VSM Sodba II Kp 6035/2023

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi določeno varstveno nadzorstvo ne izreče.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 6035/2023 z dne 3. 1. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Ob pogojni obsodbi je obdolžencu v skladu s 63. členom v zvezi s 64. členom KZ-1, za čas preizkusne dobe dveh let, izreklo ukrep varstvenega nadzorstva, ki ga izvršuje Probacijska enota Celje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona, podredno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določil ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu varstvenega nadzorstva ne izreče.

3Pritožba je utemeljena.

4Bistvo pritožbe je v tem, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko obdolžencu ni izreklo pogojne obsodbe, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, temveč pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom. Nadalje zagovornica navaja tudi, da ni bilo zakonskih pogojev za izrek tega obveznega varnostnega ukrepa, saj se obdolžencu ne očita neprištevnost ali bistveno zmanjšana prištevnost. Podredno uveljavlja še zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam oškodovanke, ki niso bile potrjene s strani Centra za socialno delo Koroška.

5S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje izreklo drugo sankcijo kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, zagovornica utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP. Iz sporazuma o priznanju krivde št. KT 3132/2023 z dne 20. 9. 2023, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na predobravnavnem naroku 25. 10. 2023 namreč izhaja, da se državna tožilka in obdolženec o tem, da bi se obdolžencu izrekla pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom v skladu s 63. členom KZ-1 v zvezi s 64. členom KZ-1, nista sporazumela. Predlog za takšno vrsto opozorilne sankcije je podala državna tožilka šele na naroku za izrek kazenske sankcije, čemur je sodišče prve stopnje premalo kritično sledilo. Sporazum o priznanju krivde je namreč dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem priznal, pri čemer je njegov temeljni namen zagotoviti večjo učinkovitost kazenskega postopka. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, ki je v njem dogovorjena in njegovih sestavin ne sme spreminjati. Preden sodišče sporazum sprejme, presodi zakonitost kazenske sankcije, torej če je sankcija dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, pri tem pa nima pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma.¹ Drugačne sankcije od dogovorjene višine glavne in stranske sankcije sodišče ne more izreči.²

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet sporazuma o priznanju krivde, saj je s tem, ko je izreklo pritožbeno problematizirano pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, izreklo drugo, in sicer strožjo kazensko sankcijo,³ ki s sporazumom ni bila dogovorjena. Četudi je državna tožilka navedeno sankcijo na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, je s tem podala predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Ker je sodišče prve stopnje samo poseglo v sporazum o priznanju krivde, ko je določilo drugačno sankcijo od dogovorjene, je s tem nepravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 450. č člena ZKP in je zato podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena.⁴

7Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče, ki sicer ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo kakšnih kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbi ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določeno varstveno nadzorstvo za čas 2 let od pravnomočne sodbe, ne izreče.

8Ob ugotovljeni relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ki je imela za posledico spremembo izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

9Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bila izpodbijana sodba spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015.
² K. Bergant et al.; Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 263.
³ Tako tudi V. V. Kokol et al.; Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 822.
⁴ Tako tudi K. Bergant in S. Gril et al.; Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 283.