VSL Sodba I Cpg 270/2023

I. Toženkina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, naj toženka tožnici plača 51.341,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2021 do plačila (I. točka izreka) in ji povrne 490,80 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (II. točka izreka).

2Ugotovilo je, da je 30. 3. 2021 tožnica od družbe A., d. o. o., kupila terjatev za plačilo kupnine 54.753,60 EUR, ki jo je ta družba imela do toženke na podlagi njune prodajne pogodbe za, kot izhaja iz računa navedene družbe toženki z dne 29. 3. 2021 (A 5), 24 t aluminijeve litine. Preden je tožnica z družbo A. sklenila pogodbo o odstopu terjatve, je od toženke pridobila Izjavo o pripoznanju dolga (t. p. toženka je to izjavo podpisala). Njen del je bila priloga, v kateri so bili navedeni številka pravkar navedenega računa, datum njegove izstavitve in znesek 54.753,60 EUR. Izjava je zajemala tudi določbo (v predzadnji alineji 3. točke): "Dolžnik v zvezi s terjatvami potrjuje in zagotavlja: […] da v primeru odstopa terjatev do Borze terjatev [tj. tožnice] kot novega upnika ne bo uveljavljal ugovorov, reklamacij in nasprotnih zahtev, ki bi izvirale iz njegovega razmerja do prvotnega upnika[.]" (sodišče prve stopnje določbe ni citiralo, to pa je pritožbeno sodišče storilo zato, ker ima določba osrednje mesto v tej zadevi; kako se glasi, ne more biti zares sporno, poleg tega pa je prvostopenjski dokazni postopek sestavljalo samo branje dokaznih listin, zaradi česar sta obe sodišči do tega gradiva v istem "spoznavnem položaju") Sodišče pr­ve stopnje je ocenilo, da drugi odstavek 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ) - skladno s katerim lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop - vsebuje dispozitivno pravilo, torej tako, da udeleženci obligacijskega razmerja to lahko uredijo tudi drugače in prosto (2. in 3. člen OZ) in da sta pravdni stranki v tem primeru tako tudi ravnali. Ker naj bi se bila toženka svojim ugovorom iz temeljnega razmerja s prodajalko v razmerju do tožnice odpovedala, sodišče ni štelo za odločilen toženkin ugovor, da ji družba A. blaga še ni dostavila oziroma, da je bila pozneje njuna pogodba razvezana zaradi neizpolnitve. Toženko je obsodilo na plačilo nižjega znesak od odstopljene terjatve, ker je to toženka delno plačala.

3Toženka se pritožuje, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno.

Razlogi pritožbenega sodišča

Splošno o cesusovi odpovedi ugovorom iz temeljnega razmerja

4O pravnih učinkih izjavljanja dolžnika odstopljene terjatve (ki je včasih neposredno namenjeno prevzemniku terjatve, da bi nanj vplivalo pri odločitvi za prevzem; v drugih primerih dolžnik morda lahko samo predvidi, da bo prevzemnika doseglo) naše pravo nima izniansiranih stališč. Ker pa je njegov nespremenljivi položaj z drugim odstavkom 421. člena OZ zagotovljen, se vsiljuje vprašanje, kakšen pomen pripisati dolžnikovi aktivnosti (izjavljanju), če ne more ničesar izgubiti s pasivnostjo (z molkom).

