UPRS Sklep in sodba II U 34/2022-53

I. Tožba se v delu, v katerem se nanaša na mld. A. A., zavrže.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.395,16 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa in sodbe.

IV. V presežku se zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov zavrne.

1Tožniki so vložili tožbo zoper dve toženi stranki, in sicer Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada RS, ter Osnovno šolo (v nadaljevanju: OŠ) B. (tožena stranka v predmetni zadevi).

2Sodišče je s sklepom U II 6/2022 z dne 26. 1. 2022 zadevo razdružilo tako, da se tožba v delu, v katerem je uperjena zoper OŠ B., in zahteva za izdajo začasne odredbe zoper njo obravnavata posebej, pod št. II U 34/2022 (I. točka sklepa). Sklenilo je tudi, da se tožba skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada RS, zavrže (II. in III. točka izreka sklepa) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka sklepa).

3S sklepom II U 34/2022 z dne 16. 3. 2022, ki je postal pravnomočen dne 25. 3. 2022, je sodišče predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrglo.

4Tožniki so s tožbo uveljavljali zahtevek, da je tožena stranka s prepovedjo vstopa v prostore OŠ B. in s prepovedjo obiskovanja pouka v prostorih osnovne šole ter z napotitvijo tožnikov na šolanje na daljavo posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov. Obenem so tudi predlagali, da se toženi stranki prepove nadaljnje poseganje v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, s tem, da tožnikom omogoči obiskovanje osnovne šole in pouka v prostorih OŠ B., brez izpolnjevanja pogoja PCT in nošenja mask, z dnem izdaje sodbe. V vlogi z dne 9. 5. 2024 so nato tožniki modificirali tožbeni zahtevek tako, da so sodišču predlagali (zgolj) ugotovitev, da je tožena stranka od dne 17. 11. 2021 naprej s prepovedjo vstopa v prostore OŠ B. in s prepovedjo obiskovanja pouka v prostorih osnovne šole ter z napotitvijo tožnikov na šolanje na daljavo posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, predlagali pa so tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožbene navedbe

5Tožniki v tožbi navajajo, da je, na podlagi Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21 - v nadaljevanju Odlok), za učence osnovne šole za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa predpisano testiranje s hitrim antigenskim testom (HAG test) za samotestiranje (ki niso nič drugačni od testov za testiranje), pri čemer se samotestiranje opravi v zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj (prvi odstavek 8. člena Odloka). Za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževanega programa so se dolžni testirati trikrat tedensko na virus SARS-CoV-2 zgolj zato, da lahko prisostvujejo pouku oziroma se izobražujejo. Odklonitev soglasja za izvedbo testa ima za posledico prepoved izobraževanja.

6Tožniki so učenci od 2.¹ do 6. razreda, stari med sedem in enajst let. Mladoletnim tožnikom je bilo z dnem 17. 11. 2021, ko v šoli niso izvedli samotestiranja, saj s strani staršev oziroma zakonitih zastopnikov šoli niso izročili predhodnega pisnega soglasja, začasno prepovedano zbiranje v vzgojno izobraževalnem zavodu in prepovedano zadrževanje v prostorih drugo tožene stranke ter jih je tožena stranka na podlagi sklepa o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo, ki ga je izdalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, napotila na izobraževanje na daljavo.

7Dne 30. 11. 2021 so tožniki po svoji pooblaščenki poslali poziv toženi stranki k spoštovanju pravice do izobraževanja v šoli in enakopravnega obravnavanja ter opozorili na grobo kršitev ustavnih pravic. Pozvali so jo, da vsem otrokom, ki so bili zaradi nesamotestiranja v prostorih šole napoteni na izobraževanje na daljavo, v sredo, 1. 12. 2021, ponovno omogoči vstop v šolo, brez samotestiranja in obveznega nošenja mask ter jim zagotovi pravico do izobraževanja v šoli. Tožena stranka jim je na ta poziv odgovorila, da na podlagi veljavnega Odloka otroci, ki (do 17. 11. 2021) ne prinesejo podpisanega soglasja in se tudi ne samotestirajo v šoli, v prostorih šole (kar pomeni tudi pri pouku) ne morejo biti oziroma sodelovati. Vlada je namreč učencem in dijakom, ki niso prebolevniki ali cepljeni, prepovedala zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih, za te učence pa šola organizira izobraževanje na daljavo.

8Tožniki se sklicujejo na 14. člen Ustave RS, ki določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, med drugim ne glede na drugo prepričanje, prav tako je z Ustavo RS zagotovljena pravica do osnovnošolskega izobraževanja, ki je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Skladno s 4. členom Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju: ZOsn) starši morajo zagotoviti, da njihov otrok izpolni osnovnošolsko obveznost. Glede na to, da Odlok neposredno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine brez zakonske podlage, to laično pomeni, da vladni Odlok velja nad ZOsn, ki ima temelj v Ustavi RS, kar pa pravno ne vzdrži in je nedopustno. Menijo tudi, da se ukrep prepovedi zbiranja v prostorih šole in prepoved obiskovanja pouka in s tem šolanja, brez izdaje konkretnega in posamičnega akta, ne more nanašati na točno določenega učenca. S tem ko je tožnikom onemogočeno izobraževanje v prostorih šole, pa hkrati prihaja do neenakopravnega obravnavanja otrok na šoli, ki se odraža skozi način izvajanja izobraževanja na daljavo, saj se jim snov ne podaja, njihovi izdelki in naloge se ne pregledujejo. Prav tako za razliko od otrok, ki se šolajo v šoli, ne morejo v času izobraževanja na daljavo pridobivati ocen, kar posledično pomeni, da bodo neocenjeni in ne bodo mogli zaključiti razreda, v katerega so vpisani, kar je po njihovem mnenju nedopustno. Ker se šolanje otrok na domu dejansko sploh ne izvaja, se dodatno posega v temeljno človekovo pravico do izobraževanja, ki jim je zajamčena z Ustavo RS.

9V nadaljevanju tožbe tožniki opozarjajo, da je prvi odstavek 8. člena Odloka, ki opredeljuje obveznost samotestiranja v šolah, v direktnem nasprotju s 1. točko tretjega odstavka 3. člena Odloka, ki izrecno določa, da pogoja PCT sploh ni treba izpolnjevati osebam, mlajšim od 12 let. Čeprav sami niso testirani oziroma ne izpolnjujejo pogoja PCT, se lahko povsem normalno in običajno gibljejo v vsakdanjem življenju, npr. gredo v trgovino, na pošto, k frizerju, na obšolske dejavnosti, v restavracijo, se peljejo z javnim prevozom, itd., ne morejo pa obiskovati šole in se izobraževati, kar vsak otrok potrebuje za zdrav socialni in psihofizični razvoj. Poleg navedenih nedoslednosti Odloka tožniki še menijo, da je nesorazmeren tudi ukrep nošenja mask, saj gre v šoli za zaprt krog obiskovalcev, za razliko npr. od gostinskih lokalov, nenazadnje pa tudi stroka glede nošenja mask ni enotna. Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju: NIJZ) je glede nošenja mask izdal zgolj priporočila, ob tem pa se pozablja na zdravje otrok in njihove stiske. Bistveno pa je predvsem, da ukrep nima ustrezne zakonske podlage, kar je v eni izmed zadev tudi izrecno zapisalo višje sodišče.

