VSL Sodba II Cp 957/2024

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. II. in V. izreka spremeni tako, da se odškodnina, prisojena v II. tč. izreka, zviša za 6.000 EUR (na 24.750,00 EUR), v VIII. tč. pa se spremeni tako, da sta toženka in stranski intervenient tožniku dolžna povrniti 23,5 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je njima dolžan povrniti 73,5 % njunih pravdnih stroškov.

II. Sicer se pritožba tožnika zavrne, v celoti pa se zavrneta pritožbi tožene stranke in prvega stranskega intervenienta na strani tožene stranke in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Gre za prometno nesrečo, v kateri je tožnik kot pešec utrpel telesne poškodbe, zbil ga je zavarovanec toženke, prvi stranski intervenient.

2V zadevi je pravnomočna sodba o temelju zahtevka, s katero je razsojeno, da je ta po podlagi utemeljen do 30 %.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožniku v breme toženke prisodilo 18.750 EUR nepremoženjske škode ter 1.516,76 in 3.970,71 EUR premoženjske škode, višji zahtevek skupaj z zahtevano mesečno rento pa je zavrnilo. Po temelju je odločilo o stroških postopka.

4Tožnikovo nepremoženjsko škodo je ocenilo na 62.500 EUR, kar je približno 44 neto povprečnih pač v času sojenja, od tega 28.000 EUR za telesne bolečine, 4.000 EUR za strah, 30.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 500 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti.

5Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP¹ pritožujeta obe pravdni stranki in prvi stranski intervenient na strani toženke. Vsi opredeljujejo svoje pritožbene stroške.

6Tožnik obrazloženo izpodbija zavrnilni del sodbe in primarno predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico v toženkino breme. Pritožnik meni, da je glede na dejanski obseg škode upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo.

Tožnik graja zavrnitev njegovih dokaznih predlogov, in sicer zaslišanje osebne zdravnice, njegovih hčera ter številnih prič glede tuje pomoči, in postavitev izvedenca specialista ortopeda. Meni, da ti dokazi niso niti nepotrebni niti niso predlagani prepozno. Marsičesa pri tako hudih poškodbah, kot jih je utrpel, tožnik ni mogel predvideti.

Tožnik izpostavlja številne primere, v katerih naj bi oškodovanci utrpeli primerljive ali lažje poškodbe in prejeli višjo odškodnino, in to po vseh postavkah nepremoženjske škode. Sklepno opozarja, da znašajo povprečne odškodnine za tako hude škode okoli 58 neto povprečnih plač, zato skupno zahteva še razliko, ki jo je ovrednotil na 38.000 EUR.

Glede rente meni, da ta zahtevek ni zastaral, saj je tožnik upal, da se mu bo stanje popravilo. Rento za tujo pomoč je sicer v obliki zahtevka postavil 1. 2. 2022, vendar je že v tožbi navedel določene okoliščine svoje trajne nesposobnosti, je pa za mnoge težave upal, da se bodo popravile.

Glede vrednosti urne postavke za pomoč meni, da bi bilo treba upoštevati 6 EUR na uro, kar sodišča priznavajo v zadnjem času.

Glede pomoči pri kmečkih delih za 10 EUR na uro navaja, da je ta potrebna tekom celega leta.

Glede stroškov opozarja, da sodišče ni upoštevalo njegove borbe za temelj, zaradi katerega je šla zadeva do Vrhovnega sodišča.

Skupaj zahteva še plačilo 55.270,28 EUR.

7Toženka izpodbija ugodilni del sodbe in meni, da je prisojena odškodnina previsoka, saj naj bi imel tožnik že pred nesrečo številne zdravstvene težave. Odškodnina naj bi odstopala od sodne prakse. Opozarja, da je premajhna teža pripisana mnenju izvedenca, ko ta ni potrdil, da ima tožnik še vedno stalne hude bolečine. Nadalje navaja, da zaradi kratke nezavesti ob trčenju primarnega strahu tožnik ni mogel utrpeti. Nasprotuje tudi priznani premoženjski škodi, odškodnini za strošek tuje pomoči, sploh pa je bil tožnik že pred nesrečo brezposeln in ni izkazal, da je iskal zaposlitev. Neutemeljeno naj bi upoštevalo previsoko tožnikovo zadnjo plačo, moralo bi upoštevati njegove prejemke 3 mesece pred nesrečo. Sploh pa se tožnik preživlja s kmetovanjem, saj mu je priznana tuja pomoč za delo na kmetiji. Tožnik ni dokazal, da bi tujo pomoč dejansko plačal. Tudi tu bi moralo sodišče upoštevati njegovo predhodno slabo stanje, saj bi tožnik tudi brez nesreče potreboval pomoč. Nasprotuje tudi prisojenim obrestim, zlasti teku obresti od stroška tuje pomoči, ki ni izkazano plačana. Izračuna stroškov sodišče pa ni specificiralo glede na udeležence, sklene toženka.