5Nujno je najprej opozoriti na razliko med pripoznavo dolga v dvostranskem razmerju (tej se je doslej posvečala sodna praksa, kot npr. Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 33/2007 z dne 24. 3. 2009) in pripoznavo dolga v kompleksnejšem razmerju, ki jo ob odstopu terjatve poda dolžnik (cesus). Prvi tip je izrecno urejen na dveh mestih v OZ, ki se obe tičeta zastaranja (v 341. in v 364. členu), drugi tip pa ne. Med njima je lahko takšna kvalitativna razlika, da pravila za prvi tip in analogije z njimi za drugega niso uporabni. S pripoznavo prvega tipa dolžnik upniku ne sporoča več kot to, da z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ne mora hiteti (364. člen OZ) oziroma da če se bo obrnil na sodišče, tam ne bo propadel samo zaradi vložitve tožbe po izteku zastaranja (341. člen OZ). Pravni učinki tega tipa pripoznave so omejeni (na zastaranje), ne more pa se "upniku" neobstoječe obveznosti "posrečiti", da bi "dolžnika" zmota o obstoju obveznosti zavezala k njeni izpolnitvi. Ta pripoznava ni vir obveznosti. To je mogoče pojmovati tudi kot izraz načela vestnosti in poštenja: če je dolžnik pred iztekom zastaralnega roka pripoznal terjatev, je upnika odvrnil (po 364. členu OZ je to praesumptio iuris et de iure) od njenega sodnega uveljavljanja še pred zastaranjem, zato ni pošteno in si ne zasluži varstva, če po izteku navedenega roka zastaranje (contra factum - oziroma dictum - proprium) vseeno uveljavlja. In podobno, če dolžnik pri upniku na načine iz 341. člena OZ zbudi vero v iztožljivost zastarane obveznosti, ne ravna pošteno, če v pravdi nato - contra factum (dictum) proprium - ugovarja, da je obveznost samo še naturalna. Četudi ne bi bilo 341. in 364. člena OZ, bi do istega rezultata lahko prišli že s pomočjo načela vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ).

6Bistveno drugače je lahko pri cesiji, iz tega izvirajoče bistveno drugačne posledice pa so tudi svojevrsten, toda v tem primeru drugačen izraz istega načela. Odstop­nik prevzemniku največkrat že po zakonu odgovarja za obstoj (nomen verum), in če se tako zaveže, še za iztožljivost terjatve (nomen bonum). Toda prevzemniku odstopnikova beseda o lastnostih terjatve včasih ne zadošča: veliko več mu lahko pomeni dolžnikova pripoznava. Ta je lahko za prevzemnika nepogrešljivi razlog za privolitev v prevzem terjatve. Če se dolžnik tega zaveda (ob tem, da prevzem­niku navadno niso dostopne informacije o vsebini "kritnega razmerja" med odstopnikom in dolžnikom), pa s svojo izjavo prispeva k prevzemnikovi odločitvi, da privoli v odstop, narekuje načelo vestnosti in poštenja daljnosežnejše pravne posledice kot pri pripoznavi bistveno drugačnega prvega tipa. Videti je, da je bil enakih misli Cigoj: "Cessus ima ugovore zoper terjatev samo, če terjatve ne pripozna." (Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, ČZUL, Ljubljana 1983, str. 1290, poudarek v izvirniku) Teh vidikov pri dvostranskem razmerju ni. V njem ne bi imelo nobenega smisla, da bi se dolžnik odpovedoval svojim ugovorom iz temeljnega posla. Pogodbenika sta že pri sklepanju pogodbe preudarila, pod katerimi pogoji se želita zavezati. Tudi zato ima poznejša pripoznava dolga takšnim značilnostim dvostranskega razmerja ustrezajoče le omejene učinke. Drugače pa je dolžnikovo pripoznavo dolga pri cesiji smiselno presojati tudi z vidika morebitne odpovedi ugovorom, ki jih dolžniku zagotavlja (dispozitivni) drugi odstavek 421. člena OZ. Zaradi že omenjenega stanja v našem pravu se je za možnimi kriteriji pri tej presoji primerno ozreti še k drugim pravnim redom.

7V Združenih državah Amerike prevzemnik terjatve enako "stopi v čevlje" odstop­nika. Položaj izvajalca gradbenih del, ki se je z naročnikom dogovoril za postopna plačila, sredstva za izvajanje del pa potrebuje takoj, je eden tipičnih in ilustrativnih. Terjatev, ki jo ima do naročnika, odstopi banki, da mu pomaga financirati gradnjo (E. A. Farnsworth: Contracts, 3. izdaja, Aspen Law & Business, New York 1999, str. 703-704, 731-732). Zaradi izpostavljenosti naročnikovim ugovorom si financer želi "sezuti odstopnikove čevlje", kar stori tako, da naročnik izda menico izvajalcu, ki jo ta indosira na banko, ali da se naročnik odpove ugovorom iz temeljnega posla (t. i. waiver-of-defense), npr. s klavzulo hell-or-high-water (v parafrazi, "pa če se nebo podre" (ne bomo uveljavljali nobenih ugovorov iz razmerja z izvajalcem)). Naročnik to podpiše, saj je tudi sam zainteresiran, da bo njegov izvajalec prišel do potrebnih financ za gradnjo.

