VSM Sklep II Kp 4856/2016

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 4856/2016 z dne 22. 3. 2024 na podlagi prvega odstavka 283. člena v zvezi s prvim odstavkom 399. člena in prvim odstavkom 403. člena ter drugim odstavkom 375. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot nedovoljeno zavrglo pritožbo obdolženega A. A., vloženo po odvetniški pisarni A. & partnerji d.o.o., zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 4856/2016 z dne 19. 9. 2023. Sklep temelji na ugotovitvi, da pritožba obdolženca zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo o ugovoru zoper obtožnico, ni dovoljena.

2Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca. V pritožbi navajajo, da ima obdolženec pravico do pritožbe zoper sklep senata sodišča prve stopnje, ki je zavrnil njegov ugovor zoper obtožnico, saj mu jo jamči 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 4856/2016 z dne 19. 9. 2023 ugodi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba navaja, da je napadeni sklep nepravilen, nezakonit in protiustaven ter da sodišče prve stopnje v njem govori o pogojih za vložitev ustavne pritožbe, pritožnik pa je vložil pritožbo kot redno pravno sredstvo. Sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča Up-34/96 ne more biti argument za zavrženje pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo, da je procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) glede sklepa o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico izpolnjena šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper sodbo oziroma drugo odločbo, s katero se kazenski postopek konča in v njej Ustavno sodišče opredeljuje pogoje za vložitev ustavne pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS, ni pa se ukvarjalo z ustavnopravnim vprašanjem, kot ga je obdolženec zastavil v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico, torej ali je ali ni v skladu z načelom enakosti pred zakonom ureditev v ZKP, ki tožilcu daje pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper obtožnico, ne daje pa je obdolžencu, in ali ima takšna neenakost za posledico kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter posledično kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave in pravice do obrambe. Do tega se sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ni opredelilo. Pritožba se tudi ne strinja s postopanjem sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu, da bi postopek zaradi neustavnosti prvega odstavka 283. člena ZKP, ki obdolžencu ne dovoljuje pritožbe zoper sklep, s katerim je njegov ugovor zoper obtožnico zavrnjen, prekinilo in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem. Navedeni člen ni v skladu z drugim odstavkom 14. člena Ustave, to neskladnost pa je mogoče odpraviti samo z razlago prvega odstavka 283. člena ZKP skupaj z določbo 25. člena Ustave, kar pomeni, da je potrebno obdolžencu dati možnost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper obtožnico. Do kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki ima v postopkih pred sodišči izpeljavo v 22. členu Ustave, posledično pa tudi do kršitve pravice iz 25. člena Ustave, se sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ni opredelilo in je s tem prikrajšalo pritožnika za pravico do odgovora, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje pomen obtožnice in njene dopustnosti za položaj obdolženca in navaja, da sta obtožnica in ugovor zoper obtožnico predmet presoje senata, na podlagi katere mora ta ugotoviti, ali je tožilec predložil zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, pri čemer mora senat presoditi navedbe obeh strank, da je preizkus obtožnice na podlagi ugovora samostojen postopek oziroma gre za sodno kontrolo nad aktom tožilca, ki pomeni oceno o tem, ali se bo kazenski postopek zoper posameznika lahko nadaljeval ali ne in da obdolženec zoper to oceno sodišča prve stopnje nima pritožbe, čeprav od nje ni odvisno le nadaljevanje kazenskega postopka, temveč lahko že sama obtožnica moralno stigmatizira obdolženca, lahko pa ima tudi pravne posledice za njegov obči državljanski status, ki lahko izhajajo že iz same obtožnice, in to kljub ustavno postavljeni domnevi nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Ob tem poudarja, da iz 25. člena Ustave izhaja dolžnost zakonodajalca, da zoper vsako odločbo sodišča ali drugih državnih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katero ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, predvidi pritožbo kot redno pravno sredstvo, ki naj zagotovi instančno odločanje in s tem učinkovito varovanje pravic oziroma pravnih interesov prizadetih oseb, ter da je lahko pritožba, ker gre za specifično ustavno pravico, z zakonom izključena, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, ob spoštovanju načela sorazmernosti, in če je zagotovljeno drugo po svojih pravnih učinkih primerljivo pravno sredstvo. Drugo pravno sredstvo v smislu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pa lahko nadomesti pritožbo le pod pogojem, da se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, kot ga zagotavlja ta človekova pravica - to je, da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito, kot bi bila pritožba, in da če je takšno pravno sredstvo zagotovljeno, izključitev pritožbe ne pomeni posega v 25. člen Ustave. Ureditev iz prvega odstavka 283. člena ZKP po oceni pritožbe zato ne prestane tako imenovanega testa legitimnosti in tako imenovanega strogega testa sorazmernosti, saj zoper odločitev senata sodišča prve stopnje, ko ugovor obdolženca zoper obtožnico zavrne, ni pravnega sredstva, ki bi bilo po učinkih primerljivo s pritožbo zoper njega. Ob tem tudi ni videti razumnega razloga, zaradi katerega prvi odstavek 283. člena ZKP tožilcu (in oškodovancu) v enakem položaju pritožbo dopušča, ne dopušča pa je obdolžencu, ob tem ko je namen kontrole obtožnice preprečiti škodljive posledice zanj. Pritožba povzema obrazložitve odločb Ustavnega sodišča U-I-165/17 z dne 1. 