtevek tožeče stranke zavrniti. Sodišče pa namesto tega povsem neobrazloženo in neutemeljeno zaključi, da je dokazni postopek pokazal, da je bila toženki napaka znana in ji ni mogla ostati neznana, zato tožnica ni mogla izgubiti jamčevalnih pravic.

Glede izvedenskega mnenja pritožba očita prvostopnemu sodišču, da ni opravilo celovite dokazne ocene izvedenskega mnenja, pač pa mu je zgolj nekritično in nedopustno sledilo, obravnavo utemeljenih pripomb in pomanjkljivosti, pa opustilo in se do njih ni opredelilo. Vztraja, da pridobljeno izvedensko mnenje ni moglo biti podlaga za odločitev sodišča v predmetni zadevi in bi moralo sodišče pridobiti novo mnenje izvedenca, ki bi moral izkazati več raziskovalno-tehničnega pristopa in biti nepristranski. Izvedenec je prekoračil svoja pooblastila prevzel vlogo sodišča, kar je sodišče sprejelo, čeprav bi moralo vsa dejstva samo ocenjevati, tudi izvedensko mnenje. Izvedenec bi bil dolžan z uporabo svojih tehničnih strokovnih znanj, z uporabo tehničnih metod, analiz, ipd. na strokoven tehničen način podati odgovore na zastavljena vprašanja, kar ni. Podal je le vrednostno sodbo in izhajal izključno iz izpovedb tožnika in njegove priča kot ugotovljene resnice. V delih kjer so izpovedbe nejasne, nasprotujoče, jih ignorira in ne upošteva, ali predrugači. Nasprotnih navedb tožene stranke ne upošteva, se do njih ne opredeli, toženo stranko izrecno in odkrito obtožuje nepravilnega ravnanja in nesodelovanja. Izvedenec svoje naloge tehnične narave ni opravil in je presegel svoje pravice in pristojnosti ter z enostranskim in pristranskim obravnavanjem zadeve v korist tožeče stranke porušil videz nepristranskosti in bi sodišče zahtevi tožene stranke za njegovo izločitev moralo ugoditi. Novo mnenje bi moralo pridobiti v vsakem primeru, saj je njegovo mnenje povsem neuporabno. Pritožba ponovi razloge iz pripravljanje vloge z dne 22.3.2024 (iz zahteva za izločitev izvedenca) in navede, da je zahteva pravočasno (247/6 člen ZPP), saj je za razlog izvedela šele, ko ji je bila vročena izjava z dne 9.4. 2022 šele s sodbo.

Glede pridobivanja podatkov o rednem vzdrževanju vozila na pooblaščenem servisu iz baze podatkov tožena stranka ni bila predhodno obveščena, glede zaključka izvedenca, da predmetno vozilo ni bilo redno vzdrževano v pooblaščeni servisni mreži, pa to ne pomeni, da vozilo ni bilo vzdrževano izven te mreže, na drugih ustrezno usposobljenih servisih. Ne obstaja predpisana dolžnost, da bi moral lastnik vozila le to vzdrževati ravno v pooblaščenci servisni mreži in ne na drugih ustreznih servisih, kar ne pomeni, da vozilo v času do uvoza v Slovenijo ni bilo ustrezno servisno vzdrževano ter olje in čistilci menjani v servisnih intervalih, kot jih navaja izvedenec. Zaključek izvedenca je preuranjen in nepravilen. Gre za sklepanje brez dokazov in strokovne tehnične podlage, zgolj na podlagi tega, kar je. Mnenje izvedenca glede rednega servisiranja je v dobršni meri tudi nasprotujoče, kot tudi razlogi sodbe, saj izvedenec ob svojem zaslišanju na naroku pojasnjuje, da vozilo, če bi imelo opravljene zgolj tiste redne servise v pooblaščeni servisni mreži, ne bi moglo pred prodajo tožeči stranki normalno napraviti 223.000 kilometrov. Torej so morali biti opravljeni tudi drugi servisi, kar izvedenec sicer priznava, vendar se potem postavlja vprašanje, kakšno olje se je uporabljalo in ali so bili servisi opravljeni v intervalih, kot so predpisani. Gre za špekulacijo izvedenca, zgolj nedopustno in preveč poenostavljeno sklepa na podlagi dejstva, da v spisu ni na razpolago podatkov, kar pa o samem servisiranju še ničesar ne pove. Povsem odprto je ali je bila tožeči stranki ob prodaji izročena servisna knjiga vozila, glede česar sta stranki ob zaslišanju izpovedovali povsem različno. Stvarno napako na kupljenem vozilu je dolžna dokazati tožeča stranka, ki se na takšno napako sklicuje, tudi če se trdi, da je pogojena z domnevnim neustreznim predhodnim servisiranjem vozila, kar bi moralo biti prepričljivo ugotovljeno, še posebej, če se je sodišču zdelo vprašanje ugotavljanja obstoja in izročitve servisne knjige ob prodaji vozila nepomembno za odločitev. Izvedenec in sodišče sta v konkretnem primeru zaključevala in odločala, da se s strani tožeče stranke zatrjevana stvarna napaka na prodanem vozilu domneva, tožena stranka pa bi morala sama takšno domnevo izpodbiti, kar je seveda popolnoma napačna predpostavka.

Da je izvedenec pri svojem mnenju dejansko zgolj sledil izpovedbam tožnika in nič drugega izhaja tudi iz mnenja, kjer navaja, da je tožeča stranka dne 09.12.2017 slišala ropot motorja, posledično pa se je vozilo ustavilo. Ponovno očita, da mora izvedenec s svojim strokovnim tehničnim znanjem in metodami, analizo ter ugotovitvami, sporno dilemo razjasniti, v kolikor je to glede na podatke, ki so mu bili na razpolago, mogoče. Izvedenec bi moral s tehnično metodo, npr. strokovnim pregledom in analiziranjem domnevno zamenjanih delov vozila, strokovnim pregledom in analiziranjem v vozilo domnevno vstavljenih nadomestnih delov ob popravilu, strokovnim analiziranjem fotografij in na njih razvidnih delov vozila, za katere tožeča stranka trdi, da je na njih mogoče zaznati okvaro, odgovoriti na vprašanje, ali je na tehničen način mogoče potrditi, da je do zatrjevane napake prišlo, za kakšno napako je šlo in iz kakšnega vzroka je nastala, česar pa izvedenec ni opravil, saj obravnavanega vozila sploh ni videl, niti nobenega domnevno pokvarjenega in zamenjanega dela motorja, niti domnevno vstavljenega novega ali rabljenega nadomestnega dela. Glede morebitne vgradnje nadomestnih delov ob popravilu je bilo že izpostavljeno (in po izvedencu potrjeno), da bi bilo mogoče na podlagi serijskih številk le teh ugotavljati, ali so bili v vozilu res zamenjani. Izvedencu je bil naložen po potrebi tudi ogled vozila in sam navaja, da bi na podlagi posega v motor (razstavitve in analiziranja) bilo mogoče ugotoviti, ali so bili nadomestni deli, navedeni na računu serviserja, ob njegovem popravilu v motorju dejansko zamenjani, kar bi nakazovalo na obstoj napake in odpravo le te. Pri tem po prepričanju tožene stranke nedopustno navaja, da bi v zvezi s tem nastali veliki stroški in ni jasno, kdo bi jih plačal, kar je v pravdnem postopku jasno. Drugačen zaključek, kakor da zatrjevana napaka na strokoven tehničen način ni potrjena in izkazana, upoštevajoč dokazno breme, gre v breme tožeče stranke in terja zavrnitev zahtevka po temelju. Izvedenec tudi na podlagi fotografij, ki jih je predložila tožeča stranka, zatrjevane napake na motorju in odprave le te ni mogel ugotavljati. Ni pa povedal v kakšnem smislu niso jasne, kar je kljub pripombi tožene stranke ostalo povsem neraziskano. Izvedenec ni razpolagal s prav nobeno strokovno tehnično podlago oziroma materialom ali gradivom, na podlagi katerega bi svoje mnenje lahko strokovno oprl, Takšnih podlag ni pojasnil in je njegovo mnenje očitno reducirano, da sta pač tožnik in njegov domnevni izvajalec popravila povedala, da se je motor pokvaril in nato popravil, kar naj bi izkazoval povsem pavšalen in nekonkretiziran ter očitno nepreverljiv račun. Enako velja za sodbo sodišča prve stopnje. Način podaje mnenja, kot ga je ubral predmetni izvedenec je takšen, kakor da bi izvedenec za raziskavo prometne nezgode analizo vzrokov in načina nastanka le te podal izključno na podlagi tega, kar je o tem povedal en udeleženec prometne nesreče, ne bi pa pri izdelavi svojega strokovnega mnenja upošteval in analiziral nobenih na vozilih nastalih poškodb, nobenih najdenih razbitin in drugih sledov na vozišču, ipd. Glede izdanega računa za domnevno popravilo napake, se v praksi (pre)pogosto izdajajo in pojavljajo tudi t.i. fiktivni računu, pri čemer pa storitve dejansko niso bile opravljene. Račun predstavlja zgolj računovodsko listino, ne pa listine, ki bi že sama po sebi izkazovala izvedbo z njo zaračunane storitve, izvedbo storitve podrobneje izkazujejo listine, ki so podlaga za izdajo računa (npr. pogodba, naročilo, dobavnica in druga dokazila o izvedbi storitve), kar pa tožeča stranka ni predložila in gre v skladu z dokaznim pravilom v njeno breme. Kakor že izpostavljeno izvedenec pojasnjuje, da je tožeča stranka poklicala asistenco, ki je zapisana na zavarovalni polici in prijavila okvaro. Vendar je zaključek izvedenca preuranjen. To je vseskozi sporno in ni z ničemer dokazano. Tudi izvedenec ne pojasni, na podlagi kakšnega svojega tehničnega znanja in metod je do takšnega zaključka prišel. Če izvedenec pojasnjuje in mu je znano, da asistenca na podlagi zavarovalne police opravi za stranko brezplačno vleko, račun pa izda zavarovalnici, potem je imel glede na sklep sodišča, (glej tč. I. izreka sklepa z dne 31.01.2022), da lahko pridobi tudi drugo dokumentacijo, ki je potrebna za izdelavo mnenja, pravico in dolžnost, da le to pridobi, saj bi se iz nje lahko razbrali pomembni podatki za izdelavo mnenja. Lahko bi zahteval podatek o zavarovalnici, pri kateri je bilo vozilo v času nezgode zavarovano in pri njej pridobil zavarovalno polico, pridobil bi lahko račun pri tej zavarovalnici za zatrjevano vleko in bi bilo mogoče zanesljivo sklepati ali je do okvare vozila in zatrjevane vleke na servis v zatrjevanem času sploh prišlo. Gotovo pa mora biti računu za vleko priložen kakšen zapisnik o izvedeni vleki, iz katerega pa bi lahko izhajali tudi morebitni podatki o sami vrsti napake, ki bi lahko bili ključni za samo rešitev predmetne zadeve. Očita že izpostavljeno procesno kršitev in kršitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Četudi sodišče v okviru sodbe izreče, da neke s strani izvedenca v njegovem mnenju zapisane izjave pri odločitvi ni upoštevalo, je ni moč izključiti, če se nahaja v spisu in je bilo sodišče z njo seznanjeno in je pretehtala pri njegovi dokazni oceni. Ob izpodbijanju pravilnosti zaključkov izvedenca ter izraženega dvoma v njegovo nepristranskost, je ob sklicevanju izvedenca na t.i. asistenco opozoriti na očitno neutemeljeno sklicevanje na naroku, zakaj podatkov glede asistence ni potreboval preverjati in pridobivati in je v zvezi s tem sledil tožeči stranki, češ da je asistenca vozila nekakšno obvezno zavarovanje za vsako vozilo, kar pa ne drži, saj gre pri tovrstnem zavarovanju za prostovoljno zavarovanje, za katerega se vsaka posamezna stranka ob sklenitvi obveznega zavarovanja vozila odloči ali pa ne. Posledično pa tožena stranka ni mogla vedeti ali tožeča stranka tovrstno zavarovanje ima in je predlog pravočasen. Navaja, da je tožeča stranka naročila popravilo motorja, ki ga je zgoraj navedeni serviser opravil in za to izdal račun v znesku 4.085,27 EUR. Izvedenec zgolj sledi izpovedbam in navedbam tožeče stranke in njene priče, ne da bi na tehničen način preveril ugotovil sporno okoliščino, ali je bil takšen servis sploh opravljen, ali je bil opravljen iz razloga okvare ali morebiti kakšnega drugega razloga, ali so v računu navedeni deli bili v vozilo res vgrajeni, kateri in kakšni. Kot rečeno bi moral izvedenec vozilo natančno pregledati in na ta način ta dejstva ugotavljati, ne pa zgolj povzemati navedb tožnika. Po prepričanju tožene stranke takšnega mnenja brez da bi se vozilo natančno pregledalo in ugotovilo ali in če kaj je bilo na vozilu dejansko popravljeno, ni moč podati, še posebej če je račun v zvezi s tem popolnoma pavšalen, brez kakršnekoli specifikacije in konkretizacije domnevno vgrajenih delov, pri čemer ni razvidno, pri katerih delih gre morebiti za rabljene dele. Izvedenec svojega mnenja o bistveno višji vrednosti popravila, v kolikor bi bili vsi deli vgrajeni novi, v ničemer ne pojasni denimo s prikazom cen novih tovrstnih delov. Mnenje je nepojasnjeno in mu sodišče ne bi smelo slediti v smislu izdaje sodbe, s katero ugodi zahtevku tožeče stranke v celoti, saj ga takšno mnenje nikakor ne potrjuje ne po temelju, ne po višini. Izvedenec je podal mnenje, da z upoštevanjem navodil proizvajalca in rednim servisiranjem vozila omogočimo dolgo življenjsko dobo vozila in motorja in so novejši motorji z normalno uporabo in vzdrževanjem dosegli tudi preko 500.000 prevoženih kilometrov, kar je povsem hipotetično in za predmetni postopek brezpredmetno. Vozila izvedenec ni videl, pregledal, ni pojasnil zakaj je ocenil, da to ni potrebno. Nadalje je izvedenec navajal, da ni zaslediti, da bi prodajalec seznanil kupca, da je na predmetnem vozilu potrebno opraviti servis in menjavo motornega olja in čistilca, gre za izraz pristranskosti izvedenca in naklonjenosti tožeči stranki, tudi ni jasno, zakaj takšno mnenje podaja. Tudi ob zaslišanju na naroku je bilo očitno, da izvedenec v predmetni zadevi ne more biti nepristranski in je očitno okužen z nekimi predsodki v povezavi s prodajo rabljenih vozil, uvoženih iz tujine. Ne sledi pa izvedenec izpovedbi direktorja tožene stranke, da je bilo na predmetnem vozilu z njihove strani pred prodajo tožniku zamenjano olje in filter, temveč celo zapiše, da ni razvidno, da bi prodajalec tovrstno servisno menjavo opravil, kar pa je očitno protispisno in kaže po eni strani na pristranskost in nepoglobljenost. Sicer pa izvedenec navaja, da na servisni interval voznika opozarja kontrolna lučka ni jasno, na kaj bi bilo torej potrebno še posebej opozarjati. Izvedenec in sodišče v okviru svojih zaključkov navajata, da bi do napake na motorju lahko prišlo tudi zaradi premajhne količine olja v motorju, spregledata pa izpovedbo direktorja tožeče stranke, ki to v celoti demantira, zaradi česar napaka iz takšnega razloga ni mogla nastati. Navedeni je bil v okviru svoje izpovedi ekspliciten, da naj bi v mesecu dni uporabe vozila od nakupa dalje olje v motorju kontroliral in dolival, kar pomeni, da iz navedenega razloga do odpovedi motorja ni moglo priti. Zakaj naj bi potemtakem prišlo do okvare izvedenec in sodišče prepričljivo ne pojasnita, pač pa gre zgolj za nedokazana sklepanja. Izvedenec v ničemer ne pojasni svojega zaključka mnenja, da naj bi serviser motor popravil z uporabo rabljenega bloka motorja in rabljene ojnice motorja, kar bi moral prepričljivo pojasniti, saj kaj takšnega iz računa, na katerega se sklicuje ne izhaja. Iz izvedenskega mnenja in razlogov sodbe izpovedi serviserja vozila B. B., izhaja, da je slednji pri razstavitvi motorja predmetnega vozila ugotovil veliko usedlin in gareža v oljnem koritu motorja, kar je protispisno, saj takšne zaznave pri predmetnem vozilu s strani serviserja iz dokumentacije spisa ni razbrati. V kolikor se pri tem morebiti sklicuje na izpoved, ki jo je navedeni serviser B. B. podal pred sodiščem, kaj takšnega, iz njegove izpovedbe vsebinsko ne izhaja. Glede usedlin se je opredeljeval povsem na splošni in nikakor ne na konkretni ravni. Kar trdi izvedenec ni izpovedal, predrugačenje izjave je pripisati njegovi pristranskosti v korist tožeče stranke. Takšno izvedensko mnenje ni uporabno, dokazna ocena prič je v domeni sodišča. Sodišče je izpoved zgoraj navedene priče v tem delu dokazno ocenilo povsem nepravilno, ko je sledilo izvedenskemu mnenju, čeprav je izhajajoč iz zvočnega prepisa zapisnika o zaslišanju te priče jasno, da priča česa takšnega, kar se trdi v izvedenskem mnenju in med razlogi sodbe, nikakor ni povedala. S tem je sodišče prve stopnje storilo očitno kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, dejansko pa je storilo tudi nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Glede odločilnih dejstev namreč obstoji nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine, to je zvočnega posnetka o izpovedbi priče B. B. in med vsebino te listine. Kršitev pa je lahko tožena stranka razbrala šele ob prejemu sodbe. Izvedensko mnenje pa je tudi docela kontradiktorno glede mnenja izvedenca o tem, ali je kupec morebitno okvaro na motorju pred domnevno odpovedjo le tega mogel zaznati. Izvedenec glede tega prihaja sam s sabo v nasprotja in so njegova stališča nasprotujoča. Pojasnjuje, da napake na motorju voznik laik ni mogel prej opaziti, tudi s krajšo preskusno vožnjo ne, saj pri tem motor ne doseže delovne temperature, ob daljši vožnji, ko je motor dosegel delovno temperaturo, se je morda slišala povečana glasnost motorja ali regljanje. Vendar pa izvedenec v predhodnih delih mnenja, temu nasprotno trdi, da v primeru neredne menjave olja motor prične ropotati oziroma deluje, kot da nekaj regija in se takšen zvok motorja ali regljanje se sliši izrazito takrat, ko motor doseže delovno temperaturo, torej gre za izrazit zvok ali regljanje, ki ga lahko opazi tudi vsak laik, zlasti pa izkušen voznik. Kljub temu izvedenec direktorja tožnika večkrat izpostavi kot laika, ki napake prej ni mogel zaznati, čeprav takšnega svojega mnenja nikjer ne pojasni, v smislu njegovih tovrstnih izkušenj, kar kaže na njegovo pristranskost in naklonjenost tožeči stranki. Kljub izrecno predočeni izpovedi direktorja tožeče stranke na glavni obravnavi, iz katere popolnoma jasno izhaja, da je ob uporabi vozila zaznal, da z motorjem nekaj ne bi bilo v redu, a je vozilo kot je izpovedal, kljub temu uporabljal, ker ga je pač potreboval, se pokaže ponovno pristranskost izvedenca, ki to zanemari in skuša v mnenju prikazati, da tožeča stranka teh okoliščin pred odpovedjo motorja ni mogla opaziti in ustrezno reagirati, čeprav jih je. Opozarja na kontradiktornost mnenja. Glede na to, da je direktor tožeče stranke to opazil, saj je sam izpovedal, je jasno, da je njegovo ravnanje, ko je vozilo še nadalje uporabljal in ga ni odpeljal na servis, odločilno prispevalo k temu, da je bila kasnejša okvara z odpovedjo motorja bistveno hujša, stroški popravila pa bistveno višji, na kar pa opozarja celo izvedenec sam. Takšno povečanje stroškov popravila je gotovo zakrivil izključno uporabnik sam. Sodišče prve stopnje se do teh vidikov oziroma pripomb ter ugovorov tožene stranke sploh ni prepričljivo opredelilo, pač pa je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve stanja glede teh vprašanj in dolžnosti tožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče nepravilno zaključi, da je tožeča stranka lahko za napako izvedela šele ob okvari, kar je v jasnem nasprotju z izpovedbo direktorja tožeče stranke, pri tem pa smiselno povsem nasprotno zaključi, da pa ista domnevna napaka toženi stranki ni mogla ostati neznana in ji je bila znana, čeprav ni z ničemer izkazano, da so se tovrstne težave pri moči motorja ali zvoku njegovega delovanja pojavljale v času njene posesti vozila.

Sodišče bi moralo v smislu verodostojnosti trditev tožeče stranke o domnevnem nastanku zatrjevane napake ocenjevati očitno kontradiktornost med izpovedbami direktorja tožeče stranke in serviserja o tem, kje se ti deli nahajajo., česar ni storilo, temveč je to nasprotje spregledalo in se do njega ni opredelilo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Morda je najbolj verjetno, da jih sploh nikoli ni bilo, ali pa se jih ne sme videti in pregledati, ker kažejo na nasprotno od zatrjevanj tožeče stranke. Izvedenec v zvezi z obravnavano zatrjevano napako na motorju nadalje dopušča tudi možnost pojava napake na materialu, vendar poudarja, do so le redke, vendar ni izključeno, da se le ta ni pojavila pri predmetnem vozilu. Zato bi moral izvedenec morebitno napako in vzroke zanjo natančno raziskati s tehničnimi sredstvi in metodami, kar ni mogel če si vozila ni niti pogledal. Nenazadnje izvedenec poudarja, da bi moralo vozilo imeti servisno knjigo, kakor da je predmetno vozilo ni imelo. Tudi v tem delu svojega mnenja sploh ne pojasni, kako je do tega zaključka prišel. Znova kaže na svojo pristranskost in naklonjenost tožeči stranki, kar ni sprejemljivo.

Nadaljnja nekonsistentnost, pristranskost ter preferiranje tožeče stranke se očitno vidi tudi iz stališča izvedenca, da naj bi se težave s predmetnim vozilom zaradi glasnega motorja in ker je izgubljal moč, dogajale že prvi dan po prevzemu vozila in je o teh zadevah tožena stranka kot prodajalec bila zagotovo obveščena. Pri tam je očitno, da izvedenec prodajalca ne šteje kot laika področja, ki tovrstnih težav ne more sam zaznati, kakor to šteje za kupca, in to čeprav je prodajalec po stroki morda trgovec, kupec pa tehnični strokovnjak, kar je povzelo tudi sodišče. Znova gre napačno upoštevanje navedb ene stranke, medtem ko ni upošteval navedb direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da težav z motorjem ni bilo. O vsem tem pa se izvedenec pri podajanju svojega mnenja ni opredelil in tudi sodišče med razlogi sodbe ne. Glasnosti izvedenec sam ni ugotovil s kakšno tehnično metodo in tudi ne na podlagi izpovedbe direktorja tožeče stranke same, ki je po njegovo laik in glasnosti ni mogel zaznati. Ni jasno niti, od kje izvedencu podlaga za zaključek, da tožeče stranke na glasnost motorja ni opozoril niti serviser, ki je čistil čistilec trdih delcev. Neresno je, da bi moral prodajalec vozila kupca učiti in mu pokazati, kako se pravilno upravlja z vozilom. Mnenje je neprepričljivo in nekonsistentno, predvsem pa izrazito pristransko in sodišče mu ne bi smelo slediti.

Zaključki sodišča prve stopnje glede same višine manjvrednosti vozila v višini stroškov popravila, so protispisni. Da tožena stranka teh trditev tožeče stranke ni prerekala, pač pa se je le pavšalno sklicevala na določilo 478. čl. OZ, ob zatrjevanju, da so stroški popravila vozila pretirani oziroma, da popravila sploh ni bilo. Višina manjvrednosti vozila z napako naj bi ostala neprerekana, kar ne drži. Tožena stranka je poudarjala, da so stroški popravila pretirani. Tudi če bi šlo za kakšno stvarno napako in bi bilo potrebno le to odpraviti, nikakor ne bi bili potrebni stroški v takšni višini, kot jih zatrjuje tožeča stranka, temveč bistveno nižji stroški. Predvsem pa je materialnopravno povsem zmotno pravico po znižanju kupnine enačiti z višino stroška nekakšne generalne obnove motorja, kar je mogoče enačiti z namestitvijo novega motorja v vozilo. Tožena stranka namreč tožeči stranki ni prodala vozila z novim ali generalno obnovljenim motorjem, temveč vozila z rabljenim motorjem. Z domnevnim posegom v stanje motorja in vozila je tožeča stranka bistveno spremenila, glede na običajno stanje tovrstne skoraj iztrošene prodane stvari. Tožeča stranka gotovo ni upravičena zahtevati znižanja kupnine v zatrjevanj višini, o čemer se bo prav tako lahko izrekel izvedenec. Kriterij znižanja kupnine je lahko razmerje med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe, kar ni enako vrednosti nekega računa, s katerim si je tožeča stranka zagotovila povsem drugačno stanje vozila od tistega, kot ga je brez napak kupila. Sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega stališča materialnopravnega ugovora tožene stranke sploh ni obravnavalo in je v okviru manjvrednosti vozila oziroma znižanja kupnine v višini celotnih stroškov popravila in je vsaj v določeni meri priznalo tudi stroške s katerimi si je stanje motorja očitno izboljšala. Glede na pričakovano in običajno stanje motorja ob nakupu, saj ob popravilu razpolaga z novim motorjem brez prevoženih kilometrov, česar pa od tožene stranke očitno ni kupila, in ji slednja tudi v okviru odgovornosti za stvarne napake ni dolžna zagotoviti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče je sodišče nepravilno priznalo. V posledici zmotne uporabe materialnega prava in zmotne interpretacije tovrstnih navedb, relevantnega dejanskega stanja v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo. Posledično sodba tudi nima razlogov o teh odločilnih dejstvih, toženi stranki pa je bila zaradi ne obravnavanja ugovorov odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja izpostavljeno procesno kršitev absolutne narave. Zaradi potrebe po spremembi oziroma razveljavitvi meritorne odločitve, je potrebno posledično na enak način poseči tudi v stroškovno odločitev.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na tožbo navaja, da pritožba ni utemeljena in priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da niso pravilni očitki o absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izjave z dne 09.04.2022 sodišče ni vročalo toženi stranki pred odločitvijo o predlogu za izločitev, ampak po zaključku glavne obravnave. Sodišče je že na samem naroku z dne 17.11.2023 pojasnilo, da je bila vsebina izjave povzeta v samem sklepu sodišča opr.št. I Pg 487/2018 z dne 27.10.2022, s katerim je bil predlog tožene stranke za izločitev izvedenca zavrnjen in se je tožena stranka z vsebino izjave lahko seznanila. Sodišče je predlog za izločitev izvedenca zavrnilo iz razlogov navedenih v sklepu. Dejstvo, da je izvedenec napisal mnenje, ki ne ustreza toženi stranki, ni razlog za njegovo izločitev. Toženi stranki na noben način ni bila kršena pravica do izjave, saj se je v zvezi z izvedenskim mnenjem obsežno izjavila že v svoji vlogi z dne 22.03.2022. Izjave tožene stranke o pristranskosti izvedenca so neutemeljene, saj je izvedenec podal to izjavo po pripravi izvedenskega mnenja, ki je strokovno in nepristransko in je zgolj zavrnil očitke tožene stranke kot žaljive. Sodišče ni upoštevalo navedene izjave izvedenca z dne 09.04.2022, ampak se je oprlo na njegovo pisno ekspertizo in zaslišanje na naroku, zato v zvezi s tem odpadejo vsi očitki tožene stranke, da naj bi ji bila kršena pravica do učinkovitega sodelovanja pri izvedbi dokaza z izvedencem. Izvedenec je na samem naroku z dne 17.11.2023 ponovil vsebino svoje izjave z dne 09.04.2022 in odpadejo vsi očitki tožene stranke o tem, da ji je bila kršena pravica do kontradiktornosti. Upoštevaje navedeno so nerazumljive pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da ni imela pravice zasliševati izvedenca glede vsebine njegove izjave z dne 09.04.2022, glede na to, da je na naroku dne 17.11.2023 počela ravno to. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da ni imela časa ustrezno pripraviti na takšno zaslišanje, saj ni podal nobenih drugačnih ali bistveno novih ugotovitev, kot že v svojem izvedenskem poročilu. Glede zavrnitve prepozno predlaganih dokaznih predlogov, pojasnjuje, da je bilo vozilo nevozno oziroma pripeljano na servis, je potrdila priča B. B. Da te navedbe lahko potrdi navedena priča, je tožeča stranka zatrjevala in predlagala na prvem naroku. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je bilo vozilo zaradi okvare nevozno, da je moral direktor tožeče stranke posledično naročiti avto vleko, ki je vozilo odpeljala na servis. To je potrdil na zaslišanju direktor tožeče stranke in priča B. B. Nerelevantno je, kdo je izvedel avto vleko. Bistveno je, da je bilo vozilo nevozno, kar izhaja iz izvedenskega mnenja in zaslišanja priče serviserja. Neresnična je navedba tožene stranke, da naj bi serviser B. B. izjavil, da se je z vozilom pripeljalo na servis. Priča je izpovedal, da je bilo vozilo nevozno, pripeljano z avto vleko, motor je bil zariban in je bilo vozilo neuporabno. Tožena stranka bi prav tako lahko dokazni predlog za pridobitev listin pri B. B. podala že na prvem naroku, najkasneje pa na naroku, ko je bila omenjena priča zaslišana, tj. dne 11.11.2021, ne pa skoraj pol leta kasneje. Ob tem je potrebno poudariti, da je tožeča stranka račun serviserja v sodni spis vložila že s tožbo, tako da bi lahko svoj dokazni predlog glede verodostojnosti računa serviserja, tožena stranka lahko podala že v svojem odgovoru na tožbo. Sodišče je obrazložilo, da bi tožena stranka lahko navedena dokazna predloga podala že na prvem naroku, saj so bila ta dejstva omenjena že v tožbi. Obrazložilo je, da bi izvedba teh dokazov neutemeljeno zavlekla reševanje spora. ZPP nikjer ne dopušča možnosti, da bi pravdna stranka z dodatnimi dokaznimi predlogi izpodbijala že izvedene dokazne predloge, ki ji niso v korist, kar poskuša tožena stranka v predmetni zadevi.

Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede obvestila o napaki po telefonu dne 09.12.2017, ne drži. Direktor tožeče stranke je na naroku izpovedal, da je takoj ob okvari klical toženo stranko, tj. dne 09.12.2017. Slednje pa je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ko je na naroku izpovedal, da ga je direktor tožeče stranke klical čez mesec in par dni po sklenitvi prodajne pogodbe in mu povedal, da ima problem z motorjem. Prodajna pogodba je bila sklenjena dne 07.11.2017, tako da se obe izpovedi povsem ujemata. Direktor tožene stranke mu je ob tem klicu rekel, da naj gre kar na servis. Da se tožena stranka ni želela odzvati na notifikacijo napake tožeče stranke, jasno izhaja tudi iz njune nadaljnje korespondence. Vse navedeno je sodišče v sodbi jasno obrazložilo in je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da je dejansko stanje v tem delu nepravilno ugotovljeno.

Glede izvedenskega mnenja tožena stranka nasprotuje izvedenskemu mnenju kot pristranskemu; po njenem mnenju naj bi se izvedenec postavil v vlogo razsodnika oziroma naj ne bi bil sposoben napraviti pravega izvedenskega mnenja. Gre za pavšalne in neizkazane trditve tožene stranke, saj v ničemer ne pojasni na kakšen način naj bi izvedenec deloval pristransko oziroma ne poda niti ene okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo izločitev. Kot že navedeno pa dejstvo, da izvedensko mnenje ne ustreza toženi stranki, ni razlog za izločitev izvedenca. Tožena stranka v pritožbi izvedencu očita, da se ni pozanimal o morebitnem vzdrževanju vozila izven servisne mreže, kar ni naloga izvedenca. Izvedenec lahko mnenje napravi zgolj na podlagi razpoložljivih podatkov oziroma dokumentacije iz spisa. Podatki o vzdrževanju vozila se hranijo v pooblaščenih servisih. V predmetni zadevi vozilo na tak način ni bilo vzdrževano. Tožena stranka pa ni predložila nobenega dokaza o tem, da je bilo vozilo vzdrževano na drug način. Izvedenec je v svojem mnenju večkrat poudaril, da lahko mnenje napiše zgolj na podlagi razpoložljive dokumentacije.

Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da se lahko takšna okvara pojavi samo v primeru neustreznega vzdrževanja vozila. Dokazno breme, da je bilo vozilo ustrezno vzdrževano, je na toženi stranki, vendar slednjega ni izkazala. Tožena stranka poskuša ves čas postopka prikazati, da te napake ni bilo, vendar ob tem spregleda ključna dejstva: račun o opravljenem servisu, plačilo tega računa, izjavo serviserja in njegovo pričanje na sodišču o tem, da je motor zaribal, zaslišanje obeh pravdnih strank in navsezadnje tudi izvedensko mnenje.

Ogled vozila ne bi v ničemer pripomogel k pripravi izvedenskega mnenja, saj so od napake pretekla 4 leta, deli so bili zamenjani, okvarjeni zavrženi. O vsem tem je izvedenec tudi obvestil sodišče, kar je pojasnil na naroku. Tožena stranka tekom postopka sploh ni izpodbijala verodostojnosti računa serviserja oziroma ni podala niti ene trditve o tem, da naj bi bil ta račun ponarejen. Glede na to ni smiselno, da tožena stranka šele sedaj v pritožbi navaja, da obstaja dvom o tem ali so bili zamenjani deli res vstavljeni v vozilo. Gre za pritožbeno novoto. Tožeča stranka je izkazala, da je bilo vozilo res popravljeno, slednje je potrdila tudi priča B. B. V kolikor pa tožena stranka ni tega mnenja oziroma sedaj trdi, da je račun o servisu fiktiven, je dokazno breme o tem na njeni strani. Račun namreč predstavlja uradno verodostojno listino, na podlagi katere je dovoljeno sprožiti tudi izvršilni postopek. Kot že navedeno pa je izvedbo servisne storitve potrdila tudi priča.

Pravdni stranki sta imeli pred izdelavo mnenja možnost sodišču poslati vprašanja za izvedenca, kar sta tudi storili. V vlogi tožene stranke z dne 11.11.2021, v kateri je tožena stranka pripravila vprašanja za izvedenca, ni nikjer zastavljeno vprašanje o tem kateri nadomestni deli so bili v vozilo vgrajeni, kakšna je vrednost vsakega posameznega vgrajenega dela, kateri so bili vgrajeni novi, kateri rabljeni, kdaj in kje ter po kakšni vrednosti so bil rabljeni deli pridobljeni, tj. vsa vprašanja, ki jih sedaj tožena stranka izvedencu zastavlja šele v svoji pritožbi zoper sodbo. Izvedenec je svoje delo opravil povsem strokovno, izdelal je poročilo in odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sodišča in pravdnih strank. V kolikor se je tožena stranka šele naknadno odločila zastavljati nova vprašanja, pa za to sedaj nikakor ne more kriviti izvedenca oziroma sanirati svoje pomanjkljive vloge s pritožbo zoper sodbo.

Izvedenec je svoje mnenje jasno in strokovno utemeljil, obrazloženo se je nanj oprlo tudi sodišče v sodbi. Tožena stranka pa nikakor ni upravičena do tega, da šele v pritožbi podaja ogromno novih trditev, ki jih tekom postopka sploh ni omenila ali pa jih je omenila šele po prvem naroku.

Glede napake vozila tožena stranka v pritožbi navaja, da iz zaslišanja priče B. B. ne izhaja, da naj bi bila napaka take narave kot jo je opisal izvedenec v svojem mnenju. Navedeno nikakor ne drži. Tožena stranka v pritožbi povsem prireja izjavo priče B. B. v svoje namene oziroma "pozabi" omeniti njene ključne izpovedbe. Priča B. B. je namreč na zaslišanju jasno povedala, da je bil motor zariban. Priča je med drugim izpovedala: "Je pa to okvara, seveda se spomnim, ker je luknjo naredilo čez blok. To je zmeraj potem, kadar zariba motor." V nadaljevanju je priča izpovedala: "...To sem že prej rekel, da je bilo posledica ali premalo olja ali neredna menjava olja. Kar v nobenem primeru ne more biti iz danes na jutri, to je od dalj časa. Če ti neredno menjaš olje, ležaji crknejo in potem motor zariba. Ali da ni zadosti olja v motorju."Prav tako je priča B. B. na vprašanje tožene stranke kako to, da je podal mnenje, da je šlo za neredno menjavo olja izpovedala, da je takšno mnenje podala po tem, ko je videla kaj je v karterju. Videla je usedline in ve od kje so te usedline prišle, tj. glede na prejšnje vprašanje - zaradi neredne menjave olja. Povsem neresnične so navedbe tožene stranke o tem, da priča B. B. ni izjavila, da je ugotovil veliko usedlin v oljnem koritu motorja. Priča B. B. je namreč na vprašanje pooblaščenca tožene stranke o tem kako mu ie znano, da je napaka na vozilu nastala zaradi neredne menjave olja odgovoril: "Ne, to mnenje jaz vidim, ko vzamem dol karier, ko vidim, kaj je v karterju." Pooblaščenec tožene stranke je navedeno pričo nato vprašal ali o tem sklepa, nakar je priča odgovorila: "No, ali sklepam, jaz če vidim usedline, polno usedlin v karterju, jaz vem, od kje so te usedline prišle. Jaz to delam 22 let, tako kot vi delate odvetništvo, verjetno veste, vi delate za svojo stvar, jaz pa vem, od kje so usedline, od neredne menjave olja." Navedeni odgovor priče se torej nanaša na konkretno vprašanje v zvezi s predmetnim vozilom in ne na splošno, kot to neresnično navaja tožena stranka v svoji pritožbi.

Priča B. B. več kot potrdila, da je do napake prišlo zaradi neredne menjave olja; slednje pa je ugotovila na podlagi usedlin, ki so se nahajale v karterju. Posledično so vse pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da se priča ni spomnila kaj je bil razlog napake, povsem neutemeljene oziroma prirejene ter izvzete izven konteksta zaslišanja navedene priče. Tožeča stranka zgolj še dodaja, da obe navedbi, tj. da ni bilo olja v motorju ali, da je bilo slabo olje dejansko privedejo do popolnoma enake napake kot v predmetni zadevi oziroma v obeh primerih slednje pomeni, da vozilo ni bilo ustrezno vzdrževano. Sodišče je v izpodbijani sodbi tako povsem pravilno presodilo izpoved priče B. B. ter tudi ustrezno obrazložilo zakaj je sledilo njegovi izpovedi.

Tožena stranka v pritožbi hkrati navaja, da naj bi izvedenec v svojem mnenju kontradiktorno zapisal, da laik napake ne bi mogel opaziti, vendar pa se sliši ropotanje motorja. Tožena stranka tudi v tem delu pritožbe ponovno izvzema iz konteksta posamezne dele mnenja izvedenca. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, da se te napake ob običajnem pregledu ne da zaznati, saj na kratki vožnji motor ne doseže delovne temperature. Ob daljši vožnji bi se slišala povečana glasnost motorja ali regljanje, pri čemer voznik kupec-laik takšne povečane glasnosti motorja niti ne opazi. V tej izjavi izvedenca ni prav nič kontradiktornega, kot to neutemeljeno navaja tožena stranka. Izvedenec je namreč lepo pojasnil, da do spremembe v zvoku motorja pride ob daljši vožnji, pri čemer pa lahko to spremembo opazi le strokovnjak na tem področju. Tožeča stranka je laik na avtomobilskem področju. Direktor tožeče stranke ni mogel vedeti za kakšno napako na vozilu gre, da bi jo lahko morebiti preprečil, saj kot laik ni mogel vedeti kakšen je pravilni zvok motorja. Poleg tega je bilo vozilo oglaševano kot odlično ohranjeno, zato na noben način ni mogoče očitati tožeči stranki, da bi morala v roku 1 meseca po nakupu vozila slednjega takoj odpeljati na servis. Vse navedeno je sodišče obrazložilo v sodbi.

Prav tako neutemeljene so vse nadaljnje navedbe tožene stranke glede tega, da izvedenec ni strokovno potrdil napake na vozilu. Izvedenec je namreč svoje mnenje obrazložil povsem tehnično in strokovno. Na nobeno vprašanje se ni izognil, kot to neresnično zatrjuje tožena stranka. Kot že zgoraj navedeno pa iz spisa jasno izhaja, da je bilo v oljnem koritu vozila veliko usedlin, kar je izpovedala priča B. B.

Nepravilna je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da naj bi izvedenec v mnenju omenil možnost pojava napake na materialu. Takega mnenja izvedenec ni podal. Prav tako je izvedenec lahko podal svoje mnenje zgolj na podlagi razpoložljive dokumentacije. V kolikor tožena stranka ni predložila servisne knjige, izvedenec ne more trditi, da je le-ta obstajala. Prav tako so neutemeljene navedbe tožene stranke o tem, da izvedenec ni upošteval zaslišanja direktorja tožene stranke oziroma, da naj bi sledil le izpovedi direktorja tožeče stranke. Slednje nikakor ne drži. Izvedenec je upošteval zaslišanja obeh direktorjev, pri čemer pa je izpoved direktorja tožene stranke upošteval v luči, da je slednji strokovnjak na svojem področju. Tega se namreč ne da spregledati. Tožena stranka je prodajalec vozil, tožeča stranka pa gradbenik.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožene stranke glede višine znižanja kupnine. Kot je sodišče obrazložilo že v sodbi, tožena stranka v zvezi s tem sploh ni podala nobene trditvene podlage, ampak je zgolj pavšalno navajala, da so stroški popravila pretirani.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba izpodbija prvostopno sodbo v celoti (350./I člen ZPP), zato je predmet pritožbenega preizkusa sodba prvostopenjskega sodišča v celoti. S pritožbenimi navedbami pritožba izpodbija v okviru meritorne odločitve tudi sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 27. 10. 2022 I Pg 487/2018, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za izločitev izvedenca avtomobilske stroke (peti odstavek 247. člena ZPP), kar je dopustno.

6Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja prvostopnega sodišča, ki je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, v nadaljevanju se opredeljuje le do pritožbenih navedb.

7Glede očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, načela kontradiktornosti, iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo prvostopno sodišče s tem: (-) ko izjave izvedenca A. A. z dne 9. 4. 2022 s katero se je izvedenec izjavil o predlogu za njegovo izločitev na poziv sodišča, ni vročalo toženi stranki, da bi se izjavila, pred izdajo sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca, niti do zaključka naroka za glavno obravnavo, ampak šele z izpodbijano sodbo, (-) iz vsebine sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca pa izhaja, da ga je sodišče utemeljilo na razlogih izjave, (-) da vsebina izjave, ki je povzeta v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca, v ključnih delih še dodatno utemeljuje razloge za dvom v nepristranskost izvedenca, ko se ta vrednostno negativno opredeljuje do navedb tožene stranke in pooblaščenca, jih ocenjuje kot neprimerne in žaljive, s čimer ruši videz nepristranskosti in izkazuje pretirano naklonjenost tožeči stranki in kaže odklonilen odnos do tožene stranke, (-) da stranki nista bili seznanjeni s celotno vsebino in pomenom izjave, da gre vsebinsko za opredelitev do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje, za pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, kar predstavlja odvzem pravice stranki do sodelovanja pri izvedbi dokaza z izvedencem in (-) bi ga sodišče moralo vročati strankam pravočasno, da bi lahko v nadaljevanju učinkovito sodelovale v postopku, sicer je kršilo načelo kontradiktornosti, se sodišču prve stopnje ni pripetila.

8Prvostopno sodišče po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22. 3. 2022 s katero je tožena stranka podala pripombe na izvedensko mnenje in zahtevala tudi izločitev izvedenca, pozvalo izvedenca, da se izjavi o predlogu za izločitev, v skladu s četrtim odstavkom 73. člena, v zvezi z 247. členom ZPP. Izvedenec je temu sledil in podal izjavo z dne 9. 4. 2022, prvostopno sodišče pa v skladu z 247. členom ZPP odločilo o zahtevi za njegovo izločitev s sklepom z dne 27. 10. 2022, s katerim je predlog za izločitev izvedenca zavrnilo. Nobena določba ZPP ne določa, da bi tovrstno izjavo izvedenca bilo potrebno vročati strankam v izjavo, pred odločitvijo o predlogu za izločitev izvedenca (247. člen ZPP). Namen pridobitve tovrstne izjave je zgolj v pridobitvi mnenja izvedenca glede očitkov o nepristranskosti, oziroma glede okoliščin v zvezi z njegovim delom. Ne glede na navedeno, je bila izjava (v soglasju s pooblaščenci pravdnih strank) prebrana v okviru izvedenih listinskih dokazov na naroku dne 17. 11. 2023, prvostopno sodišče je strankama na naroku ustno predstavilo kratek povzetek izvedenčeve izjave in na istem naroku pojasnilo, da bi o izjavi izvedenca stranki lahko izvedeli že iz sklepa z dne 27. 10. 2022, kjer je povzeta vsebina izjave, sklep pa je bil strankama vročen. Poleg tega je prvostopno sodišče pojasnilo, da v izogib dvomom, v sodbi ne bo upoštevalo predmetne izjave, ampak se bo oprlo na pisno ekspertizo in zaslišanje izvedenca. Prvostopno sodišče je navedeno izjavo pravdnima strankama vročalo skupaj s sodbo na njuno izrecno prošnjo, kar je razvidno iz zapisnika z glavne obravnave z dne 17. 11. 2023 in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Popolnoma neutemeljene so torej obširne pritožbene navedbe v zvezi z očitano kršitvijo, saj toženi stranki pravica do izjave ni bila v ničemer kršena.

9Prav tako toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave oziroma kontradiktornosti, kolikor je izvedenec v navedeni izjavi delno odgovarjal na pripombe tožene stranke v zvezi z izvedenskim mnenjem (pripravljene vloge z dne 22. 3. 2022), saj je prvostopno sodišče pojasnilo, da navedene izjave v izogib dvomom v sodbi ne bo upoštevalo, temveč bo sodbo oprlo na pisno ekspertizo in na zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi. Izvedenec se je na zaslišanju opredelil glede pripomb tožene stranke v zvezi z izvedenskim mnenjem, ki jih je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 22.3.2022 in v okviru teh pripomb ponovil tudi odgovore iz izjave. Tožena stranka torej ni bila v ničemer prikrajšana za uveljavljanje svojih pravic, saj je lahko sodelovala pri zaslišanju izvedenca v zvezi s pripombami, ki jih je podala na izvedensko mnenje in je imela dovolj časa za pripravo na zaslišanje izvedenca. Izjava izvedenca z dne 9.4.2022 tudi ne predstavlja dopolnitve izvedenskega mnenja kot zmotno navaja pritožbe, saj dopolnitve izvedenskega mnenja sodišče ni odredilo, temveč je v skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP glede na pripombe tožene stranke zaslišalo izvedenca na glavni obravnavi 17.11.2023, kjer je izvedenec v okviru zaslišanja odgovoril na vsa vprašanja in pripombe tožene stranke in ponovil tudi odgovore, ki jih je podal v izjavi. Tudi v tem primeru toženi stranki niso bile kršene nobene pravice in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

10Glede pritožbenih navedb, da je prvostopno sodišče storilo očitano kršitev s tem, ko ni vročalo izjave izvedenca toženi stranki pred sprejemom sklepa z dne 27. 10. 2022, je že bilo pojasnjeno, da določila ZPP tega ne predvidevajo. Prav tako ne drži, da bi prvostopno sodišče sklep z dne 27. 10. 2022, s katerim je zavrnilo predlog za izločitev izvedenca utemeljilo z razlogi izjave. Predlog za izločitev izvedenca je zavrnilo, ker tožena stranka ni zatrjevala nobenih od izključitvenih razlogov, prav tako tudi ni izkazala odklonitvenih razlogov za izločitev imenovanega izvedenca. Navedbe, ki jih je tožena stranka podala v predlogu za izločitev izvedenca (in jih v pritožbi ponavlja), ne predstavljajo razloga za pristranskost izvedenca, pač pa se nanašajo na strokovnost izdelanega izvedenskega mnenja, kar pa ne predstavlja pravno relevantnega odklonitvenega razloga za izločitev izvedenca. Nobene pravice toženi stranki niso bile kršene. V kolikor pa pritožba z navedbami o tem, da iz izjave z dne 9.4.2022 še dodatno izhaja izvedenčeva pristranskost, uveljavlja (nov) predlog za izločitev izvedenca, je v skladu z 247/2 člen ZPP prepozna. Četudi ji je navedena izjava z dne 9.4.2022 vročena šele s sodbo, je bila z navedeno izjavo tekom postopka na prvi stopnji večkrat seznanjena (kot že pojasnjeno) in so neutemeljene navedbe pritožnice, da je predlog za izločitev izvedenca (v zvezi z dodatnimi razlogi izhajajoč iz izjave z dne 9.4.2022 in zaslišanja izvedenca na naroku), pravočasen. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11Glede pritožbenih očitkov, da je razpravljajoči sodnik strankama mimo zapisa na naroku že pred začetkom naroka in pred zaslišanjem izvedenca pojasnil, da bo zadeva zaključena, čeprav rezultat dokazovanja z izvedencem še ni bil znan in še ni bilo odločeno o preostalih dokaznih predlogih, kar je pogojevalo njegova nadaljnja procesna ravnanja na naroku, ob očitno že predhodno preuranjeno zavzetem dokončnem stališču v zadevi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstne kršitve tožena stranka ni pravočasno grajala v smislu določbe 286.b člena ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka ni pojasnila zakaj teh kršitev ni uveljavljala pravočasno pred sodiščem prve stopnje in so neupoštevne.

12Prav tako pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je tožena stranka podala šele v vlogi z dne 22. 3. 2022, sodišče pa zavrnilo iz razloga prekluzije (in sicer glede poizvedb o zavarovalnici, pri kateri je bilo vozilo na dan nezgode zavarovano in pri tej zavarovalnici pridobitev morebitnega računa za avtovleko, ki naj bi bila istega dne izvedena ter vse računu spremljajoče dokumentacije, kakor tudi pridobitev listin pri B. B. s.p., o tem, da je slednji nadomestne dele, zlasti rabljene, ki so navedeni na njegovem računu, ob popravilu obravnavanega vozila dejansko pridobil (dobavnice ipd.)). Pritožba ne more uspeti z obširnimi pritožbenimi navedbami s katerimi dokazuje pravočasnost predlaganih dokazov.

13Prvostopno sodišče je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov celovito in pravilno pojasnilo v 7. točki obrazložitve. Z navedenimi razlogi v celoti soglaša pritožbeno sodišče in jih sprejema kot svoje (na tem mestu jih ne povzema v celoti, saj so razvidni iz prvostopne sodbe). Zgolj izpostavlja, da ne držijo pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni konkretizirala in izkazala trditev o odvozu vozila na dan okvare z avtovleko na servis. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo 20. 4. 2021 navedla in predlagala, da lahko dejstvo, da je bilo vozilo pripeljano na servis z avtovleko potrdi priča B. B., medtem ko je trditve o avtovleki in o menjavi delov motorja zatrjevala že v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, kjer je predlagala tudi zaslišanje tožnice. Tako zaslišana tožnica kot priča (serviser) sta dejstvo, da je bilo vozilo kritičnega dne na servis prepeljano z avtovleko in o zamenjanih delih tudi potrdili. Pri tem ni relevantno ali je bila avtovleka opravljena z asistenco ali ne. Tožeča stranka je zmogla svoje trditveno in dokazno breme v zvezi z navedenimi dejstvi (212. in 7. člen ZPP) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. S katerimi dokazi bo stranka dokazovala zatrjevana dejstva, je v njeni sferi. Velja načelo proste presoje dokazov (8. člen) in so obširne pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni konkretizirala in izkazala tovrstnih trditev neutemeljene.

14Glede pritožbenih navedb, da je šele iz zaslišanja direktorja tožeče stranke na naroku dne 10.6.2021 tožena stranka izvedela za avtovleko preko asistence, pritožnica sicer nedopustno širi pritožbene navedbe, saj tovrstnih trditev tožena stranka ni podala niti v pripombah na izvedensko mnenje (337. člen ZPP), so pa tudi sicer neutemeljene, saj je tožeča stranka že v tožbi navajala, da je bilo vozilo na servis pripeljano z avtovleko in pravočasno predlagala tudi dokaze. Poleg tega pritožba ne more uspeti z obširnimi navedbami o tem, da se je zaradi kasneje pridobljenih informacij, šele kasneje pokazala potreba, da se navedbe direktorja tožeče stranke in na njih temelječe ugotovitve izvedenca preverijo z navedenimi dokazi, saj ZPP ne dopušča možnosti, da bi pravdna stranka lahko z dodatnimi dokaznimi predlogi izpodbijala izvedene dokaze, ki ji niso v korist. Podobno so bile predhodno podane tudi trditve glede zamenjanih delov in predložen račun serviserja ter predlagana in izvedena zaslišanja serviserja. Tudi glede tega ne gre slediti pritožnici, da je šele kasneje izvedela nekatera dejstva, saj je lahko pričakovala, da se bo izvedenec oprl na zatrjevana in izkazana dejstva. Tožena stranka preko kritike izvedenskega mnenja ne more doseči izvedbe dokazov, ki bi jih ob dolžni skrbnosti lahko in mogla predlagati pravočasno, pa jih ni. V tem ni nobene protispisnosti kot neutemeljeno navaja pritožba in so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni.

15Neutemeljena je lastna pritožbena dokazna ocena, s katero dvomi ali se je vozilo kritičnega dne sploh pokvarilo ter na kakšen način in v kakšnem stanju je bilo pripeljano na servis, da so dejstva o tem izrazito protislovna, sklicujoč se na mnenje izvedenca in izpoved serviserja, da vozila s takšno napako sploh ne bi mogli zagnati in ugotavljati ropot. Z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je parcialna in zavajajoča, pritožba ne izpodbije celovite, jasne in logične dokazne ocene prvostopnega sodišča v 12. in 13. točki obrazložitve, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je podana v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče je na tem mestu ne ponavlja, saj je razvidna iz prvostopne sodbe. Nobenega dvoma ni, da je tožnica z lastnim zaslišanjem, zaslišanjem serviserja, listinske dokumentacije in z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca dokazala, da je šlo za skrito napako na vozilu (odpoved motorja). Da je okvara nastala zaradi neustreznega vzdrževanja vozila (nerednih menjav olja oziroma neprimernosti olja). Vozilo pa je bilo kritičnega dne nevozno in pripeljano na servis z avtovleko, kar sta potrdila tako tožnica kot tudi priča B. B.¹ in tudi izvedenec v svojem izvedenskem mnenju. Ne drži, da bi priča izpovedovala kot zatrjuje pritožba, gre le za njeno dokazno oceno, ki pa ni utemeljena. Očitna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339/2 ZPP ni podana, niti zmotna ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o opustitvi ugotavljanja materialne resnice, saj je sodišče izvedlo vse pravočasno predlagane dokaze, obrazložilo in pojasnilo pa tudi razloge za zavrnitev dokazov zaradi prekluzije.

16Glede pritožbenih navedb, da bi bilo prepozno predlagana dokaza zaradi prekluzije mogoče zavrniti le v primeru, če bi njuna dopustitev po presoji sodišča zavlekla reševanje spora, kar pa glede na vlogo z dne 22.3.2022 in izvedbo naroka 17.11.2023, ne vzdrži resne presoje, da bi izvedenec moral izvedensko mnenje ustrezno obrazložiti, kar pa ni in bi sodišče moralo dopustiti izvedbo dokazov. Pritožba nima prav, da izvedba predlaganih dokazov ne bi podaljšala reševanja spora. Prvostopno sodišče je v 7. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da gre za dokazne predloge, ki bi evidentno zavlekli postopek in reševanje spora, saj bi moralo sodišče omenjeno dokumentacijo pridobivati, se do nje opredeljevati tako stranki kot sodišče ob morebitnem angažiranju izvedenca, ki je pisno ekspertizo že izdelal. Slednje bi vsekakor podaljšalo postopek reševanja spora, saj brez dodatnih pozivov in poizvedb o tem pri kateri zavarovalnici naj se opravijo poizvedbe, (tožena stranka tega ni navedla), dokaza sodišče niti ne bi moglo izvesti, kar pa bi nedvomno zavleklo reševanje spora in terjalo vsaj še en narok. Poleg tega gre za (poizvedovalne) informativne dokaze, ki ne potrjujejo navedb strank, ampak se z njimi želi izpodbijati izvedene dokaze, ki stranki niso v korist. Z njimi se dejstva, ki bi jih morala stranka navajati v postopku šele ugotavljajo.²

17Neutemeljene so tudi pritožbi lastne dokazne ocene, da sta se tako sodišče kot izvedenec prehitro zadovoljila s pavšalnim računom, kjer so navedeni domnevno zamenjani deli, ki so brez kakršnekoli specifikacij, brez serijskih številk in jih ni mogoče preveriti, ali so bili dejansko vgrajeni in da izvedenec ni utemeljil mnenja na tehnični način. Da iz računa izhaja kdaj in kaj je bilo na vozilu popravljeno, je potrdil tudi serviser v svoji izpovedbi in prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo v 13. točka obrazložitve in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Povsem neutemeljena je kritika izvedenskega mnenja, da se izvedenec ni na tehnični način opredelil do tega, kar je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in so tovrstni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljeni. Pojasnil je, da je od škodnega dogodka preteklo že štiri leta, da so bili deli motorja zavrženi, in da je bilo v vmesnem času prevoženih že 100.000 km, zato bi bilo nesmiselno opravljati ogled. Temu sledi tudi pritožbeno sodišče. Poleg tega pritožnica ni imela pripomb na zaslišanje izvedenca na naroku in so pritožbene navedbe tudi iz tega razloga neutemeljene.

18S pritožbenimi navedbami, da so na računu navedeni zamenjani deli brez kakršnekoli specifikacije, serijskih številk na dokumentih ali delih samih in da celo izvedenec navaja, da bi bilo mogoče v primeru navedenih serijskih številk na dokumentih ali delih na tehnični način ugotoviti kateri deli so bili zamenjani, so pritožbene novote, ki jih pritožnica uveljavlja šele v pritožbi in ne pojasni zakaj jih ni podala pravočasno pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP)³. Poleg tega pritožnica tudi ni imela pripomb na zaslišanje izvedenca na naroku in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

19Neutemeljena je lastna dokazna ocena pritožbe, ki izpodbija zaključek sodišča, da je tožeča stranka o napaki dne 9.12.2017 toženo stranko obvestila nemudoma. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da tožeča stranka ni predložila izpisa telefonskih klicev iz svojega telefona za navedeni dan, temveč le za kasnejše obdobje od 12. 12. 2017 dalje, kljub temu, da jo je tožena stranka izzvala z zahtevo, da izpisek predloži, sicer klica ni bilo. Prvostopno sodišče je prepričljivo, logično in razumsko dokazno oceno o pravočasnosti notifikacije podalo v 11. točki obrazložitve sodbe in tej dokazni oceni, ki je v skladu z 8. členom ZPP, sledi tudi pritožbeno sodišče in jo sprejema. Drži, da tožnica kljub izzvanosti ni predložila izpiska klicev za 9.12.2017, vendar je sama toženka v svoji izpovedbi najprej potrdila, da po preteku garancije s toženo stranko ni želela več imeti opravka in je tožnico preprosto napotila na servis, potem pa svojo izpovedbo neprepričljivo spremenila, čemur sodišče ne sledi, da naj bi bilo ob klicu vozilo že na servisu. O pripeljanem vozilu na servis dne 9.12.2017, pa je po vpogledu v listine izpovedal tudi priča B. B. Logičen in razumski je zaključek prvostopnega sodišča, da kljub temu, da tožeča stranka ni predložila listinskih dokazov (izpisa klicev za 9.12.2017), je že z navedenimi zaslišanji, ker jo je tožena stranka ob klicu napotila na servis, izkazala, da je napako (odpoved motorja) notificirala dne 9.12.2017, kar je nemudoma. Da je bilo vozilo 9.12.2017 prepeljano na servis izhaja iz listine A6 in listine A11, elektronskega sporočila toženke, v katerem toženka smiselno priznava telefonski klic. Nobene protispisnosti ni, kot napačno zatrjuje pritožba. Drugačne pritožbene navedbe (o pomanjkanju materialnih dokazov, napačni dokazni oceni izpovedi tožene stranke, nepoznavanju natančnejše telefonske komunikacije strank, dvom v listinske dokaze, neprepričljiva izjave serviserja, da je bil prvi klic šele 12.12.2017 (prepozno) so le neprepričljiva, delna pritožbi lastna dokazna ocena, ki ne more izpodbiti celovite dokazne ocene prvostopnega sodišča.

20Povsem neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da ni podala reklamacije v skladu s 464. členom OZ, saj je evidentno, da je tožena stranka zavračala vsakršno sodelovanje in je tožečo stranko napotila na servis. Materialno pravo je sodišče pravilno uporabilo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbene navedbe o neobrazloženem in neutemeljenem zaključku prvostopnega sodišča, da je bila toženi stranki napaka znana (465. člen OZ) in ji ni mogla ostati neznana, so nerelevantne, saj je tožeča stranka dokazala, da je skrito napako grajala pravočasno.

21Glede pritožbenih navedb, da prvostopno sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene izvedenskega mnenja, pač pa mu je zgolj nekritično sledilo ter ga med razlogi sodbe povzemalo, obravnavo utemeljenih pripomb in pomanjkljivosti na katere je opozarjala tožena stranka pa je opustilo in se do njih ni opredelilo, niso utemeljene. Prvostopno sodišče je podalo celovito dokazno oceno izvedenskega mnenja v 15. točki obrazložitve, odgovorilo na pripombe tožene stranke in se opredelilo do očitanih pomanjkljivosti v točkah 16. do 18. obrazložitve prvostopne sodbe. Dokazna ocena izvedenskega mnenja je celovita, logična in razumljiva, v skladu z 8. členom ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče je ustrezno dokazno ocenilo dokaz z izvedencem in se opredelilo do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

22Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje ne more biti podlaga za odločitev, ker bi izvedenec moral pokazati več poglobljenega raziskovalno tehničnega pristopa in nepristranskosti, da je znatno prekoračil pooblastila in prevzel vlogo razsodišča, da bi sodišče moralo samo ocenjevati dokaze in izvedensko mnenje, da bi moral z uporabo tehnično strokovnih znanj odgovarjati na vprašanja, česar pa ni storil. Da je izhajal izključno iz izpovedi tožeče stranke in priče serviserja, medtem ko izpovedb tožene stranke na upošteva, jih predrugači ali se do njih ne opredeli. Toženo obtožuje nesodelovanja in in nepravilnega ravnanja, s čimer je presegel svoje pravice in pristojnosti in porušil videz nepristranskosti, zaradi česar bi sodišče moralo ugoditi zahtevi za izločitev izvedenca in pridobiti novo mnenje.

23Kot je prepričljivo pojasnilo prvostopno sodišče v 15. in 17. točki obrazložitve in navedene razloge v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, je izvedensko mnenje logično, razumljivo in dovolj pojasnjeno ter strokovno, saj temelji na spisovnem gradivu, na lastnem strokovnem znanju ter izkušnjah izvedenca in tudi pridobljeni dokumentaciji potrebni za izdelavo mnenja Dvom v strokovnost ter izkušnje izvedenca, se sodišču prve stopnje ni pojavil, prav tako ne pritožbenemu sodišču. Prvostopno sodišče je izvedenca v zvezi s pripombami tožene stranke na izvedensko mnenje tudi zaslišalo na glavni obravnavi (v skladu z 254. členom ZPP), tožena stranka ni imela pripomb po zaslišanju izvedenca, do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje se je prvostopno sodišče v sodbi tudi opredelilo. Upoštevalo je zgolj strokovno zanje izvedenca s katerim je bil sodišču nedvomno v pomoč. Zavzemanje pritožnice, da bi moral opraviti ogled, tehnične analize ipd., je zgolj pavšalno in ni utemeljeno, saj je izvedenec razpolagal z zadostno podlago, da je lahko opravil izvedensko delo kot že pojasnjeno.

24Neutemeljeni so pritožbeni očitki o napačnih zaključkih izvedenca, da vozilo ni bilo redno vzdrževano v pooblaščeni servisni mreži, kar še ne pomeni, da vozilo ni bilo vzdrževano izven te mreže na drugih ustrezno usposobljenih servisih, saj tega, da bi bilo vozilo vzdrževano izven pooblaščene servisne mreže, tožena stranka ni z ničemer niti dokazovala, še manj dokazala, čeprav je bilo glede tega na njej dokazno breme (7. in 212. člen ZPP) in je napačna in neutemeljena pritožbi lastna dokazna ocena, da gre zgolj za sklepanje.

25Glede servisne knjige in očitka, da je ostalo nepojasnjeno ali je bila tožeči stranki ob prodaji izročena servisna knjiga vozila, se je izvedenec opredelil v okviru pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje, da servisne knjige v spisu ni in pojasnil, da neobstoj servisne knjige nima vpliva na njegovo mnenje (18. točka obrazložitve) in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožnica pripomb na zaslišanje izvedenca na naroku ni imela in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

26Glede nadaljnjih pritožbenih navedb s katerimi izpostavlja, da je bila naloga izvedenca, da s svojim strokovno tehničnim znanjem in metodami, analizo ter ugotovitvami, skuša razjasniti podatke, ki so mu bili na razpolago in odgovoriti na vprašanja ali je na tehnični način mogoče potrditi, da je do zatrjevane napake prišlo, za kakšno napako gre, iz kakšnega vzroka je nastala, česar pa izvedenec ni opravil, saj vozila ni pregledal, ni videl pokvarjenega in zamenjanih delov motorja niti vstavljenih, rabljenih oziroma novih delov. Skratka očita, da zatrjevana napaka na strokoven način ni potrjena. Gre za parcialno pritožbi lastno dokazno oceno, ki ni utemeljena. Kot že pojasnjeno, je izvedensko mnenje v bistvenih delih logična, razumljiva, dovolj pojasnjena celota in jo je moč preizkusiti. Izvedenec je svoje delo opravil na podlagi spisovnega gradiva, lastnega strokovnega znanja ter izkušenj, pridobil pa je tudi dodatne podatke, ki jih je potreboval za svoje delo (17. točka obrazložite). Pavšalno zavzemanje, da bi moral opraviti ogled in tehnične analize, primerjave vrednosti delov, niso utemeljene. Prvostopno sodišče je pojasnilo, da je imel izvedenec zadostno zadostno podlago, da je opravil svoje izvedensko delo ter svoje logične, razumske ugotovitve tudi v zadostni meri obrazložil (18. točka obrazložitve). Sodišču se dvom v strokovnost ter izkušnje izvedenca ni porajal, prav tako ne pritožbenemu sodišče. Lastnim dvomom toženke, ki z strokovnim delom izvedenca ni zadovoljna, pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Prvostopno sodišče je v 18. točki obrazložitve pojasnilo, da izvedenec ogleda motorja vozila ni opravil, ker je preteklo že več let od škodnega dogodka. Delov, ki so bili zamenjani ni več, čemur sodišče sledi, kar izhaja tudi iz zaslišanj serviserja in pa tožnice, ki v tem delu nista kontradiktorna. Poleg tega je bilo v vmesnem času prevoženih že 100.000 km in bi bilo nesmiselno v takšnih okoliščinah opravljati ogled. Pritožnica ni imela pripomb na zaslišanje izvedenca na naroku in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako je izvedenec pojasnil, da so bile fotografije zanj neuporabne, nadaljnje pritožbene navedbe, da ni pojasnil v kašnem smislu so nejasne, da je to ostalo neraziskano, so neutemeljene, saj pritožnica ni imela pripomb na zaslišanje izvedenca. Gre tudi za pritožbene novote, saj pritožnica ni pojasnila zakaj tovrstnih navedb ni podala pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka teh navedb ni navajala niti v pripombah na izvedensko mnenje (337. člen ZPP).

27Pritožbena zatrjevanja, da izvedenec nedopustno navaja, da bi v konkretnem primeru v zvezi z razstavitvijo motorja nastali veliki stroški, so neutemeljene, saj pritožnica ni imela pripomb na izvedensko mnenje. Prav tako pritožnica ni pojasnila zakaj tovrstnih navedb ni podala pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka teh trditev ni navajala niti v pripombah na izvedensko mnenje (337. člen ZPP).

28Neutemeljene so pritožbene navedbe glede pavšalnega računa. Da račun ni pavšalen je potrdil serviser, ki je prepričljivo izpovedal, da iz računa izhaja kdaj in kaj je bilo na vozilu popravljeno (13. točka obrazložitve).

29Pritožbene navedbe, da je račun fiktiven oz. ponarejen so pritožbene novote, ki jih pritožnica navaja šele v pritožbi prav tako, so pritožbene novote navedbe, da obstaja dvom o tem ali so bili zamenjani deli res vstavljeni v vozilo (337. člen ZPP) in kot take nedopustne, saj pritožba ne pojasni zakaj je ni pravočasno podala pred prvostopnim sodiščem.

30Pritožbene navedbe glede načina podajanja mnenja izvedenca, ki je takšen kot da bi izvedenec za raziskavo prometne nezgode analize vzrokov in načina nastanka le-te podal izključno na podlagi tega kar je povedal eden udeleženec prometne nesreče, ne da bi pri izdelavi svojega strokovnega mnenja upošteval in analiziral nastale poškodbe, najdene razbitine, druge sledi na vozišču, nastale poškodbe udeležencev in drugih možnih razpoložljivih tehničnih parametrov, zato bi moral v kolikor izvedenec na podlagi razpoložljivih podatkov ni imel zadostne podlage, da bi na tehnični način izvedensko mnenje izdelal, bi to moral tudi povedati, so nerelevantne za odločitev v konkretni zadevi.

31Pritožba očita izvedencu, da je preuranjeno zaključil, da je vlečna služba preko asistence vozilo dostavila na servis B. B. s.p., in bi lahko pridobil tudi drugo dokumentacijo potrebno za izdelavo mnenja, saj je imel pooblastilo sodišča zato. Gre za neutemeljeno pritožbi lastno dokazno oceno. Prvostopno sodišče je v 17. točki obrazložitve pojasnilo, da je izvedenec izdelal izvedensko mnenje na podlagi dokumentacije v spisu, pridobljene dokumentacije, ki jo je potreboval pri svojem delu in na podlagi svojega strokovnega znanja ter izkušenj. Tožena stranka je torej lahko pričakovala, da bo izvedenec svoje mnenje oprl tudi na dokumentacijo v spisu in zaslišanja strank ter prič. Dano pooblastilo izvedencu omogoča zgolj pridobitev dokumentacije, ki jo potrebuje za izdelavo mnenja in so tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni. Sodišču se dvom v strokovnost izvedenskega mnenja ni porajal. Pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

32Pritožbene navedbe s katerim pritožba izpodbija zaslišanje izvedenca na naroku v zvezi z asistenco, da je očitno neutemeljeno pojasnjeval zakaj podatkov ni potreboval, ker je asistenca nekakšno obvezno zavarovanje za vozilo, kar ne drži, saj gre za prostovoljno zavarovanje, česar tožena stranka ni mogla vnaprej vedeti, so pritožbene novote, ki jih pritožnica navaja šele v pritožbi in ne pojasni zakaj jih ni podala pravočasno (337. člen ZPP) in kot takšne nedopustne.

33Glede pritožbenih očitkov, da bi bilo moč govoriti o strokovno obrazloženem izvedenskem mnenju le, če bi pojasnil kateri nadomestni deli so bili vgrajeni v vozilo, kakšna je vrednost posameznega vgrajenega dela, kateri so bili novi, kateri rabljeni, kdaj in kje in po kakšni vrednosti so bili pridobljeni, so pavšalni in neutemeljeni (17. točka obrazložitve). Izvedenec je namreč razpolagal z zadostno podlago, da je lahko opravil izvedensko delo ter svoje ugotovitve logično, razumsko in zadostno obrazložil. Sodišču se dvom v njegovo strokovnost in izkušnje ni pojavil, prav tako ne pritožbenemu sodišču. Pritožnica ni imela pripomb na zaslišanje izvedenca in so pritožbeni očitki neutemeljeni. Predstavljajo le lastno dokazno oceno pritožnice v zvezi z odgovori izvedenca na pripombe tožene stranke glede izvedenskega mnenja, ki pa niso utemeljene, saj pritožnica ni imela pripomb po zaslišanju izvedenca na obravnavi. Poleg tega predstavljajo tudi pritožbene novote (337. člen ZPP), saj pritožba s temi navedbami nedopustno širi navedbe tožene stranke v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje.

34Neutemeljena je nadaljnja pritožbi lastna dokazna ocena izvedenskega mnenja, ki očita, da izvedenec ne upošteva izpovedi direktorja tožene stranke, da je bilo pred prodajo zamenjano olje in filter na vozilu, da je v izvedensko mnenje celo zapisal, da ni razvidno, da bi prodajalec tovrstno servisno menjavo opravil, kar je protispisno, da sta izvedenec in sodišče v celoti spregledala izpovedbo direktorja tožeče stranke, ki demantira ugotovitev, da naj bi do napake prišlo zaradi premajhne količine olja v motorju in napaka iz tega razloga ni mogla nastati, ker je olje kontroliral in dolival, da izvedenec ne pojasni zaključka, da naj bi serviser motor popravil z uporabo rabljenega bloka motorja in oljnice kar ne izhaja iz računa.

35S takšno parcialno dokazno oceno le nekaterih dokazov pritožba ne more izpodbiti celovite dokazne ocene prvostopnega sodišča v skladu z 8. členom ZPP, ki je v 17. točki obrazložitve pojasnilo razloge zaradi katerih je sprejelo izvedensko mnenje. Z razlogi prvostopnega sodišča v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih sprejema kot svoje. Pisna ekspertiza je v bistvenih delih logična, razumljiva in dovolj pojasnjena celota, da jo je moč preizkusiti, zato je sodišče sledilo stališčem izvedenca. Dvom v njegovo strokovnost in izkušnje se prvostopnemu sodišču ni porajal, niti se ne poraja pritožbenemu sodišču. Neutemeljene so pritožbene navedbe o navedeni protispisnosti, saj je napaka nastala zaradi neustreznega vzdrževanja vozila in takšne napake ne nastanejo v enem mesecu normalne uporabe vozila, temveč običajno zaradi dolge neustrezne menjave motornega olja oziroma nepredpisanega olja (15. točka obrazložitve). Izvedenec je prepričljivo ugotovil, da je pri predmetnem vozilu napaka nastala kot posledica neustreznega vzdrževanja vozila (15. točka obrazložitve) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Glede delovanja signalnih elementov je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo, da je potrebno upoštevati, da je tožena stranka prodajala vozilo kot odlično ohranjeno vozilo, ki ga je tožeča stranka uporabljala nekaj več kot mesec dni in tožeča stranka ni strokovnjak za motorna vozila. Serviser je potrdil, da iz računa izhaja kdaj in kaj je bilo na vozilu popravljeno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene (13. točka obrazložitve).

