VSC Sodba Cp 61/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 1.669,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da toženec ne izpolnjuje obveznosti, ki jih je prevzel z izročilno pogodbo, sklenjeno dne 5. 2. 2016, in da njegova ravnanja, usmerjena zoper tožnika in njima bližnje osebe, pomenijo njegovo hudo nehvaležnost, zaradi česa sta sklenjeno pogodbo preklicala. S tožbenim zahtevkom sta zahtevala (-) razvezo izročilne pogodbo, (-) vrnitev nepremičnin in premičnin, ki so bile z izročilno pogodbo izročene tožencu, v njuno last in posest, (-) izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo njune lastninske pravice na izročenih nepremičninah in (-) povračilo pravdnih stroškov.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da toženec ni izpolnil nekaterih svojih obveznosti po sklenjeni izročilni pogodbi. Toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izpolnil svoje obveznosti, da poskrbi za ozimnico tožnikov (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in jima omogoči nemoteno sprejemanje obiskov s strani A. A. (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je ugotovilo, da tožnika drugih svojih trditev o neizpolnitvi in kršitvi izročilne pogodbe nista dokazala. Gre za tožbene trditve (-) da jima je toženec odklanjal pomoč (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), (-) da jima je preprečeval gibanje na posestvu (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), (-) da jima ni priskrbel zadostnih količin hrane in plodov iz kmetije (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), (-) da sta tožnika živela v pomanjkanju (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), (-) da toženec ni plačeval stroškov za prevzete nepremičnine (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), (-) in da toženec ni ustrezno skrbel za prevzeto kmetijo (14. in 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Na podlagi takšnih dejstev je presodilo, da ugotovljene neizpolnitve oziroma kršitve ne predstavljajo znatnega in pomembnega dela prevzetih obveznosti, ki bi lahko bile podlaga za preklic sklenjene izročilne pogodbe (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

3Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Celju tožencu zaradi njegovih ravnanj s sklepom I Kpd 32115/2020 z dne 13. 7. 2020 izreklo prepoved približevanja njegovi bivši soprogi B. B., na katero sta tožnika še vedno čustveno navezana (7. in 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da je zaradi porušenih odnosov med tožnikoma in tožencem med njimi prihajalo do ostrejših besed, vendar vzrokov za to ni mogoče pripisati le tožencu, ampak tudi tožnikoma (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženčevega odnosa do njegove bivše soproge B. B. in do njunih skupnih otrok ni mogoče upoštevati kot pravno relevantnih dejstev pri presoji hude nehvaležnosti. Nadalje je zaključilo, da so po sodni praksi dejanja, ki lahko ustrezajo pravnemu standardu hude nehvaležnosti, kazniva dejanja zoper izročitelja in njegove bližnje ter dejanja, ki pomenijo zelo intenzivno prekršitev zoper moralna načela in skupne norme obnašanja. Po presoji sodišča prve stopnje toženec glede na ugotovljeno dejansko stanje ni zagrešil dejanj, ki bi pomenila njegovo hudo nehvaležnost (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta tožnika toženca kritizirala in nadzirala, zaradi česar v takšnih razmerah toženec ni mogel delati na prevzeti kmetiji in jo je pod pritiski tožnikov tekom tega pravdnega postopka prepustil tožnikoma. Drugi tožnik je v soglasju s tožencem dne 22. 3. 2021 postal nosilec kmetijskega gospodarstva. Toženec je s kmetovanjem prenehal in od takrat dalje občasno prihaja na kmetijo v pregled, kaj se dogaja s kmetijo in tožnikoma, ter zaradi priprave drv in zaradi košnje (6. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Povzetek pritožbenih navedb in navedb toženca iz odgovora na pritožbo

4Tožnika sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo njune trditve o zavržnem odnosu toženca do tožnikov in do njunih bližnjih (do snahe B. B. in do njunih vnukov C. C. ter Č. Č.). Vztrajata, da sta toženčev zavržni odnos do prve tožnice in B. B. izkazala s predložitvijo policijskega zapisnika z dne 9. 1. 2019, iz katerega izhaja sum storitve kaznivega dejanja grožnje. Toženec po pritožbenih navedbah "ni nikoli povprečno določno zanikal storitve kaznivih dejanj". Po prepričanju pritožbe je izkazana tudi storitev kaznivega dejanja nasilja v družini zoper B. B. in je zato po pritožbenem stališču protispisna ugotovitev sodišča, da toženčeva ravnanja ne pomenijo hude nehvaležnosti. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da je tožnika prizadelo to, da se je toženec razšel z B. B. Prizadel ju je namreč način njunega razhoda in dejstvo, da je bil toženec v razmerju z drugo žensko. Toženec je B. B. in vnukoma C. C. ter Č. Č. prepovedal hoditi na kmetijo. Tožnika nasprotujeta ugotovitvi sodišča, da toženec na posestvu ne kmetuje več zaradi njunega nadzora in kritike. Tožnika v pritožbi vztrajata, da toženec zanju ne skrbi na način, da bi si lahko zagotovila mirno starost in dostojno življenje. Navajata, da sta vse to podrobno opisala že v tožbi in v svojih pisnih vlogah.

V nadaljevanju sta poudarila, da na zaslišanju preteklega dogajanja zaradi časovne odmaknjenosti nista mogla ustrezno izraziti, saj sta si po prevzemu kmetije čustveno in materialno opomogla. Njun spomin o dogodkih pred in po vložitvi tožbe je oslabil tudi zaradi njunega zdravstvenega stanja. Navedla sta, da sta pred vložitvijo tožbe ves svoj dohodek porabila za golo preživetje. Toženec je z izročilno pogodbo v last prejel dobro stoječo kmetijo, zato sta tožnika utemeljeno pričakovala, da bo poskrbel zanju "na ustreznem nivoju", vendar sta morala v nasprotju s tem toženca prositi prav za vsako stvar. Tožnikoma je poleg tega, kot drugim starejšim ljudem, izredno težko javno govoriti o svojem pomanjkanju in prositi za karkoli. Po izreku izpodbijane sodbe sta morala od tožnika preko svojega pooblaščenca zahtevati izpolnitev pogodbe glede ozimnice in nakupa kurilnega olja. Toženec je nato res priskrbel ozimnico, kurilno olje pa sta tožnika morala kupiti sama. Toženec ne plačuje več nobenih računov za prevzete nepremičnine. Po njunem ne gre le za golo materialno izpolnjevanje obveznosti, pač pa tudi za zrel in spoštljiv odnos do tožnikov, ki ga toženec ne premore, zato je medsebojno zaupanje v celoti porušeno.

V nadaljevanju sta tožnika pojasnila svoje zdravstvene težave. Potrdila sta, da sta med zaslišanjem res navedla, da lahko skrbita sama zase in za svoje gospodinjstvo, vendar sta pritožbeno poudarjala, da to zmoreta le s hudimi napori in ob pomoči drugih. Toženec pomaga le občasno in minimalno. Pri starejših ljudeh je po navedbah pritožbe prisoten strah pred odhodom v institucionalno domsko oskrbo, kar je pri tožnikoma še posebej izrazito. Toženec se je s kmetije odselil na drug naslov že leta 2019, kar pomeni, da je spremembo v svojem življenju načrtoval dlje časa, o čemer pa tožnikov ni obvestil ali upošteval svojih obveznosti do njiju. Zaradi snemanja resničnostnega šova "Poroka na prvi pogled" je bil toženec odsoten več kot dva meseca. Takšnih toženčevih osebnostnih sprememb ni mogoče naprtiti v breme tožnikov. Tožnika toženca pri kmetovanju nista ovirala.

Sodišče ni izvedlo vseh dokazov, čeprav bi predlagana priča D. D. lahko izpovedal o pomanjkanju, v katerem sta živela tožnika pred vložitvijo tožbe, predlagana priča E. E. pa bi podrobneje obrazložila, kdo je vložil prijavo na inšpekcijo. Glede tega sta predlagali tudi poizvedbo po uradni dolžnosti.

5Toženec je v odgovoru na pritožbo obrazloženo zavrnil vse pritožbene navedbe in opozoril, da tožnika v pritožbi navajata tudi nedovoljene pritožbene novote.

Presoja pritožbenih navedb

6Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga

7Ob postavljenih trditvah in tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo po določbah 555. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določajo, kdaj lahko izročitelj prekliče sklenjeno izročilno pogodbo. Po teh določbah lahko izročitelj izročilno pogodbo prekliče (-) v primeru prevzemnikove hude nehvaležnosti,¹ (-) če prevzemnik ne izpolnjuje svoje obveznosti preživljati izročitelja,² ali (-) če je neizpolnjeni del bremena glede na njegovo pomembnost za izročitelja in glede na okoliščine primera tako pomemben, da lahko izročitelj zahteva vrnitev izročenega premoženja³.

8Izjava o preklicu izročilne pogodbe je po pravni teoriji⁴ in sodni praksi⁵ enostransko oblikovalno odstopno upravičenje izročitelja. V trenutku, ko prevzemnik prejme izročiteljevo izjavo o preklicu, je izročilna pogodba po materialnem pravu razvezana, izročitelj pa pridobi kondikcijski zahtevek po določbah 111. člena OZ⁶, če so za preklic izpolnjeni materialnopravni pogoji iz določb 555. člena OZ. Ker do razveze izročilne pogodbe v takšnem primeru privede izjava o preklicu, izročitelj po materialnem pravu nima na voljo oblikovalnega tožbenega zahtevka na razvezo izročilne pogodbe. Zahtevek zaradi razveze pogodbe (1. točka postavljenega tožbenega zahtevka) je ob takšni ureditvi neodpravljivo nesklepčen in bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti že iz tega razloga.

Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pogoji za preklic izročilne pogodbe v okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Materialnopravna predpostavka za to, da ima izjava o preklicu pravni učinek razveze pogodbe, ki nadalje vodi do nastanka izročiteljevih kondikcijskih zahtevkov (tožbeni zahtevki na izročitev nepremičnin in premičnin v last in posest in na izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe lastninske pravice tožnikov na izročenih nepremičninah - 2. in 3. točka izreka tožbenega zahtevka), je izpolnitev okoliščin po zgoraj citiranih določbah 555. člena OZ.

O neizpolnitvi prevzetih pogodbenih obveznosti

9Sodišče prve stopnje je presojo tožbenih trditev, da toženec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil, pravilno oprlo na določbi drugega in tretjega odstavka 555. člena OZ.

Tožnika v pretežnem delu pritožbe izpodbijata dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec od vseh prevzetih pogodbenih obveznosti (obveznosti, ugotovljene v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, česar tožnika ne izpodbijata) ni izpolnil zgolj obveznosti tožnikoma priskrbeti ozimnico ter obveznosti tožnikoma omogočiti prosto in nemoteno sprejemanje obiskov s strani A. A.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožbenih trditev o neizpolnitvi prevzetih pogodbenih obveznosti in po dokazni oceni množice izvedenih dokazov, tako listin kot izpovedi strank in prič, ugotovilo, da tožnika nista dokazala ostalih trditev o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Ob takšnem ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z uporabo drugega in tretjega odstavka 555. člena OZ prve stopnje pravilno presodilo, da ugotovljene neizpolnjene obveznosti z vidika celote prevzetih pogodbenih obveznosti in njihovega namena ter pomembnosti za izročitelja ne predstavljajo znatnega ali tako pomembnega dela prevzetih obveznosti, ki bi tožnikoma omogočale preklic sklenjene izročilne pogodbe in vrnitev s pogodbo izročenega premoženja. Tožnika niti v pritožbi ne zatrjujeta, da bi del obveznosti, ki jih toženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izpolnil, glede na kavzo konkretne pogodbe zanju predstavljal bistven element vseh dogovorjenih izpolnitvenih obveznosti. Prav tako iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da toženec ni izpolnjeval svoje dolžnosti preživljanja.

10Tožnika v pritožbi zgolj posplošeno izpodbijata dejansko stanje, da sta pred vložitvijo tožbe in vse do trenutka, ko je drugi toženec ponovno postal nosilec kmetijskega gospodarska, zaradi neizpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti s strani toženca živela v pomanjkanju in se neopredeljeno sklicujeta na svoje postavljene trditve. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na množici izvedenih dokazov, izhaja ravno nasprotno. Takšne dokazne ocene tožnika s pritožbo ne načenjata, pač pa se zadovoljita le s ponavljanjem svojih trditev in stališč, s čimer pa ugotovljenih dejstev oziroma dokazne ocene ne moreta izpodbiti. Tožnika v pritožbi obrazloženo ne uveljavljata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do katere od njunih (pravnorelevantnih) trditev glede neizpolnitve s pogodbo dogovorjenih toženčevih obveznosti.

11Tožnika ne moreta uspešno uveljaviti zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava z navajanjem trditev o (ne)izpolnjevanju pogodbenih obveznosti v času po izdaji izpodbijane sodbe, saj gre pri tem za dejstva, ki jih ne zajemajo časovne meje pravnomočnosti in zato ne morejo biti predmet presoje v tem postopku. Gre za pritožbene navedbe, da po izdaji izpodbijane sodbe toženec ni izpolnil obveznosti glede ozimnice, kurjave in plačevanja stroškov za prevzete nepremičnine.

12Pritožnika ugotovljenega dejstva, da sta sposobna samostojno in sama poskrbeti zase v okviru svojega gospodinjstva, ki v pomembnem delu temelji ravno na dokazni oceni izpovedi obeh tožnikov, ne moreta izpodbiti niti z opozarjanjem na težave, ki sta jih po pritožbenih navedbah imela pri izpovedi pred sodiščem. Tako najprej navajata, da sta njuni izpovedi posledica tega, da sta si po tem, ko sta od toženca prevzela kmetijo, materialno in čustveno opomogla, v nadaljevanju pa ju opravičujeta z oslabljenim spominom, s svojim slabim zdravstvenim stanjem in s tem, da naj bi bilo starejše ljudi strah pred institucionalno domsko oskrbo ter da jim je na splošno težko prositi za usluge. Ob (neizpodbijanem) dejstvu, da sta tožnika med postopkom prevzela rejo piščancev na kmetiji, drugi tožnik pa je postal nosilec kmetijskega gospodarstva, se sklicevanje na zdravstveno stanje in druge razloge, s katerimi opravičujeta svoji izpovedi, izkaže za neutemeljeno, dokazna ocena sodišča pa za povsem razumno in življenjsko logično.

13Pritožbena navedba, da tožnika le s težavo poskrbita sama zase oziroma le s pomočjo drugih, prav tako predstavlja nekonkretizirano izpodbijanje dejanskega stanja. Enako velja za pritožbeno grajo, da toženec tožnikoma pomaga samo minimalno in le, ko mu to ustreza, in da naj bi toženec že dlje časa načrtoval selitev iz kmetije ter da se je udeležil snemanja televizijskega resničnostnega šova. Tudi pritožbene trditve o sedanjem in preteklem zdravstvenem stanju tožnikov ne morejo izpodbiti dokazne ocene glede (ne)izpolnjevanja z izročilno pogodbo prevzetih obveznosti. V tem delu gre zgolj za pritožbeno izražanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in ne za konkretizirano izpodbijanje dokazne ocene.

14Iz delov pritožbenih navedb je mogoče sklepati, da tožnika neizpolnitev prevzetih obveznosti vidita tudi v tem, da toženec ne opravlja več kmetijske dejavnosti na prevzetih nepremičninah, saj navajata, da sta zato, ker sta tožencu izročila "dobro stoječo kmetijo", pričakovala, da bo toženec zanju poskrbel "na ustreznem nivoju".