10Po mnenju tožnikov, testiranje povsem zdravih otrok, ki nimajo nobenih simptomov bolezni COVID-19 oziroma nobenih znakov kakršnihkoli okužb dihal ali prebavil, zgolj zaradi teoretične možnosti prenosa okužbe, tudi ne more biti v sorazmerju s posegom v otrokovo telesno integriteto. Testiranje HAG prav tako predstavlja izjemno invazivno in agresivno metodo testiranja, pri čemer lahko pride celo do poškodb. Že enkraten odvzem brisa namreč poškoduje sluznico in povzroči krvavitev, kaj šele ponavljanje testa 3 x tedensko, ko se poškodovana sluznica sploh ne more zaceliti, in to pri mladoletnih otrocih. Prav zaradi navedenega je v Navodilih samotestiranje otrok, mlajših od 14 let, izrecno odsvetovano. Obveznost kakršnihkoli posegov v človeško telo bi se lahko predpisala le z ustreznim zakonom, kar pomeni, da je pogoj testiranja za obiskovanje pouka že iz tega razloga neustaven.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da mld. A. A. obiskuje pouk v šoli že od 6. 12. 2021. Sicer se ne testira v šoli, temveč prinese veljavno potrdilo o PCT. Zaradi ukrepov je torej manjkal samo od 17. 11. 2021 do 3. 12. 2021. Opozarja na prepozno vloženo tožbo, saj se je obvezno samotestiranje v osnovnih šolah pričelo izvajati 17. 11. 2021, datum tožbe pa je 29. 12. 2021, pri čemer na izvodu, ki ga je prejela tožena stranka, s strani sodišča ni bilo odtisnjene prejemne štampiljke.

12Tožena stranka nadalje predlaga zavrženje tožbe kot nedopustne, ker niso izpolnjeni pogoji v 2., 4. oziroma 5. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Meni, da gre v primeru Odloka in sklepa o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo za splošna akta, saj se nanašata na nedoločen krog oseb in ne na točno določeno osebo, prav tako pa ne urejata posamičnega razmerja. Izpostavlja tudi, da je treba vsa ravnanja šole presojati skozi veljavni Odlok, saj šola nima nobene diskrecijske pravice pri izvajanju le-tega. Šola torej učencem ni "dejansko" prepovedala vstopa v šolo niti jih ni "dejansko" napotila na izobraževanje na daljavo.

13Podredno tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razloga, ker samotestiranje po presoji tožene stranke pomeni sorazmeren ukrep, saj imajo vsi učenci in zaposleni pravico do zdravega učnega oziroma delovnega okolja in varstva pred nalezljivimi boleznimi, na ta način pa je omogočena odprtost šol ob hkratnem nadzoru nad pojavom okužb, pri katerih se prekine veriga prenosov virusa SARS-COV-2. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1721/2021 z dne 7. 1. 2022, v kateri je sodišče, kot javne koristi in pravice drugih, opredelilo načelo solidarnosti, načelo varovanja koristi otrok, načelo varovanja javne koristi, prav tako pa tudi dejstvo, da je Ustavno sodišče RS prepoznalo pravico do zdravja kot trenutno najpomembnejšo, kar je pokazalo s tem, da ni razveljavilo spornega 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB) in 104. člena Zakona o o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19, ker bi sicer bile posledice hujše, kot če določbi ostaneta v veljavi. V zvezi s sklicevanjem tožnikov na sodbo višjega sodišča glede nošenja zaščitnih mask pa tožena stranka pojasnjuje, da odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi IV Ips 10/2021 nima neposrednega vpliva na samo obveznost nošenja mask, ampak na izrekanje sankcij za prekrške zoper posameznike, ki ne ravnajo skladno z veljavnim Odlokom.

14Tožena stranka se sklicuje tudi na stališče Varuha človekovih pravic, ki je v sporočilu za javnost ugotovil, da je samotestiranje in nošenje zaščitnih mask bistveno milejši poseg v pravice otrok, kot je bilo (ali bi bilo) splošno zaprtje šol. Prav tako tako kot Varuh človekovih pravic tudi tožena stranka nima razloga, da bi dvomila v predloge, ki jih podaja stroka. Na podlagi predlogov stroke pa je Vlada RS tista, ki je pristojna sprejemati ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni. Ob tem še dodaja, da če starši tožnikov menijo, da samotestiranje otrok v šoli predstavlja medicinski poseg, imajo še vedno možnost izbire, saj lahko dokazujejo izpolnjevanje PCT pogoja tudi z brezplačnim testiranjem pri zunanjem izvajalcu in šoli dostavijo ustrezno dokazilo. Odločitev, ali se bo otrok v šoli samotestiral ali ne, je svobodna odločitev starša, pri čemer pa je potrebno tudi za odločitev, da se otrok ne bo samotestiral, čeprav ne izpolnjuje pogoja PCT, sprejeti posledice, ki temu sledijo.

15Kar se tiče tožbenih navedb, da naj bi samotestiranje predstavljalo izjemno invaziven in agresiven medicinski poseg, se tožena stranka sklicuje na izjavo zdravnika Č. Č., predstojnika klinike za pediatrijo UKC ..., da je odvzem brisa primerljiv z brskanjem po nosu, ki je pri otrocih pogost pojav, pri čemer je možnost za poškodbo pri samotestiranju izredno majhna, za resnejšo poškodbo pa skoraj nična.

16Tožena stranka še izpostavlja, da učitelji redno nalagajo naloge v Teamse, jih pregledujejo, dajejo povratne informacije, pogosto imajo videokonference, kjer jim razlagajo snov, podajajo ustne povratne informacije, utrjujejo snov, preverjajo znanje in jih vzpodbujajo za nadaljnje delo. Učitelji dodatne strokovne pomoči imajo s temi učenci redne video učne ure, kjer jim pomagajo pri učenju. Pouk na daljavo oziroma druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo izvajajo isti učitelji, kot to sicer počnejo v razredu, kar pomeni, da je vsem učencem tudi na daljavo zagotovljeno, da jih poučuje strokovno usposobljen kader.

Druge navedbe strank

17Tožena stranka vlogi z dne 7. 3. 2022 prilaga dopis NIJZ z dne 22. 2. 2021 (pravilno: 22. 2. 2022), iz katerega izhaja, da je testiranje učinkovito sredstvo, s katerim se preprečuje širjenje nalezljive bolezni COVID-19 in se na tak način tudi ustvarja varno šolsko okolje. Meni, da ni posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, temveč jih je, ravno nasprotno, z vsemi ukrepi ščitila.

