VSC Sodba Cp 329/2023

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 14.325,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.191,00 EUR od 22. 12. 2017 dalje in od 134,98 EUR od 16. 1. 2018 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od 47.091,00 EUR od 6. 7. 2017 do 21. 12. 2017;

v presežku za 15.783,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.750,00 EUR od 22. 12. 2017 dalje do plačila in od 33,74 EUR od 16. 1. 2018 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od 15.750,00 EUR od 6. 7. 2017 do 21. 12. 2017, se tožbeni zahtevek še zavrne;

- v III. točki izreka pa tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni plačati 888,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva od vročitve sodbe dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 121,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnika) in toženi stranki naložilo v roku 15 dni plačati tožeči stranki 30.109,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.941,00 od 22. 12. 2017 dalje do plačila in od 168,72 EUR od 16. 1. 2018 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od 62.841,00 EUR od 6. 7. 2017 do 21. 12. 2017 (I. točka izreka). V presežku glede še zahtevanih 32.215,24 EUR s pripadki in glede zakonskih zamudnih obresti od 168,72 EUR od 6. 7. 2017 do 15. 1. 2018 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožeči stranki plačati 1.264,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se v ugodilnem delu ter stroškovni odločitvi (točki I in III izreka) tožena stranka (pritožnica) pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih napačna. Izpostavlja, da je uveljavljala soprispevek tožnika v 40 % in sicer, ker je tožnik prisedel k vinjenemu vozniku in ker ni bil pripasan z varnostnim pasom. Zaključek, da je tožnik zgolj s 25 % soprispeval k nastanku škodnega dogodka, ker je prisedel k vinjenemu vozniku, je zmoten. Pri ugotavljanju dejstev v zvezi s soprispevkom tožnika je sodišče prve stopnje zagrešilo več kršitev ZPP in tako tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in na napačno ugotovljeno dejansko stanje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Meni, da je sodišče prenizko odmerilo soprispevek zaradi priseda k vinjenemu vozniku. Poudarja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnik dobro vedel, da je voznik zaužil večjo količino alkohola in da ne bi smel sesti za volan, da je bil mlad voznik, za katerega velja, da pred vožnjo sploh ne bi smel uživati alkohola, tožnik pa je z voznikom in ostalima potnikoma ves dan popival. Soprispevek tožnika, ker je prisedel k vinjenemu vozniku, bi moral biti opredeljen v višini 30 %. Zaključek sodišča, da tožniku ni moč očitati soprispevka, ker ni bil pripasan z varnostnim pasom, je protispisen oziroma sprejet na pomanjkljivi, nenatančni in nedosledni ter premalo skrbni presoji izvedenih dokazov in je tako posledično v nasprotju z 8. členom ZPP, navedena kršitev pa je pripeljala do nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja, na napačno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. V pritožbi povzema razloge ter zaključke sodišča prve stopnje v 13. točki obrazložitve ter navaja, da je pravno zmoten zaključek, da tožniku ni moč pripisati soprispevka, ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Navaja, da je izvedenec cestnoprometne stroke odgovoril, da iz rezultatov analiz dinamike gibanja potnika pri trku, podanih v poglavju 3.4.5. Dinamika gibanja potnika na zadnjem levem sedežu OA v primeru, ko je potnik pravilno pripet z varnostnim pasom ter ko potnik ni pripet z varnostnim pasom, lahko oceni, da bi potnik, če bi bil pravilno pripet z varnostnim pasom, ostal v vozilu. Tudi sam izračun sil, ki delujejo na pripetega in na nepripetega potnika in izhajajo iz izvedenskega mnenja, je po mnenju tožene stranke dovolj pomenljiv. Po mnenju izvedenca je mnogo večja verjetnost poškodbe za potnika, če pade iz vozila, saj pri tem nekontrolirano izleti iz vozila ter s hitrostjo naleti na trde in ostre dele v okolici. Izvedenec je po vpogledu fotografije poškodovanega osebnega avtomobila ob upoštevanju poškodb na vozilu pojasnil, v kakšnem stanju je bil zadnji del vozila po nesreči, predvsem na mestu, kjer je zadaj sedel tožnik in pojasnil, kako bi tožnik prestal nesrečo, če bi ostal na svojem sedežu in sicer, da je zadnji sedež z naslonjalom za glavo nedeformiran in bi tako lahko v primeru, če bi bil potnik pravilno pripet, pri trku nudil ustrezno podporo, da je zadnji levi stebriček C še vedno nudil dovolj opore in odmika od strehe avtomobila, tako da glava potnika v primeru, če bi bil pravilno pripet, ne bi kritično prišla v stik s streho avtomobila; zaradi deformacije voznikovega sedeža oziroma njegovega pomika nazaj v prostor sopotnika na zadnjem levem sedežu, pa je izvedenec lahko podal le mnenje, da zaradi premalo podatkov na strani voznikovega sedeža oziroma ker ni jasno, zakaj, kje in na kakšen način je prišlo do porušitve sedeža, ne more zagotovo trditi, ali bi pomik vozila s sedežem v prostor tožnika lahko povzročil poškodbo tožnika. Izvedenec je zapisal, da lahko poda le mnenje, da je sedež zmanjšal (lahko bistveno) kinetično energijo (hitrost) voznika, ne more pa podati časovnega poteka in tudi ne velikosti energije (hitrosti), s katero se je voznik skupaj s sedežem pomikal v prostor sopotnika na zadnjem levem sedežu. Sedež s svojo nosilno strukturo mora biti namreč zasnovan in tudi preizkušen, da zadosti določilom standarda ..., ki ga v nadaljevanju tudi opiše. Pritožnica navaja, da bi pomik voznikovega sedeža dodatno zaščitil potnika zadaj (tožnika), saj bi s pomikom nazaj potnika zadaj le dodatno fiksiral v sedež, kjer bi sedel, če bi bil pripet z varnostnim pasom. Sedež voznika bi tožniku nudil oporo in ga zaščitil pred delci, ki so leteli po vozilu. Izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke v svojem mnenju podal zaključek, da bi tožnik, v kolikor bi bil pripasan z varnostnim pasom, ostal v vozilu in bi utrpel bistveno le lažje poškodbe ali v najslabšem primeru le hude telesne poškodbe, predvsem bi bilo bistveno manj verjetno, da bi utrpel pomembnejšo poškodbo glave ali prsnega koša, saj je glede na fotografije vozila notranji prostor sopotnika za vozilom manj deformiran. Tožena stranka navaja, da tako iz mnenja izvedenca medicinske stroke kot tudi izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da je precej večja verjetnost, da bi tožnik utrpel manjši obseg poškodb, če bi bil pripet. Ne glede na to, da po mnenju sodišča objektivno ni moč ugotoviti tega dejstva, je v konkretnem primeru potrebno upoštevati nesporno izkazano večjo verjetnost, kar je dopustno tudi v pravdnem postopku. Pritožnica tako meni, da bi na podlagi izvedenih dokazov sodišče moralo tožniku pripisati tudi soprispevek, ker ni bil pripasan z varnostnim pasom. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Povzema, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 93.000,00 EUR, kar predstavlja približno 65 povprečnih mesečnih neto plač, od tega za telesne bolečine 40.000,00 EUR (28 plač), za strah 5.0o0,00 EUR (3,5 plače), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 45.000,00 EUR (31,5 povprečne neto plače) in zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti 3.000,00 EUR (2 povprečni neto plači). Tako prisojena odškodnina po navedbi pritožbe ne ustreza načelu individualizacije višine odškodnine in načelu objektivne pogojenosti odškodnine. Navaja, da izpodbija odločitev o obsegu ugotovljene škode po vseh postavkah, še posebej za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je ta odmerjena bistveno previsoko glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki jo je podal izvedenec v mnenju, enako kot za ostale oblike nepremoženjske škode. V podkrepitev pritožbenih navedb o previsoko odmerjeni odškodnini izpostavlja primere iz sodne prakse: sklep VS RS II Dor 319/2020, sodbo VS RS II Ips 794/2006, sodbo II Ips 11/2017 in sklep VS RS II Dor 386/2022. Navaja, da je potrebno upoštevati, da se je tožnikovo stanje ob rehabilitaciji z ozirom na vse izvide (odpustnica Soča - december 2016, izvid nevrokirurga - februar 2017) izjemno popravilo do take mere, da ne prestaja več nobene omejitve gibljivosti leve zgornje okončine, da je tožnik celo sposoben za voznika osebnega vozila brez omejitev in da je delal kot redar in študiral. Ugotovitev in zaključkov izvedenca medicinske stroke glede utrpelih poškodb in njihovih posledic sodišče ni ovrednotilo pravilno in je tožniku po posameznih postavkah nepremoženjske škode odmerilo previsoko odškodnino. Z že izvedenim plačilom v valorizirani vrednosti je že v celoti poplačana škoda, ki je tožniku nastala in je zato nadaljnji zahtevek tožnika v celoti neutemeljen. Glede na izpodbijano odločitev o glavni stvari pritožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in odloči, da je dolžan povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delih, ki so pritožbeno izpodbijani in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih v drugem odstavku 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija le tožena stranka v ugodilnem delu (I. točka izreka) in posledično v stroškovni odločitvi (III. točka izreka), zato je sodba v tem delu predmet pritožbenega preizkusa.

Glede tožnikovega soprispevka

6Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe¹, na podlagi izvedenih dokazov² delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnika, ki ga je z direktno tožbo (964. in 965. člen Obligacijskega zakonika - OZ) uveljavljal zoper toženo stranko. Tožnik je bil kot sopotnik na zadnjem levem sedežu avtomobila poškodovan v prometni nesreči dne 23. 7. 2016 v Podčetrtku, ki jo je povzročil voznik osebnega avtomobila BMW, zavarovanega pri toženi stranki. Voznik osebnega avtomobila je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu in je bil pod vplivom alkohola (1,13 g/kg alkohola v krvi)³.

7Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je po ustaljeni sodni praksi avtomobil nevarna stvar. Zato je temelj odškodninske odgovornosti v obravnavanem primeru presojati po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti (149. člen OZ), tožnikov soprispevek pa na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Ta določba obravnava primere konkurence objektivne in subjektivne odgovornosti, ki v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, vendar mu ob upoštevanju 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je ob upoštevanju okoliščin primera oškodovančevo (tožnikovo) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode⁴.

8Tožena stranka je uveljavljala tožnikov 40 % soprispevek iz dveh razlogov: ker je tožnik prisedel k vinjenemu vozniku in ker ni bil pripasan z varnostnim pasom. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 25 % soprispevek, ker je tožnik sedel v avtomobil k vinjenemu vozniku⁵, ni pa mu prisodilo soprispevka zaradi nepripetosti z varnostnim pasom.

9Ob prepričljivih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel, da je voznik avtomobila užival alkohol, je ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah, ki niso pritožbeno izpodbijane⁶, soprispevek v višini 25 % sicer ocenjen pravilno in skladno s sodno prakso⁷. Zavzemanje tožene stranke v pritožbi za višji soprispevek le iz tega razloga ( 30 %) je zato neutemeljeno.

10Pritožba pa utemeljeno uveljavlja zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožniku soprispevka, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, ni mogoče očitati.

11V sodni praksi je sprejeto stališče, da mora sopotnik, če je imel v vozilu možnost zmanjšati posledice z uporabo varnostnega pasu, pa je to opustil, sam trpeti tisti del škode, ki je posledica take opustitve⁸. Materialno dokazno breme za dejstva, ki vodijo do delne razbremenitve odgovornosti, je na toženi stranki, delež oškodovančevega (tožnikovega) soprispevka pa se ovrednoti v deležu kot skupen prispevek k nastali škodi in ne tako, da bi toženka tožniku odgovarjala le za hipotetično škodo, ki bi mu lahko nastala, če bi bil tožnik pravilno pripet⁹.

12Sodišče prve stopnje je zaključke glede soprispevka iz obravnavanega razloga, ki jih je napravilo na podlagi pisnih izvedenskih mnenj v pravdi določenih izvedencev in sicer izvedenca cestnoprometne stroke ( za raziskave prometnih nezgod) dr. A. A., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje ter na pripombe tožnika še pisno dopolnitev, kot tudi izvedenca medicinske stroke, travmatologa dr. B. B., ter fotografij prometne nezgode PP Celje, strnilo v 13. točki obrazložitve. Zaključilo je: da bi tožniku, ki bi, če bi bil pravilno pripet, ostal v vozilu, zadnji levi¹⁰ sedež z naslonjalom za glavo ob trku nudil ustrezno podporo, njegova glava pa v tem primeru ne bi kritično prišla v stik s streho avtomobila; da zaradi pomanjkanja potrebnih podatkov ni bilo mogoče ugotoviti vpliva gibanja konkretnega voznikovega sedeža v tožnikov prostor in s tem na poškodbe, ki bi jih tožnik kot pripasan utrpel; da sopotnika, ki sta bila v vozilu res nista utrpela tako hudih poškodb kot tožnik, vendar iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da avtomobil po desni strani ni bil močneje poškodovan, na levi pa; da je mnenje izvedenca travmatologa podano s stopnjo ocene in verjetnosti, o obsegu in vrsti poškodb, ki bi jih utrpel tožnik, v kolikor bi ob nesreči pravilno pripet ostal v vozilu in s tem na njegov soprispevek zaradi opustitve uporabe varnostnega pasu, pa je mogoče sklepati le na podlagi celovitih in zanesljivih ugotovitev¹¹.

13Pritrditi je pritožbi, da je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje pri presoji pravno relevantne vzročne zveze med opustitvijo tožnika, ki v vozilu kot sopotnik na levem sedežu zadaj ni bil pripet z varnostnim pasom (kot mu to nalagajo cestnoprometni predpisi) in škodo, uporabilo previsok dokazni standard. Tako po teoriji in po sodni praksi¹² mora biti vzročna zveza med opustitvijo in škodo dokazana vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu zadostne verjetnosti¹³. V obravnavanem primeru tako ob tem, ko je na toženi stranki materialno dokazno breme, da dokaže, da je oškodovančevo (tožnikovo) opustitveno ravnanje, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, v pravnorelevantni vzročni zvezi s škodo, zadošča, da to dokaže z mejnim pragom zadostne verjetnosti.

14Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je glede objektivnih spoznavnih možnosti v razmerju do dokaznega gradiva v enakem spoznavnem položaju, kot je bilo sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijane sodbe. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bila predmetna pravdna zadeva tekom postopka dodeljena drugi sodnici. Sodnica, ki je o zadevi razsodila, je glavno obravnavo dne 17. 4. 2023 znova začela (tretji odstavek 302. člena ZPP), pri čemer je bil zapisnik o neposredno izvedenem dokazu z zaslišanjem tožnika pred drugo sodnico, v dokaznem postopku poleg vseh ostalih listinskih in pisnih dokazov, vključno z obema pisnima izvedenskima mnenjema, le prebran. Tako je sodišče druge stopnje lahko odločilo o utemeljenosti pritožbe na seji, brez oprave obravnave, saj je po obrazloženem ocenilo, da ta ni potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP).¹⁴

15Potek škodnega dogodka in vzrok nesreče nista sporna, dinamika gibanja vozila in gibanja potnika na zadnjem levem sedežu je povzeta in na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke opisana v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Mnenji obeh v pravdi določenih izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot jasno obrazloženi in strokovno argumentirani in ju je v razlogih izpodbijane sodbe v bistvenem tudi povzelo¹⁵. Iz ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje in jih izpostavlja tudi pritožba, izhaja, da bi tožnik, če bi bil pravilno pripet z varnostnim pasom, ostal v vozilu, zadnji levi sedež¹⁶ z naslonjalom za glavo je nedeformiran in bi ob trku nudil ustrezno podporo tožniku, njegova glava pa v tem primeru ne bi kritično prišla v stik s streho vozila.¹⁷ Izvedenčevi zaključki so dokazno podprti tudi s fotografijami, posredovami iz PP Celje, kot je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo in pojasnilo v 9. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja še pojasnil, da je mnogo večja verjetnost poškodbe za potnika, če pade iz vozila¹⁸, saj pri tem nekontrolirano izleti iz vozila skozi sorazmerno majhne in lahko tudi ostre odprtine (ob lomu stekla) ter nato s hitrostjo naleti na trde in ostre dele v okolici, kar dokazujeta tudi sopotnika, ki sta v vozilu ostala in bila lažje poškodovana¹⁹ . Izvedenec travmatolog je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 5. 3. 2019²⁰ v odgovoru na vprašanje, kakšne poškodbe bi utrpel tožnik, če bi bil pripet z varnostnim pasom, podal mnenje, da ocenjuje, da bi tožnik v primeru, da bi bil pripet z varnostnim pasom, ostal v vozilu in bi utrpel bistveno le lažje ali v najslabšem primeru hude telesne poškodbe, predvsem bi bilo bistveno manj verjetno, da bi utrpel pomembnejšo poškodbo glave ali prsnega koša, saj je glede na fotografije vozila notranji prostor sopotnika za vozilom manj deformiran. Kljub temu, da je izvedenec uporabil izraza ocena in verjetnost, gre za strokovno mnenje izvedenca, ki ga je izdelal po pravilih svoje stroke in ga tudi razumno utemeljil. Njegovo mnenje je zato treba presojati z dokaznimi standardi, ki veljajo v pravdnem (sodnem) postopku. Izvedensko mnenje izvedenca travmatologa v tem delu ob zgoraj že povzetem podpira tudi mnenje izvedenca cestnoprometne stroke.

16Ob takšnih mnenjih obeh izvedencev, pri čemer je ob že povzetem delu mnenju izvedenca travmatologa upoštevati tudi poškodbe, ki jih je po ugotovitvi izvedenca tožnik v nezgodi dejansko utrpel in pritožbeno niso izpodbijani²¹, ter upoštevajoč zgoraj že obrazloženi dokazni standard zadostne verjetnosti, je pritrditi toženi stranki, da je toženi stranki z zadostno stopnjo verjetnosti uspelo dokazati, da je tožnikovo opustitveno ravnanje vsaj delno prispevalo k nastanku škode, s čimer pa je tako procesno dokazno breme za dokazovanje nasprotnega, skladno z določbo 212. člena ZPP prevaljeno na tožnika, ki je zatrjeval, da nesreče glede na poškodbe vozila in dejstvo, da je bil voznikov sedež ob trku v betonski jašek porinjen v zadnji sedež, sedel pa je zadaj za voznikom, če bi bil pripasan, ne bi preživel²². Ob strokovnem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki mu je utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje, da zaradi premalo potrebnih podatkov ni mogoče ugotoviti, kako bi na tožnikove poškodbe v obravnavanem primeru vplivalo gibanje voznika in njegovega sedeža v tožnikov prostor²³, je zaključiti, da tožnik dokaznega bremena za te trditve ni zmogel.

17Ob obrazloženem je tako pritrditi in slediti toženi stranki, da je soprispevek tožnika, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in ker je prisedel k vinjenemu vozniku, ovrednotiti s 40 %, pri čemer je upoštevati, da se prispevek oškodovanca glede na vse konkretne okoliščine primera ovrednoti kot skupen prispevek in ne kot seštevek prispevkov iz različnih razlogov.²⁴ Tako ovrednoten prispevek tožnika tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi.²⁵

Glede višine odškodnine

18Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini odškodnine izhajalo iz pravilnih materialnopravnih podlag, ko jo predstavljata določbi 179. in 182. člena OZ. Pri določitvi odškodnine je treba upoštevati tudi obe temeljni načeli, ki ju izpostavlja pritožba. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu, načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namen odškodnine ter upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter vrednotenje konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v sodni praksi.

19Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku ob dejanskih ugotovitvah v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe o obsegu poškodb in poteku zdravljenja ter intenzivnosti in trajanju prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisodilo zahtevanih 40.000,00 EUR, za strah ob dejanskih ugotovitvah v točki 18 obrazložitve zahtevanih 5.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti od zahtevanih 5.000,00 EUR 3.000,00 EUR (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahtevanih 45.000,00 EUR (točka 20 obrazložitve), skupaj torej 93.000,00 EUR, pri čemer je odškodnino ustrezno zmanjšalo za dne 21. 12. 2017 plačani znesek odškodnine 32.900,00 EUR, ki v valoriziranem znesku na dan izdaje sodbe znaša 39.809,00 EUR in upoštevalo je tudi 25 % soprispevek tožnika.

20Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na podlagi tožnikove zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja v pravdi določenega izvedenca travmatologa ter tudi izpovedi tožnika, pravilno objektivizirani s strokovnim mnenjem izvedenca, pritožba vsebinsko konkretno ne izpodbija.

21Ni pritožbeno sporno, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbe večih organskih sistemov, ki spadajo v skupino zelo hudih poškodb in jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo in opredelilo na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke²⁶.

22Ob ugotovljenem poteku zdravljenja, s številni neugodnostimi, ki so podrobno opisane v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ter ob ugotovljeni intenziteti in trajanju telesnih bolečin, ki so opredeljene in objektivizirane z mnenjem izvedenca medicinske stroke v 17. točki obrazložitve, čemur vsemu pritožbeno vsebinsko konkretizirano ni nasprotovano, zato se pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 16 in 17 obrazložitve v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, upoštevaje dejstvo, ki ga je utemeljeno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 21 let, da je tudi po zaključenem zdravljenju (ki je trajalo skupaj 194 dni, nato pa je občasno opravljal kontrolne preglede) trpel lažje telesne bolečine, ki jih bo trpel tudi v prihodnje in trajno, ob večjih obremenitvah pa tudi srednje hude bolečine, je odškodnina v višini 40.000,00 EUR po presoji pritožbenega sodišča pravilno in ustrezno določena in ni pritrditi pritožbi, da je odškodnina tožniku zlasti iz tega naslova glede na ugotovitve izvedenca odmerjena previsoko.

23Tudi odškodnina za strah je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve, pri čemer je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja prepričljivo ugotovilo, da je tožnik utrpel in doživel tudi intenziven primarni strah za življenje in integriteto telesa, ob upoštevanju, da je trpel tudi sekundarni strah različnih intenzitet in trajanja, v višini 5.000,00 EUR pravično in ustrezno odmerjena.

24Odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje obrazložilo v 19. točki obrazložitve. Ob ustreznem upoštevanju obeh meril, tako objektivnega (opisane brazgotine na delih telesa, ki so ostale tožniku), kot tudi tožnikov subjektivni odnos do le-teh, je upoštevaje tudi tožnikovo mladost, odškodnina z zneskom 3.000,00 EUR ustrezno določena.

25Delno utemeljeno pa pritožba kot previsoko izpodbija odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v 20 točki obrazložitve obrazložilo, da ima tožnik trajne funkcionalne posledice in sicer postkontuzijski možganski sindrom, ki se kaže kot motnja koncentracije, spomina in orientacije, da so ovirane vse tiste aktivnosti, ki zahtevajo dalj časa trajajoče intenzivno koncentracijo, dober in hiter spomin, da dalj časa potrebuje za osvajanje učnega gradiva, za izpolnjevanje testov, mora se izogibati uživanju alkohola in odtegnitvi spanja, poleti pa dehidraciji in soncu. Upoštevalo je, da je gibljivost levega ramena minimalno zavrta in upoštevalo je, kar posebej izpostavlja pritožba, da prehodna pareza levega ramenskega pleteža ni zapustila trajnih posledic, kot tudi, kar prav tako izpostavlja pritožba, da je bila restitucija večine prizadetih funkcij zelo uspešna. Ugotovitev, podprtih z mnenjem izvedenca, da so tožniku ostale omejitve pri aktivnostih, ki zahtevajo dalj časa trajajoče statične in dinamične obremenitve levega ramena in gležnja kot so tek, skoki in doskoki, dalj časa trajajoča hoja, športne aktivnosti, dvigovanje in prenašanje težjih predmetov v levi roki, pritožba ne izpodbija, stanje pa je trajno in izboljšanja ali poslabšanja ni pričakovati. Sodišče prve stopnje ob ugotovitvah izvedenca utemeljeno verjelo tožniku, da ne more več igrati nogometa in košarke ter sodelovati pri gasilskih tekmovanjih ter da ima težave pri izrednem študiju, saj težje spremlja predavanja, se težje uči in ima zato priznan poseben status in prilagoditve pri šolanju, upoštevalo pa je tudi, kar tudi izpostavlja pritožba, da omejitev pri vožnji z avtomobilom nima več. Glede na tožnikovo mladost in ker ga bodo ugotovljene posledice poškodb ovirale tudi v bodoče pri opravljanju dela, pri športu in prostočasnih aktivnostih, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, da zato duševno trpi. Ugotovljeno dejansko stanje pa po presoji pritožbenega sodišča daje podlago za prisojo odškodnine v višini 42.000,00 EUR, za 3.000 EUR pa je odškodnina ob upoštevanju že navedenih materialnopravnih izhodišč določena previsoko.