8Nemški Bürgerliches Gesetzbuch uzakonja v 404. členu vsebinsko isto kot drugi odstavek 421. člena OZ dolžnikovo pravico, da proti novemu upniku uveljavlja ugovore, ki jih je ob odstopu lahko uveljavljal proti prejšnjemu upniku. Določba ni kogentna. Ena od oblik odpovedi ugovorom je enostranska cesusova izjava. Velja lahko za posamezne ali vse ugovore (G. Roth in E.-M. Kieninger v Münchener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, 9. izdaja, Beck, München 2016, robna št. 19). Obseg odpovedi je vselej odvisen od pravne razlage. Odpoved je lahko konkludentna (prim. rob. št. 20). Vse isto po oceni pritožbenega sodišča velja za slovensko pravo (dispozitivnost - 2. člen OZ; možnost odpovedi ugovorom z enostransko izjavo - 14. člen OZ; možnost konkludentne odpovedi - prvi odstavek 18. člena OZ; nujnost ustrezne pravne razlage - 82. in nasl. členi OZ).

9Mejne primere obravnava navedeni komentar v rob. št. 21-27. Posebej je razlaga potrebna pri dolžnikovi izjavi o pripoznanju ali potrditvi obveznosti ali odstopa ali o "sprejemu" odstopa - slednja je v Nemčiji pogosta v taki obliki, da dolžnik na obvestilu o odstopu, ki mu je poslano, podpiše ustrezen zaznamek. Odločilno je tedaj, kako se izjava glasi, in okoliščine primera. Pri teh je pomembno, česa se je dolžnik ob podajanju izjave zavedal in s čim je takrat računal. Dvoumne izjave, kot "vzeto na znanje", se tipično ne razlagajo kot odpoved ugovorom, vsaj ne zunaj gospodarskega pravnega prometa (med poslovneži je torej lahko drugače). Večje varstvo si zaslužijo prevzemnikovi interesi, kadar želi dolžnik v lastnem interesu spodbuditi odstop (tedaj se priznava pozitiven interes) ali pa se zaveda ali bi se moral zavedati, da bo prevzemnik v zaupanju v njegovo izjavo nekaj ukrenil (tedaj se priznava negativen interes). Res pa naj bi tudi na nasprotni strani prevzemnik poskrbel, da se zavaruje z izrecno dolžnikovo izjavo (prim. rob. št. 23). Nobeno od teh stališč slovenskemu pravu ni tuje.

Neutemeljenost pritožbe

10Pritožbeno sodišče ne pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo izvedbo vseh predlaganih dokazov, ker je zatrjevala, da njena izjava iz zgoraj že citirane predzadnje alineje 3. točke Izjave o pripoznanju dolga ni pomenila odpovedi vsem ugovorom. Tu je v pritožbi pomešano dvoje. Dokazi se izvajajo zaradi ugotavljanja spornih dejstev, razlaga pravnih posledic izjave iz navedene alineje pa pomeni uporabo (pogodbenega) materialnega prava. Glede nje se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, ne pa s pritožnico, ki je uveljavljala, da ji ni bilo treba v izjavi posebej poudarjati ali jo omejevati, da lahko odstopljena terjatev za plačilo kupnine pozneje preneha zaradi neizpolnitve prodajalčeve obveznosti dobaviti blago, kar naj bi izhajalo že iz zakona. Res lahko pri vzajemnih pogodbah pogodbenik odstopi od pogodbe zaradi neizpolnitve svojega sopogodbenika (103. člen OZ in nasl.), vendar je to tipičen ugovor iz temeljnega (kritnega) razmerja, ki se mu je nasproti prevzemniku dopustno odpovedati, saj je drugi odstavek 421. člena OZ dispozitiven, pritožnica pa se je pod predzadnjo alinejo 3. točke Izjave o pripoznanju dolga nedvoumno odpovedala uveljavljati zoper tožnico ugovore, ki izvirajo "iz nje[n]ega razmerja do prvotnega upnika".

