VDSS Sodba Pdp 233/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, za tožečo stranko pa je dolžna na račun za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni plačati 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 10. 2022, sklenjena med tožnikom in toženo stranko transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od dne 24. 10. 2022 dalje (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 8. 2023 nezakonito prenehalo in da je Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, brez datuma, ničen in brez pravnih učinkov (2. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi od 16. 8. 2023 dalje, v polnem delovnem času za 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, vsled česar je dolžna tožena stranka tožnika v roku 5 delovnih dni pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati mesečna nadomestila plač v bruto znesku 1.203,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 18. v mesecu, dalje do plačila, v roku 8 dni (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v roku 5 dni (4. točka izreka) ter na račun sodišča plača stroške postopka v višini 223,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (5. točka izreka). Odločilo je še, da je zavezanka za plačilo sodne takse tožena stranka (6. točka izreka).

2Zoper navedeno zamudno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Priznava sicer, da je bil odgovor na tožbo vložen prepozno, vendar meni, da iz dejstev, navedenih v tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevka, zatrjevana dejstva so tudi v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Neresnična je tožbena navedba, da naj bi tožnik po 31. 12. 2022 še naprej opravljal delo pri toženi stranki kljub izteku pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023. Prav tako je tožnik zamolčal, da sta stranki pogodbo o zaposlitvi do 4. 10. 2023 sklenili zato, ker je s tem dnem tožniku izteklo Enotno dovoljenje za prebivanje in delo. To izhaja tudi iz Potrdila o prijavi, ki ga je tožena stranka vložila dne 24. 10. 2023, in iz katerega izhaja, da enotno dovoljenje št. ... preneha veljati z dnem 4. 10. 2023. Skladno s 119. členom ZDR-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti enotnega dovoljenja. Tožniku je tako že po zakonu pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem 4. 10. 2023. Sodba je tako v nasprotju s citirano zakonsko določbo. Če delavcu migrantu preneha veljati dovoljenje za bivanje, mu preneha tudi dovoljenje za delo, kar izhaja iz 18. člena Protokola o izvajanju Sporazuma med BiH in RS o zaposlovanju državljanov BiH v RS. Glede na navedeno je brezpredmetno sklicevanje prvostopnega sodišča na določbo 56. člena ZDR-1. Ker tožnik ni izkazal, da bi tudi po 4. 10. 2023 imel veljavno dovoljenje za prebivanje, ne more biti dvoma, da je tožnikovo dovoljenje za delo na podlagi 18. člena Protokola prenehalo, posledično pa je odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas v nasprotju s prisilnimi predpisi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi oziroma spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da ne drži, da mu je preteklo enotno dovoljenje, kot ga opredeljuje ZZSDT, saj je dne 29. 9. 2023 podal prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje oziroma izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje in na UE Ljubljana s tem v zvezi tudi dne 13. 11. 2023 prejel potrdilo. O njegovi prošnji pa še ni bilo odločeno, ker sodni postopek še ni pravnomočno zaključen. Na podlagi potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja pa je tujec še naprej lahko zaposlen. Dovoljenje, izdano na podlagi Sporazuma med RS in BiH o zaposlovanju državljanov BiH v RS v postopku izdaje enotnega dovoljenja, velja kot soglasje ZRSZ in je še vedno veljavno. Šele če bo tožnikova prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja zavrnjena, bo slednje podlaga za razveljavitev delovnega dovoljenja na podlagi Sporazuma, kar bo nato šele podlaga za uporabo določbe 119. člena ZDR-1. Tudi če bi tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ki je tožnik ni prejel, gre še vedno za kršitev določb ZDR-1 o sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj Sporazum določa dolžnost zaposlitve delavca eno leto pri prvem delodajalcu, torej delodajalcu, ki je zapisan v delovnem dovoljenju. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Sprejelo je pravilno materialnopravno odločitev, ki jo je tudi ustrezno utemeljilo.

6Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7Pravilnosti vročitve tožbe v odgovor toženka v pritožbi ne oporeka. Priznava, da je odgovor podala prepozno, kar ugotavlja sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve. Meni pa, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, ter da so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Navedeno ne drži.

8Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). To je pravilno upoštevalo prvostopenjsko sodišče v sodbi. Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen.