26Odškodnina v višini 90.000,00 EUR²⁷ v času določitve odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja približno 63 neto plač²⁸. Tako določena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča ustrezno upošteva obe temeljni načeli in odraža ustrezno umeščenost med odškodnine za zelo hude telesne poškodbe in njihove posledice, prisojene različnim oškodovancem v sodni praksi. Upoštevati je potrebno, da je tožnik utrpel zelo hude telesne poškodbe²⁹ , razpon odškodnin za tovrstne poškodbe in njihove posledice pa je v sodni praksi širok in zajema zelo različne primere. Pri primerljivosti odškodnin z drugimi oškodovanci je upoštevati prisojeno odškodnino kot celoto³⁰. Primeri, ki jih kot primerljive izpostavlja tožena stranka, s tožnikovim niso primerljivi do te mere, da bi narekovali še dodatno znižanje odškodnine³¹.

Sklepno

27Ob upoštevanju 40 % soprispevka in odštetem valoriziranem znesku 39.809,00 EUR že pred vložitvijo tožbe plačane odškodnine, je tožena stranka tožniku tako dolžna plačati še 14.191,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ustrezno 40 % soprispevku je znižati tudi odškodnino za premoženjsko škodo (224,96 EUR), ki jo mora tožena stranka plačati tožniku, ki tako znaša 134,98 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 14.325,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.191,00 od 22. 12. 2017 dalje in od zneska 134,98 EUR od 16. 1. 2018 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od 47.091,00 EUR³² od 6. 7. 20217 do 21. 12. 2017, v presežku do še v I. točki izreka izpodbijane sodbe prisojenega (za 15.783,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.750,00 EUR od 22. 12. 2017 dalje do plačila in od 33,74 EUR od 16. 1. 2018 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od 15.750,00 EUR od 6. 7. 2017 do 21. 12. 2017 ), je bilo tožbeni zahtevek še zavrniti.

28Delna ugoditev pritožbi in delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji pa terja tudi poseg v stroškovno odločitev. Uspeh tožnika v pravdi glede na drugi odstavek 154. člena ZPP tako ni 50 %, ampak 23 % (tožeča stranka je vtoževala 62.324,76 EUR, uspela pa z zneskom glavnice 14.325,98 EUR). Pritožbeno neizpodbijani potrebni pravdni stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo 5.251,20 EUR, 23 % od tega predstavlja znesek 1.207,78 EUR, neizpodbijani potrebni pravdni stroški tožene stranke znašajo 2.721,96 EUR, 77 % od tega pa predstavlja 2.095,91 EUR. Po poračunu pravdnih stroškov mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 888,13 EUR njenih potrebnih pravdnih stroškov³³ , z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. Tako je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

29V ostalem je pritožba tožene stranke, ko se zavzema za še večje znižanje odškodnine, neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob tem, ko pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere še pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

30Stroške pritožbenega postopka sta priglasili obe pravdni stranki. Toženi stranki je kot potrebne stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP) priznati materialne stroške v višini 30,00 EUR ter stroške plačane sodne takse 807,00 EUR, skupaj 837,00 EUR. Tožeči stranki je priznati odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo, ki upoštevaje višino izpodbijanega dela sodbe 30.109,72 EUR predstavljajo 875 točk (tar. št. 22/1 veljavne OT), čemur je prišteti še 2 % materialnih stroškov, kar skupaj s priznanim DDV predstavlja 653,31 EUR. Tožena stranka je bila s pritožbo glede na to, da je izpodbijala sodbo v ugodilnem delu glede glavne stvari (30.109,72 EUR) uspešna v 52 % in je tako upravičena do povrnitve njenih pritožbenih stroškov v višini 435,24 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 48 % njenih stroškov odgovora na pritožbo, kar predstavlja 313,59 EUR. Po poračunu ostaja v korist tožene stranke znesek 121,65 EUR, ki ji ga mora tožeča stranka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Točki 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj: dr. D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 868 do 871, tudi npr. sodba VS RS II Ips 255/2014 z dne 28. 1. 2016.
⁵ Točke 7 in 8 ter 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Točki 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 255/2014, II Ips 132/2013, II Ips 365/2000 in še druge.
⁹ Primerjaj npr. odločbi VS RS II Ips 255/2014, tudi II Ips 132/2013(točka 13 obrazložitve).
¹⁰ Očitno pomotoma navedeno desni - dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod z dne 22. 12. 2022, stran 3, tč 2/1. v spisu; tudi 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹¹ Primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Primerjaj: N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, strani 731 in 732 in npr odločbi VSRS II Ips 113/2019, VSL II Cp 2569/2017)
¹³ Mejni prag zadostne verjetnosti je tisti, ki presega 50 %.
¹⁴ Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 376/2010, II Ips 136/2012, II Ips 59/2020 in še druge.
¹⁵ Točke 9 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁶ Očitna pomota desni namesto levi sedež v izvedenskem mnenju je bila odpravljena v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke - za raziskavo prometnih nezgod z dne 22. 12. 2022.
¹⁷ Primerjaj izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke - za raziskavo prometnih nesreč dr. A. A. z dne 20. januarja 2022 na list. št. 119-132 v spisu, z dopolnitvijo z dopolnitvijo dne 22. 12. 2022 na list. št. 166 do 168 v spisu in fotografijami iz PP Celje l. št.133 v spisu in prilogah.
¹⁸ kot je v obravnavanem primeru tožnik
¹⁹ Primerjaj dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 22. 12. 2022 na list. št. 166 do 168 v spisu in 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁰ Primerjaj pisno izvedensko mnenje izvedenca dr. B. B. na z dne 5.3.2019 na list. št. 61 do 77 v spisu, zlasti odgovor pod zap. št. 10.
²¹ Tožnik je utrpel poškodbe večjih organskih sistemov in sicer zlom baze lobanje in leve senčnice, udarnino in oteklino možganov, izliv krvi pod mehko možgansko ovojnico, izliv krvi v srednjem ušesu levo, raztrganino na levem uhlju in bradi, zlom zoba in sklepnega nastavka drugega vratnega vretenca brez premika, zlom stranskega odrastka prvega prsnega vretenca, izliv krvi ob žrelu, zlom leve ključnice, zlom korakoidnega nastavka leve lopatice, serijski zlom reber 1-8 levo, udarnino in raztrganino pljuč levo, izliv krvi in prosti zrak v levi prsni votlini, zrak v medplučju, odprt zlom levega zunanjega gležnja in delno ohromelost levega ramenskega živčnega preteža - primerjaj 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
²² Primerjaj npr. VSRS II Ips 255/2014, tudi II Ips 308/2013 - 10. točka obrazložitve.
²³ Primerjaj Izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke - za raziskavo prometnih nesreč dr. A. A. z dne 20. januarja 2022 z dopolnitvijo z dne 22. 12. 2022 in povzetki na strani 7 v točki 9 in strani 8 v točki 11 izpodbijane sodbe.
²⁴ Primerjaj npr. VS RS II Ips 636/2008.
²⁵ Primerjaj npr. VS RS II Ips 636/2008, II Ips 365/2000, II Ips 132/2013.
²⁶ Primerjaj 16. točko obrazložitve in tudi 8. stran izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa v spisu.
²⁷ 40.000 + 5.000 + 3.000 + 42.000.
²⁸ Povprečna neto plača v RS v aprilu 2023 je znašala 1.417,69 EUR.
²⁹ Po Fischerjevi klasifikaciji, ki jo je upošteval pri opredelitvi teže poškodb tudi izvedenec, to pomeni V. skupino.
³⁰ Primerjaj VS RS II Ips 201/2002.
³¹ V primeru II Dor 319/2020 gre za bistveno starejšega oškodovanca (50 do 55 let). obseg poškodb je bistveno manjši, zdravljenje bistveno krajše, tudi škodne posledice so drugačne; primer II Ips 794/2006 je glede na starost oškodovanca sicer primerljiv z obravnavanim, vendar je tožnik utrpel več in huje kvalificirane poškodbe, hospitalizacija tožnika je bila bistveno daljša, tožniku je bila prisojena odškodnina tudi za primarni strah; tudi oškodovanec v zadevi II Ips 11/2017, kjer je toženka sicer za primerjavo izpostavila le odmero odškodnine za duševne bolečine za zmanjšane življenjske aktivnosti, gre za starejšega oškodovanca kot je tožnik, z manjšim obsegom poškodb, drugačnim trajanjem in intenziteto bolečin, bistveno krajšo hospitalizacijo in bistveno manjše neugodnosti med zdravljenjem; primer II Dor 386/2022 ni primerljiv s tožnikovim, tožena stranka že sama ugotavlja, da so poškodbe in posledice hujše, odškodnina pa višja.
³² 32.900 + 14.191
³³ 2.095,91 - 1.207,98 = 888,13.