11Ta odpoved je glede svoje vseobsežnosti jasna. Nanašala se je na "ugovor[e], reklamacij[e] in nasprotn[e] zahtev[e], ki bi izvirale iz razmerja do prvotnega upnika". Nobenega drugačnega ali dodatnega pomena ji ne bi dala, če bi bila na začetku uporabljena še beseda vse. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), to pa velja tudi za zadevno pritožničino izjavo (prim. 14. člen OZ). Ta ni postala nejasna (oziroma objektivno sporna po drugem odstavku 82. člena OZ), ker jo je tožnica pritožnici 30. 3. 2011 poslala kot prilogo elektronskega sporočila, v katerem se v pritožbi poudarja, da je pisalo to, da terjatve še niso bile prodane ali odstopljene. Takoj nato je namreč sledilo še jasno sporočilo: "V kolikor se strinjate z odstopom terjatev[,] vas prosimo, da nam v odgovoru na to sporočilo pošljete podpisano in skenirano izjavo o pripoznanju dolga, ki vam jo posredujemo v priponki." To pomeni, da kar poudarja pritožnica v besedilu elektronskega sporočila, ni zameglilo jasnosti pritožničine izjave o odpovedi vsem ugovorom iz njenega temeljnega razmerja s prodajalcem.

12V tej zadevi ni bilo treba (ni bilo materialnopravno utemeljeno) seči preko okvirov prvega odstavka 82. člena OZ. Po drugem odstavku tega člena se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Po ustaljeni sodni praksi je dopustno preiti s prvega odstavka k pravilu iz drugega odstavka samo pri razlagi "spornih določil". Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra nobene vloge (sodba Vrhovnega sodišča III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013, iz 14. točke obrazložitve). Besedilo predzadnje alineje 3. točke Izjave o pripoznanju dolga z dne 30. 3. 2021 pa je povsem jasno, tako samo po sebi kot tudi glede na preostale dele te izjave, ne v izpodbijani sodbi ni bila ugotovljena in niti v pritožbi ni bila izpostavljena nobena okoliščina, ki bi bila na prvi stopnji zatrjevana, a prezrta, in ki bi lahko spadala k navedenemu kontekstu, ki bi odpiral možnost več različnih pomenom. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno utemeljeno uporabilo navedeni prvi odstavek, ki uzakonja pravilo in claris non fit interpretatio: jasnost ne zahteva še dodatnih razlag.

13Da izpodbijane sodbe glede tega ni mogoče preizkusiti, ker naj sodišče prve stop­nje ne bi bilo navedlo, zakaj meni, da navedena določba ni nejasna, je pritožbeno stališče, ki je ga že pritožba sama ovrže. Sodišče prve stopnje je res razložilo (pravilno), da je Izjava o pripoznanju dolga razumljiv in kratek dokument, iz katerega je nedvoumno razvidno, kaj je to, čemur se podpisnik odpoveduje. S tem, da je razložilo, zakaj je ta izjava jasna, je obenem pojasnilo, zakaj ni nejasna. Določbe členov 83 in 84 pa se uporabljajo za nejasna določila in torej ne v zadevnem primeru.

14Pritožnica ne nasprotuje utemeljeno niti ugotovitvi iz izpodbijane sodbe, da je bila pavšalna njena trditev, da je tožnica že ob prevzemu terjatve vedela, da blago ni dobavljeno. Pritožnica se sklicuje na korespondenco po elektronski pošti z dne 21. in 24. 5. 2021, kar pa je dva meseca po odstopu. Da bi lahko zasejala dvom v kritizirano dejansko izhodišče sodišča prve stopnje (se pravi, niti ne ugotovitev sodišča prve stopnje; ker se dobra vera i) domneva, je ii) nekonkretizirano zatrjevana slaba vera nekaj, česar ni treba niti iii) prerekati, da bi to lahko postalo iv) sporno dejstvo, ki bi ga bilo treba v) dokazovati, to pa bi lahko nato sodišče v zadnjem procesnem koraku vi) ugotovilo), bi morala pritožnica pokazati na takš­no vsebino te korespondence, da ta ne potrjuje pravno neodločilnega tožničinega vedenja maja 2021, temveč pravno potencialno odločilno morebitno vedenje konec marca 2021, da blago ni ali ne bo dobavljeno (mimogrede, saj to glede na iz pravkar navedenih razlogov pomanjkljivi pritožbeni očitek ni odločilno: iz dokaz­ne listinske priloge B 3, ki vsebuje navedeno majsko korespondenco, ta tožničine marčevske slabe vere z ničimer ne potrjuje). S tem povezani razlogi iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe so v celoti pravilni.

15Niso utemeljene niti pritožbene navedbe zoper dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje o tožničini skrbnosti. Pritožnica naj bi bila zaman opozarjala na obveznosti odstopnika in prevzemnika po 422. (Izročitev zadolžnice) in 423. (Odgovornost za obstoj terjatve) členu OZ, ki naj jih tadva ne bi bila izpolnila. Izrecno naj bi bila ugovarjala, da "je odgovornost za dokazila o obstoju terjatve in odgovornost za obstoj terjatve ob sklenitvi cesijske pogodbe na odstopniku". Pritožbeno sodišče odgovarja, da zahtevek (terjatev) prodajalca za plačilo kupnine in zahtevek kupca za izročitev stvari nastaneta v trenutku sklenitve prodajne pogodbe (neoziraje se na to, ali so dogovorjene še nadaljnje modalitete, kot so roki in pogoji), pri čemer v tej zadevi na nobeni točki ni bilo sporno, da je pritožnica z družbo A. veljavno sklenila prodajno pogodbo, in to tik pred odstopom terjatve za plačilo kupnine. Navedene okoliščine, izpostavljene v pritožbi, tako sploh niso odločilne (tj. ali je A. tožnici izročil zadolžnico in ali ji odgovarja za obstoj terjatve, in to kot se glasi 423. člen, "takrat, ko jo je odstopil", pri čemer ta obstoj glede na nespornost veljavne sklenitve prodajne pogodbe sploh ni bil sporen, kot je bilo pravkar razloženo). Tudi razlogom iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče zato pritrjuje. Pritožnica graja tamkajšnjo ugotovitev, da iz računa, ki ga je izdal odstopnik, izhaja, da je bila dobava že opravljena, saj se račun sklicuje na dobavnico št. 0094, dobavnica pa se po normalnem teku stvari izda ob dobavi blaga; v pritožbi pa pritožnica navaja, da je že na prvi stopnji zatrjevala, da je med njo in družbo A. obstajal poslovni običaj, da se je plačilo izvedlo na podlagi potrjene dobavnice. Ta pritožbena graja pa zgreši, saj je bistvo prvostopenjske obrazložitve, da dokazila, ki jih je tožnica prejela od odstopnice terjatve, kot je bil navedeni račun, ki je vseboval sklic na dobavnico, s svojo vsebino niso morala pri tožnici zbuditi nobenega suma, da terjatev dejansko ne obstaja ali da že ob odstopu terjatve obstajajo možni kupčevi (pritožničini) ugovori zoper pravilnost prodajalkine izpolnitve, naj je ta že bila opravljena (kot je sodišče prve stopnje menilo, morda zmotno, a glede tega neodločilno, da to potrjuje sklic na dobavnico) ali pa šele bo opravljena, pa se že kaže, da bo to pomanjkljivo (na način iz 102. člena OZ). Skratka, s stališča pravilne uporabe materialnega prava se prevzemnik terjatve ne bi bil upravičen sklicevati na dolžnikovo odpoved vsem ugovorom iz temeljnega razmerja, če bi že vedel ali bi bil lahko vedel, da dolžnik take ugovore že ima ali da je zanesljivo, da mu bodo nastali. Takšne slabe vere izjava o odpovedi ne bi mogla "izmiti", saj bi bilo to v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. V tej zadevi pa ni bilo ugotovljeno nič takega, zato se je tožnica na pritožničino izjavo utemeljeno zanesla.

16Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj je presodilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, samo pa tudi ni našlo napak, na katere mora paziti, neoziraje se na to, kar uveljavljajo pritožniki (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17Zaradi neutemeljene pritožbe pritožnica sama trpi stroške, ki jih je z njo imela (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.