VSM Sodba I Cp 972/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki II izreka spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 3.887,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2021 dalje do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 35,38 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 64,62 % stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki bodo vsi odmerjeni s posebnim sklepom."

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 104,43 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na plačilo zneskov 7.218,73 EUR in 3.770,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine in njegov zahtevek na povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka) ter mu naložilo, da je dolžan toženi stranki ( v nadaljevanju toženki) v roku 15 dni povrniti 2.013,20 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podaja obširen povzetek dejanskega stanja. Navaja, da je upravičen do plačila po računih št. 04/21 z dne 30. 4. 2021, 05/21 z dne 13. 5. 2021, 06/2021 z dne 13. 5. 2021, 07/21 z dne 31. 5. 2021, 08/21 z dne 31. 5. 2021 in 10/2021 z dne 30. 6. 2021, ki jih je izdal na podlagi pogodbe o sodelovanju, ki jo je sklenil s toženko 31. 5. 2020, in sicer za storitve nogometnega skavtiranja v obdobju od aprila do junija 2021 in povrnitev potnih stroškov, ki so mu nastali v obdobju od februarja do junija 2021, do česar je tudi upravičen na podlagi navedene pogodbe. Navaja, da je pogodbeno dogovorjene storitve v celoti opravil, zato je v celoti upravičen do plačila. Zatrjuje, da v pogodbi ni bilo posebno dogovorjeno, kako naj skavtska poročila izgledajo niti ni takšnih navodil dobil od športnega direktorja toženke A. A. Graja neizvedbo dokaza s predvajanjem na skrito posnetega razgovora med tožnikom in športnim direktorjem toženke A. A. Povzema vsebino navedenega razgovora, iz katerega med drugim izhaja tudi, da je tožnik takrat A. A. povedal, da je skavt z območja vzhodne Slovenije, Srbije, Hrvaške in BiH in da je za zahodno Slovenijo skavt oseba z imenom B. in da A. A. tožnikovih navedb v posnetku ne zanika. Navaja, da sporna pogodba o sodelovanju po svoji pravni naravi ni mandatna pogodba, temveč gre za atipično pogodbo o delu (podjemno pogodbo), in sicer iz razloga, ker je bila dogovorjena obligacija prizadevanja. Poleg tega ne gre za mandatno pogodbo, ker se mandatne pogodbe sklepajo za opravljanje pravnih poslov, ne pa za dejanskih poslov, kamor spada storitev skavtiranja. Nadalje navaja, da gre za razmerje, ki navzven spominja na delovno razmerje, zato bi bilo treba uporabiti delovnopravne predpise. Graja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s kratico "RS" v sporni pogodbi bilo opredeljeno območje Republike Srbije in navaja, da je s kratico RS bilo mišljeno območje Republike Slovenije. Izpostavlja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je A. A. res naročil ogled dveh tekem v Sloveniji, in sicer v Kopru in Novem mestu, vendar je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da to ne pomeni, da je imel v pogodbi dogovorjeno, da bo opravljal storitve na območju Republike Slovenije. Navaja, da je vsa poročila o opravljenem delu pošiljal in se sklicuje na potrdilo z dne 26. 10. 2020 iz katerega izhaja, da je tožnikovo področje dela Republika Slovenija. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 768. člena OZ, v skladu s katerim mora prevzemnik naročila o delu opraviti kljub temu, da ne prejme določenih navodil, in sicer kot dober gospodarstvenik in upoštevati interese naročitelja. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka se v odgovoru za pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Ne strinja se s pritožbenimi očitki tožnika, da sodišče prve stopnje z ničemer ni nakazalo, da spornega pogodbenega razmerja ne bo obravnavala kot delovno razmerje in v tej zvezi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku določbe OZ o pogodbenih razmerjih, to pa niso delovnopravna razmerja, zato je tudi tožnik prekludiran s pritožbenimi izvajanji o tem, da gre za delovnopravna razmerja in z dokazi, ki jih v tej zvezi ponuja oziroma se nanje sklicuje (predložitev pogodb z ostalimi delavci toženke). Sicer pa iz samih pritožbenih navedb izhaja, da je po mnenju toženke šlo za obligacijo prizadevanja, kar pa je bistvena značilnost mandatne pogodbe. Meni, da tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega plačila, ker v mesecu aprilu, maju in juniju 2021 ni opravil dela v skladu s pogodbo, tožbeni zahtevek pa se nanaša na te tri mesece. Navaja, da storitev v aprilu 2021 v Srbiji tožnik ni opravil, poleg tega pa v zvezi s tem delom ni izročil nobenega pisnega poročila, saj iz njega ne izhaja, katere igralce je spremljal iz kakšnih razlogov in kakšne nogometne kvalitete je pri njih ugotovil in ali bi bili primerni za vključitev v pogon toženke. Enako velja za poročila v maju in juniju 2021, v tej zvezi pa v pravdi niti ni bila podana trditvena podlaga, čeprav je nato opozarjala toženka že v ugovorih zoper sklep o izvršbi, posebej še v drugi pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2022 kakor tudi na naroku za glavno obravnavo 1. 12. 2022. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno uporabilo materialno pravo, vendar je delno zmotno ugotovilo dejansko stanje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7Tožnik v predmetni pravdi vtožuje plačilo za opravo storitev v obdobjih od aprila do junija 2021 in povrnitev potnih stroškov v obdobju februarja do junija 2021 na podlagi pogodbe o sodelovanju z dne 31. 5. 2020. Tožnik je navedeno pogodbo kot samostojni podjetnik sklenil s toženko (nogometnim klubom). Z njo se je zavezal, da bo za naročnika (toženko) "v času trajanja pogodbe opravljal storitve spremljanja mladih talentiranih nogometašev na področju RH, RBiH in RS, ki bi bili primerni za vključevanje od selekcije NK" (toženke) in da bo izročil mesečno poročilo o izvršenem delu; stranki sta se tudi dogovorili, da ima naročnik (toženka) pravico dajati navodila in posel nadzorovati, kot izhaja iz 5. člena pogodbe. Naročnik pa se je s pogodbo zavezal, da bo sodelavcu mesečno plačeval opravljeno storitev v znesku 3.600,00 EUR brez DDV in mu povrnil potne stroške, ki mu nastanejo pri izvršenem delu (4. člen pogodbe). Sporna pogodba je bila sklenjena za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 5. 2024. V skladu s 6. členom pogodbe je sodelavec (tožnik) za svoje delo neposredno odgovoren direktorju naročnika (toženke).

