81. člen ZDR-1

Skladno s tretjim odstavkom 81. člena ZDR-1 mora ob prenehanju delovnega razmerja delodajalec delavca pisno obvestiti le o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (na kar je bila tožnica opozorjena tako ustno kot pisno v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi); a kot določa navedeno zakonsko določilo, opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma, zato ga ima še toliko manj opustitev obvestila glede upokojitve. Če pa je tožnica sporazum podpisala kljub vedenju, da nima dovolj informacij glede njene upokojitve, pa mora sama nositi posledice lastne neskrbnosti (drugi odstavek 46. člena OZ).

Ker tožnica sporazuma ni podpisala in soglasja volj ni bilo, sporazum ne more veljavno povzročiti prenehanja delovnega razmerja, zato so zahtevki po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja, reintegraciji in reparaciji po vsebini sklepčni in utemeljeni. Določba 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP preprečuje zamudno sodbo le, če je nasprotje med tožbenimi dejstvi in tožnikovimi lastnimi dokazi očitno, neodpravljivo in takšno, da že na formalni ravni onemogoča sklep, da zatrjevana dejstva držijo. V obravnavani zadevi pa predložena listina, ki navzven izkazuje podpis, ni v očitnem nasprotju s trditvijo, da tožnica listine ni podpisala oziroma da podpis ni njen.

Izvedensko mnenje z dopolnitvijo je jasno, popolno, skladno in prepričljivo, zato ni bilo nobenega razloga za ponovitev dokaza z drugim izvedencem (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Zgolj dejstvo, da se tožnik z mnenjem ne strinja, pa ne utemeljuje postavitve drugega izvedenca. S tem, ko je izvedenec podal mnenje, da ugotovitve podpirajo predpostavko, da je sporni podpis (na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja) tožnikov, oziroma da je verjetno, da je sporni in primerjalne podpise napisala ista oseba (tožnik), je smiselno odgovoril tudi na tožnikovo vprašanje, ali je podpis na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja ponarejen.

Tožnik je neutemeljenost odpovednega razloga dokazoval tudi s trditvijo, da mu je toženka tik pred vročitvijo odpovedi ponudila sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravnik in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pravni svetovalec. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da to ni vplivalo na zakonitost odpovedi, ker sta tako prenehanje pogodbe s sporazumom kot sklenitev nove pogodbe zakonsko dopustna instituta (49. in 81. člen ZDR-1). Slednje po presoji pritožbenega sodišča sicer drži, ne pomeni pa, da toženkine ponudbe za uporabo navedenih institutov, kateri je časovno neposredno sledila podaja izpodbijane odpovedi, v nobenem primeru ne bi bilo mogoče (po ustrezno raziskanih dejstvih in v povezavi z ostalimi dokaznimi zaključki) šteti kot eno od dokazil v podkrepitev trditve, da odpovedni razlog ni bil utemeljen.

Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen. Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno d

Sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja predstavlja razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnica je namreč podpisala sporazum, s katerim ji je prenehalo delovno razmerje. V tem primeru je brez zaposlitve postala po svoji volji. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih je prišlo do podpisa omenjenega sporazuma. Ne glede na to, da je delodajalec pooblaščencu tožnice sporočil, da za tožnico nima razpoložljivega delovnega mesta, na katerega bi lahko skladno z zamudno sodbo zaposlil tožnico, to nikakor ne pomeni, da bi tožnica bila dolžna take navedbe delodajalca sprejeti ter podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Z zamudno sodbo je bilo namreč razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. V primeru, da delodajalec ni imel za tožnico delovnega mesta, bi moral izpeljati postopke, določene v ZDR-1 glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je tožnica sprejela in podpisala sporazum, je soglašala, da ji preneha delovno razmerje. Pri tem

ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.

Da do podpisa sporazuma s strani tožnika ni prišlo, je sodišče pravilno ocenilo tudi na podlagi okoliščine, da tožena stranka kljub pozivu sodišča ni predložila originalnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi z njim morala razpolagati. Prav tako tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o svojih trditvah, čeprav je dokazno breme na strani delodajalca. Ker je zaposlitev tožnika pri drugem delodajalcu trajala le kratek čas (1. 6. do 7. 6. 2022), nova zaposlitev ne vpliva na nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do dneva odločitve sodišča.

Toženka pisanja ni dvignila, zato je fikcija vročitve nastopila 8. 4. 2022. Čeprav ji je bilo pisanje dne 11. 4. 2022 puščeno v poštnem nabiralniku, je rok za odgovor na tožbo pričel teči 9. 4. 2022, pri čemer se je sodišče pravilno sklicevalo na sodno prakso, iz katere izhaja, da ni pomembno, kdaj je bilo sodno pisanje puščeno v hišnem predalčniku, ampak je za datum vročitve pomemben iztek roka za dvig poštne pošiljke. Toženka je na tožbo odgovorila 26. 4. 2022, kar je po izteku roka za odgovor na tožbo, ki se je skladno z določbo 111. člena ZPP o štetju rokov iztekel 25. 4. 2022.

Rok za sodno varstvo je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 in ne teče od prenehanja delovnega razmerja, ampak od vročitve oziroma dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Kot je tožnica navedla v tožbi, vloženi dne 3. 11. 2020, je bilo to 19. 10. 2020, ko je prejela dopis toženke z dne 15. 10. 2020, da ji bo 17. 10. 2020 prenehalo delovno razmerje. Tožba je torej pravočasna, četudi ji na podlagi tega dopisa delovno razmerje ni prenehalo 17. 10. 2020, ampak kasneje, kar je ustrezno upoštevano pri spremembi tožbe, ki ni vezana na rok, kot zmotno meni toženka. Stranki sta se upoštevaje splošna pravila obligacijskega prava (prvi odstavek 13. člena ZDR-1) pravno veljavno dogovorili za preklic odpovedi. Na podlagi preklicane odpovedi tožnici 27. 11. 2020 ni zakonito prenehalo delovno razmerje, saj je šteti, kot da odpovedi ne bi bilo, pri čemer je nebistveno, da tožnica v zvezi s samo odpovedjo ni uveljavljala sodnega varstva na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZPP.

Izvedeniško mnenje ni bilo tako jasno, popolno in brez pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, oziroma da tega dokaza ne bi izvedlo. Zlasti ne, ker je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem drugega izvedenca. Na njeno argumentirano kritiko izvedenec ni zadovoljivo odgovoril, saj pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču in jo je sodišče štelo za (ustrezno) dopolnitev, v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ne dosega standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom, ni nična, pač pa se domneva, da je sklenjena za nedoločen čas. Tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi tožnica po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten. Končno tudi to, da tožnici morebiti ni bilo treba prihajati na delo, sploh, če sta se stranki tako dogovorili, ne more vplivati na veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z dnem 1. 10. 2019 in toženkine zaposlitve pri povezani družbi ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko. Ker je do sklenitve sporazuma prišlo po volji obeh strank, ne zgolj tožene stranke, kot to skuša prikazati tožeča stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani ničnostni razlogi in je posledično zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Sodišče je ugotovilo, da podpis spornega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne izraža njegove prave volje in da je tožnikova zmota pri podpisu sporazuma opravičljiva, še posebej, ker se je to zgodilo na parkirišču ob tovornem vozilu, medtem ko mu je C. C. razlagal, da ga bodo poklicali, ko bodo imeli delo. Tožnik je upravičeno menil, da je na čakanju na delo doma. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se morala tožena stranka prepričati, da tožnik razume, kaj mu je dala v podpis na parkirišču ob tovornem vozilu, ko mu je dala v podpis sporni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ničen, ker ni bil vročen v pregled tožniku tri dni pred njegovo sklenitvijo. V zvezi s tem se tožnik zmotno sklicuje na določilo drugega odstavka 17. člena ZDR-1, skladno s katerim mora delodajalec delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi; in določilo 52. člena ZDR-1, ki določa obliko spremembe pogodbe in skladno s katerim se določbe 17. člena tega zakona uporabljajo tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Uporaba navedenih določil ZDR-1 ni predpisana za primer sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Odločba ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnika je postala pravnomočna in izvršljiva 23. 12. 2020. Tožnik je bil do tega dne pri toženki prijavljen v obvezna zavarovanja, od 24. 12. 2020 pa je zavarovan kot invalidski upokojenec in je prejemnik invalidske pokojnine. Pogodba o zaposlitvi je med strankama prenehala veljati dne 23. 12. 2020 na podlagi prvega odstavka 119. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je odločba o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da glede na to, da podpis na Sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni tožnikov, je sporazum ničen in da je to dejstvo hkrati pomembno za presojo ugovora tožene stranke o prekluziji. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno ugovarja presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba pravočasna, vložena v roku 30 dni, kot to določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnik je za dejstvo, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki izvedel 2. 12. 2019, ko je zaradi spora s toženo stranko, preveril svoj zaposlitveni status pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Predlog se zavrne.

Listina z dne 5. 6. 2019 ni pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 81. člena ZDR-1, zaradi česar je prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, na tej podlagi nezakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zaradi tega, ker je tožnik ostal na delu tudi po poteku prve pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, ta pogodba o zaposlitvi spremenjena v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnica sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, pravilno zaključilo, da ni bil veljavno sklenjen.

Toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja presoji sodišča prve stopnje, da je tožnikova tožba pravočasna, vložena v roku 30 dni, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1 in teče od dneva, ko delavec zve za kršitev pravice. Tožnik je dejstvo, da mu je delovno razmerje pri toženki (na podlagi sporazuma, ki ga ni podpisal) prenehalo, zvedel dne 2. 12. 2019, ko je obiskal svetovalnico in so pridobili izpis Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pred tem tega dejstva ni vedel; sporazuma dne 16. 10. 2019 ni podpisal, predaja ključev in daljinskih upravljalnikov ni bila povezana s prenehanjem delovnega razmerja, ampak z bolniškim staležem, dne 18. 11. 2019, ko je bil pri zdravniku, pa je bila odjava šele podana.