36Neutemeljena je nadaljnja pritožbi lastna dokazna ocena izvedenskega mnenja in izpovedi serviserja B. B., da je slednji pri razstavitvi motorja ugotovil veliko usedlin in gareža v oljnem koritu, takšna ugotovitev izvedenca je protispisna, ker takšne zaznave pri predmetnem vozilu s strani serviserja in dokumentacije v spisa ni razbrati, serviser kaj takšnega ni izjavil in izpostavlja njegovo izjavo v parcialnih delih ter zaključi, da je izvedensko mnenje brez podlage in neuporabno. S takšno parcialno dokazno oceno le nekaterih delov izpovedi priče pritožba ne more izpodbiti celovite dokazne ocene prvostopnega sodišča v skladu z 8. členom ZPP, ki jo je prvostopno sodišče podalo v 13. in 15. točki obrazložitve in razloge v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče.

37Prvostopno sodišče je v 13. točki obrazložitve prepričljivo ugotovilo, da je navedena priča (serviser) potrdil, da je bil motor zariban. Prav tako iz izpovedbe priče izhaja, da je ugotovil usedline in garež v oljnem koritu, in ve, da so te usedline prišle tja zaradi neredne menjave olja. Ne drži, da bi o tem izpovedoval zgolj splošno, ampak se je izpoved nanašala na konkretni primer. Na izpoved navedene priče je oprl svoje izvedensko mnenje tudi izvedenec, saj je izdelal izvedensko mnenje tudi na podlagi dokumentacije v spisu (15. točka obrazložitve). Nobene protispisnosti ni in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Izvedensko mnenje je strokovno, logično, razumsko in utemeljeno (17. točka obrazložitve) in z dokazno oceno prvostopnega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče.

38Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče storilo očitano absolutno bistveno kršitev določb iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine, zvočnega posnetka izpovedi priče B. B. in med samo vsebino te listine, nasprotje. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka se prvostopnemu sodišču ni pripetila. Protispisnost je namreč napaka povsem tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa pri katerem se sodišče vrednostno ne opredeljuje, za kar pa v konkretnem primeru ne gre in očitane protispisnosti ni.

39Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe o kontradiktornosti izvedenskega mnenja, da laik napake na motorju ne bi mogel zaznati, v predhodnem mnenju pa je zapisal, da se sliši izrazit zvok ali regljanje motorja sploh, ko motor doseže delovno temperaturo. Izpostavi izpoved direktorja tožeče stranke, da je zaznal, da je nekaj narobe, a je vozilo uporabljal, ker ga je potreboval. S takšno parcialno dokazno oceno tako izvedenskega mnenja kot tudi izpovedi tožeče stranke, pritožba ne more uspeti. Prvostopno sodišče je v prepričljivi dokazni oceni, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, v 15. točki obrazložitve pojasnilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da se te napake ob običajnem pregledu stvari ne da zaznati. Ob daljši vožnji se sicer poveča glasnost motorja oziroma regljanje, pri čemer pa laik, kupec takšne povečane glasnosti niti ne opazi, saj niti ne ve kakšno je pravilno delovanje motorja, kar je upoštevati tudi pri tožnici. Glasnost je bila prisotna od prvega dne. Izvedensko mnenje ni kontradiktorno kot neutemeljeno navaja pritožba. Upoštevaje, da je bilo vozilo oglaševano kot odlično ohranjeno, ni mogoče očitati tožeči stranki, da bi morala v roku enega meseca po nakupu vozila slednjega takoj odpeljati na servis. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

40Nadaljnje pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno ugotoviti za koliko so bili stroški večji in kakšni bi bili, če bi se vozilo odpeljalo na servis takoj, ko naj bi tožeča stranka takšne težave zaznala, so preveč pavšalne in neutemeljene, da bi se sodišče lahko do njih opredelilo. Prav tako so tudi neutemeljene, saj pritožnica ni imela pripomb na zaslišanje izvedenca. Pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

41Neutemeljena je tudi pritožbi lastna dokazna ocena, da izvedenec ni odgovoril na vprašanja sodišča, da ni pojasnil ali je zatrjevano napako mogoče ugotoviti na tehnični način, da se neutemeljeno sklicuje na prisotnost usedlin in gareža, ki ni bila ugotovljena ter navaja, da bi bilo mnenje mogoče podati na tehnični način zgolj s pregledom vozila in vgrajenih delov ter pridobitvijo dokumentacije, da je ravnal v korist tožeče stranke, ker ni upošteval izpovedi tožene stranke, da je avto pripeljal iz Belgije v Slovenijo in ni bilo težav z delovanjem motorja, prav tako glede glasnosti motorja. Prvostopno sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je izvedensko mnenje strokovno, logično, razumljivo in dovolj pojasnjeno, da ga je moč preizkusiti, zato je stališčem izvedenca sledilo. Izvedenec je izvedensko mnenje opravil na podlagi spisovnega gradiva, lastnega strokovnega znanja in izkušenj ter pridobitvijo podatkov, ki jih je potreboval za izdelavo mnenja (17. točka obrazložitve). Pavšalno zavzemanje tožene stranke, da bi moral opraviti ogled, tehnične analize in podobno ni utemeljeno, saj je razpolagal z zadostno podlago, da je mnenje izdelal. Dvom v strokovnost mnenja se sodišču ni porajal. Dvomom tožene stranke, ki z mnenjem izvedenca ni zadovoljna, ni mogoče slediti. Poleg tega pritožnica po zaslišanju izvedenca ni imela več pripomb in so očitki neutemeljeni.

42Neutemeljena je tudi pritožbi lastna dokazna ocena, da prvostopno sodišče ni ocenjevalo kontradiktornosti med izpovedbo tožeče stranke in serviserja o tem kje se nahajajo zamenjani deli motorja, saj je prepričljivo ugotovilo, da jih ni. Pritožbene navedbe o tem, da teh delov morda nikoli ni bilo, saj bi jih sicer morala tožeča stranka skrbno shraniti, so pritožbene novote in kot takšne neupoštevne, saj pritožnica ni pojasnila zakaj teh navedb ni navajala pravočasno pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).

43Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da izvedenec v zvezi z zatrjevano napako dopušča možnost pojava napake na materialu in da ni izključeno, da se je pojavila na predmetnem vozilu. Prvostopno sodišče je prepričljivo pojasnilo v 15. točki obrazložitve, da je v konkretnem primeru na vozilu prišlo do napake zaradi usedlin in gareža, ki nastane zaradi neustreznega vzdrževanja vozila (neredne in neustrezne menjave motornega olja in oljnega čistilca). Drugačna, parcialna pritožbi lastna ocena ni utemeljena.

44Neutemeljena je tudi pritožbi lastna parcialna dokazna ocena, da izvedenec upošteva zgolj navedbe ene stranke, o težavah glede glasnosti motorja in izgube moči, ki so se dogajale že po prevzemu vozila in je bila tožena stranka obveščena, da prodajalca ne šteje kot laika področja, čeprav je kupec tehnični strokovnjak, da izvedenec ni upošteval izpovedbe tožene stranke, da pri vožnji vozila iz Belgije v Slovenijo z motorjem ni bilo nobenih težav, itd. Tovrstni pritožbeni očitki ne držijo. Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje na podlagi podatkov v spisu. Dokazna ocena izvedenih dokazov je v domeni sodišča in ne izvedenca. Prvostopno sodišče je pojasnilo, da izpovedi tožene stranke zvezi s tem, da vozilo ni imelo napake ni mogoče slediti, ker iz ostalih prepričljivih in skladnih dokazov izhaja nasprotno (v 12. točki obrazložitve). Kupec v konkretnem primeru ni bil tehnični strokovnjak, temveč laik in so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene.

45Neutemeljene so pritožbene navedbe glede očitane protispisnosti, da tožena stranka ni prerekala višine manjvrednosti vozila in je višina manjvrednosti vozila z napako ostala neprerekana. Prvostopno sodišče je prepričljivo pojasnilo v 20. točki obrazložitve, da je tožena stranka navajala le, da so stroški popravila pretirani oziroma, da popravila sploh ni bilo. Skladno z navedenim je višina manjvrednosti vozila z napako prerekana zgolj v smislu, da so bili stroški popravila pretirani, glede česar pa je izvedenec ugotovil, da so bili stroški popravila realni (glede na starost in stanje vozila) in ni prišlo do poživitvene vrednosti vozila. Materialno pravo je prvostopno sodišče pravilno uporabilo. Pojasnilo je, da se kupnina zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe (478.člen OZ), da stroškov popravila sicer ni mogoče preprosto enačiti z višino zmanjšanja kupnine, vendar je tožnica podala trditev, da je bilo po njeno vozilo z že obstoječo napako ob prodaji manj vredno v višini stroškov popravila, teh tožničinih pojasnil pa tožena stranka, ob pavšalnem sklicevanju na 478.člen OZ, ni izpodbijala, temveč le navajala, da so stroški popravila pretirani oziroma jih ni bilo. Poživitvene vrednosti vozila ni in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

46Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba nima razlogov o zgoraj navedenih dejstvih in ugovorih tožene stranke, kar pa ni res. Sodba razloge ima, so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti in očitana kršitev določb pravdnega postopka, se sodišču prve stopnje ni pripetila. Prav tako je neutemeljen očitek glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

47Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidne iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

48O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. ter 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa tožeči stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

49Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo za odgovor na pritožbo stroške in sicer priglašenih 375 točk po tarifi št. 22/1 Odvetniške tarife, 2 % materialnih stroškov (11. člen Odvetniške tarife (2 % od nagrade do 1000)) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točki (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife ) v višini 0,60 EUR, skupaj znaša 289,14 EUR. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 289,14 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

¹ Priča B. B. je izpovedal, da je bil motor zariban.
² Kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb:"Gotovo pa mora biti računu za vleko priložen kakšen zapisnik o izvedeni vleki, iz katerega pa bi lahko izhajali tudi morebitni podatki o sami vrsti napake, ki bi lahko bili ključni za samo rešitev predmetne zadeve."
³ tožena stranka teh trditev v zvezi s serijskimi številkami ni zatrjevala niti v pripravljalni vlogi z dne 22.3.2023, kjer je podala pripombe na izvedensko mnenje