VSL Sodba I Cpg 48/2024

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v prvem odstavku II. točke in v III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede I. točke izreka se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da sta tožena in tožeča stranka dne 13. 11. 2019 sklenili gradbeno pogodbo za izvedbo gradbeno obrtniških in instalacijskih del pri rekonstrukciji komunalne cestne in energetske infrastrukture v TN A. v B., ki je bila sestavni del razpisnih pogojev naročnika z navodili ponudnikom iz meseca februarja 2019, za pogodbeno vrednost 3.730.552,02 EUR vse po ponudbi tožeče stranke številka 102/2019 z dne 17. 6. 2019 (I. točka izreka). Naložilo še je toženi stranki, da tožeči plača 88.338,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 11. 12. 2020 dalje do plačila, vse v 15-tih dneh pod izvršbo (prvi odstavek točke II. izreka). V presežku nad zneskom 88.338,32 EUR je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (drugi odstavek točke II. izreka). Odločilo je, da se pravdnima strankama priznajo stroški pravdnega postopka v skladu z uspehom v pravdi in da bo sklep o višini stroškov sodišče izdalo po pravnomočnosti sodbe (III. izreka).

2Zoper sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da tožbo tožeče stranke v celoti zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je naslednje. Tožena stranka je z dopisom z dne 4. 3. 2019 tožečo stranko (in še nekatere druge potencialne ponudnike) povabila k oddaji ponudbe za izvajanje gradbeno obrtniških in inštalacijskih del pri rekonstrukciji komunalne cestne in energetske infrastrukture v TN A. v B. Razpisnim pogojem je priložila tudi osnutek pogodbe. Tožeča stranka je podala ponudbo (Ponudba št. 102/2019, priloga A8) z dne 17. 6. 2019 po predhodnem usklajevanju med predstavniki obeh pravdnih strank za ceno 3.730.522,02 EUR. Tožena stranka je v spis vložila tudi usklajeno besedilo gradbene pogodbe (priloga B7, v nadaljevanju pogodba), ki naj bi se podpisala med toženo stranko kot naročnikom in tožečo stranko kot izvajalcem, vendar je nesporno, da se sama pogodba med strankama ni nikoli podpisala.

6Kot sporno med strankama je po stališču sodišča prve stopnje ali je bila ponudba tožeče stranke za izvajanje gradbeno obrtniških in instalacijskih del v A. v B. sprejeta in se s tem šteje pogodba za sklenjeno. Nesporno pa je, da ni bila podpisana. Da bi sodišče lahko prisodilo odškodnino zaradi izgubljenega dobička, je bila najprej potrebna ugotovitev ali je bila med pravdnima stranka gradbena pogodba sklenjena. Sporna je tudi odškodnina (zatrjevana škoda za izgubljeni dobiček), tako po temelju kot po višini.

7Pritožnica v pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen in bi ga bilo potrebno zavreči, kar je napačno, kajti v primeru nesklepčnega zahtevka govorimo o neutemeljenosti zahtevka in ga je zato treba zavrniti, zavreči bi bilo treba tožbo, če bi bila formalno nepopolna, kar pa ni.

Ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje glede sklenitve pogodbe

8Sodišče prve stopnje je v sodbo povzelo odgovor zastopnika tožene stranke z dne 13. 11. 2019, iz katerega izhaja, da sprejemajo pogoje iz ponudbe tožeče stranke in jih vabijo k podpisu gradbene pogodbe in še obvestilo z istega dne, da tožečo stranko obveščajo, da sprejemajo pogoje iz njihove ponudbe in da jih vabijo k dokončni uskladitvi in podpisom gradbene pogodbe (priloga A5 in 6).

9Iz ponudbe in iz osnutka pogodbe je po stališču sodišča prve stopnje jasno razvidno, da se je izvajalec, to je tožeča stranka, zavezal, da bo del pogodbenih del izvajal s strokovno usposobljenim podizvajalcem C. d. o. o. Opcija ponudbe je bila določena 30. 11. 2019. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisanega v razpisni dokumentaciji (priloga B6 in B7) tudi ugotovilo, da lahko izvajalec, torej tožeča stranka, sklene pogodbo tudi z drugimi podizvajalci poleg tistega, ki je naveden v ponudbi, vendar izključno s predhodnim pisnim soglasjem naročnika - tožene stranke. Ker je ta počitniška skupnost, je morala doseči zadostno soglasje za veljavnost pogodbe z vlagatelji za izvedbo investicije v naselju A., o katerem je bila tožeča stranka obveščena 24. 7. 2023 (pravilno 2020) in je bila takrat tožnica tudi povabljena k podpisu pogodbe (priloga B3). Iz dopisa direktorja tožene stranke z dne 5. 8. 2020 izhaja, da je 1. 7. 2020 potekla menična izjava za resnost ponudbe na strani tožnice. V tem obdobju je predstavnik toženke tožnico večkrat pozval k podpisu pogodbe, pa k temu ni pristopila. Zato je predstavnik tožene stranke zahteval, da jim do 7. 8. 2020 pošljejo novo menično izjavo za resnost ponudbe z rokom veljave 15. 8. 2020 in da v tem času pristopijo k podpisu pogodbe (priloge B5 in B4). Dne 14. 8. 2020 je direktor tožene stranke komercialistu tožnice D. poslal dopis glede menične izjave, in da še niso prejeli odgovora.