8Stranski intervenient obrazloženo izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja številne kršitve postopka, in sicer meni, da je določene navedbe tožnik podal prepozno in bi moral biti prekludiran. Ne strinja se z razlogi, ki jih je sodišče o tem navedlo v tč. 19. Postavitev izvedenca psihiatra tožnik ni predlagal do konca prvega naroka, šele kasneje je začel omenjati svoje psihične težave. Nadalje opozarja, da je sodišče napačno povzelo oceno izvedenca na 22. str. sodbe iz 8. str. izvedenskega mnenja, da je intenzivne občasne in stalne bolečine tožnik trpel dva, ne pa tri tedne. Tudi primarnega strahu izvedenec ni objektiviziral. Obresti naj bi bile prisojene napačno: 14 dni od vložitve predpravdnega zahtevka, ne pa 3 mesece, kot je pravilno. V tč. 71 se navaja, da je sodišče prisodilo 44 povprečnih plač iz aprila 2013. Tožnik bi bil do obresti upravičen kvečjemu od zadnje modifikacije tožbe 30. 11. 2022.

Nadalje meni, da toženka ni dolžna kriti stroškov prevoza v zdravilišče, ker je tožnik do tega upravičen iz svojega zavarovanja, saj bi sicer prišlo do obogatitve. V tem delu meni, da tudi ni podane pasivne legitimacije toženke. Kilometrina naj bi bila obračunana napačno, previsoko. Stroški zdraviliškega zdravljenja se priznajo lahko le, če je to nujno, ne pa zgolj koristno. Tuja pomoč je bila nudena s strani tožnikove žene in prijateljev, ni bila plačana, gre za pomoč med zakoncema oz. za prijateljsko pomoč, zato tožnik naj ne bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova. Izvedenec A. A. je 30. 12. 2021 navedel, da je tožnik pri izvajanju osnovnih življenjskih aktivnosti samostojen, sodišče ni navedlo, zakaj tega mnenja ni upoštevalo. Tuja pomoč je obračunana napačno in samovoljno po 6 namesto po 5 EUR na uro. Glede izgube dohodka bi moralo sodišče upoštevati, da je imel tožnik omejitve že pred nesrečo, zato med slednjo in škodo ni vzročne zveze, pavi pritožnica. Slednji se tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo zdi previsoka. Sodišču očita, da navaja kot primerljivo zadevo II Ips 327/2011, kjer je bila odškodnina 130 plač, a škoda bistveno hujša. Končno še opozarja na pomoto v stroškovni odločitvi.

9Na pritožbo tožnika je odgovor vložil prvi stranski intervenient na toženi strani, na toženkino pritožbo pa je odgovoril tožnik. V odgovoru predlagata zavrnitev pritožbe in zaznamujeta nadaljnje stroške. Drugih odgovorov na pritožbe ni bilo.

10Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep, s katerim je odločitev o stroških popravilo tako, da je zamenjalo v sodbi napačno postavljeni besedi tožeča in tožena stranka in sedaj izrek o stroških po temelju ustreza uspehu; tožnik je dolžan toženi stranki in stranskemu intervenientu 81,66 % njunih stroškov, slednja pa njemu 18,34 % njegovih stroškov. S tem je saniralo očitani napaki tudi glede na pritožbi tožene stranke in intervenienta na njeni strani.

11Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani pa nista utemeljeni.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je prenizko ocenilo tožnikovo nepremoženjsko škodo.

13Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca medicinske stroke, specialista kirurga travmatologa, ugotovilo, da je tožnik v nesreči utrpel politravmo, in sicer: zdrobljen zlom II. ledvenega vretenca, sklepni zdrobljeni zlom zgornjega dela desne golenice in mečnice, raztrganje sprednjega križnega ligamenta desnega kolena, zlom baze I. dlančnice kosti na levi roki, pretres možganov ter odrgnine na glavi in dlaneh in desni goleni. Po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb gre za poškodbe od II. do IV. stopnje (lahke, srednje hude in hude).