18V vlogi z dne 25. 4. 2024 tožena stranka še dodatno navaja, da ravnanja šole, izven postopkov po 60.a členu ZOsn, ne predstavljajo oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, ampak so del izvajanja javne službe vzgoje in izobraževanja. Šola pri izvajanju vsakokratnega veljavnega odloka ni izvajala oblastvenih ravnanj in posledično predstojnica šole ni imela pravne podlage za izdajanje kakršnihkoli sklepov o domnevnem zavračanju izobraževanja, temveč je o predpisanih ukrepih in posledicah njihovega neizvajanja le obveščala. V zvezi s tem se sklicuje na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS I I 294/2022 z dne 7. 12. 2022 in druge sodne odločitve v istovrstnih zadevah (npr. sklepi I Up 22/2022, I Up 81/202, III U 244/2021, I Up 206/2021 …). K temu še dodaja, da je tudi Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-793/2021-13 in U-I-822/2021-12 z dne 17. 2. 2022 odločilo, da je bil po oceni Ustavnega sodišča RS ukrep testiranja v skladu z Odlokom za dosego ustavno dopustnega cilja primeren in sorazmeren tudi v ožjem smislu.

19Tožena stranka nadalje prereka pavšalne navedbe tožnikov, da se izobraževanje na daljavo sploh ni izvajalo, v zvezi s čimer se sklicuje na 50. člen ZOsn in na že podane navedbe v odgovoru na tožbo. Dodatno še pojasnjuje, da sta bila učenca v tretjem razredu na daljavo ocenjena ustno, in sicer je ocenjevanje potekalo po videoklicu preko aplikacije MS Teams in je bilo javno (zraven razredničarke sta bila vedno še dva sošolca). V 4. in 5. razredu se je v prvem ocenjevalnem obdobju zaključevalo s fleksibilnim predmetnikom, zato sta razredničarki pri predmetu Družba od učencev pridobili eno ustno oceno s predstavitvijo vnaprej dogovorjene teme v obliki govornega nastopa. Le-tega so učenci predstavili preko videokonference, kjer je bila prisotna manjša skupina sošolcev. Ostale ocene so bile nato pridobljene ob povratku v razred. Učenec v šestem razredu (D. D.) je bil ob koncu prvega ocenjevalnega obdobja neocenjen pri predmetu naravoslovje ter tehnika in tehnologija, pri čemer je znanje pridobival. Ker bi moral pri obeh predmetih pisati test, ga učenec ni pisal, ker ne bi bilo spoštovano načelo enakih možnosti. Ustne ocene je pridobival, ko je bil pripravljen, zato se je ustno ocenjevanje večkrat prestavilo. Ocenjen je imel tudi praktičen izdelek, v drugem ocenjevalnem obdobju pa je nato pridobil vse ocene kot ostali učenci. Vsi učenci, ki so se šolali na daljavo, so ob koncu šolskega leta 2021/2022 zaključili razred.

20Tožniki v vlogi z dne 8. 5. 2024 poudarjajo, da je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da odločitev o izobraževanju na daljavo pomeni poseg oziroma omejitev pravice do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave RS, in da ne gre zgolj za način uresničevanja te pravice. Tako je tudi v konkretnem primeru pri tožnikih od 17. 11. 2021 naprej izkazana težko popravljiva škoda zaradi posega v pravico do dostopa do osnovnošolskega izobraževanja. S tem ko jim je bilo onemogočeno izobraževanje v prostorih šole, pa je hkrati prihajalo do neenakopravnega obravnavanja otrok na šoli. Učenci so zgolj dobivali naloge in zahteve v spletne učilnice, katere snovi morajo sami predelati. Videokonference se praktično niso izvajale, če že, je bila na teden ena videokonferenca, pa še takrat je bilo nemalo tehničnih težav, bodisi s povezavo, sliko ali zvokom, zaradi česar se ni kvalitetno izvedla. Da so otroci lahko predelali posredovano snov, so potrebovali pomoč staršev ali so se posvetovali med sabo, v posledici česar so bili zapostavljeni in izgubljeni. Ker ni bilo utrjevanja, preverjanja in ocenjevanja, je šola kršila 3. člen Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli. Poleg tega jih je šola izločala, niso jim dovolili, da se udeležijo šole v naravi, tudi po tem ko so se starši tožnikov sami organizirali in otroke peljali na smučanje, pa jim šola ni dovolila stikov z drugimi otroki.

Glavna obravnava

21Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 in določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

22V okviru dokaznega postopka je sodišče vpogledalo v listine sodnega spisa, in sicer v dopis (poziv) tožnikov št. 183/2021 z dne 30. 11. 2021 (priloga A9), elektronsko sporočilo ravnateljice OŠ B. z dne 1. 12. 2021 (priloga A10), sklep ministrice za izobraževanje, znanost in šport o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo št. 0700-151/2021 z dne 30. 8. 2021 (priloga A11), okrožnico Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 603-1/2021/97 z dne 12. 11. 2021 (priloga A12), elektronsko komunikacijo med E. E. in F. F. z dne 13. 1. 2022, 14. 1. 2022 in 17. 1. 2022 (2x; priloga A14), dopis Državnega odvetništva Osnovni šoli B. št. M3-A55-9/2022-6 z dne 12. 1. 2022 (priloga B2), dopis Osnovne šole B. Državnemu odvetništvu št. 061-1/2022-3 z dne 11. 1. 2022 (priloga B3), sklepe Upravnega sodišča RS I U 1701/2021-11 z dne 29. 11. 2021, I U 1721/2021-35 z dne 7. 1. 2022, IV U 177/2021-7 z dne 4. 1. 2022 (priloga B4-B6), dopis NIJZ št. 1812-41/2022-1 (561) z dne 22. 2. 2021 (pravilno: 22. 2. 2022; priloga B7), posnetke zaslonov iz spletne platforme Seesaw za C. C. (priloga B8), posnetke zaslonov iz spletne platforme Seesaw za G. G. in H. H. (izvajalka DSP I. I. - priloga B9), posnetke zaslonov iz spletne platforme in izpise spletnega koledarja - videokonferenc za J. J. in K. K. (priloga B10), posnetek elektronske komunikacije J. J. z učiteljico L. L. (priloga B11), izpise spletnega koledarja - videokonferenc za H. H. in G. G. (priloga B12), posnetke nalog in povratne informacije za M. M., N. N., A. A. in O. O. (priloga B13), izpise spletnega koledarja izvajalke DSP Ć. Ć. za D. D. in J. J. (priloga B14), izpise elektronske komunikacije med P. P. in Q. Q. ter klepeta med P. P. in D. D. (priloga B15), izpise nalog in komunikacije z D. D. pri predmetih geografija, matematika, naravoslovje in likovna umetnost (priloge B16-B19) in vse preostale listine sodnega spisa ter zaslišalo R. R. (zakonitega zastopnika mld. M. M.), Q. Q. (zakonito zastopnico mld. D. D., J. J. in G. G.), E. E. (zakonito zastopnico mld. N. N.), S. S. (zakonito zastopnico mld. C. C. in K. K.), Š. Š. (zakonito zastopnico mld. H. H.), T. T. (zakonitega zastopnika mld. A. A.), U. U. (zakonito zastopnico mld. O. O.) ter priče V. V., Z. Z., Ž. Ž., F. F., P. P. in Y. Y.

23Tožena stranka je na glavni obravnavi 5. 9. 2024 (str. 14 zapisnika) umaknila dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, tožniki pa so umaknili dokazni predlog z zaslišanjem X. X., W. W. in Đ. Đ.

24Sodišče je, kot nepotrebnega, zavrnilo dokazni predlog zakonite zastopnice E. E. za pridobitev zdravstvene dokumentacije - kartoteke mld. N. N., saj predmet presoje v obravnavani zadevi ni starševska skrb za otroka in niti siceršnje zdravstveno stanje mld. tožnice, temveč vprašanje, ali je z dejanji šole prišlo do kršitve ustavne pravice tožnikov do izobraževanja.

Glede datuma odločitve

25Sodišče je na glavni obravnavi snemalo zaslišanje zgoraj navedenih zakonitih zastopnikov mladoletnih tožnikov in prič: prepis zvočnega posnetka je bil po podatkih sodnega spisa pooblaščencema obeh stranka vročen dne 13. 9. 2024. Sodišče je izdajo sodbe pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 dni), je tako sodišče sodbo izdalo prvi delovni dan po dokončnosti zapisnika, t. j. z dnem 19. 9. 2024.

K I. točki izreka:

26Skladno s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 prične rok za tožbo teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Kot je sodišče že pojasnilo v sklepu II U 34/2022 z dne 16. 3. 2022, naj bi bilo dejanje tožene stranke, na katerega se tožniki sklicujejo v tožbi, storjeno dne 17. 11. 2021 in je trajalo različno za posamezne tožnike. Na poziv sodišča, poslan v okviru materialnega procesnega vodstva, so tožniki dodatno pojasnili, da je bilo mld. A. A. onemogočeno šolanje v prostorih šole v času od 17. 11. 2021 do 6. 12. 2021, mld. C. C. in K. K. do 8. 2. 2022, mld. N. N. do 20. 2. 2022, ostalim tožnikom pa do 23. 2. 2022. Ker je bila tožba pri tukajšnjem sodišču vložena priporočeno po pošti dne 5. 1. 2022, je sodišče, ob upoštevanju navedb tožnikov v vlogi z dne 25. 2. 2022, pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe štelo, da je bila tožba za vse tožnike vložena v roku 30 dni od samega zatrjevanega posega v njihove pravice in torej pravočasna.

27Glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki so potrjene s predložitvijo izpisa prisotnosti iz programa LoPolis (priloga B22 in B23), pa je sodišče ugotovilo, da mld. A. A. šolanje v prostorih šole dejansko ni bilo onemogočeno do 6. 12. 2021, kot je bilo navedeno v odgovoru tožnikov na poziv sodišča, temveč zgolj do vključno petka, 3. 12. 2021, saj je bil to zadnji dan, ko se je imenovani tožnik šolal na daljavo, kot je označeno v uradni evidenci tožene stranke. Nasprotno pa tožniki niso izkazali svojih navedb, da bi se mld. A. A. tudi na dan 6. 12. 2021 šolal na daljavo, saj se njegov oče T. T. na glavni obravnavi ni spomnil, kdaj se je sin vrnil v šolo, prav tako tožniki v dodatnem 5-dnevnem roku, danem na glavni obravnavi, niso predložili nobenih drugih dokazil. Sodišče tako ugotavlja, da se je mld. A. A. v ponedeljek, 6. 12. 2021, že udeležil pouka v šoli (pri čemer je predložil potrdilo o PCT), kar pomeni, da mu na navedeni dan vsekakor ni mogla biti kršena pravica do izobraževanja oziroma do udeležbe pri pouku v šoli. Prav tako je že po naravi stvari razumljivo, da mu ni mogla biti kršena pravica do udeležbe pri pouku v soboto, 4. 12. 2021, in nedeljo, 5. 12. 2021, saj je splošno znano dejstvo, da izobraževanje ob vikendih ne poteka.

28Ker je torej zatrjevano protipravno ravnanje tožene stranke za mld. A. A. prenehalo z dnem 3. 12. 2021 (in ne 6. 12. 2021, kot so sprva navajali tožniki), se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu v delu, ki se nanaša nanj, iztekel v ponedeljek, 3. 1. 2022, kar pomeni, da je tožba, vložena 5. 1. 2022, prepozna. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na mld. A. A., na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot prepozno, zavrglo.

K II. točki izreka:

Glede dopustnosti tožbe

29V skladu s 4. členom ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi oblasti posegajo v temeljne pravice in svoboščine posameznika. V obravnavani zadevi tožniki zatrjujejo, da je do posega v njihove pravice prišlo z dejanjem tožene stranke, t. j. s prepovedjo vstopa v prostore OŠ B. in s prepovedjo obiskovanja pouka v prostorih osnovne šole ter z napotitvijo tožnikov na šolanje na daljavo, čemur tožena stranka nasprotuje in navaja, da očitano ravnanje ne pomeni oblastnega odločanja, zaradi česar upravni spor po njenem mnenju ni dopusten.

30Sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023 zavzelo stališče, da so osnovne šole, kot izvajalke javne službe, dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja, in da je treba učencu v primeru, če v to razmerje, ki je javnopravne narave, šole posežejo enostransko s položaja moči in odklonijo izobraževanje v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, zagotoviti varstvo v upravnem sporu. Takšno ravnanje šole je po mnenju Vrhovnega sodišča RS oblastno in s tem lahko tudi predmet sodne presoje v upravnem sporu. Z navedenim stališčem je Vrhovno sodišče RS izrecno odstopilo od svoje dotedanje prakse, na katero se sklicuje tožena stranka, v skladu s katero je štelo, da osnovne šole (razen v primerih iz 60.a člena ZOsn) niso oblastveni organi.² Tožnikom je zato zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper dejanja osnovne šole, opredeljena v tožbi.

31Čeprav Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, ki je začel veljati 21. 2. 2022, samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno - izobraževalnega programa ne določa več, kar pomeni, da je tožnikom od 21. 2. 2022 dalje dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja pogoja PCT, navedeno ne vpliva na pravni interes tožnikov glede ugotovitvenega zahtevka.³ Tožniki torej še vedno imajo pravni interes za ugotovitev, da/ali so bili prizadeti z (zatrjevanim) nezakonitim ravnanjem tožene stranke.

Glede utemeljenosti tožbe

32V obravnavanem primeru gre za tožbo po 4. členu ZUS-1, kar pomeni, da mora biti kršitev v vzročni zvezi z dejanjem organa, posledica dejanja pa nezakonito oviranje ali omejevanje v izvrševanju človekove pravice ali temeljne svoboščine ali preprečevanje tega izvrševanja.⁴ Tožnik torej mora v tožbi navesti razloge za nezakonitost očitanega dejanja, izkazati pa mora tudi, da je imelo prav to dejanje za posledico poseg v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

33Med strankami je nesporno, da zakoniti zastopniki tožnikov šoli do 17. 11. 2021 niso predložili soglasja za samotestiranje otrok, in da so bili v posledici otroci, na podlagi sklepa ministrice za izobraževanje, znanost in šport o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo št. 0700-151/2021 z dne 30. 8. 2021, napoteni na šolanje na daljavo. Med strankami je tako sporno, ali je tožena stranka s prepovedjo vstopa v šolo in obiskovanja pouka ter z napotitvijo otrok, ki se niso samotestirali ali izkazali s PCT pogojem, na šolanje na daljavo, kršila človekove pravice ali temeljne svoboščine otrok do izobraževanja iz 57. člena Ustave RS.

34Skladno s 57. členom Ustave RS je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, država pa ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Kljub navedenemu pa je po ustaljeni ustavnosodni presoji mogoče človekove pravice (vključno s pravico otrok do šolanja in izobraževanja) omejiti, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj, in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), pri čemer se upošteva primernost, nujnost in sorazmernost posega.

35Glede sklicevanja tožnikov na stališče Ustavnega sodišča RS, da odločitev o izobraževanju na daljavo pomeni poseg oziroma omejitev pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena Ustave RS, in da ne gre zgolj za način uresničevanja te pravice, sodišče pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-445/20-22, U-I-473/20-22 z dne 16. 9. 2021 res presodilo, da izobraževanje na daljavo ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem, kar še posebej velja za otroke s posebnimi potrebami. Ustavno sodišče RS je nato presodilo, da je z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja usposabljanja teh otrok na daljavo zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Po presoji Ustavnega sodišča RS je šlo za primerna in nujna ukrepa, ki pa nista bila sorazmerna v ožjem smislu, saj upoštevaje majhno število otrok v šolah in zavodih za otroke s posebnimi potrebami ter tudi majhno število otrok v razredih v teh institucijah, ni bilo mogoče šteti, da je zaprtje vzgojno-izobraževalnih institucij za otroke s posebnimi potrebami bistveno prispevalo k obvladovanju epidemije.

36V zvezi z zgoraj citirano odločitvijo Ustavnega sodišča RS naslovno sodišče ugotavlja, da je bila le-ta sprejeta dne 16. 9. 2021 in se je nanašala na obdobje, ko samotestiranje učencev še ni bilo izvedljivo (kot je splošno znano dejstvo oziroma je navedeno dejstvo smiselno razvidno iz same odločbe), poleg tega pa se je navedena odločitev nanašala zlasti za otroke s posebnimi potrebami, ki so bili v času veljavnosti ukrepov prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, kakršne se sicer zagotavljajo v tovrstnih institucijah⁵. Bistvena razlika med situacijo, ki jo je v navedeni zadevi presojalo Ustavno sodišče RS, in predmetno zadevo, je torej v tem, da v času začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja usposabljanja teh otrok na daljavo še ni bilo možnosti izbire (t. j. udeležbe pri pouku v šoli pod pogojem samotestiranja oziroma predložitve potrdila o izpolnjevanju PCT pogoja), medtem ko je bilo šolanje tožnikov na daljavo v predmetni zadevi izključno posledica odločitve njihovih zakonitih zastopnikov, ki niso soglašali s samotestiranjem otrok, izbiro o načinu šolanja svojih otrok pa so vendarle imeli.

37Pogoj PCT, določen v 2. členu Odloka, in dolžnost testiranja učencev osnovnih šol in dijakov s testi HAG za samotestiranje, opredeljena v 8. členu Odloka, sta bila v času veljavnosti in uporabe predpisana za dejavnosti, ki so pomenile zbiranje večjega števila ljudi in so posledično predstavljale povečano tveganje za širjenje virusa, oziroma za dejavnosti, katerih narava izvajanja je že sama po sebi pomenila večje tveganje za širjenje okužb z virusom COVID-19 (na primer trgovski centri, gledališča, javni potniški promet, šole).⁶

38Skladnost pogoja PCT z določbami Ustave RS, med drugim tudi z vidika skladnosti pogoja testiranja z zahtevo po varstvu telesne integritete po 35. členu Ustave RS, je v odločbi št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 presojalo že Ustavno sodišče RS, pri čemer je zavzelo stališče, da testiranje, ki ga izvajajo strokovne osebe pooblaščenega izvajalca in s katerim se s posebnim pripomočkom poseže v nosno-žrelno odprtino v telesu posameznika, sicer pomeni poseg v pravico do telesne integritete iz 35. člena Ustave RS, vendar je po presoji sodišča ta ukrep, ki je utemeljen na določbah ZNB (in kot tak torej zakonit),⁷ dopusten z vidika temeljnega ustavnega načela sorazmernosti (2. člen Ustave RS). Kot je ob tem pojasnilo Ustavno sodišče RS, začasni ukrep testiranja namreč zasleduje ustavno dopusten cilj v javnem interesu (preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi), ukrep testiranja pa je po njegovem mnenju tudi primeren in nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja.⁸

39Na stališča navedene odločbe se je Ustavno sodišče RS sklicevalo tudi v sklepu U-I-821/21-14 z dne 22. 9. 2022, s katerim je zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 8. člena Odloka (ki ga problematizirajo tožniki), ki je določal dolžnost testiranja učencev osnovnih šol in dijakov s testi HAG za samotestiranje, in 11. člena Odloka, ki je pri gibanju in zadrževanju v vseh zaprtih prostorih predpisoval obvezno uporabo zaščitne maske in medosebne razdalje. Pri tem je Ustavno sodišče RS tudi izrecno navedlo, da gre pri uporabi zaščitnih mask in ukrepa samotestiranja za razmeroma neinvazivna ukrepa.

40Ob upoštevanju navedenih stališč Ustavnega sodišča RS naslovno sodišče meni, da je bil poseg v pravico tožnikov do šolanja, storjen s prepovedjo vstopa v prostore OŠ B. in s prepovedjo obiskovanja pouka v prostorih osnovne šole ter z napotitvijo tožnikov na šolanje na daljavo, sorazmeren in primeren, saj se je z ukrepom samotestiranja otrok zasledoval ustavno dopusten cilj v javnem interesu, t. j. preprečiti ali omejiti širjenje bolezni COVID-19 in s tem zagotoviti varovanje zdravja in življenja ljudi. Glede na to, da starši kot zakoniti zastopniki mladoletnih tožnikov niso podali soglasja k izvedbi samotestiranja, je treba poudariti, da je bila to njihova izbira (do katere imajo kot starši pravico), poleg tega pa jim je šola tudi zagotovila šolanje na daljavo, kot je sodišče ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku.

Glede šolanja na daljavo in šolanja od doma

41Tožniki so v tožbi in nadaljnjih vlogah ter ob priliki zaslišanja njihovih zakonitih zastopnikov na glavni obravnavi zatrjevali, da se šolanje na daljavo sploh ni izvajalo, temveč da je potekalo (zgolj) izobraževanje na domu. V zvezi s temi navedbami sodišče pojasnjuje, da imajo starši, skladno s 5. členom ZOsn, pravico izbrati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok v javni ali zasebni šoli ali kot izobraževanje na domu. Izobraževanje na domu poteka na način, opredeljen v VII. poglavju ZOsn, pri čemer mora učenec pridobiti vsaj enakovreden izobrazbeni standard, kot ga zagotavlja obvezni program javne šole, doseženi standard pa preverja osnovna šola, na katero je učenec vpisan (prvi in drugi odstavek 90. člena ZOsn). Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da četudi bi zavzeli stališče, da so se tožniki v obravnavanem primeru šolali od doma in ne na daljavo, kot so zatrjevali, bi tudi v tem primeru šlo za odločitev staršev za izbiro načina šolanja (namesto šolanja v šoli pod pogojem samotestiranja), kar je po določbah ZOsn njihova pravica. Ne glede na navedeno, pa sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotavlja, da pri tožnikih vendarle ni šlo za izobraževanje na domu, ki bi se izvajalo na način, predpisan v ZOsn, temveč za šolanje na daljavo, kot je bilo predvideno s sklepom ministrice za izobraževanje, znanost in šport o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo št. 0700-151/2021 z dne 30. 8. 2021 in okrožnico Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 603-1/2021/97 z dne 12. 11. 2021.