10Tožeča stranka je nato obvestila toženo, da ne bo sodelovala s podizvajalcem C. d. o. o., pač pa bo sodelovala z novim podizvajalcem podjetjem E. d. o. o in je 2. 9. 2020 poslala ponudbo št 102-1/2019 (sicer enako kot eno leto prej), le da je kot podizvajalca navedla E. d. o. o. (priloga B13). Za toženo stranko ni bilo sprejemljivo, da je brez njenega soglasja spremenjen podizvajalec. Na nov predlog tožnice ni podala formalnega odgovora, le rekla ji je, da naj poda novo ponudbo. Podala je namreč nov javni poziv za dajanje ponudb. Tožena stranka je na podlagi tega novega poziva ločeno povabila na pogajanja tožnico in družbo C., s katero je kasneje sklenila gradbeno pogodbo za izvedbo del.

Razlogi sodišča druge stopnje glede sklenitve pogodbe

11Pritožnica navaja (4. odstavek na 4. strani, prvi odstavek na 5. strani pritožbe), da gre pri ponudbi tožnice iz septembra 2020 za novo ponudbo, za katero je tožena stranka izrazila, da jo najprej sprejema (v letu 2019), vendar ker je tožeča stranka nato predlagala, da naj se pogodba spremeni z novim podizvajalcem, se šteje, da je tožeča stranka to ponudbo zavrnila in sama dala drugo ponudbo toženi stranki, ki pa je ta ni sprejela (29. člen OZ). Pritožba se moti, ko meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena.

12Določba 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Določba tretjega odstavka 22. člena OZ določa, da se predlog, naslovljen nedoločenemu številu oseb, ki vsebuje vse bistvene sestavine, šteje kot vabilo k dajanju ponudb, če iz okoliščin ne izhaja drugače.

13V konkretnem primeru je nesporno, da je tožena stranka podala poziv za podajo ponudb. Prav tako je nesporno, da je tožeča stranka svojo ponudbo dne 17. 7. 2019 oddala in jo je tožna stranka prejela in v pritožbenih trditvah navedla, da jo je tudi sprejela.

14Določba 28. člena OZ določa, da je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da ta sprejema ponudbo. Iz zgoraj navedenega e-sporočila je razvidno (točka 8. te obrazložitve), da je zakoniti zastopnik tožene stranke ponudbo tožeče stranke sprejel z besedami: "sprejemamo pogoje iz vaše ponudbe vabimo vas k dokončni uskladitvi in podpisu gradbene pogodbe." Sprejem ponudbe mora izražati voljo naslovnika, da je s sprejemom zavezan. Iz teorije¹ in prakse² izhaja, da izjava: sprejemamo, o pogojih prodaje se bomo podrobneje dogovorili, ne izraža volje naslovnika, da je s to izjavo zavezan. Podobna bi bila lahko situacija v konkretnem primeru, ko je tožena stranka podala strinjanje s pogoji, vendar pa je tožečo stranko povabila k dokončni uskladitvi pogodbe. Očitno pa je upoštevaje trditve tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje (npr. drugi odstavek 1. točke odgovora na tožbo, red. št. 8) in tudi pritožbene trditve tožena stranka prvo ponudbo tožnice sprejela in je bila tako pogodba v obligacijskem pogledu sklenjena 13. 11. 2019.

15Nesporno med strankama je tudi bilo, da je morala tožena stranka za to, da je pogodba bila veljavno sklenjena prejeti dovoljenje investitorjev (točka 8. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, Osnutek pogodbe, priloga B20). Prvi odstavek 48. člena pogodbe določa, da pogodba stopi v veljavo najkasneje s 1. 6. 2020, ko mora naročnik pisno obvestiti izvajalca, da je pridobil 75 % podpisanih pogodb s strani lastnikov počitniških enot, kar pomeni, da bo pristopil izvedbi pogodbenih del.

16Določba 19. člena OZ določa, da kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje koga tretjega, ga ta lahko poda pred sklenitvijo pogodbe kot dovoljenje ali po sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom določeno kaj drugega.

17Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in ni bilo sporno med strankama, da je tožena stranka nastopala v imenu skupnosti lastnikov nepremičnin, kjer naj bi se izvajale gradbene investicije. Nesporno tudi je, da so le-ti kot investitorji morali dati dovoljenje za sklepanje pogodbe, kar je tudi povsem življenjsko glede na to, da gre za gradbeni poseg v njihove nepremičnine. Zato je povsem logično, da morajo biti seznanjeni s pogoji iz gradbene pogodbe, ki se sklepa. Iz teorije³ izhaja, da je dovoljenje tista izjava o soglasju, ki jo da tretja oseba, preden stranki skleneta pogodbo. To pomeni, da stranki tretjo osebo seznanita z vsebino bodoče pogodbe, po njeni izjavi o soglasju pa tudi sami izjavita soglasje. Pogodba je torej sklenjena, ko je dano dovoljenje in ko je na to izkazano soglasje volj pogodbenih strank. Na drugi strani je pa mogoča tudi odobritev tretjega, to pa je tista izjava o soglasju, ki jo tretja oseba da potem, ko stranki že izkažeta soglasno voljo. Dokler tretja oseba ne da soglasja, med strankama pa je že doseženo soglasje za sklenitev pogodbe, to medsebojno soglasje stranki zavezuje v tem smislu, da stranki svojih izjav volje ne moreta preklicati, razen če sta se izrecno tako dogovorili. Šele če tretja oseba ne da soglasja v predpisanem ali v primernem roku, če rok ni določen, izkazano soglasje ne zavezuje. Pogodba je sklenjena, ko po izkazanem soglasju pogodbenih strank tudi tretja oseba odobri pogodbo. Pri odobritvi ob doseženem soglasju nastopijo enake posledice kot pri sklenitvi pogodbe z odložnim pogojem. Če je odobritev dana, se šteje, da je pogodba sklenjena že takrat, ko je bilo med strankama doseženo soglasje.⁴

18V danem tem primeru je glede na pritožbeno trditev pritožnice, da je tožena stranka prvo ponudbo tožnice sprejela in upoštevaje določilo 48. člena pogodbe, treba zaključiti, da je bila pogodba sklenjena s sprejemom ponudbe tožnice in da je šlo pri soglasju lastnikov za naknadno odobritev, pri kateri začne pogodba učinkovati z dnevom odobritve, sklenjena pa je bila takrat, ko je med bilo pravdnima strankama doseženo soglasje, v tem primeru sprejeta ponudba tožnice (13. 11. 2019).

19V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožečo 24. 7. 2020 obvestila, da je pridobila soglasje s strani lastnikov počitniških enot. Takrat je tudi tožečo stranko pozvala k podpisu pogodbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se tožena stranka na to vabilo ni odzvala, niti ni predložila nove menične izjave za resnost ponudbe, pač pa je šele po večkratnih pozivih tožene stranke na podpis pogodbe, le to najprej ustno in potem še pisno seznanila, da je spremenila določilo pogodbe in svoje ponudbe v zvezi s podizvajalcem, ki bi bil v pogodbi naveden kot tisti, ki bi izvajal vsa gradbena dela.

20Ker je bila pogodba med strankama že sklenjena, je s to "novo ponudbo" tožeča stranka podala ponudbo za sklenitev aneksa k pogodbi, ki pa je tožena stranka očitno ni sprejela. Med strankama namreč ni sporno, da tožena stranka ni pisno zavrnila ponudbe z drugim izvajalcem, niti je ni sprejela. Iz 30. člena OZ izhaja, da če naslovnik molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo. Nesporno je, da je tožena stranka tožeči poslala nov poziv na podajo ponudbe, na katerega je tožeča stranka odgovorila tako, da vztraja pri že podani ponudbi in da ima novega podizvajalca, česar tožena stranka ni sprejela in je sklenila novo gradbeno pogodbo z novim izvajalcem, ki je izvajal dela.

21Pritožbeno sodišče zaključuje, da glede na to, da je pritožnica sama zatrdila, da je sprejela ponudbo tožnice z dne 17. 6. 2019, se je s tem za obligacijsko zavezala nasproti tožeči stranki v zvezi s sporno pogodbo. Ponudba tožeče stranke v zvezi z novim izvajalcem je tako le predlog za dopolnitev pogodbe, ki pa je tožena stranka ni sprejela. Te ponudbe ni mogoče šteti kot novo ponudbo povezano s prvim pozivom tožene stranke glede na to, da je bila pogodba obligacijsko že sklenjena. Pri tem ni bistveno, da bi morala biti tudi podpisana, saj je pisnost gradbene pogodbe predvidena zgolj ad probationem, torej kot dokaz obstoja, ne pa kot pogoj za veljavnost (ad valorem).⁵

22Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje (4. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, 2. pripravljalna vloga tožene stranke, r.št. 24) in tudi v pritožbi zatrjevala, da je pogodba nična, saj iz nje izhaja, da je izvajalec dolžan dostaviti bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti do 1. 9. 2020, česar ni storil. Tožena stranka je zgolj odgovorila, da je bil bančno garancijo dolžan predložiti podizvajalec, kar sicer ni navedeno v pogodbi ter je nenavadno glede na tožničine trditve, da je bila sposobna izvesti gradnjo tudi brez podizvajalca in da je ni mogla predložiti bančne garancije, dokler ni bila pogodba podpisana. Takšna trditev je kontradiktorna, saj na eni strani nasprotuje ureditvi v pogodbi, za katero tožeča stranka trdi, da je bila sklenjena in je torej njena pogodbena določila tožnica sprejela. Iz drugega odstavka 48. člena Pogodbe namreč izhaja, da je potrebno bančno garancijo za dobro izvedbo del predložiti ob podpisu pogodbe. Na drugi strani je pa kontradiktorna tudi zaradi tega, ker navaja, da bančne garancije ni mogoče pridobiti za nepodpisano pogodbo. Vsaj od 24. 7. 2020 do 1. 9. 2020 kljub večkratnim pozivom tožene stranke tožnica ni pristopila k podpisu pogodbe, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (10., 11. in 12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

23V pogodbi je v drugem odstavku 48. člena navedeno, da je izvajalec dolžan ob podpisu te pogodbe naročniku dostaviti originalno izjavo banke oziroma zavarovalnice, da bo najkasneje do 1. 9. 2020 izdal bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v skladu zahtevami iz te pogodbe in razpisne dokumentacije. V primeru, da izvajalec ne dostavi omenjene garancije, se šteje, da je ta pogodba nična. Nesporno med strankama je, da tožeča stranka bančne garancije ni dostavila, saj tega nobena od strank ni zatrjevala oziroma je tožena stranka to zatrjevala, tožeča pa tega dejstva ni zanikala (v pritožbi je celo izrecno navedla, da ni predložila garancije).

24Določba 86. člena OZ določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Toženka ni zatrjevala, da bi bil s sklenjeno pogodbo kršen javni red ali morala, pač pa se je sklicevala na pogodbeno določilo o ničnosti. Nični so torej pravni posli, ki so v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli in gre torej za protiustavne, nezakonite in nemoralne pogodbe, katerih učinkovanje prepreči ničnostna sankcija. V drugem odstavku 86. člena OZ je določeno, da če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Iz teorije⁶ izhaja, da kadar je določeno ravnanje prepovedano samo eni stranki, pravnemu poslu ni mogoče odreči veljavnosti, pač pa stranko, ki je prepoved kršila, zadenejo druge sankcije. Takšne kršitve praviloma ne pomenijo ravnanj, ki bi nasprotovala splošnim interesom. Tudi v konkretnem primeru (ne)predložitev bančne garancije ne pomeni takšne kršitve, ki bi zahtevala najstrožjo sankcijo, katere smisel je v tem, da ščiti splošni interes. Tukaj je zaščiten individualni interes naročnika, da je predložena bančna garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. V tem primeru bi morala tožena stranka glede nepredložitve bančne garancije torej zatrjevati druge sankcije.

25Pritožbeno sodišče glede na vse zgoraj navedeno zaključuje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je bila pogodba po ponudbi tožnice št. 102/2019 z dne 17. 6. 2019 sklenjena, utemeljen in je pritožbeno sodišče v delu pritožbo toženke zavrnilo in I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ohranilo v veljavi.

26Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila sporna pogodba med pravdnima strankama sklenjena, se ni izrekalo o pritožbenih razlogih v zvezi z drugim podizvajalcem, referencami tožeče stranke in njenih podizvajalcev, izbirnem postopku pri toženi stranki itd.. Pritožbeno sodišče mora namreč odgovoriti le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pravdni stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,⁷ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁸

Glede izgubljenega dobička

27Tožnica je zahtevala plačilo škode (izgubljeni dobiček), ki naj bi nastala zaradi tega, ker se Pogodba ni pričela izvajati.

28Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: 1.) kršitev pogodbene obveznosti, 2.) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, 3.) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter 4.) škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki (2. odstavek 239. člena in 240. člen OZ). Kadar ni podan eden od teh elementov, je odškodninski zahtevek neutemeljen. Trditveno in dokazno breme glede obstoja protipravnosti (kršitve pogodbe), vzročne zveze in škode je na tožeči stranki, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, pa se domneva.

29Iz določbe prvega odstavka 168. člena OZ izhaja, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavke 168. člena OZ). Neposrednemu oškodovancu torej pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni.⁹ Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov, kar je ustaljeno stališče sodne prakse.¹⁰

30Pritrditi je pritožnici v delu, ko je sodišču prve stopnje očitala, da je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno v delu, ki se nanaša na zatrjevano škodo, in da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene obširne ugovore s tem v zvezi (npr. odgovor na tožbo, točka 2., druga pripravljalna vloga toženke tč. 13, itd.), niti ni v obrazložitvi sodbe podalo odločilnih razlogov o temelju in višini zatrjevane škode, s čimer je kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

31Tožena stranka je namreč ugovarjala tako temelju kot višini izgubljenega dobička, saj naj bi bila na strani tožeče stranke odgovornost, da pogodbe ni podpisala in da se ni pričelo z izvajanjem del, saj je izgubila svojega podizvajalca. O tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pač pa je zgolj zaključilo (15. točka obrazložitve), da je krivda za to, da do formalnega podpisa pogodbe ni prišlo na strani tožene stranke, ki je tudi kršila temeljna načela obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje pa se ni ukvarjalo z ugovori tožene stranke, ki je zatrjevala, da naj bi bila odgovornost za nepodpis pogodbe v času od podane odobritve lastnikov počitniških kapacitet (24. 7. 2020) do 1. 9. 2020 na strani tožeče stranke, ki je izgubila svojega podizvajalca in ki ni predložila bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Prav tako se ni opredelilo do tega, da je tožena stranka tožnico v tem času večkrat pozvala k podpisu pogodbe in s tem k začetku izvajanje pogodbe. Toženka je podajala tudi obširne ugovore glede zatrjevane višine škode, še posebej glede stroškov kot ene od kategorij izgubljene dobička, ki jih mora oškodovanec zatrjevati in izkazati.

32Sodišče prve stopnje se glede na zgoraj navedeno o vseh predpostavkah odškodninske obveznosti ni izreklo, niti ni obrazložilo višine izgubljenega dobička upoštevaje zgoraj navedena izhodišča (28. in 29. točka te obrazložitve), niti ni odgovorilo na ugovore toženke s tem v zvezi (in tudi na nasprotnih navedbe tožeče stranke) in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je imelo posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo del odločbe sodišča prve stopnje, kar vpliva na uspeh strank v postopku, je posledično razveljavilo tudi III. točko izreka o stroških postopka.

33Ker sodišče prve stopnje ni podalo razlogov o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti in višini škode, bi višje sodišče, če bi samo o tem prvič podajalo razloge in odločalo, pravdnima strankama prekomerno poseglo v pravico do pritožbe. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu (prvi odstavek II. točke izreka ter v III. točki glede stroškov) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

34V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi kršitve postopka in razišče dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim izgubljenim dobičkom (tako glede temelja kot višine) in v razlogih sodbe obrazloži, na podlagi katerih dokazov sledi ali ne sledi trditvam tožeče stranke in ugovorom tožene stranke.

Sklepno

35Glede na zgornje razloge je pritožba tožene stranke delno utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo glede I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in na podlagi 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo v zvezi s prvim odstavkom II. točke in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodbo sodišča v tem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

36Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter kršitev postopka (8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki ima za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s celotnim postopkom ugotavljanja nastale škode, je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po kontradiktornem razpravljanju o trditvah obeh strank, glede temelja in višine izgubljenega dobička ter obrazloženi opredelitvi o trditvah in dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo sodišče lahko ugotovilo dejansko stanje in bo upoštevaje materialno pravo ugodilo ali pa zavrnilo tožbeni zahtevek.

37Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

¹ Kranjc, V. Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003 str. 252.
^2
3 Kranjc, V. Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003 str. 222.
⁴ Enako.
⁵ Glej tudi VSL sodba I Cp 2860/2010.
⁶ Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, Prva knjiga, GV založba, 2003, stran 507 in nasl.
⁷ Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).
⁸ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).
⁹ Glej tudi VSRS III Ips 8/2015.
¹⁰ Glej VSRS 28/2016