119. člen ZDR-1

Tožnik je bil v času podaje odpovedi v bolniškem staležu, zato mu skladno s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 delovno razmerje ni prenehalo ob poteku odpovednega roka. Ker je bil z odločbo ZPIZ z dne 12. 2. 2024, ki je postala pravnomočna 29. 2. 2024, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu je s tem dnem na podlagi zakona (prvi odstavek 119. člena ZDR-1) prenehalo delovno razmerje in je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Prenehanje delovnega razmerja iz razloga invalidske upokojitve je tako nastopilo pred učinkovanjem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za prisojo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi. Slednjo sodišče lahko razveže šele po tem, ko ugotovi, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi podane redne odpovedi s strani delodajalca, temveč na podlagi samega zakona zaradi njegove razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti (torej zakonito), niso bili podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Posledično je tudi zahtevek za denarno povračilo utemeljeno zavrnilo.

Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen. Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno d

Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni ugotovitveni zahtevek, temveč svojevrstno (obrambno) uveljavljanje nasprotn(ikov)e terjatve, zato, da bi se uporabila za pobotanje in da bi zaradi posledične ugasnitve terjatve tožnika dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, kar narekuje tričlenski izrek sodbe (tretji odstavek 324. člena ZPP). ZDR-1 v primeru nastopa okoliščin iz prvega odstavka 119. člena ZDR-1 delodajalcu ne nalaga, da mora izdati o tem pisni akt. Zato je s pravnomočnostjo odločitve o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije, ne glede na akt toženke o datumu prenehanja delovnega razmerja, po samem zakonu odpadla pravna podlaga za sporna izplačila tožniku, ki so predmet pobotnega ugovora.

Odločba ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnika je postala pravnomočna in izvršljiva 23. 12. 2020. Tožnik je bil do tega dne pri toženki prijavljen v obvezna zavarovanja, od 24. 12. 2020 pa je zavarovan kot invalidski upokojenec in je prejemnik invalidske pokojnine. Pogodba o zaposlitvi je med strankama prenehala veljati dne 23. 12. 2020 na podlagi prvega odstavka 119. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je odločba o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna.

Pravilna je presoja, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, saj je dokazano, da je tožnik v spornem obdobju v komunikaciji z A.A. izkoristil svoj položaj uslužbenca FURS in pri njem ustvaril vtis, da lahko posreduje in vpliva na potek postopka davčne izvršbe na nepremičnini, spornega dne pa je kot nagrado za prikazano posredovanje od A.A. zahteval 20.000 EUR, nato pa je od njega prejel 10.000 EUR v posledici teh ravnanj.

Detektiva sta tožnika videla, da je zapustil dom, nakar sta mu sledila. Dejstvo, da nista predložila materialnih dokazov - npr. fotografije, ne pomeni, da njune ugotovitve niso upoštevne.

Zakonodaja ne določa, da bi moral delavec v času veljavnosti posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas še izrecno obveščati delodajalca o tem, da je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ob (vsakokratnem) sklepanju pogodb s tujcem je prvenstveno delodajalec tisti, ki mora skrbeti za to, da ob zaposlovanju tujca v Republiki Sloveniji oziroma v primeru podaljšanega zaposlovanja tujca v Republiki Sloveniji ugotovi in preveri, ali ima tak tujec tudi ustrezna dovoljenja oziroma ustrezne podlage za zaposlitev. Sodišče je vezano na dovoljenje za stalno prebivanje, odločitev sodišča (o transformaciji delovnega razmerja in reintegraciji) pa v tem primeru ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje) v smislu določbe 13. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog. Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odl

Sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev pravilno upoštevalo 23. člen Zakona o delovnih razmerjih. Pogoje za zaposlitev tujca ureja specialni predpis in sicer Zakon o zaposlovanju dela tujcev, ki v 29. členu ureja zaposlitev brez kontrole trga dela, pri čemer v teh primerih minister pristojen za delo določi primere, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela in se dovoljenje za zaposlitev izdaja brez upoštevanja pogojev iz 17. člena zakona. Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela kot primer, ko gre za dovoljenje za zaposlitev brez kontrole dela brez preverjanja pogoja iz 27. člena ZZDT-1, določa tudi primer, ko želi družba zaposliti tujca, ki je najmanj 51 % udeležen v kapitalu, razen, če je ta tujec hkrati tudi edini zastopnik te družbe. Tožnik je imel pri toženi stranki imel 51 % poslovni delež do 9. 1. 2015, kasneje pa je prenesel svoj poslovni delež na družbenico A.A.. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 1. 2015. Odjava dela tujca - tožnika se izvrši po uradni dolžnosti in mu je delovno dovoljenje prenehalo z dnem 9. 1. 2015. ZDR-1 v drugem ods