12. 2017 in U-I-380/98 z dne 20. 6. 2002 ter druge, na podlagi katerih zaključuje, da je potrebno določbo 283. člena ZKP razlagati skupaj s 25. členom Ustave in zato dati obdolžencu pravico do pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico, v sklepu o zavrnitvi ugovora obdolženca zoper obtožnico pa bi bilo treba obdolženca izrecno poučiti o njegovi pravici do pritožbe. Ustava v 125. členu določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon, in kadar so predmet sodnega varstva človekove pravice, takšna dolžnost (vezanost) sodnikov izhaja tudi iz četrtega odstavka 15. člena Ustave, določbo prvega odstavka 283. člena ZKP, ko se nanaša na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora obdolženca zoper obtožnico, pa je mogoče razlagati samo tako, da je treba obdolžencu zagotoviti pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim je bil njegov ugovor zoper obtožnico zavrnjen. Pritožba pritožbenemu sodišču predlaga, da ravna po 156. členu Ustave in iz navedenih razlogov zahteva presojo ustavnosti prvega odstavka 283. člena ZKP ter začne postopek pred Ustavnim sodiščem.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sklepu ustrezno obrazložilo, zakaj navedene ureditve ne razume kot ustavno neskladne in zato mu pritožba neutemeljeno očita, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pojasnilo je, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, da je po prvem odstavku 283. člena ZKP pritožba obdolženca zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico izključena, ker lahko obdolženec na glavni obravnavi ponovi vse navedbe, ki so bile navedene v ugovornem postopku, in ker torej zavrnitev ugovora zoper obtožnico pomeni nadaljevanje postopka z glavno obravnavo in sodbo ter pravnimi sredstvi in je zagotovljena instančnost odločanja. Po vloženem ugovoru zoper obtožnico sodišče prve stopnje presodi utemeljenost ugovornih navedb in odloči o nadaljnji usodi obtožnice s sklepom, ki ga izda, pritožba pa ocenjuje, da bi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki ugovor zavrne, morala biti dopuščena pritožba, o kateri bi odločalo pritožbeno sodišče. Prav iz razloga, ki ga navaja sodišče prve stopnje v napadenem sklepu, ker v primeru zavrnitve ugovora zoper obtožnico ne gre za meritorno odločitev o obtožnem aktu, in ker lahko obdolženec na glavni obravnavi ponovi vse, s čimer ni uspel v ugovornem postopku, zakonska rešitev, da se obdolženec ne more pritožiti zoper tak sklep, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni problematična¹. Dejstvo, da je obdolženec v kazenskem postopku in da se njegove navedbe glede očitka državnega tožilca v obtožbi in tudi navedbe slednjega presojajo na glavni obravnavi, je posledica pravnomočne obtožnice, takšna ureditev pa po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu ne odvzema pravice do enakosti orožij, kot jo ima državni tožilec. Ureditev, da se zoper odločbo iz 277. in 278. člena ZKP lahko pritožita tožilec in oškodovanec, medtem ko zoper druge odločbe, ki jih izda senat v zvezi z ugovorom zoper obtožnico, ni pritožbe, je smiselna zaradi usode nadaljnjega postopka, saj se zoper odločitev sodišča lahko pritožita tožilec in oškodovanec zato, ker se postopek na prvi stopnji s takšno odločitvijo zaključi, medtem ko zavrnitev ugovora zoper obtožnico pomeni, da se bo kazenski postopek nadaljeval in bodo navedbe strank predmet pretresa na glavni obravnavi, v nadaljevanju pa bo sprejeta meritorna odločitev. Zakonska ureditev, ki ne ureja možnosti pritožbe obdolženca zoper sklep, s katerim je njegov ugovor zoper obtožnico zavrnjen, po oceni pritožbenega sodišča zato ni protiustavna in obdolženec v njem ni prikrajšan za svoje pravice. Državni tožilec ima v primerih iz prvega odstavka 283. člena ZKP pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker postopka v primeru, če ne vloži pritožbe, ni in tako ne more več utemeljevati obtožbe, medtem ko lahko obdolženec svoje navedbe v nadaljnjem postopku ponovi in utemeljuje ter so lahko tudi predmet presoje instančnega sodišča, če zoper obsodilno sodbo vloži pritožbo.

6Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pritožbo obdolženčevih zagovornikov utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno. Ker je napadeni sklep pravilen in zakonit, torej ker je pritožba obdolženčevih zagovornikov nedovoljena, se pritožbeno sodišče do navedb pritožbe glede vročanja pisanj obdolžencu ni opredeljevalo.

7Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

8Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila sodne takse, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe po tarifni številki 74013 Takse tarife Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

¹ Tako tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2004, str. 694.