8Sodišče prve stopnje je štelo, da je sporna pogodba po svoji pravni naravi pogodba naročilu (mandatna pogodba), da je s kratico "RS" v 5. členu pogodbe mišljena Republika Srbija, ne pa na Republika Slovenija (kot je zatrjeval tožnik). Å telo je, da tožnik ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, ker ni podajal ustreznih pisnih poročil o tekmah v Srbiji.¹ Ugotovilo je, da je sicer toženka prejela pisna poročila o slovenskih igralcih glede tekem v Sloveniji, vendar je bilo mnenja, da ta poročila s strani toženke niso bila zahtevana niti niso bila v interesu naročnika, prav tako pa so bila izven pogodbenega področja delovanja tožnika, zato ne prestavljajo izpolnitev naročila. Na podlagi navedenega je sodišče prve zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila po izstavljenih računih na podlagi pogodbe z dne 31. 5. 2020 in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9Sodba sodišča prve stopnje torej ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, pritožbeno uveljavljani očitki o kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 335. člena ZPP pa so tako pavšalni, da se sodišče druge stopnje o njih ne more konkretizirano opredeliti.

10Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti dokaza s predvajanjem zvočnega posnetka pogovora med tožnikom in športnim direktorjem toženke A. A. z dne 17. 6. 2021, ki je bil posnet brez vednosti slednjega (nedovoljeno zvočno snemanje). Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da gre za nedovoljen dokaz, ker je bil posnet brez vednosti sogovornika. Sodišče druge stopnje pritrjuje temu stališču in pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12 z dne 10. 7. 2004, v skladu s katero bi bil poseg v pravico do zasebnosti in tajnosti pisem (35. in 37. člen Ustave) pod določenimi pogoji dopusten le, če bi za izvedbo dokaza, pridobljenega z nedovoljenim posegom v zasebnost drugega, obstajale posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno prisoditi, kateri pravici je treba dati prednost.² V predmetni zadevi pa je tožnik s predvajanjem navedenega zračnega posnetka želel dokazati, kaj je bilo območje njegovega delovanja, ali Republika Slovenija ali Republika Srbija, in kakšna je pravna narava sporne pogodbe. Za dokazovanje teh spornih dejstev pa ni bil v dokazni stiski in je imel na voljo druga dokazna sredstva, zato ni mogoče govoriti o obstoju posebej utemeljenih okoliščin za izvedbo dokaza s predvajanjem posnetka nedovoljenega zvočnega snemanja v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12 z dne 10. 7. 2004.

11Ni mogoče pritrditi pritožbeni graji, da je s kratico "RS" mišljena Slovenija, ne pa Srbija, kot je štelo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 18. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe razumno in življenjsko sprejemljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da se kratica "RS" v 5. členu pogodbe nanaša na Republiko Srbijo. Pri tem se je oprlo med drugim na izpoved tožnika, ki je bil zaslišan kot stranka neprepričljiv, saj je v svoji izpovedi sprva zatrjeval, da se kratica RS nanaša na Republiko Slovenijo, pozneje pa izpovedal, da sam prihaja iz Republike Srbije, zato je bilo razumljeno, da bo delal tudi to področje. Izkustveno sprejemljivo je pojasnilo, da za območje skavtiranja ni bila mišljena Republika Slovenija, ker to opravljajo tako trenerji kot športni direktorji toženke, prav tako pa sta priči C. C. in A. A., direktorja toženke, izpovedala, da je bila za območje tožnikovega skavtiranja določena Republika Srbija, ne pa Republika Slovenija. V tej luči je tudi razumljivo pojasnilo, da navedenega prepričanja ne more omajati potrdilo toženke z dne 26. 10. 2020 iz priloge A33, iz katerega izhaja, da je tožnik s toženko v pogodbenem razmerju in da je njegovo delovno mesto skavt, zaradi česar je po službeni dolžnosti napoten po različnih krajih po Sloveniji za ogled nogometnih tekem. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da nenazadnje tudi iz tožnikovih navedb pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi v delu, kjer citira vsebino tajno snemanega pogovora z A. A. (17. 6. 2021), izhaja, da je tožnik za območje svojega delovanja štel tudi Srbijo, saj je zatrjeval, da je "on skaut za območje vzhodne Slovenije, Srbije, Hrvaške in BiH, da pa je za zahodno Slovenijo skaut oseba z imenom B.," kar sodišče druge stopnje glede na vse okoliščine primera dodatno utrjuje v prepričanju, da je bila s kratico "RS" v 5. členu pogodbe mišljena Republika Srbija (tretji odstavek 214. člena ZPP).

12Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela.³ Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da v predmetni zadevi ni šlo niti za sodbo presenečenja niti ni bilo potrebno sodišču prve stopnje izvajati materialno procesnega vodstva (ki predstavlja sredstvo za prepoved sodbe presenečenja),⁴ tožnik pa je prekludiran s svojimi zatrjevanji (in s tem povezanimi dokaznimi predlogi), da so tudi drugi sodelavci toženke (nogometaši, trenerji, fizioterapevti) imeli sklenjene iste pogodbe in da je dejansko šlo za delovno razmerje, saj ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).⁵

13Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sporna pogodba po svoji pravni naravi predstavlja netipično pogodbo o delu, ker niso bili dogovorjeni pravni, temveč dejanski posli. Pritožbeno ni sporno, da je pri sporni pogodbi šlo za obligacijo prizadevanja. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je glavna razlika med podjemno in mandatno pogodbo namreč ravno v tem, da se s prvo dolžnik zaveže k rezultatu (obligacija rezultata), z drugo pa k prizadevanju, da bo dosegel rezultat (obligacija prizadevanja).⁶ Za razlikovanje med podjemno in mandatno pogodbo pa ni bistveno, ali sta se stranki dogovorili za opravo pravnih ali dejanskih poslov, kot napačno meni pritožba, saj se lahko k temu zavežeta z obema vrstama pogodb.⁷ Glede na to, da se tožnik kot nogometni skavt ni zavezal najti talentiranih nogometašev za toženko, temveč se je zgolj zavezal, da si jih bo prizadeval najti, se je tožnik tudi po oceni sodišča druge stopnje s sporno pogodbo zavezal k obligaciji prizadevanja. Zato ni mogoče govoriti o tem, da bi bila sporna pogodba po svoji pravni naravi podjemna pogodba. Tosmerna pritožbena izvajanja so torej neutemeljena.

14Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem, da ima sporna pogodba elemente delovnega razmerja in da gre dejansko za pogodbo o zaposlitvi. V prvi vrsti je treba izpostaviti, da je tožnik sporno "pogodbo o sodelovanju" sklenil v svojstvu samostojnega podjetnika ( s.p.) in da je bil obseg njegovih nalog zelo na splošno opisan, sam pa je imel, kot priznava tudi v sami pritožbi (ko povzema vsebino tajno snemanega pogovora s športnim direktorjem toženke) široko polje proste presoje, kako bo pogodbo izpolnjeval, v preteklosti (pred spornim obdobjem od aprila do junija 2021) pa ni dobival nobenih konkretnih navodil za svoje delo. Res je, da poimenovanje pogodbe ni pomembno (stranki sta sporno pogodbo poimenovali "pogodba o sodelovanju") in če sodišče ugotovi, da so med strankama dejansko obstajali elementi delovnega razmerja,⁸ potem gre za delovno razmerje, ne pa civilnopravno razmerje, ki sta ga stranki sicer formalno sklenili.⁹ Res je tudi, da se je tožnik zavezal delo opraviti osebno in da je imela toženka pravico dajati navodila in posel nadzorovati, kot je izrecno predvideno v 5. členu sporne pogodbe. Vendar je sodišče pri presoji pravne kvalifikacije razmerja med strankama vezano na trditveno podlago strank, tožnik pa je v predmetni zadevi zatrjeval, da je bil pri izbiri tekem, ki si jih bo ogledal, relativno samostojen in da (pred spornim obdobjem, za katero vtožuje plačila) ni prejemal nobenih navodil (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako je npr. že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 2.6.2022 v delu, kjer je povzemal vsebino svojega pogovora s športnim direktorjem toženke A. A. (z dne 17. 6. 2021), zatrjeval, da "je do sedaj bilo tako, da si je sam izbiral, katere tekme si bo ogledoval", po menjavi športnega direktorja pa je prosil za določena navodila. Tudi dokazi, ki jih je predložil tožnik, kažejo, da si je v različnih mesecih ogledal zelo različno število tekem. Tako si je aprila 2021 ogledal 13 tekem, maja 2021 štiri tekme in junija 2021 eno tekmo, kot izhaja iz USB ključka v prilogi A34 sodnega spisa, sam pa zatrjuje, da je s tem izpolnjeval pogodbene zaveze. To pomeni, da je pri opravljanju poslov (t.j. izbiri nogometnih tekem, ki si jih je ogledal) dejansko bil sorazmerno samostojen, zaradi česar o klasičnem razmerju nadrejenosti in podrejenosti, ki je značilna za delovno razmerje, ni mogoče govoriti. Nenazadnje v sporni pogodbi ni naveden noben tožnikov delovni čas, ki je značilen za delovnopravno razmerje.¹⁰ Zgolj obstoj navodil in nadzora s strani toženke in osebno opravljanje posla s strani tožnika pa glede na relativno samostojnost opravljanja dela tožnika ne kažeta na elemente delovnega razmerja. Kajti tudi pri mandatni pogodbi (za katero je značilno, da je sklenjena v interesu naročnika) je predvideno, da ima naročnik pravico dajati navodila in posel nadzorovati (768., 769., 771. in 772. člen OZ) in da naročnik posel izvrši osebno (770. člen OZ), ostale okoliščine predmetne zadeve pa ne kažejo na obstoj elementov delovnega razmerja (na katerega se, nenazadnje, tožnik sklicuje šele v pritožbi). Tega prepričanja sodišča druge stopnje ne more omajati niti potrdilo toženke z dne 26. 10. 2020 iz priloge A33, saj iz navedenega potrdila ne izhaja, da je tožnik s toženko v delovnem razmerju, temveč v "pogodbenem razmerju", zato je tudi v tej luči treba razlagati nadaljnje besedilo navedenega potrdila, da je tožnikovo "delovno mesto skavt, zaradi česar je po službeni dolžnosti napoten po različnih krajih po Sloveniji za ogled nogometnih tekem."

15Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je tožnik z obiskovanjem tekem v Sloveniji izpolnjeval pogodbene obveznosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bila območja tožnikovega skavtiranja Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Srbija, ne pa Slovenija. Res je, kot zatrjuje tožnik, da se je bil tožnik (kot prevzemnik naročila) tako v skladu s 5. točko pogodbe kakor tudi v skladu z določbo 768. člena OZ dolžan ravnati po toženkinih (naročnikovih) navodilih, kar pomeni, da bi pogodbo pravilno izpolnil tudi, če bi se po navodilih, ki jih je prejel od športnega direktorja toženke A. A., udeležil tekem med kluboma NK A. in NK B. Vendar iz prepričljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, izhaja, da se tožnik tekme 2. 6. 2021 med navedenima tekmecema sploh ni udeležil.¹¹ Iz tožnikovih navedb tudi ne izhaja, da bi si v mesecu juniju 2021 ogledal kakršnokoli drugo tekmo. To pomeni, da tožnik pogodbene obveznosti v mesecu juniju 2021 ni izpolnil in mu za ta mesec plačilo za delo in povrnitev potnih stroškov ne gre. Tožnik ni niti zatrjeval, da si je ogledal prvo kvalifikacijsko tekmo za 1. Slovensko nogometno ligo med NK C. in NK D., ki se je po splošno znanih podatkih odvila v maju 2021, niti iz njegovih poročil za mesece maj in junij 2021 (priloge A26 do A30 sodnega spisa) niti iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi si navedeno tekmo ogledal. Glede na to, da si navedene tekme, za katero je imel izrecno navodilo športnega direktorja toženke, ni ogledal, glede na to, da se je v mesecu maju udeležil zgolj tekem v Sloveniji, glede katerih navodil toženke ni imel, in glede na to, da si v mesecu maju ni ogledal nobene tekme na pogodbeno dogovorjenem območju svojega delovanja (na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ali Srbiji), tudi v mesecu maju svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mu ne gre plačilo za opravljene storitve v maju 2021. Podobno velja za vtoževane potne stroške po računu št. 5/2021 z dne 13. 5. 2021 za ogled tekem v Sloveniji v februarju in marcu 2021. Tudi za te tekme ni imel navodila toženke, odigrane pa so bile na območju, ki je izven pogodbeno dogovorjenega območja skavtiranja tožnika, zato mu navedeni stroški ne pripadajo.

16Tožnik pa utemeljeno opozarja, da mu gre nagrada za mesec april 2021, ko si je ogledal tekme v Srbiji, in povrnitev potnih stroškov v zvezi s temi tekmami. Sodišče druge stopnje za razliko od sodišča prve stopnje šteje, da je tožnik podal poročilo s tekem (iz priloge A31 sodnega spisa), ki ga je ustrezno dopolnil s SMS sporočilom z dne 28. 4. 2021 (priloga A14), s katerim je športnemu direktorju toženke poročal o nogometaših D. D. in E. E. Soglašati je namreč mogoče z naziranjem tožnika, da posebna oblika poročanja ni bila predvidena, zato zadošča, da je tožnik poročal osnovne informacije o igralcih iz Srbije, za katere je ocenil, da so talentirani in primerni za vključitev v vrste toženke, četudi preko SMS sporočila. Glede na to, da je bil tožnik po pogodbi zadolžen za spremljanje tekem v Srbiji in si jih je aprila 2021 tudi ogledal, toženki poslal seznam tekem, ki so priloga računa za april 2021 in SMS sporočilo (priloga A14) iz meseca aprila 2021, s katerim je toženki poročal o talentiranih igralcih iz Srbije, je po oceni sodišča druge stopnje v aprilu 2021 izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Zato mu nagrada za delo za mesec april 2021 gre, prav tako pa povrnitev stroškov v zvezi s spremljanje tekem v Srbiji.

17Višina tožnikove terjatve ni sporna, za toženca je bil sporen le temelj. Glede na navedeno gre tožniku v celoti nagrada za opravljeno delo za mesec april 2021 po računu št. 4/2021 z dne 30.4.2021 (priloga A31 sodnega spisa) v znesku 2.880,00 EUR¹² in potni stroški za navedeni mesec v znesku 1.007,79 EUR (po računu št. 6/20021 z dne 13.5.2021 v prilogi A32 sodnega spisa), skupno torej 3.887,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo (299. člen OZ),¹³ t.j. od 17. 6. 2021 dalje do plačila.

18Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (4. alineja 358. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka) pa pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo izreka o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v postopku vtoževal plačilo 10.988,93 EUR, uspel pa z zahtevkom v višini 3.887,79 EUR, kar pomeni, da je njegov uspeh v pravdi 35,38 %, uspeh toženke pa 64,62 %. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP bo o višini stroškov s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje.

20V skladu s 165. členom ZPP je treba odločiti še o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena): 50 točk za pritožbo po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife - OT in 2 % za materialne stroške po 11. členu OT, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22% DDV ter upoštevaje tožnikov 35,38 % uspeh v pravdi znese 132,08 EUR. Toženka je argumentirano odgovarjala na tožnikove pritožbene trditve, zato ji mora tožnik povrniti stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo v višini 500 točk po tarifni številki 22/1 OT, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22% DDV ter upoštevaje toženkin 64,62 % uspeh v pravdi znese 236,51 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan toženki povrniti 104,43 EUR pritožbenih stroškov. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo (199. člen ZPP) in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Ugotovilo, da je tožnik za ogled tekme Republike Srbije v mesecu aprilu 2021 sicer predložil račun, ni pa predložil nobenega poročila o mladih talentiranih igralcih, saj je bil priloga računa zgolj seznam tekem z navedbo datuma in kraja tekme, s strani tožnika poslano SMS sporočilo (priloga A14) iz meseca aprila 2021, ki se nanaša na ogled tekem v Srbiji, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne more zadostiti pogodbeni zahtevi po izročanju poročila.
² Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02-12 z dne 10. 7. 2004.
³ VSRS Sodba II Ips 75/2016 z dne 01.02.2018.
⁴ VSRS sodba II Ips 75/2016 z dne 01.02.2018.
⁵ V skladu z navedeno določbo sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.
⁶ N. Plavšak v Juhart, Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 211.
⁷ N. Plavšak v Juhart, Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 197; S. Cigoj, Obligacijska razmerja, Uradni list, Ljubljana 1978, str. 655.
⁸ Značilnosti delovnega razmerja so, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR-1)
⁹ Glej npr. VSRS sodba VIII Ips 77/2018 z dne 12.09.2018, VSRS sodba VIII Ips 120/2018 z dne 16.04.2019.
¹⁰ V skladu s s prvim odstavkom 143. člena ZDR-1 polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Četrti odstavek istega člena pa določa, da se šteje kot polni delovni čas delovni čas 40 ur na teden, če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo.
¹¹ Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je priče A. A. izpovedala, da je bila na navedeni tekmi, da tam, kljub temu da je bilo na tekmi malo gledalcev, tožnika ni opazil, poleg tega pa ga je tožnik pred tekmo poklical in povedal, da ne more na stadion, ker nima vstopnice. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da si tožnik navedene tekme ni ogledal.
¹² Med strankama je nesporno, da je bil zaradi epidemije koronavirusa med njima sklenjen dogovor o znižanem plačilu, na podlagi katerega tožnik v tistem obdobju namesto dogovorjene nagrade 3.600,00 EUR mesečno prejme le 2.880,00 EUR mesečno.
¹³ V skladu z navedeno določbo pride dolžnik v zamudo najpozneje z upnikovo vložitvijo tožbe.