UPRS Sodba I U 996/2024-18

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Odločila je, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2Iz obrazložitve izhaja, da je 4. 1 . 2024 tožnika zaradi ilegalnega prihoda v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: Slovenija) obravnavala Policijska postaja Metlika. Tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal, je v dne 18. 1. 2024 vloženi prošnji za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja), navedel, da pripada arabski narodnosti, je muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Maroko je zaradi dela zapustil maja 2022 in preko Turčije (1 leto), Grčije (2 meseca v kampu), Severne Makedonije (12 dni), Srbije (1 mesec v kampu), Bosne in Hercegovine (10 ali 12 dni), čez Hrvaško do Slovenije, v katero je vstopil ilegalno, po kopnem, 4.1. 2024.

3Tožnik je v osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da ni hodil v šolo, ne zna brati niti pisati, ker ga starši zaradi revščine in slabih razmer niso vpisali v šolo. V Maroku je z očetom delal kot kmetovalec in ni bilo časa za šolanje ali priložnosti, da bi se vključil v tečaj za nepismene ljudi. Potoval je od kraja do kraja, nato je zbolel in odpotoval v Turčijo. Vse življenje je živel v Maroku, v kraju Tadla, Dour Ait Elraoudi, skupaj s starši, petimi brati in štirimi sestrami, ki še zmeraj živijo v Maroku, ena sestra pa je že pokojna. V Španiji ima bratranca, ki ima urejen status. Delali so vsi sinovi v družini. Preživljali so se z delom na njivah, gojili zelenjavo (stročnice) in delali z oljkami. Tožnik je Maroko zapustil zaradi zdravstvenih težav, v zvezi s katerimi ne ve, če še obstaja zdravstvena dokumentacija, ker sta minili že dve leti, odkar je državo zapustil. Povedal je, da ima raka, ki se je razširil vse do predela ustnic, po vratu in navzdol. Zaradi bolezni je izgubil vse zobe, zaradi česar uživa le pasirano hrano. Prestal je operacijo v Sloveniji. Opravljena je bila presaditev kože z leve roke in noge na obraz pod ustnico. Imel je namen, da zapusti Slovenijo, ampak so mu zdravniki svetovali, da mora počivati, v nasprotnem primeru lahko tudi umre. Zdravniške izvide posegov v Sloveniji ima v azilnem domu in jih lahko predloži naknadno. Iz Maroka je odšel približno pred dvema letoma. Njegova ciljna država je bila Italija ali Španija, saj tam pomagajo Maročanom, lahko dobiš papirje in potni list. Prav tako se tam nahaja veliko Arabcev, zato je tudi veliko dela. Lahko delaš kot kmetovalec ali na gradbišču. V Sloveniji bi ostal, če bi tukaj dobil delo in status. Slovenija je zelo korektna in ljudje so prijazni. Po seznanitvi, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav je tožnik povedal, da je v Maroku bival in delal ter živel pri svojih starših. Naenkrat se mu je pojavila kožna alergija, ki je vztrajala kar nekaj let. Slišal je, da v Turčiji obstajajo zdravniki, ki takšne stvari zdravijo. S 3.000 evri si je uredil potni list, si kupil vozovnico in odpotoval v Turčijo, kjer se je želel zdraviti. Po več obiskih zdravnika v Turčiji mu je zmanjkalo denarja za nadaljnjo obravnavo. Prijatelji so mu predlagali, da se odpravi v Evropo, kjer bi si našel zdravstveno oskrbo in da bi mu na poti pomagali. V Bolgarijo je vstopil ilegalno, kjer so ga prijeli varnostni organi, ga pretepli in vrnili nazaj v Turčijo. Dalje je poskusil ilegalno vstopiti v Grčijo, kjer so ga tudi prijeli in vrnili v Turčijo. Tam je na maroški ambasadi prijavil izgubo potnega lista ter jih prosil za pomoč. Želel se je vrniti v Maroko, saj je bil bolan in želel je umreti v svoji državi. Ambasada mu ni pomagala, zato je začel delati v avtopralnici. Delal je pet mesecev, zbral denar, si kupil telefon, in oblačila, se spočil in se po dveh mesecih odpravil na pot. Maroko je zapustil, ker se je želel zdraviti. Ni poročen, ni imel dela, niti zdravstvenega zavarovanja, zato se je odločil za to avanturo, če bi vedel, da se bo soočil s takšnimi problemi na balkanski poti, ne bi odšel iz Maroka. Odkar je v Sloveniji mu gre na bolje, spočil se je, pa tudi ljudje so človeški. Povedal je, da so se zdravstvene težave začele 12 let pred odhodom iz države. V Maroku se je zdravil dalj časa in neprekinjeno. Dobro je jedel in bival v čistem okolju, zato je bila njegova bolezen pod nadzorom. V Turčiji se mu je stanje poslabšalo zaradi slabega prehranjevanja, umazanije in nečistega okolja. V Sloveniji hodi na petnajstminutne terapije (opraviti jih mora 28). Izpulili so mu vse zobe in dobil bo novo protezo. V Maroku je opravljal različna dela (v gradbeništvu, kmetijstvu, ribištvu), v različnih krajih (Beni Mellal, Agadir, Casablanca) in delal kjerkoli je našel delo. S temi deli je zaslužil 10 evrov na dan, delo pa je bilo občasno. Je delovni človek, ki rad dela. Po naravi je miroljuben, njegov cilj je, da bo delal in skrbel zase. Preden je zapustil Maroko, so se mu po obrazu pojavile rane, takrat mu delodajalci niso hoteli dati dela, zato se je počutil diskriminiranega zaradi izgleda. V Maroku tudi drugače primanjkuje zaposlitev. Če bi bilo delo tam omogočeno, države ne bi zapustil. Da bi v Maroku lahko normalno živel, bi moral zaslužiti od 500 do 600 evrov oziroma od 25 do 30 evrov na dan. Najemnine so drage pa tudi življenjske potrebščine. Maroko je zapustil zaradi svoje prihodnosti. Star je 40 let in živel je pri starših, želi si svoje delo, hišo, se poročiti in imeti boljše življenje. Povedal je, da če bi ostal v Maroku, bi bil v slabem položaju in imel bi družinske probleme. Vse, kar bi zaslužil z delom, bi moral dati očetu, če tega ne bi storil, ne bi bil zvest otrok. Drugje v Maroku ne bi mogel živeti, saj bi moral plačevati najemnino in druge stroške. Živel je v kraju Tanghir, ki je od njegovega kraja oddaljen 12 ur vožnje. Tam je bival in delal pet mesecev ter zaslužil 350 oziroma 400 evrov, nato se je vrnil k staršem in jim pomagal pri kmetijskih delih, če bi se moral vrniti nazaj v izvorno državo, bi zopet poskusil oditi, saj si tam ni ničesar ustvaril, tam ni življenja.