14Dejansko stanje glede obsega posledic je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Da naj bi tožnik imel že prej različne težave in da je treba upoštevati njegove starostne spremembe, je pavšalen očitek toženke, na katerega je sodišče prve stopnje konkretno odgovorilo v tč. 32 do 46 na str. 15 do 21 obrazložitve izpodbijane sodbe (glede degenerativnih sprememb na vratni in prsni hrbtenici, artroze kolenskega sklepa, glede strahu in posttravmatske stresne motnje in mešane depresivne anksiozne motnje), s čimer se toženka v pritožbi ne sooči; pri vseh navedenih škodnih postavkah je imelo sodišče prve stopnje pri svojem zaključku, da gre za posledico nesreče, oporo v mnenju izvedenca ustrezne stroke.

15Neutemeljeno pa tudi tožnik očita pomanjkljivo izvedbo dokaznega postopka zaradi zavrnitve nekaterih njegovih dokaznih predlogov. Potrebe po še enem izvedencu specialistu (ortopedu) ni bilo, sodišče je to pravilno ocenilo; izvedenec kirurg travmatolog, ki je delo opravil, bi sam najbolje vedel izpostaviti, da mu za kakšen odgovor na vprašanje sodišča manjka posebno strokovno znanje, pa tega ni storil. Tudi potrebo po tuji pomoči je sodišče lahko pravilno ugotovilo brez dodatno zaslišanih prič.

16Stranski intervenient na toženi strani neutemeljeno očita neuporabo pravil o prekluziji. Tožnik ni prepozno navedel bistvenih opredelilnih dejstev, ki se nanašajo na višino njegovega zahtevka, zato sodišče prve stopnje ni storilo napake, ko je ta dejstva upoštevalo in dopustilo, da jih tožnik dokazuje. Razlogi, ki jo sodišče prve stopnje navaja glede tega dela svoje odločitve, so v celoti pravilni in pojasnjeni v tč. 25 ter 26 na str. 11 in 12 sodbe, to je, da je tožnik sicer skopo, a dovolj določno že v tožbi in pred prvim narokom navedel, da ima duševne težave, ki jih je tudi opisal, predlagal pa je postavitev izvedenca, ki bi jih natančneje opredelil; tožnik ni strokovnjak, da bi si sam postavljal natančnejše diagnoze.

17Utemeljeno pa tožnik očita, da prisojena odškodnina v celoti ne ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), torej zlasti stopnji in trajanju tožničinih telesnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera; teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja ter tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine ni bila v zadostni meri upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za povzročene telesne bolečine.

18Tožnikovo nepremoženjsko škodo in odškodnino zanjo je treba umestiti med lažje, hude in katastrofalne škode ter odškodninami zanje. Tožnikova škoda je bila ocenjena na približno višino 44 neto povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kar je pod povprečjem takih primerov.²

19Tožnikova poškodba se lahko primerja z zadevami II Ips 59/98, II Ips 299/95, IIps 437/98, II Ips 116/96, II Ips 103/97, II Ips 681/95, I Ips 499/2000, II Ips 708/2008, čeprav je tako kompleksne poškodbe med seboj težko povsem vzporejati. Primer, ki ga sodišče prve stopnje navaja in ga v pritožbi izpostavlja toženkin stranski intervenient, je res hujši od tožnikovega, precej višja pa je tudi odškodnina, ki jo je tam prejel oškodovanec.

20Tožnikovo škodo je treba vsekakor oceniti v okviru povprečja podobno tako hudih poškodb, za kar se sklepno zavzema v svoji pritožbi tudi tožnik, to je na vrednost 58 neto povprečnih plač, kar pomeni, da je treba njeno oceno zvišati za 20.000 EUR, in sicer za 10.000 iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (iz 28.000 na 38.000 EUR), za 2.000 iz naslova prestanega strahu (iz 4.000 na 6.000 EUR), za 8.000 pa iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (iz 30.000 na 38.000 EUR). Tako zvišana bo pomenila ustrezno satisfakcijo za tožnika, ne bo pa šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

21Ugotovitve o tožnikovih telesnih bolečinah in nevšečnostih so natančno popisane v tč. 47 do 54, čemur pritožbe obrazloženo niti ne nasprotujejo. Vse navedene ugotovitve so oprte na strokovno mnenje izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki je korektno povzeto in nasprotni očitek ne drži; od navedenega naj se posebej izpostavi, da je tožnik kar tri tedne trpel zelo intenzivne telesne bolečine, kar 124 dni preživel v bolnišnici, bil kar šestkrat operiran, od tega petkrat v splošni anesteziji, trije posegi so bili izjemno zahtevni, rehabilitacija, med drugim tudi v URI Soča, pa je bila dolgotrajna in intenzivna. Pravična denarna odškodnina glede na primerljive primere je 38.000 EUR.

22Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik po kratkotrajni nezavesti ovedel in se takoj izjemno ustrašil, saj se je bal morebitnih posledic, bil je negiben, bal se je za življenje, ali da bo ostal hrom. Strah med zdravljenjem je bil zvezan s številnimi bolečinami in nevšečnostmi, zlasti kirurškimi posegi. Vse je natančneje popisano v tč. 57 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravična odškodnina za strah v celoti je 6.000 EUR.

23Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni prezrlo, da je bil tožnik že pred nesrečo upokojen in da ni iskal zaposlitve. Vendar pa je tožnik oviran v vseh življenjskih aktivnostih, gibljivost njegovih sklepov je omejena, težko dalj časa stoji, prenaša bremena, ne more več po nakupih, kositi trave, delati na polju, se ukvarjati z rekreacijo. Pri hoji mora uporabljati ortopedsko obuvalo in pohodne palice in tako lahko počasi naredi kvečjemu kilometer ali dva. V posledici nesreče ima prikrajšavo desne noge. Poleg tega ima posledice na psihičnem področju, kjer je sodišče s pomočjo izvedenca psihiatra ugotovilo rezidualne motnje, moreče podoživljanje nezgode, težave s koncentracijo in potrtost. Pravična denarna odškodnina glede na primerljive primere je 38.000 EUR.

24Glede na tožnikovo sokrivdo, je slednji upravičen do 30 % zneska povišane odškodnine za 20.000 EUR, kar je 6.000 EUR.

25Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo odškodnino tudi za stroške iz naslova potrebe po tuji pomoči. V 1. odst. 174. čl. OZ določa: Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.

26V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se tuja pomoč oceni v denarju, četudi jo poškodovanec prejme od nekoga, ki mu za to ne plača, ker gre za bližnjo osebo. Taka pomoč se ne obravnava kot običajna pomoč, saj je vezana na tožnikovo poškodbo. Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajna pomoč, tudi družinski člani niso dolžni opravljati brezplačno.³ Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca.⁴ Oškodovančeve škode nihče, niti zakonec in otroci, niso dolžni popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno.

27V takem primeru praviloma nikoli ne gre za strokovno pomoč zdravstveno in negovalno usposobljenega osebja, ampak za laično pomoč, ki se vrednoti po urni postavki za nekvalificirano malo delo. Ta se v sodni praksi večinoma giblje med 4 EUR do 6 EUR, v posameznem primeru pa je odvisna od trditev pravdnih strank o višini navedene urne postavke in o morebitnih drugih okoliščinah, ki vplivajo na presojo. Ker cene pomoči družinskih članov mnogokrat ni mogoče natančno ugotoviti, je pri določitvi urne postavke za ovrednotenje stroškov tuje pomoči dopustna uporaba pooblastila iz 216. čl. ZPP.⁵ Sodišče prve stopnje je urno postavko za tujo pomoč v zvezi z osnovnimi življenjskimi potrebami ocenilo na 5 EUR, za kmečka in gozdna opravila pa na 6 EUR, kar je v razponu, ki se priznava v sodni praksi. Drži, da so v posameznih primerih, ki jih tudi tožnik navaja v pritožbi, sodišča priznala tudi 6 do 8 EUR na uro, vendar zaradi navedenega sodba sodišča prve stopnje v tem delu še ni napačna ali nezakonita.

28Tudi obdobje, za katerega je sodišče odločilo, da je tožnik upravičen do plačila za tujo pomoč, ima oporo v izvedenskih mnenjih, in je razumno, ustrezno ocenjeno ter jasno in izčrpno obrazloženo v tč. 81 do 91, zato je treba pritožbene očitke, ki se zavzemajo za drugačno dobo, zavrniti.

29Pri povrnitvi premoženjske škode velja pravilo popolne odškodnine: po določbi 169. čl. OZ prisodi sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka ali opustitve. Vrhovno sodišče je že odločilo, da je stvar oškodovanca, ki trpi premoženjsko prikrajšanje v obliki stroškov za tujo pomoč, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Upravičen je do povrnitve vseh objektivno potrebnih stroškov (ne le tistih, ki so nujni oziroma potrebni za zagotovitev osnovne eksistence), ki jih sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki so potrebni za ohranitev prejšnjega premoženjskega stanja.⁶ Nasprotne pritožbene očitke stranskega intervenienta na strani tožene stranke, češ da vsi stroški zdravljenja niso bili nujni, samo koristni, je zato treba zavrniti.