9Kot je v obrazložitvi zamudne sodbe pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je tožnik, državljan Bosne in Hercegovine, dne 24. 10. 2022 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za obdobje od 24. 10. 2022 do 31. 12. 2022 iz razloga povečanja del za delovno mesto zidar. Kljub izteku časa po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 10. 2022, torej po 31. 12. 2022, je še naprej opravljal delo pri toženi stranki na istem delovnem mestu in pod istimi pogoji, kot so bili zapisani v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka ga je dne 5. 10. 2023 z dnem 16. 8. 2023, ne da bi on vedel, odjavila iz sistema obveznih socialnih zavarovanj, in sicer na podlagi Sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi brez datuma, ki ga tožnik ni napisal, niti podpisal. Za odjavo iz sistema obveznih socialnih zavarovanj in podlago zanj je izvedel šele dne 13. 10. 2023, po kontrolnem pregledu v ambulanti družinske medicine.

10Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 10. 2022, ki je bila sklenjena za določen čas, sklenjena za nedoločen čas, ker je sklenjena v nasprotju s 56. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pravilno je razlogovalo, da je določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (mednarodna pogodba), kogentne narave, saj iz nje izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. Ker je bila pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi tega sporazuma, sklenjena za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) ni skladna s citiranim Sporazumom. Ker je pogodba o zaposlitvi z dne 24. 10. 2022 sklenjena v nasprotju s citiranim sporazumom, tožnik pa je tudi sicer še po poteku časa, za katerega je bila sklenjena, pri toženki nadaljeval z opravljanjem dela, je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je citirana pogodba transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

11Pravilna je nadalje presoja prvostopnega sodišča, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo z dnem 16. 8. 2023. Slednje je utemeljeno zaključilo na podlagi dejstva, da med strankama ni bil sklenjen Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ker takega sporazuma tožnik ni podpisal. Skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ) ter določbo 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pa takšen sporazum ne izpolnjuje pogoja obličnosti in je zato ničen in brez pravnih učinkov. Navedeno pomeni, da je tožniku dne 16. 8. 2023 delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala nezakonito, saj ni prenehala na enega izmed načinov, ki jih v 77. členu določa ZDR-1.

12Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 119. člena ZDR-1, skladno s katero pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti enotnega dovoljenja. To naj bi bilo v obravnavanem primeru dne 4. 10. 2023, kar izhaja iz potrdila o prijavi z dne 24. 10. 2022. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik zatrjeval, da mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo niti na dan 16. 8. 2023, niti na dan 4. 10. 2023, kot je to razvidno iz potrdila o prijavi z dne 24. 10. 2022 (A5). Iz predmetnega potrdila o prijavi pod rubriko 22 resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023, kar toženka v pritožbi sicer pravilno izpostavlja. Vendar dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik, niso v nasprotju s tem dokazom, kar neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Iz predmetnega dokaza namreč izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno dovoljenje, ne izhaja pa, da tožnik kljub temu, po tem datumu nima zakonske podlage za opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s 6. odstavkom 12. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) je namreč tujec lahko še naprej zaposlen ali opravlja dela tudi v času, ko v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja, in sicer pod pogoji in v obsegu, kot mu je bilo to dovoljeno s predhodnim enotnim dovoljenjem. Tožnik je zatrjeval, da ni podlage, ki bi utemeljevala prenehanje delovnega razmerja niti na dan 4. 10. 2023, s čimer je, sklicujoč se na Dovoljenje ZRSZ, izdano na podlagi Sporazuma med RS in BiH o zaposlovanju državljanov BiH v RS, ki velja od 22. 4. 2022 do 21. 4. 2025, zatrjeval obstoj zakonskih pogojev za delo v Republiki Sloveniji tudi po 4. 10. 2023. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik zakonske pogoje za delo v Republiki Sloveniji, kot so določeni v ZDR-1 in ZZSDT, izpolnjuje. Posledično je toženki utemeljeno naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz tega razmerja, vključno z nadomestilom plače.

13Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje stroške, je dolžna za tožnika, zastopanega v okviru brezplačne pravne pomoči (odločba Bpp 160/2024 z dne 16. 5. 2024), na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR.