VSK Sklep Cpg 46/2024

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da je sklep skupščine/ družbenika tožene stranke, s katerim so bili imenovani člani nadzornega odbora, ničen. Sporni sklep je Mestna občina A. (v nadaljevanju A.) sprejela brez soglasja tožeče stranke, ki ga kot obveznega prisilno določa tretji odstavek 51.b člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in je zato ničen po določbi tretje in četrte alineje pravega odstavka 390. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne. Meni, da sodišče v izpodbijani sodbi izhaja iz napačne predpostavke, da tožena stranka predstavlja skupno premoženje A. in tožeče stranke, pri čemer zanemari določbo 51.c člena ZLS, ki ureja položaj, ko občini ne dosežeta sporazumne delitve premoženja. Premoženje med občinama je tako razdeljeno že po samem zakonu in to z učinkom za nazaj. Za veljavnost ali učinkovanje te delitve ni potrebno nikakršno aktivno ravnanje občin in ustanovitev skupnega organa in vpis spremembe v sodni register nimata konstitutivnega učinka. Šteti je treba, da sta obe občini solastnici, to je družbenici tožene stranke, vsaka v deležu kapitala, ki ji pripada po kriteriju, določenem v četrti alineji petega odstavka 51.c člena ZLS. Soglasje tožeče stranke k spornem sklepu na podlagi povedanega ni potrebno in tudi nikjer ni predvideno kot pogoj za veljavnost sklepa. Zato sklep iz tega razloga ni ničen. Povedanega ne spremeni dosedanja praksa obeh občin, ki sta se glede javnih podjetij usklajevali. Neprimerno je tudi sklicevanje sodišča na nepravnomočen sklep Srg 2023/32533, pri katerem, poleg tega, da ni pravnomočen, gre tudi za sklep, v katerem je bilo vprašanje delitve obravnavano v obrazložitvi in ne v izreku. Argument, da naj bi bilo gornje tolmačenje 51.c člena ZLS napačno, ker pomeni izključevanje tožeče stranke pri izvrševanju njenih upravljalskih pravic v toženi stranki, je nesmiseln, saj je v tej določbi prav to urejeno. Tako tolmačenje pa je tudi izrecno predvideno s strani zakonodajalca, izhaja pa tudi iz sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Tožeča stranka je dne 26.10.2023 sprejela ustrezen akt v smislu tretjega odstavka 51.c člena ZLS (Sklep o ugotovitvi premoženja B. in o ureditvi premoženjskopravnih razmerij z A. ob ustanovitvi občine B.), kjer se sama sklicuje na 51.c člen ZLS. Podrejeno pa tožena stranka navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede uveljavljene prakse. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi v preteklosti aktivno sodelovala pri imenovanju članov nadzornega sveta tožene stranke, ki bi kazal na to, da je to zadevo štela za pomembno. Med obema občinama so namreč vzpostavljene različne prakse glede na različne predmete urejanja in glede na različno pomembnost zadeve, zato ni mogoče sklepati na drugačno prakso. Vse doslej tožeča stranka imenovanja članov nadzornega sveta ni štela za tako pomembnega, da bi podajala soglasje v formalizirani obliki in bi zato sodišče moralo ugotoviti, da se tožeča stranka po lastni volji ni želela usklajevati glede imenovanja članov nadzornega sveta.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožena stranka je javno podjetje s 100 % deležem javnega kapitala. Ustanovljena je bila v času pred ustanovitvijo tožeče stranke za izvajanje gospodarskih javnih služb in je organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo. Po določbi 28. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače. Eden od zakonov, ki ureja položaj javnih podjetjih in ga je treba pri uporabi določbe 28. člena ZGJS upoštevati, je tudi ZLS, ki ureja razmerja med več občinami prej enotne občine v javnem podjetju, ustanovljenem za izvajanje javnih služb v skladu z zakonom ali predpisom prejšnje občine za območje prejšnje občine.

6Tožena strankam utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko se je svojo odločitev oprlo na 51.b člen ZLS. Ta določba ureja položaj po razdelitvi ene občine v dve ali več novih občin v času šestih mesecev, dokler stranki ne sprejmeta sporazuma o razdelitvi premoženja. Če nove občine v tem roku sporazuma ne sprejmejo, se premoženje razdeli že po zakonu, in sicer na podlagi 51.c člena ZLS. Po določbi četrte alineje petega odstavka tega člena občine postanejo soustanoviteljice javnih podjetij, ustanovljenih za izvajanje javnih služb in drugih nalog v skladu z zakonom ali predpisom prejšnje občine za območje prejšnje občine. Vsaka ustanoviteljica ima pravico in dolžnost po skupnem javnem podjetju, zagotavljati izvajanje dejavnosti na svojem območju ter sodelovati v upravljanju in obveznostih do javnega podjetja v sorazmerju s številom svojih prebivalcev v celotnem številu prebivalcev prejšnje občine, za katere območje je bilo javno podjetje ustanovljeno. V istem razmerju postanejo občine tudi lastnice idealnih deležev javnega kapitala javnega podjetja, ki je bil v lasti prejšnje občine. Po šestem odstavku tega člena pa za izvrševanje ustanoviteljskih pravic občin v skupnih javnih podjetjih iz prejšnjega odstavka ter za usklajevanje odločitev občin v zvezi z zagotavljanjem javnih služb ustanovijo občinski sveti udeleženih občin skupni organ, ki ga sestavljajo župani v skladu z določbama četrtega in petega odstavka 61. člena tega zakona.

7Ker je torej prej skupno premoženje že razdeljeno¹, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Zgoraj citirana določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine². Obe občini sta navsezadnje že sprejeli sklep o ugotovitvi svojega premoženja³.

8Vprašanje, ali je tožeča stranka soglašala z napadenim sklepom, zato za ta postopek ni odločilno. Ker se z drugimi navedbami, ki bi lahko utemeljevale ničnost oziroma izpodbojnost sklepa, sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti v novo sojenje. Pritožbeno sodišče že zaradi narave razloga, zaradi katerega je odločitev razveljavilo, ni moglo odločati samo, saj bi v nasprotnem primeru pretirano poseglo v pravico strank do pritožbe (354. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravilno materialno pravo in na njegovi podlagi ugotavljati odločilna dejstva ter glede na dejanske ugotovitve tudi upoštevati razmejitev med razlogi za ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov. Pri tem pa mora izhajati iz (pravočasnih) navedb pravdnih strank in stranskega intervenienta.

10Ker je bilo treba sodbo razveljaviti, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev.

¹ Tako tudi odločba VS RS II Ips 69/2019, ki sicer govori o nepremičninah, vendar je ureditev za ostalo premoženje enaka.
² Povedano pomeni, da bi morala slediti ustrezna sprememba družbene pogodbe, ki bi upoštevala, da ima tožena stranka dve ustanoviteljici.
³ Tak sklep ima sicer samo deklaratorni značaj, saj je delitev urejena že z zakonom.