772. člen OZ

Vračunanje daril in volil v dedni delež je medsebojna dolžnost in pravica sodedičev. Sodišče ga ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le, če ga dediči zahtevajo. Trditveno in dokazno breme za obstoj in vrednost darila, ki naj se vračuna sodediču v dedni delež, je na dediču, ki zahteva vračunanje. Upravitelj zapuščine je pooblaščenec dedičev za posle rednega upravljanja in ohranjanje vrednosti zapuščine. Vse ostale posle za dediče lahko sklepa le z odobritvijo sodišča. Kadar sodišče za upravitelja zapuščine postavi odvetnika, mora slednji poročati o stanju poslov in po opravljenem poslu podati račun. Za opravljeni posel je upravičen do običajnega plačila po Odvetniški tarifi.

Ne drži pritožbena graja, da gre v predmetni zadevi za sodbo presenečenja in da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati materialno procesno vodstvo, v okviru katerega bi tožnika opozorilo, da šteje sporno pogodbo za mandatno pogodbo, ne pa za pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tak primer je bil tudi v predmetni zadevi. Pritrditi je toženkinim navedbam v odgovoru na pritožbo, da je sodišče prve stopnje na pripravljalnem naroku v pridruženi zadevi II P 551/2021 zavzelo stališče, da se kot relevantno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku uporabijo določbe OZ o pogodbenih razmerjih, OZ pa ne ureja delovnopravnih razmerij, zaradi česar bi lahko tožnik ob zadostni procesni skrbnosti predvidel, da sodišče prve stopnje sporne pogodbe ne bo štelo za pogodbo o zaposlitvi.

Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba preneha

Namen novele ZVEtL-A je bil, da prepreči širjenje učinka subjektivnih meja pravnomočnosti izdanih odločb na osebe, ki v postopku niso sodelovale. Ker je razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom podobno razmerju s pooblaščencem, morebitna kršitev upravnikove obveznosti nadaljnjega obveščanja ne more pomeniti podlage za zaključek, da etažni lastniki o postopku niso bili obveščeni in jih zato odločitev sodišča o določitvi pripadajočega zemljišča ne zavezuje.

V razmerju med prvo tožnico, pokojnim A. A. in prvo toženko je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo elemente (ustne) mandatne pogodbe. Prva toženka je s prihranki staršev razpolagala na podlagi njunega naloga. Prva toženka je imela naročilo za razpolaganje s prihranki staršev najkasneje ob sklenitvi pogodb o vezavi depozitov. Izvršitev naročila dokazuje njegov obstoj. Sorodstveno razmerje pogodbenih strank pa pojasnjuje odsotnost dogovora o plačilu za trud. Sodišče prve stopnje v tožbenih navedbah ni imelo podlage, da bi kot skupno premoženje upoštevalo še kaj drugega kot sporna denarna sredstva.

Sodišče prve stopnje je pravilno tehtalo pravico tožeče stranke do časti in dobrega imena s pravico tožene stranke do svobode govora. Tožeča stranka kot upravnik bi morala podati pojasnila toženi stranki glede stroškov reklamiranja poslovne stavbe. Zato je tožena stranka utemeljeno zahtevala pojasnila. Način pisanja pa ni takšen, da bi ga sodišče lahko okvalificiralo za žaljivega.

Takoj po opravljenem poslu bi moral dolžnik (mandatar) dati upniku (naročitelju) račun o opravljenem poslu in mu brez zavlačevanja izročiti vse, kar je iz opravljenega posla prejel, na upnikovo zahtevo pa tudi poročati o stanju poslov. Ker upnik niti telefonskega kontakta z dolžnikom ne uspe vzpostaviti, je verjetno, da je bila mandatna pogodba sklenjena z namenom, da dolžnik kot mandatar denarna sredstva pridobi, jih pa ne izroči upniku. Utemeljeno je zato sklepanje, da dolžnik sredstva skriva in pričakovati je, da bo zaradi tega uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj otežena.

4. člen Pogodbe v skladu z načelom dispozitivnosti nadomešča 772. člen OZ. Udeleženci obligacijskih razmerij lahko namreč uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega.

V obravnavani zadevi ni relevantno le, kdaj je potekel enoletni rok za vložitev izpodbojne tožbe, ampak tudi, če je odvetnik o tem in o pravnih posledicah za tožečo stranko le-to o tem tudi obvestil. Tožnika sta laika, ki sta pooblastila odvetnika, ki pa jima ni podal popolnega poročila oziroma jima ni povedal vseh dejstev ter tako tožnika s stanjem stvari niti nista mogla biti seznanjena pred prejemom sodbe pritožbenega sodišča z dne 5.1.2005, ko je pooblastilno razmerje med njima in odvetnikom tudi prenehalo. Ali je odvetnik odgovoren, je treba presojati po pravilih, ki urejajo razmerje med njim in oškodovancem. V poštev pridejo pravila, ki urejajo kršitev pogodbene obveznosti, pravila, ki urejajo mandatno pogodbo, in predpisi, ki urejajo delo odvetnikov.

Za ugotovitev in odpravo „nenormalno visoke porabe toplotne energije“ bi upravnik potreboval posebno naročilo oziroma soglasje vseh uporabnikov, saj zamenjava oziroma popravilo cevi na dvorišču predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja poslovnega prostora. Sanacijo izgube toplotne energije zaradi prehoda cevi po dvorišču od odjemnega mesta do poslovne stavbe je mogoče uvrstiti med tista investicijska vzdrževalna dela, za katera je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov nepremičnine, saj gre za njeno izboljšavo, in ne za vzdrževanje. Upravnik je na pobudo etažnih lastnikov dolžan pojasniti sporne postavke posameznih stroškov, vendar pa zamuda upravnika pri poročanju ne vpliva na zapadlost njegove terjatve iz tega naslova.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi določb pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe pridobila aktivno legitimacijo kot upravnik izterjati obratovalne stroške od tožene stranke. Investicijski stroški se v konkretnem primeru nanašajo na dela v zvezi s primopredajo poslovne stavbe, dokončanjem objekta, tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja, zato po mnenju pritožbenega sodišča sodijo med posle rednega upravljanja, za sklenitev katerih je v skladu z 2. odstavkom 67. člena SPZ potrebno le soglasje lastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stavbe. Na podlagi 776. člena OZ morajo etažni lastniki (kot naročitelji) povrniti tožeči stranki – upravniku (kot prevzemniku naročila) v primeru, če se je njen trud brez njene krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imela z izpolnitvijo naročila, prevzeti pa morajo tudi obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle.