27. člen ZPSVIKOB-1

Tožnik je tožbo vložil pred sprejemom razveljavljenega ZPSVIKOB in sedaj veljavnega ZPSVIKOB-1. Izpodbijani sklep, ki je bil izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, temelji na zakonski podlagi, ki ne velja več. Kljub temu je ta odločitev, s pravno podlago v novem ZPSVIKOB-1, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Že citirani prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se namreč izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se namreč v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj.

Če sodišče ni pristojno v primeru, ko bi Republika Slovenija v postopek vstopila kot stranski intervenient (in bi nanjo po določbi 42. člena ZPSVIKOB-1 s pravnomočnostjo sodbe prešla obveznost plačila odškodnine), po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 ne more biti pristojno niti takrat, ko je v zahtevku zajeta kot toženka. Zatrjevana pravna podlaga se kljub omembi 10. člena OZ in 26. člena Ustave RS nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, zato za razmejevanje med zahtevki ni podlage.

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper A. zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi tožbe in obravnavane pritožbe ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi moralo sodišče zaradi zahtev pravice do izjave tožniku omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavi glede zakonskih sprememb. Vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe ni mogel upoštevati. Z uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 je torej nastal poseben pravni položaj, v katerem je treba pred odločitvijo o pristojnosti in zaradi uresničitve pravice do izjave najprej dati tožniku možnost, da tožbo zasnuje v skladu s spremenjeno zakonodajo.

ZPSVIKOB-1 ureja posebno pravno podlago za povračilo škode, posebno prisojnost sodišč in posebna postopkovna pravila. Okrožno sodišče v Mariboru je izključno pristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih, ki se vodijo na podlagi ZPSVIKOB-1, po posebnih postopkovnih pravilih. Za morebitne druge zahtevke zoper Banko Slovenije ne velja izključna pristojnost sodišča niti se ne uporabljajo pravila postopka po ZPSVIKOB-1.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo prvotno preveriti, ali so, skladno z drugim odstavkom 192. člena ZPP, podani pogoji za oblikovanje tožbe na način, da je med Banko Slovenije in poslovno banko vzpostavljeno razmerje eventualnega sosporništva. Če niso, bo moralo postopati skladno s 108. členom ZPP. Šele potem pa bo lahko, glede na rezultat tega postopka, presojalo vprašanje lastne pristojnosti, pri čemer bo moralo, če bo zaključilo, da ta ni podana, svoja stališča utemeljiti z navedbo jasnih razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.

Druga toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožniki, ki s tožbo uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke, zahtevek zoper primarno in podredno toženko uveljavljajo na različnih pravnih podlagah, tožbo pa vlagajo zoper Banko in podredno poslovno banko. Po uveljavitvi novega zakona ZPSVIKOB-1 sodišče prve stopnje ni dalo možnosti strankam, da se v postopku izjavijo ter jim glede na določeno izključno krajevno pristojnost ni dalo možnosti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka.

Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj. Navedeni zaključek podpira tudi splošno načelo hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka (11. člen ZPP), ki glede na identične določbe ZPSVIKOB in ZPSVIKOB-1 o izključni pristojnosti mariborskega sodišča, narekuje čim prejšnji odstop pristojnemu sodišču, ker Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti za opravljanje nadaljnjih procesnih dejanj nima (več).

Četudi je bil izpodbijani sklep izdan in s pritožbo izpodbijan v času veljavnosti ZPSVIKOB, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOB) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna. Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se, kot je zgoraj navedeno, izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožniku se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje njegovega pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah; ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno in neekonomično, da bi se razveljavil samo zato, da bi bil znova izdan identičen sklep. Tožnikoma se namreč s predmetnim sklepom v ničemer ne jemlje pravnega varstva in ne zmanjšuje ne procesnih, še manj pa materialnopravnih upravičenj.

Sprejete odločitve na podlagi neobstoječega zakona ni mogoče potrditi. Tožnik izjave glede pristojnosti po novem zakonu niti ni mogel niti je ni bil dolžan podati. Upoštevati je namreč treba, da tudi sodišče prve stopnje o pristojnosti ni odločilo po novem zakonu, poleg tega pa dopolnjevanje pritožbenih navedb po poteku pritožbenega roka ni mogoče. Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja človekova pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožnik se ob vložitvi obravnavane pritožbe (pa tudi ob vložitvi tožbe) ni mogel soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se ni mogel izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo.

Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena URS in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.

Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena Ustave in je osrednja pravica, ki jo Ustava zagotavlja v postopku pred sodišči. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.

Izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru na podlagi ZPSVIKOB ni več veljavna pravna podlaga in je ni mogoče uporabiti.

Četudi se izpodbijani sklep opira na zakon, ki v času odločanja o pritožbi ne velja več, je odločitev, s pravno podlago v novem zakonu, ki (enako kot ZPSVIKOM) glede odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe izrednih ukrepih določa izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, pravilna.