Izvajanje šolanja na daljavo

42Učiteljici V. V. (v šolskem letu 2021/2022 razredničarka od mld. C. C., učenca 2. razreda) in Z. Z. (razredničarka od mld. H. H. in G. G., učencev 3. razreda), sta na zaslišanju kot priči izpovedali, da sta za otroke v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju za izobraževanje na daljavo uporabljali aplikacijo Seesaw, ki omogoča povratne informacije. V. V. je pojasnila, da je v aplikacijo nalagala učno snov, ki je bila dostopna istega dne do 19. ure, zraven so bili tudi kakšni posnetki, vse prikazano na slikovit in igriv način, skupaj s sporočili učiteljice, kar vse izhaja s posnetkov zaslonov s spletne platforme Seesaw na prilogi B8. Z mld. C. C. se je dvakrat na teden srečevala preko videokonference, na katerih ji je, med drugim, pokazal izpolnjene delovne liste, katere je kopirala in mu jih poslala domov. Mld. C. C. je tako predeloval enako snov kot ostali učenci, res pa je, da je, kot 7-letni otrok, pri delu potreboval pomoč staršev, kar jo tudi sicer potrebujejo šolajoči se otroci te starosti. Tudi Z. Z. je kot priča izpovedala, da sta mld. H. H. in G. G. dobivala enake naloge kot učenci v razredu, poleg tega pa so imeli videokonference približno enkrat tedensko preko aplikacije MS Teams. Dejstvo je, da je učiteljica Z. Z. navedenima otrokoma nudila povratne informacije o njunih nalogah, in da je tudi potekalo ocenjevanje njunega znanja, potrjujejo posnetki zaslonov s spletne platforme Seesaw v prilogi B9, zaradi česar je sodišče poklonilo vero navedeni učiteljici. Ker je mld. G. G. otrok s posebnimi potrebami, so mu bile delno dane diferencirane naloge, ob tem pa so mu bile zagotovljene še dodatne ure s strani izvajalk dodatne strokovne pomoči (navedeno je prav tako razvidno iz zaslonske slike seznama klicev aplikacije MS Teams v prilogi B9 in z izpisom spletnega koledarja izvajalke dodatne strokovne pomoči I. I. na prilogi B12⁹). Kar se tiče izpovedbe zakonite zastopnice Q. Q., da je bil njen sin G. G. veliko prepuščen pisanju oziroma prepisovanju, je priča Z. Z. pojasnila, da je v 3. razredu tudi sicer v šoli veliko samostojnega pisanja in prepisovanja s table, saj je velik poudarek na branju z razumevanjem in vadbi pisanja, zaradi česar je sodišče presodilo, da mld. tožnikoma ni bila kršena ustavna pravica do izobraževanja.

43Ž. Ž. je na zaslišanju kot priča pojasnila, da je z učencema 4. razreda, mld. K. K. in J. J., sodelovala preko spletne aplikacije MS Teams. Na videokonferencah so se dobivali pri tistih urah, kjer je bilo podajanje nove snovi, da sta otroka lahko slišala njeno razlago. Ker je mld. J. J. otrok, ki potrebuje dodatno strokovno pomoč, je imel še dodatne videokonference, tako s strani izvajalk za dodatno strokovno pomoč kot tudi s strani učiteljev podaljšanega bivanja. Preverjanje znanja in podajanje povratnih informacij mld. K. K. ter J. J. s strani učiteljice, kakor tudi dejansko izvajanje videokonferenc z izvajalkami dodatne strokovne pomoči, potrjujejo posnetki zaslonov s spletne platforme in izpisi spletnega koledarja - videokonferenc v prilogah B10 in B11, zaradi česar tudi navedenima otrokoma po oceni sodišča ni bila kršena ustavna pravica do izobraževanja.

44Za učenke 5. razreda, t. j. mld. M. M., N. N. in O. O., je bilo v dokaznem postopku z zaslišanjem njihovih zakonitih zastopnikov in priče F. F. ugotovljeno, da gre za zelo uspešne in tudi sicer samostojne učenke, ki so se v obravnavanem obdobju velikokrat srečevale pri kateri od njih doma in snov predelovale skupaj ter se nato tudi skupaj udeležile videokonferenc z učitelji. Njihova razredničarka F. F. je pojasnila, da je vsak dan pripravila gradivo, ki ga je naložila v spletno učilnico, obravnavale so se enake vsebine, kot so jih imeli učenci v razredu, s posnetkov nalog v prilogi B13 pa je razvidno, da so jim učitelji tudi nudili povratne informacije, zaradi česar so na ta način po oceni sodišča lahko izpolnjevale svojo pravico do izobraževanja.

45Mld. D. D., sicer učenec s posebnimi potrebami, je v šolskem letu 2021/2022 obiskoval 6. razred. Njegova razredničarka P. P., ki ga je poučevala naravoslovje, je kot priča izpovedala, da mu je ob torkih nalagala navodila v MS Teams učilnico, nato je v sredo delal samostojno po navodilih, v četrtek pa sta se dobila na videokonferenci, na kateri mu je razložila snov. Ostale predmete so ga poučevali drugi učitelji, prav tako na način, da so mu nalagali navodila preko MS Teams in mu nudili povratne informacije (kar izkazujejo izpisi nalog in komunikacije pri predmetih geografija, matematika, naravoslovje in likovna umetnost v prilogah B15- B19), zagotovljeno pa je imel tudi dodatno strokovno pomoč s strani izvajalke Ć. Ć. (kar je potrjeno z izpisi njenega spletnega koledarja - priloga B14), v posledici česar tudi ta mld. tožnik ni bil prikrajšan za pravico do izobraževanja.

46V dokaznem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da nobena od zaslišanih učiteljic ni zaznala kakšnih posebnih težav pri učencih glede šolanja na daljavo oziroma so morebitne nejasnosti glede snovi reševali sproti, niti niso bile izražene kritike s strani staršev na samo delo učiteljic, kot je izpovedala takratna ravnateljica Y. Y., prav tako se zakoniti zastopniki niso poslužili morebitnih inšpekcijskih ali kazenskih postopkov zoper šolo ali učitelje. V okviru dokaznega postopka je bilo tudi ugotovljeno, da so tožniki v šolskem letu 2021/2022 že tekom šolanja na daljavo pridobili nekaj ocen (v 2. in 3. razredu opisne, ostali pa številčne), in da so v navedenem šolskem letu vsi uspešno izdelali razred.

47Po izvedenem dokaznem postopku je tako sodišče zaključilo, da je šolanje na daljavo za tožnike dejansko potekalo, saj je navedeno izkazano z izpovedbami vseh zaslišanih prič, predloženimi posnetki zaslonov iz navedenih platform za vse tožnike in tudi izpisi elektronske komunikacije med šolskim osebjem in otroci (priloge B8-B19) ter E. E. in F. F. z dne 13. 1. 2022, 14. 1. 2022 in 17. 1. 2022 (2x; priloga A14 in priloge B8-B17). Na tem mestu velja pritrditi stališču tožene stranke, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali je bilo šolanje na daljavo v konkretnih primerih strokovno ustrezno, tako kot se ne more spuščati v presojo, ali bi bilo šolanje strokovno ustrezno, če bi bili tožniki prisotni v šoli. Poleg ocenjevanja kvalitete šolanja sodišče prav tako ni pristojno za presojo odnosov med starši in učitelji oziroma ravnateljico, zato se sodišče do izpovedb zakonitih zastopnikov tožnikov tudi v tem delu ne opredeljuje, saj za odločitev v predmetni zadevi ne morejo biti upoštevne. V tem oziru je namreč po presoji sodišča relevantno zgolj dejstvo, da tožniki, kot učenci 2. - 6. razreda osnovne šole, niso bili prikrajšani za pravico do izobraževanja kot takega, temveč jim je šola, kljub odločitvi njihovih zakonitih zastopnikov, da ne podajo soglasja za samotestiranje v šoli, zaradi česar se niso smeli udeleževati pouka v šoli, zagotovila izvedbo šolanja na daljavo, kar je bilo potrjeno z izvedbo dokaznega postopka. Dejstvo, da so se tožniki namesto v šoli izobraževali na daljavo, je bila torej neposredna posledica odločitve njihovih zakonitih zastopnikov in njihove proste izbire, da ne podajo soglasja za samotestiranje, čeprav je ta ukrep, kot že obrazloženo, temeljil na 39. členu ZNB¹⁰, in je bil tudi po presoji Ustavnega sodišča RS primeren ter nujen za dosego navedenega ustavno dopustnega cilja, in sicer za preprečitev ali omejitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 in s tem zagotovitev varovanje zdravja in življenja ljudi. Poleg tega pa so imeli zakoniti zastopniki mladoletnih tožnikov v primeru, če so nasprotovali samotestiranju iz razloga, ker naj bi šlo za medicinski poseg, možnost dokazovati izpolnjevanje PCT pogoja tudi s predložitvijo ustreznega dokazila, izdanega s strani (brezplačnega) testiranja pri zunanjem izvajalcu, pa se tudi tega niso poslužili, kakor tudi ne dodatne neformalne možnosti, da bi testiranje ob vstopu v prostore šole opravili starši in nato predali rezultate testa navzočim delavcem šole, kot je to izpovedala takratna ravnateljica Y. Y.

48Kar se tiče sklicevanja tožnikov na neskladnost 8. člena Odloka, ki je določal obveznost samotestiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih, in 1. točke tretjega odstavka 3. člena Odloka, ki je izrecno določal, da med drugim pogoja PCT ni treba izpolnjevati osebam, mlajšim od 12 let, sodišče še pojasnjuje, da je, po mnenju sodišča, navedeno neskladje zgolj navidezno. Ob upoštevanju dejstva, da je osnovnošolsko izobraževanje, na podlagi 4. člena ZOsn, obvezno za vse otroke od 6. do 12. leta (torej za vse otroke, stare toliko kot tožniki), je bilo namreč z navedenim Odlokom predvideno, da se otroci v navedeni starosti samotestirajo v šoli, s čimer je bil dejansko dosežen namen, da se s tem prispeva k preprečitvi oziroma omejitvi širjenja nalezljive bolezni COVID-19. Ker pa otroci s samotestiranjem niso pridobili veljavnega potrdila o testiranju, se s tem ne bi mogli udeleževati drugih dejavnosti, za katere je bilo predpisano izpolnjevanje PCT pogoja (npr. za obisk prireditev in kina, lokalov, vožnjo z javnim prevozom). Nerazumljivo in nepošteno pa bi bilo, da bi otroci, ki so se že samotestirali v šoli in je bilo na ta način ugotovljeno, da niso okuženi z virusom SARS-CoV-2, za potrebe udeležbe pri navedenih dejavnostih, morali iti še na dodatno testiranje za pridobitev veljavnega potrdila o testiranju, s čimer bi izpolnili pogoj "T" v "PCT".

49Na podlagi vsega navedenega tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da so bili tožniki nedopustno diskriminirani napram drugim otrokom, ki so lahko obiskovali šolo in sodelovali pri pouku ter se udeležili šole v naravi, saj je obveznost samotestiranja zadevala enako vse otroke (z izjemo otrok, ki so izpolnjevali katerega od drugih pogojev "PCT"- t. j., da so bili cepljeni ali da so okužbo z virusom SARS-CoV-2 že preboleli, kar je temeljilo na splošno znanih spoznanjih stroke, da je v tem primeru ponovna okužba z virusom SARS-CoV-2 v določenem času bistveno manj verjetna). Razlikovanje pa je temeljilo na dejstvu, da so se drugi otroci, za razliko od tožnikov, katerih zakoniti zastopniki soglasja za samotestiranje otrok v šoli niso podali oziroma niso predložili veljavnega potrdila o PCT, v šoli samotestirali in so se torej podredili ukrepom Vlade, ki so temeljili na predlogih zdravstvene stroke, s čimer so prispevali k preprečitvi ali omejitvi širjenja nalezljivega virusa SARS-CoV-2. Šola je bila namreč kot javna ustanova dolžna spoštovati sklepe, ki jih je sprejela pristojna ministrica, dokler je bil sprejeti Odlok v veljavi, poleg tega pa je bila šola dolžna zagotoviti zdravo šolsko okolje tudi učiteljem in drugemu šolskemu osebju ter otrokom, ki so z veljavnim PCT potrdilom oziroma s samotestiranjem, kot zdravi, obiskovali šolo. Tudi ustavno zagotovljene pravice mld. tožnikov do izobraževanja so namreč omejene z ustavno zagotovljenimi pravicami drugih, med katerimi je tudi pravica do zdravja. Ukrep odreditve šolanja na daljavo tožnikom zato ni nesorazmeren glede na dolžnost šole, da skrbi za zdravje ostalih šolajočih se otrok in ostalih udeleženih v vzgojno-izobraževalnem procesu (učiteljev in ostalih delavcev šole).

