VSRS Sklep II DoR 98/2024

I. Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru kršena pojasnilna dolžnost glede tveganj operacije.

II. V preostalem delu se predlog za dopustitev revizije zavrže.

1Tožnica je v (ponovljenem) postopku od Splošne bolnišnice Celje in Zavarovalnice Sava zahtevala solidarno plačilo odškodnine ter mesečne rente zaradi medicinske napake in pomanjkljivo izpolnjene pojasnilne dolžnosti v zvezi z operativno odstranitvijo povečane maternice.

2Iz naslova nematerialne škode je tožnica zahtevala plačilo 83.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od julija 2015 dalje, materialno škodo po različnih postavkah v skupni višini 6.680,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo mesečne rente v znesku 108,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je bila v prvotnem postopku na prvi stopnji v celoti neuspešna, pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo, v ponovljenem postopku pa ji je bilo delno ugodeno in sicer za nematerialno škodo zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti v zvezi s tveganjem za inkontinenco v višini 28.475 EUR. Ta sodba je bila na pritožbeni stopnji potrjena.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije glede sledečih vprašanj:

"1. Ali sta sodišči ne/pravilno uporabili pravila o prekluziji, ko pri razsojanju nista upoštevali tožničinih trditev, da je do prerezanja sečevoda in mehurja prišlo nedopustno zaradi preutrujenosti operaterja?

2Ali sta sodišči ne/pravilno uporabili pravila o prekluziji, ko pri razsojanju nista upoštevali tožničine naknadne konkretizacije navedb o kršitvi pojasnilne dolžnosti s tem, da operater tožnice pred operacijo ni seznanil o tem, da obstaja namesto operacije tudi možnost zdravljenja z zdravili, ki preprečijo potrebnost operacije; in ko nista upoštevali po tožnici predloženih dokazov o teh načinih zdravljenja in zdravilih ter izpovedi izvedenke ginekologinje, ki je te navedbe tožnice potrdila?

3Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo in postopkovna določila o dolžni skrbnosti dokazne ocene, ko sta zaključili, da ni podana zdravniška napaka?

4Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je drugotožena stranka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost do tožnice (glede pojasnila diagnoze, terapevtskega pojasnila in pojasnila tveganj)?

5Ali sta sodišči kršili pravila pravdnega postopka glede skrbnosti presoje dokazov o obsegu imaterialne škode ter napačno uporabili materialno pravo glede presoje kaj je pravnorelevantna škoda, ko sta presodili, de je to le inkontinenca, ne pa tudi delovna invalidnost tožnice, njena nezmožnost za opravljanje del na kmetiji, pripogibanje, sklanjanje, prenašanje bremen, prikrajšanje na spolnem področju in težave na psihičnem področju?

6Ali sta sodišči kršili pravila pravdnega postopka glede ustrezne obrazloženosti sodb in prepovedi nasprotij v razlogih teh in nasprotja med tem, kar se v razlogih sodb navaja o vsebini listin v spisu in vsebino teh, ko sta razlogovali, da naj bi v izvedenskem mnenju invalidske komisije ZPIZ z dne 13. 1. 2015 ne bilo zapisano, da je vzrok, ki vpliva na delovno zmožnost, inkontinenca, čeprav je to v tem izvedenskem mnenju večkrat zapisano, med drugim je tudi v točki 8. diagnoze zapisano: "Bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost; stanje po op. zaprtju vezikovaginalne fistule, stanje po histerktomiji, stresna urinska inkontinenca"?

7Ali sta sodišči kršili dolžnost materialnega procesnega vodstva glede konkretizacije navedb o pojasnilni dolžnosti operaterja glede možnih metod zdravljenja?

8Ali sta sodišči kršili dolžnost materialnega procesnega vodstva glede konkretizacije navedb o nedopustni preutrujenosti operaterja in vzročni zvezi med to preutrujenostjo in prerezanjem sečevoda in mehurja?

9Ali sta sodišči kršili dolžnost materialnega procesnega vodstva glede po njiju tožnici podanega očitka v sodbah, da tožnica ni pojasnila v čem naj bi bil vpliv inkontinence na njeno invalidnost?

10Ali je pravilna presoja sodišč, da tožnici po temelju pripada odškodnina le za posledico inkontinence?

11Ali je pravilna presoja pravične višine odškodnine za nepremoženjsko škodo?

12Ali je pravilna presoja, da tožnica ni upravičena do:

‒ odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine zaradi neugodnosti prvega in vseh nadaljnjih operativnih posegov,

‒ odškodnine za primarni in sekundarni strah ob in po prvem in ob in po vseh naslednjih izvedenih operativnih in drugih medicinskih posegih,

‒ odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tudi zaradi nezmožnosti težjih del in dviganja bremen, nezmožnosti pripogibanja, sklanjanja, daljšega sedenja, stanja, kroničnih bolečin v trebuhu, križu, nezmožnosti delati doma na kmetiji, izgube delovne zmožnosti za svoje delo v službi v polnem delovnem času, prizadetosti na spolnem področju, za nastalo depresivno anksiozno motnjo),

‒ odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti,

‒ odškodnine za stroške zdravljenja,

‒ odškodnine za premoženjsko škodo, to je izgubo dohodka in rento s pripadki."

4Predlog v pretežnem delu ni popoln. V manjšem delu pa pogoje za vsebinsko obravnavo izpolnjuje ter je tudi utemeljen.

5Drugo ime za sistem dopuščene revizije, ki se je uveljavil tudi v kontinentalni Evropi, je sistem filtriranja. Njegovo bistvo je, da je dostop do Vrhovnega sodišča izrazito širok v prvi fazi odločanja. Predlog za dopustitev revizije je namreč mogoče vložiti v bistveno širšem spektru sodnih zadev, kot je bilo mogoče vložiti revizijo v sistemu, ko je bila ta dovoljena po drugih, z zakonom predvidenih merilih (vrednost spora, vrsta spora itd.). Bistveno za sistem je, da je nato v drugo fazo, v kateri se kontradiktorno in vsebinsko odloča, dopuščen le razmeroma majhen delež zadev.¹ Merilo za dopustitev je v prvi vrsti varstvo javnega interesa². Na ta način Vrhovno sodišče lahko uresničuje svojo osrednjo ustavno vlogo najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava)), skrbi za razvoj prava prek sodne prakse in za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih)

6Na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

7Da nalogo, opisano v 5. točki, sploh lahko uresniči, morata biti poleg pogoja obvladljivega (majhnega) števila revizijskih zadev, izpolnjena še dva pogoja. Oba služita hitrosti prve, triažne faze. Prvi je, da je sklep o (ne)dopustitvi formularen³. O tem, da je to ustavno dopustno in celo nujno, se je izreklo tudi Ustavno sodišče⁴. Drugi pogoj je, da je sam predlog zasnovan kratko, jedrnato in pravno kvalitetno. To namreč šele omogoča hitro preliminarno obravnavo v prvi dopustitveni fazi. Te zahteve so zato v 367b. členu ZPP, zlasti njegovem četrtem odstavku, povzdignjene v formalno zahtevo⁵.

8Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo,⁶ da je prav konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev v predlogu pa se mora nanj tudi problemsko osredotočati v luči konkretnega primera. Šele tako popoln predlog nato omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni red in sodno prakso. Navedene zahteve, ki so do strank stroge, niso namenjene same sebi, marveč je njihovo spoštovanje nujno za zagotovitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča. Stroga zakonska zahteva po drugi strani ni nepremostljiva niti ne težko premostljiva, saj ZPP za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem (vključno s postopkom za dopustitev revizije) predpisuje obvezno zastopanje po odvetniku⁷ in odvetnikom ta naloga ne bi smela biti nerešljiva.⁸

9Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da predlog tem zahtevam zadosti le v manjšem delu, in sicer v tistem, ki zadeva vprašanje, glede katerega je sodišče revizijo dopustilo. Problem obsega pojasnilne dolžnosti v potencialno dvofaznih medicinskih (operacijskih) posegih, kakršen je bil izveden v obravnavani zadevi, je mogoče razmeroma hitro in jasno izluščiti iz sicer težko preglednega besedila. Ob tem Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v I. točki izreka, podani. Zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

10V preostalem delu pa obravnavan predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje pogojev za vsebinsko obravnavo, ki jih določa četrti odstavek 367.b člena ZPP,. Obravnava takšnih predlogov bi v nasprotju z ureditvijo dopuščene revizije nesorazmerno obremenjevala Vrhovno sodišče ter onemogočala, da bi uresničevalo svojo nalogo po prvem odstavku 127. člena Ustave.

11Obravnavani predlog je dolg kar 35 strani, s številnimi opombami v drobnem tisku, zaradi česar je besedilo v resnici še daljše, predlogu tožnica dodaja še obsežno količino prilog, zapisnike narokov mestoma tudi skenira in vključuje v obrazložitev. Predlagana je dopustitev dvanajstih revizijskih vprašanj, ki jih tožnica zastavi šele ob koncu obrazložitve predloga in jih z obrazložitvijo sploh ne poveže v celoti. Slednja je sestavljena iz več sklopov, ki se medsebojno prekrivajo in Vrhovnemu sodišču še dodatno otežijo razbrati relevantne pravne argumente, ki bi utemeljevali dopustitev še katerega od preostalih vprašanj.

12Tako dolg in nepregleden predlog za dopustitev revizije ne ustreza zahtevi jedrnatosti. Tožnica skoraj brez izjeme polemizira z odločitvami obeh sodišč hkrati in pri tem ignorira, da se predlog za dopustitev revizije vlaga zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Tožnica v predlogu med drugim izpostavi, da je podala šest gosto tipkanih strani podrobno obrazloženih pritožbenih razlogov glede nedopustnosti stališča o prekluziji, pa je na njih sodišče druge stopnje odgovorilo na manj kot pol strani. Kakovost obrazložitve se ne more odražati zgolj v njeni obsežnosti, ravno vloženi predlog priča o nasprotnem, predvsem pa se standard obrazloženosti drugostopenjskih odločb razlikuje od tistega, ki velja za prvostopenjske odločbe. Tožnica v uvodnem delu predloga celo poudari, da segment, ki ni predviden kot sestavni del predloga za dopustitev revizije, vseeno vključuje v obrazložitev, saj želi pojasniti zakaj se je odločila, da ne bo izpodbijala zatrjevane nezakonite odločitev sodišča prve stopnje o neizločitvi sodne izvedenke. Gre za povsem odvečno pojasnjevanje teka postopka oz. opravičevanje odločitev (pooblaščenca) tožnice, ki v predlog za dopustitev revizije pač ne sodijo. Obrazložitev predloga je tako kolaž očitkov napačne uporabe materialnega prava ter kršitev postopka, ki niso opisani natančno in konkretno, marveč se medsebojno prepletajo do te mere, da ni jasno, katero sodišče in na kateri točki naj bi jih sploh zagrešilo. Obsežno sklicevanje na odločbe Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice daje le površinski vtis podkrepitve stališč iz obrazložitve predloga, saj so citirane odločbe v veliki meri le splošne narave in se ne prilegajo konkretnemu položaju oziroma si jih tožnica napačno, celo zavajajoče razlaga.

13Vrhovno sodišče je zato ocenilo, da tožničin predlog za dopustitev revizije v delu, v katerem ga ni dopustilo, ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in zato izreka v ta namen predvideno sankcijo iz šestega odstavka 367.b člena ZPP.

14Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej: M. Bobek, Quantity or Quality?, Reassessing the Role of Supreme Jurisdictions in Central Europe, The American Journal of Comparative Law 1, 2009, str. 33-66.
² Več: J. Zobec, Od individualnega do javnega (precedenčnega) namena Vrhovnega sodišča, Podjetje in delo, št. 6-7/2015, str. 919937.
³ A. Galič, Ali mora biti sklep Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije obrazložen, Podjetje in delo, št. 6-7/2015, str. 950-969.
⁴ Sklep US RS U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011.
⁵ Zakonsko besedilo se glasi (poudarki VS RS): " V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse."
⁶ Prim. sklep Vrhovnega sodišča II DoR 341/2019, II DoR 382/2019, II DoR 191/2020, II DoR 503/2023, II DoR 154/2024 in številne druge.
⁷ Stranka se lahko v skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZPP sama zastopa le, če ima opravljen pravniški državni izpit; pooblaščenca pa si lahko izbere le med odvetniki.
⁸ Tako Vrhovno sodišče v sklepih II DoR 189/2017, II DoR 185/2022, II DoR 503/2023 in II DoR 141/2024.