4Toženka je po ugotovitvi, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z zdravstvenimi težavami (kožna bolezen) in osebnimi težavami (življenje s starši, nepismenost, želja po boljši prihodnosti), Prošnjo štela za očitno neutemeljeno, saj tožnik po njenem mnenju očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnikovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z zdravstvenimi težavami (kožna bolezen, rak) in željo po zdravljenju ter boljši prihodnosti, kar po mnenju toženke ne more biti obravnavano v okviru mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnikove osebne stiske niso povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), tožnik pa niti ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do zdravstvenih, socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic niti ni navedel, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Toženka je izpostavi izjavo tožnika, da se je v Maroku zdravil neprekinjeno dalj časa in imel bolezen pod nadzorom do odhoda v Turčijo. Toženka je ugotovila, da je tožnik v Maroku prejemal ustrezno terapijo za svoje zdravstvene težave in zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, želel si je le boljše življenje. Po oceni toženke, tožnikovih navedb tako ne gre povezati s preganjanjem, tožnikove težave pa niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja, tožnikovih težav po oceni toženke ni mogoče povezati z navedenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega je toženka tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in Prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5Toženka je ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Toženka je povzela, da se je tožnik počutil diskriminiranega zaradi zunanjega izgleda, zaradi česa ga naj delodajalci ne bi želeli zaposliti, ko se mu je stanje poslabšalo in je imel rane po obrazu. Tega po oceni toženke ni konkretiziral, zato tem navedbam toženka ni sledila. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal dovolj konkretnih dejanj, ki bi bila na podlagi njegovega socialnega statusa uperjena zoper njega (dostop do trga dela, šolanja in zdravstvenih storitev) in, ki bi mu z zadostno intenzivnostjo individualno onemogočila uresničevanje njegovih pravic in tako predstavljala hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Toženka se je sklicevala tudi na stališče Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, iz katerega izhaja, da diskriminacija oziroma potencialna drugačna obravnava "postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranje svoje vere, oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam." Slednjega pa v konkretnem primeru, toženka ni ugotovila. Toženka je še izpostavila, da je tožnika k odhodu iz države spodbudila želja po zdravljenju in boljšem življenju, kar je glavna utemeljitev Prošnje. Toženka iz tožnikovih navedb ni mogla razbrati, da bi bil v Maroku postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci te države. Tožnik je po oceni toženke izpostavil splošne sistemske hibe, ki so prisotne v njegovi izvorni državi in tudi drugod po svetu, ter ni izkazal, da bi bila izpostavljena dejanja na tem področju uperjena izključno in zgolj nanj. Tožnik po mnenju toženke ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1, nima razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi, zato po mnenju toženke ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, za tožnika ne bi bila varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Zato je Prošnjo toženka zavrnila kot kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

7Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek z napotilom, da toženka spelje reden postopek. Tožnik poudarja, da je razlog za zapustitev matične države bolezen. Iz predloženih dokazil izhaja, da je bil tožnik 14. 2. 2024 operiran zaradi karcinoma spodnje ustnice. Naredili so resekcijo spodnje ustnice z ekstrakcijo zob. Iz bolnice so ga odpustili 1. 3. 2024. Naročili so ga na obsevanje. Naročili so mu, da se zdravi na Onkološkem inštitutu. Tožnik se je osebnega razgovora 11. 4. 2024 udeležil sam, brez pravnega svetovalca. Na osebni razgovor izvidov ni prinesel, ker ni vedel, da je to potrebno. Glede na to, da ima tožnik rakovo obolenje in da se mora zato zdraviti na Onkološkem inštitutu, ter hoditi na obsevanja, bi bilo v nasprotju s človekovimi pravicami, če bi se tožnika vrnilo v matično državo, preden bi se ugotovilo ali je tožnik za vrnitev sploh sposoben. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče postavi izvedenca kirurga in onkologa.

Povzetek navedb toženke

8V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da je toženka zelo natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik in ugotovila, da je zapustil izvorno državo zaradi zdravstvenih težav (kožna bolezen) in osebnih težav (življenje s starši, nepismenost, želja po boljši prihodnosti) in ponavlja, da teh ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja in ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic. Tožnik je v Maroku prejemal ustrezno terapijo za svoje zdravstvene težave, izvorno državo zapustil že pred približno dvema letoma in se pred prihodom v Slovenijo že zdravil v Turčiji. Toženka navaja, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo zdravstvene težave.

O sodni presoji

9Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1 do A4, listine, vložene na naroku 7. junij 2024 vložene tožnika (zdravstvena dokumentacija), B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-425/2024 ter tožnika zaslišalo. Sodišče ni postavilo izvedenca kirurga in onkologa, kot je predlagal tožnik v dokaz svoje bolezni, ker sam obstoj bolezni in zdravljenje tožnika niti ni sporno in izhaja iz listi, ki jih je predložil tožnik na naroku 7. 6. 2024, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.¹ Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.²

12Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

13Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.³ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁴ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁵ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁶ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁷

14Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15Neutemeljena je tožbena navedba, da je bil tožnik na osebnem razgovoru brez pravnega svetovalca, pri čemer iz tožbenih navedb ni razviden očitek, da tožnik v upravnem postopku ni bil seznanjen z možnostjo pomoči pooblaščenca iz nevladne organizacije. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč prosilcem zagotovljena pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II⁸, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.⁹

16Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi zdravstvene narave (kožna bolezen) in osebnimi težavami (življenje s starši, nepismenost, želja po boljši prihodnosti). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Pri tem tožnik niti ne navede, da in zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani odločbi storila toženka. Ta se je do njih opredelila in pravilno presodila, da slabe ekonomske razmere, zdravstveno stanje tožnika (pri tem toženka pravilno opozori, da tožnik ni niti zatrjeval, da zdravstvene oskrbe v Maroku naj ne bi imel, nasprotno, navedel je, da je bil deležen nepretrganega zdravljenja) v izvorni državi prosilca same po sebi še niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče še izpostavlja, da je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da države ne bi zapustil, če bi bilo delo tam omogočeno. Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, tudi po presoji sodišča torej ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.¹⁰

17Glede na navedeno tožnik z vztrajanjem pri istih navedbah ne more doseči drugačne odločitve glede statusa mednarodne zaščite.

18Tožnik v upravnem sporu (ponavlja) poudarja, da zaradi svojega zdravstvenega stanja in zdravljenja, ki ni sporno (toženka temu ne nasprotuje in se do navedb v celoti in prepričljivo opredeli) in ga sodišče šteje za dokazanega na podlagi listin, ki jih je na naroku 7. 6. 2024, vložil tožnik, odločitev toženke ni zakonita, pri čemer sicer ne konkretizira tožbenega razloga, ki bi bil s tem utemeljen. Tožnik navaja, da bi bila, zaradi zdravstvenega stanja in zdravljenja na Onkološkem inštitutu, njegova vrnitev v izvorno državo, preden bi se ugotovilo ali je tožnik vrnitve sploh sposoben, v nasprotju s človekovimi pravicami. Ta tožbena navedba oziroma pričakovanje, ni utemeljeno.

19Z izpodbijano odločeno je toženka namreč tudi pojasnila, da je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka odločbe toženke) določila v skladu z desetim odstavkom 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz pete alineje prvega odstavka 49. člena (torej v primeru, kot je obravnavani) določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora prosilec zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije ter držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Toženka je navedla tudi, da lahko tožnik v primeru obstoja okoliščin, ki jih določa zakon, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (v skladu z določbo dvanajstega odstavka 49. člena ZMZ-1), prosi za podaljšanje roka za najmanj 30 dni, prošnjo pa mora vložiti pri pristojnem organu pred potekom roka za prostovoljni odhod (šesti odstavek 6. strani izpodbijane odločbe). Tožnik predloga, naj se rok podaljša za najmanj 30 dni, ni podal ne v upravnem postopku ne v tem upravnem sporu. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo pa ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

20Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.
² Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.
³ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁴ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁵ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁶ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁷ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .
⁸ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
⁹ Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena).
¹⁰ Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Up 140/20024 z dne 12. junij 2024.