50Upoštevajoč vse navedeno sodišče zaključuje, da z dejanjem tožene stranke ni bilo nesorazmerno poseženo v pravico tožnikov do izobraževanja in ni šlo za kršitev človekovih pravic tožnikov zaradi dejanj tožene stranke, zato je, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka:

51Skladno s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu, če odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah ZPP. Upravno sodišče tako odloči povsem po določbah ZPP o stroških (151. do 173.a člen) takrat, ko gre za spor polne jurisdikcije (65. in 66. člen ZUS-1¹¹). V obravnavani zadevi gre za upravni spor po 66. členu ZUS-1 v zvezi s 4. členom ZUS-1, saj so tožniki zahtevali ugotovitev nezakonitosti dejanja zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine in torej ne gre za spor o zakonitosti aktov (63. in 64. člen ZUS-1), ki bi utemeljeval uporabo tretjega in četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

52Kot temeljno merilo po 154. in 155. členu ZPP je predviden končni uspeh strank v sporu, in da se povrnejo stroški, ki so bili za rešitev spora potrebni. Kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (155. člen ZPP).¹² Ker tožniki v postopku niso uspeli, so torej dolžni povrniti stroške toženi stranki.

53Sodišče je toženi stranki priznalo stroške ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki je veljala v času, ko je bilo delo opravljeno, in vrednosti točke odvetniške storitve 0,60 EUR, ki velja v času odločanja sodišča (prvi odstavek 13. člena OT v zvezi z drugim odstavkom 12. člena OT). Sodišče je tako priznalo za odgovor na tožbo z dne 17. 1. 2022 priglašenih 500 točk (2. alineja 1. točke tar. št. 30 OT), za prvo pripravljalno vlogo z dne 25. 4. 2024 500 točk (prva alineja 2. točke v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT) in za drugo pripravljalno vlogo z dne 28. 6. 2024 250 točk (druga alineja 2. točke v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT). Pri priznanju stroškov je sodišče upoštevalo, da se je tožena stranka v vseh navedenih vlogah vsebinsko opredelila do navedb tožnikov in jih je zato štelo kot koristne za postopek. Sodišče je toženi stranki nadalje priznalo 500 točk za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave 5. 9. 2024 (prva alineja 3. točke v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT) in urnino - porabljen čas za zastopanje na naroku glavne obravnave, ki je trajala med 10.00 in 11.40 uro ter 13.30 do 15.40 uro (kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi), za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro, torej 7 x 50 točk, kar znaša 350 točk.

54Od skupno 2.100 točk oziroma 1.260,00 EUR je sodišče obračunalo materialne stroške v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk; tretji odstavek 11. člena OT) in 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk (11 točk; tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 31 točk oziroma 18,60 EUR. Skupni znesek odvetniških stroškov tako znaša 1.278,60 EUR.

55Poleg odvetniških stroškov so tožniki dolžni povrniti tudi potne stroške prič za prihod na glavno obravnavo, pri čemer je tožena stranka izkazala, da je navedene stroške, ki jih je sodišče odmerilo s sklepi II U 34/2022 z dne 6. 9. 2024, že povrnila. Potni stroški V. V. so znašali 5,80 EUR (cena povratne vozovnice za avtobus na relaciji ... - Maribor - ...), Z. Z., Ž. Ž., F. F. in P. P. so znašali za vsako po 25,94 EUR (kilometrina na relaciji ... - Maribor - ...)¹³, Y. Y. pa 7,00 EUR (cena povratne vozovnice za vlak na relaciji ... - Maribor - ...). Ker je sodišče izpovedbe vseh navedenih prič upoštevalo pri svoji odločitvi, so bili tudi potni stroški prič v skupni višini 116,56 EUR potrebni za postopek. Skupni priznani znesek v višini 1.395,16 EUR so tožniki nerazdelno dolžni povrniti toženi stranki v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa in sodbe.

K IV. točki izreka:

56Ker je tožena stranka za drugo pripravljalno vlogo priglasila 500 točk, sodišče pa je ugotovilo, da je, skladno z drugo alinejo 2. točke (ki določa, da se za nadaljnje pripravljalne vloge obračuna 50 % iz prejšnje točke) v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT, upravičena (le) do 250 točk, je sodišče v tem delu zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

¹ Kot je bilo, kot nesporno, ugotovljeno v dokaznem postopku, je mld. C. C. v šolskem letu 2021/2022 obiskoval 2. razred in je zato po presoji sodišča treba navedbo v tožbi, da so tožniki (zgolj) učenci 3. - 6. razreda, šteti kot pisno pomoto.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 189/2022 z dne 11. 1. 2023, 8. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. Tako tudi sodba in sklep Upravnega sodišča RS II U 135/2023-31 z dne 31. 1. 2024.
³ Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 105/202 z dne 13. 7. 2022.
⁴ Tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1618/08-21 z dne 2. 4. 2009.
⁵ V predmetni zadevi je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da imajo mld. tožniki G. G., J. J. in D. D. sicer status otrok s posebnimi potrebami, in sicer imajo odločbo, na podlagi katere so upravičeni do dodatne strokovne pomoči (katero jim je šola v času šolanja na daljavo tudi nudila), ni pa bilo ugotovljeno, da bi v okviru šole potrebovali kakšne posebne terapevtske obravnave.
⁶ Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022.
⁷ ZNB Vlado RS v prvem odstavku 39. členu pooblašča za sprejem potrebnih ukrepov za preprečitev ali omejitve širjenja nalezljivih bolezni, kakršna je tudi bolezen COVID-19. S temi ukrepi, med katere sodijo tudi obvezni zdravstveno higienski pregledi (npr. testiranje), ki se lahko odredijo tudi za zdrave osebe, lahko Vlada RS zaradi zaščite zdravja in življenja ljudi tudi poseže v človekove pravice, če širjenja nalezljivih bolezni ni mogoče preprečiti drugače (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, točke od 54 do 57 obrazložitve).
⁸ Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022, 62. do 67. točka obrazložitve.
⁹ V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se navedena priloga nanaša le na mld. G. G., saj H. H. ne potrebuje dodatne strokovne pomoči.
¹⁰ Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-79/20-24 z dne 13. 5. 2021 odločilo, da se 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB uporabljata kljub njuni neskladnosti z Ustavo RS, s čimer je za vnaprej omogočilo izdajanje podzakonskih aktov na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB in hkrati zagotovilo zakonsko podlago za vse še veljavne podzakonske predpise, ki so bili sprejeti na podlagi teh zakonskih določb. Tako je odločilo, da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage za omejevanje gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja (108. točka obrazložitve navedene odločbe).
¹¹ Tako Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana 2019, komentar k 25. členu, str. 142.
¹² Ibid., str. 143.
¹³ Po podatkih aplikacije Google maps bi morale vse navedene priče za to, da bi pravočasno prispele na sodišče, morale oditi iz ... ob 12.20 uri, vmes počakati cca. 20 min v ... in nato prestopiti na avtobus do Maribora. Za nazaj grede pa bi priče prav tako porabile več kot eno uro za pot z vlakom, s prestopom v ..., kar vse bi po presoji sodišča pričam predstavljalo nesorazmerno porabo časa. Sodišče je zato pričam odmerilo kilometrino za najkrajšo razdaljo na navedeni relaciji (t. j. 28,2 km x 2 = 56,4 km), pri čemer je upoštevalo 30 % najvišje poročane maloprodajne cene za neosvinčeni motorni bencin, ki po podatkih na dan 4. 9. 2024 znaša 1,54463 EUR/liter (četrti odstavek 9. člena Pravilnika v zvezi z Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev). Priznani potni stroški so tako za vsako od prič znašali 25,94 EUR (56,4 km x 0,46 EUR).