VSL Sklep III Cp 1643/2024

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (II. točki izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje z dnem 19. 12. 2019 (I. točka izreka) in da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (II. točka izreka).

2Zoper II. točko izreka sklepa so tožniki 21. 1. 2020 vložili pravočasno pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču so predlagali, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožniki trdijo, da je sodišče spregledalo, da je tožbeni zahtevek zoper Banko Slovenije oprt tudi na 26. člen URS,² torej na temelj, ki se na podlagi določb ZPSVIKOB³ ne presoja. Ker je zgolj pavšalno zaključilo, da ni pristojno za odločanje o nobenem od zahtevkov, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitve, da sodišče ni pristojno za odločanje o primarnem zahtevku zoper Banko Slovenije na podlagi 26. člena URS in o podrednih zahtevkih zoper poslovno banko, ni mogoče preizkusiti. S tem, ko je vse zahtevke odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, je sodišče napačno uporabilo 9. člen in prvi odstavek 45. člena ZPSVIKOB ter 192. člen ZPP. Izpodbijani sklep temelji na protiustavni zakonski ureditvi, več določb ZPSVIKOB je namreč v neskladju z URS.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožniki so 16. 12. 2016 vložili tožbo, s katero kot nekdanji imetniki podrejenih obveznic NLB26 zahtevajo nadomestilo za škodo, ki so jo utrpeli zaradi odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013, na podlagi katere je prišlo do izbrisa navedenih obveznic. Svoj zahtevek zoper primarno toženko Banko Slovenije opirajo na prvi odstavek 350. člena ZBan-1⁴ in 26. člen URS. Za primer, da bi bil tožbeni zahtevek zoper primarno toženko zavrnjen, podrejeno uveljavljajo isti (denarni) zahtevek zoper podrejeno toženko – poslovno banko. Zahtevek zoper poslovno banko temelji na pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti; tožniki ji očitajo, da ni vložila pravnega sredstva zoper odločbo o izrednih ukrepih, da je objavila nepravilne računovodske izkaze in da je opustila pojasnilno dolžnost (tožnikov ob nakupu ni seznanila s tveganji, ki izhajajo iz podrejene obveznice).

5Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z URS (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izpodbijani sklep temelji na določbah ZPSVIKOB,⁵ ki je začel veljati 19. 12. 2019, in s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije Ustavno sodišče je najprej začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa je zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki ureja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ZPSVIKOB-1⁶, je bil sprejet 23. 5. 2024, veljati pa je začel 15. 6. 2024. S tem dnem so tudi prenehali razlogi za prekinitev postopka zoper Banko Slovenije.

6Tožniki so tožbo vložili pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1. Izpodbijani sklep je bil izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB. Glede na takšno procesno situacijo je sodišče prve stopnje tožnike z dopisom z dne 12. 8. 2024 seznanilo z veljavnostjo ZPSVIKOB-1, ter jih pozvalo, da v roku 15 dni sporočijo, ali vztrajajo pri vloženi pritožbi.

7Tožniki so v odgovoru na poziv navedli, da vztrajajo pri vloženi pritožbi. Pritožbo zoper prvotni sklep so vložili z upoštevanjem določb razveljavljenega zakona, ne pa novega zakona, saj ta še ni bil sprejet. V že vloženi pritožbi zato niso mogli navesti razlogov, zakaj bi bil sklep o nepristojnosti materialnopravno zmoten tudi na podlagi določb novega zakona. Trdijo, da uporaba razveljavljenega ZPSVIKOB v odprtih postopkih pomeni zmotno uporabo materialnega prava in kršitev procesnih pravil. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi določb ZPSVIKOB-1 sprejeti nov sklep glede pristojnosti, na podlagi katerega bodo imeli tožniki pravico do pritožbe. Dopolnjevanje že vložene pritožbe namreč ni mogoče.

8ZPSVIKOB-1 v 1. alineji prvega odstavka 1. člena določa, da ta zakon ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim delničarjem oziroma delničarkam ali upnikom oziroma upnicam banke, katerih delnice banke ali obveznosti banke so deloma ali v celoti prenehale, ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, omogoča učinkovito sodno varstvo. Nekdanji imetnik lahko uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa ta zakon (prvi odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1). Ta zakon se ne uporablja za tožbeni zahtevek, s katerim nekdanji imetnik uveljavlja kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po prvem odstavku tega člena (tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1). Skladno z zadnji stavkom prvega odstavka 27. člena ZPSVIKOB-1 se tožba vloži zoper Banko Slovenije, Republika Slovenija v postopkih po tem zakonu nastopa kot stranski intervenient (33. člen ZPSVIKOB-1). Nekdanji imetnik je upravičen do povračila škode (odškodnine), če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (prvi odstavek 4. člena ZPSVIKOB-1). Če ta zakon ne določa drugače, se za postopek, ki se vodi v skladu s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek, in sicer pravila postopka v gospodarskih sporih (prvi odstavek 5. člena ZPSVIKOB-1). Za odločanje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (prvi odstavek 6. člena ZPSVIKOB-1). Po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 se sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih.

9ZPSVIKOB-1 torej ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno pristojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije (ali poslovno banko) pa ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

10Izpodbijana odločitev temelji na pravilu o izključni krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih (takšno pravilo je določal ZPSVIKOB in ga določa tudi ZPSVIKOB-1). Ne gre pa spregledati, da tožniki, ki s tožbo uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, zahtevek zoper primarno in podredno toženko uveljavljajo na različnih pravnih podlagah,⁷ in da je v ZPSVIKOB-1 je (enako kot prej v ZPSVIKOB) poudarjena samostojnost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do poslovne banke (prvi in tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1).

11Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena URS in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.⁸

12Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožnikom možnost, da tožbo zasnujejo v skladu s spremenjeno zakonodajo. S tem v zvezi velja opozoriti, da je tožba v obravnavani zadevi oblikovana tako, da vzpostavlja med toženima Banko Slovenije in poslovno banko razmerje eventualnega sosporništva. Za takšno sosporništvo pa so predpisane posebne predpostavke, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek in pristojnost sodišča (192. člen v zvezi s prvim odstavkom 191. člena ZPP).⁹

13Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 72/2019.
⁴ Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ V 9. členu ZPSVIKOB je bilo določeno, da je za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.
⁶ Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 44/2024.
⁷ V tožbi in pritožbi izpostavljena pravna podlaga – 26. člen URS, je sicer temelj za odškodninsko odgovornost države, ki v tem postopku ni tožena stranka.
⁸ Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS III R 17/2022 in III R 5/2020.
⁹ Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je obravnavana tožba oblikovana skladno s 192. členom ZPP, terja odstop celotne zadeve v odločanje Okrožnemu sodišču v Mariboru (glej 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Dopustnost eventualnega sosporništva je vezana na obstoj procesne predpostavke, da je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek. Če tožnik vloži tožbo pri sodišču, ki ni stvarno oziroma krajevno pristojno za eventualnega toženca, se postavi vprašanje, kako ravnati s tožbo proti eventualno toženemu (glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 245, 246).