30Tudi v primeru, da bi tožnik uveljavljal upravičenja iz zdravstvenega zavarovanja, bi v končni posledici povzročena škoda bremenila toženko (na podlagi regresne pravice ZZZS). Ugovor oz. pritožbeni očitek stranskega intervenienta na toženi strani, da so določene zdravstvene storitve (fizioterapije) krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi bil lahko relevanten le, če bi pritožnik zatrjeval (in dokazal), da predmetno plačilo stroškov zanjo predstavlja dvojno plačilo (torej, da bi šlo za stroške, ki so bili predhodno že kriti iz zdravstvenega zavarovanja).⁷

31Glede izgube zaslužka je sodišče prve stopnje na pravilnih materialnopravnih izhodiščih dovolj prepričljivo ocenilo, da kljub temu, da je bil tožnik pred nezgodo brezposeln, mu je škoda nastala tudi na tem področju. Po normalnem teku stvari bi brez nesreče bolj verjetno kot ne uspel pridobiti zaposlitev vsaj po prekvalifikaciji, česar pa zaradi fizičnih omejitev kot posledica nesreče ni več mogel. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo natančne in izčrpne razloge v tč. 92 do 102 na str. 40 do 45, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje oz. se nanje v izogib golemu ponavljanju sklicuje. Toženka in njen stranski intervenient se z njimi v pritožbah ne soočita, intervenient le nerazumljivo oz. neutemeljeno navede, da naj bi se tožnik tako in tako preživljal z delom na kmetiji, ker je iz tega naslova dobil pravico do nadomestila za tujo pomoč. Slednje ne drži oz. se v ničemer ne izključuje.

32Glede obresti je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj tečejo po izteku 14 dnevnega izpolnitvenega roka po 299. čl. OZ in ne od poteka 3 mesecev po vloženem zahtevku po 20.a čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Stranski intervenient, ki očita napačno določitev teka zamudnih obresti, se s tem ne sooči, zato ga je treba ponovno usmeriti na te razloge (tč. 109. obrazložitve izpodbijane sodbe); Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 93/95, v kateri je VS RS presojalo obe možni stališči in pritrdilo razlagi o krajšem roku za začetek teka zamudnih obresti, ki je določen v 20.a čl. ZOZP. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu pravilna.

33Glede rente je odločitev sodišča prve stopnje tudi pravilna in podprta s pravilnimi ter jasnimi in celovitimi, prepričljivimi razlogi (glej tč. 106 na str. 46). Rentni zahtevek iz naslova tuje pomoči je zastaral, saj ga je tožnik podal šele leta 2022, čeprav je že ves čas postopka trdil, da bo pomoč stalno potreboval, torej je za škodo te vrste že vedel. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 352. čl. OZ, po katerem odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za povzročitelja.

34Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine ustrezno zvišalo (za 6.000 EUR). V preostalem delu je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani, in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, ker sicer pritožbeni očitki niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene druge kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

35Sprememba izpodbijane sodbe v smeri zvišanja odškodnine je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, pri čemer tožnik tudi utemeljeno opozarja, da je posebej treba upoštevati tudi uspeh po temelju, ki je terjal precej obravnavanja. Pravdni uspeh tožnika znaša po višini skupaj približno 23 %, po temelju pa 30 %, mediana je torej 26,5 %. V tem obsegu je upravičen do povračila svojih stroškov, 73,5 % stroškov pa je dolžan povrniti toženki in stranskemu intervenientu na toženi strani.

36Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP in 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel sicer z manjšim delom, toženka in njen stranki intervenient pa nista uspela, zato naj svoje pritožbene stroške nosijo pritožniki sami.

¹ Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
² Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 16-17 in 762.
³ Prim. VSRS II Ips 251/2014.
⁴ Prim. VSRS II Ips 13/2022.
⁵ Prim. sodbe VSRS II Ips 322/2009, II Ips 129/2012 in II Ips 253/2018 ter odločbi VSL II Cp 2453/2017 in I Cp 1627/2018, II Cp 1335/2018 in druge.
⁶ VSRS II Ips 67/2022 in tam navedene zadeve v op. 16.
⁷ Prim. VSL Sodba II Cp 1335/2018.