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da glede na (neizpodbijano) ugotovljeno dejansko stanje o vsebini prevzetih pogodbenih obveznosti te ne vključujejo obveznosti toženca skrbeti za kmetijo oziroma nadaljevati kmetijsko dejavnost na njej. Pritožbene navedbe, v katerih tožnika ponavljata, da je šlo za donosno kmetijo, so zato pri presoji, ali je toženec izpolnjeval pogodbene obveznosti ali ne, povsem nepomembne. Do dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kaj je razlog za to, da je toženec opustil kmetovanja na prevzetih nepremičninah, se bo pritožbeno sodišče zato opredelilo v nadaljevanju presoje pritožbenih navedb, s katerimi tožnika izpodbijata ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje o toženčevih hudi nehvaležnosti.

15Tožnika sodišču prve stopnje smiselno očitata poseg v njuno pravico do izjave oziroma uveljavljata postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strokovnega delavca Centra za socialno delo (CSD) D. D. Po pritožbenih navedbah bi navedena priča potrdila njune trditve, da sta pred vložitvijo tožbe zaradi neizpolnjevanja toženčeve dolžnosti preživljanja živela v pomanjkanju in da je toženec do tožnikov ravnal zavržno. Pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave nesporno sega tudi na polje dokazovanja. Omenjena pravica, ki je izraz ustavne procesne garancije iz 22. člena URS o enakem varstvu pravic, stranki omogoča, da predlaga dokaze, se izreče do dokaznih predlogov nasprotne stranke, sodeluje pri izvajanju dokazov (postavljanje vprašanj pričam, izvedencem in strankam) in se opredeli do rezultatov dokazovanja. Ta pravica na drugi strani sodišču nalaga obveznost, da se do dokaznih predlogov opredeli in jih izvede. Pravica stranke do izvedbe dokaznih predlogov kljub temu ni neomejena, saj jih lahko sodišče zavrne z razumnimi (ustavno dopustnimi) razlogi.⁷ Sodišče lahko med drugim zavrne izvedbo dokaznega predloga, če je stranka svoje trditve že dokazala z ostalimi izvedenimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je izvedbo zaslišanja predlagane priče D. D. zavrnilo zato, ker je to, kar sta tožnika predlagani priči povedala o svojem premoženjskem stanju, po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvidno že iz zapisov o njunih izjavah pri CSD (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vsebino svojih izjav, ki sta jih podala predlagani priči, sta torej dokazala že s predložitvijo zapisnika, zato dodatno zaslišanje osebe, ki je zapisnik sestavila, ni bilo potrebno. Takšen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je po presoji pritožbenega sodišča razumen in dopusten, če sta tožnika z zaslišanjem te priče dokazovala le vsebino svojih izjav pri CSD. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba razloga, ki ga je za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo sodišče, obrazloženo sploh ne izpodbija, pač zgolj vztraja, da bi predlagana priča lahko izpovedala o njunem pomanjkanju pred vložitvijo tožbe. Tožnika s takšno pritožbeno navedbo ne moreta uspešno uveljaviti procesne kršitve zaradi posega v nuno pravico do izjave, saj sploh ne navajata, da sta zaslišanje te priče med postopkom predlagala zaradi dokazovanje trditev, ki presegajo to, kar sta predlagani priči povedala na CSD in je že vključeno v zapisnik o njunih izjavah, in za katere trditve konkretno gre.

Po pritožbenih navedbah naj bi omenjena priča izpovedovala tudi o zavržnem ravnanju toženca do njiju, vendar v pritožbi tožnika ne navaja, ali sta to pričo (in v kateri vlogi) res predlagala za dokazovanje teh trditev in za katere trditve sploh gre. Tudi v tem delu je uveljavljanje posega v njuno pravico do izjave zato neutemeljeno.

O toženčevi hudi nehvaležnosti

16Sodišče prve stopnje je toženčeva ravnanja, ki po stališču tožnikov ustrezajo pravnemu standardu hude nehvaležnosti iz prvega odstavka 555. člena OZ, utemeljeno presojalo z vrednotenjem, ali ta glede na okoliščine konkretnega primera predstavljajo intenzivno kršitev moralnih načel in skupnih norm obnašanja. Pravnemu standardu hude nehvaležnosti sodna praksa pripisuje enako vsebino tako pri preklicu darilnih pogodb po določbah 540. člena OZ kot pri preklicu izročilnih pogodb po prvem odstavku 555. člena OZ, zato se bo pritožbeno sodišče pri napolnjevanju vsebine tega standarda v nadaljevanju oprlo na judikate, ki se nanašajo na obe pogodbi.

Za hudo nehvaležnost po sodni praksi ne gre samo v primerih, ko prevzemnik izvrši kaznivo dejanje zoper izročitelja in njegove bližnje,⁸ kot bi bilo to mogoče sklepati iz dela presoje sodišče prave stopnje, ampak v vseh primerih ravnanja, ki pomenijo hudo in intenzivno kršitev moralnih načel in skupnih norm obnašanja zoper izročitelja in njegove bližnje.⁹ Iz celote materialnopravne presoje sodišča prve stopnje izhaja, da je pri presoji kot ključno upoštevalo ravno to - ali je toženec, neodvisno od tega, ali njegova ravnanja predstavljajo kaznivo dejanje ali ne, s svojimi ravnanji na škodo izročiteljev in njima bližnjih oseb kršil temeljna moralna načela. Sodišče prve stopnje je standardu hude nehvaležnosti s tem dalo pravilno vsebino.

17Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri tej presoji povsem nepomembno, kakšno je bilo toženčevo ravnanje do njegove bivše žene B. B. in do obeh vnukov tožnikov. V skupino izročitelju bližnjih oseb po določbi prvega odstavka 555. člena OZ ne spadajo le osebe, ki so z izročiteljem v krvnem sorodstvu, pač pa vse osebe, na katere je izročitelj čustveno navezan. Glede na ugotovljena dejstva v okoliščinah konkretnega primera v to skupino brez dvoma spadajo tudi B. B. in vnuka tožnikov. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju presoje pritožbenih navedb pojasnilo, da je ne glede na takšno zmotno uporabo materialnega prava končna presoja, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje in vsebino pritožbenih navedb, materialnopravno pravilna.

18Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da zakonski dejanski stan hude nehvaležnosti iz prvega odstavka 555. člena OZ ob dejanski ugotovitvi, da je med tožnikoma in tožencem prihajalo tudi do ostrejših besed, česar pa ni mogoče pripisati le tožencu, ni izpolnjen. Sodna praksa je povsem ustaljena, da medsebojno prepiri, ki ne presegajo običajnih družinskih nesoglasij, čeprav so izmenjave mnenj (prepiri) ostrejše narave, ne predstavljajo hude nehvaležnosti. Pritožbeni očitek, da je takšna ugotovitev "protispisna" (procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je neutemeljen že na prvi pogled, saj gre pri tej presoji za uporabo materialnega prava in ne za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter njihovo dejansko vsebino.

19Iz ugotovljenih dejstev res izhaja, da je bila tožencu s sklepom izrečena prepoved približevanje B. B., vendar v pritožbi tožnika ne navedeta, ali sta v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretizirala ravnanja, ki so bila povod za izrek takšnega ukrep. Zgolj dejstvo, da je sodišče tožencu s sklepom prepovedalo približevanje B. B., samo po sebi ne omogoča zaključka, da gre za ravnanje, usmerjeno zoper bližnjo osebo izročitelja, ki ustreza standardu hude nehvaležnosti. Tudi, ko gre za ravnanje zoper izročitelju bližnje osebe, je lahko upoštevno zgolj dejanje, ki grobo in intenzivno krši temeljna moralna načela ter glede na okoliščine primera utemeljuje vrnitev izročenega premoženja.

20Tožnika, kot že rečeno, v pritožbi ne uveljavljata, da sta v postopku pred sodiščem prve stopnje takšna toženčeva ravnanja na škodo B. B. sploh pravočasno konkretizirano navajala in da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo.

Vsebina takšnih pritožbenih navedb pritožbenemu sodišču zato ne nalaga presoje, ali je sodišče prve stopnje pri presoji toženčevega ravnanja v razmerju do B. B. (ali do vnukov tožnikov) zagrešilo postopkovno kršitev, ker se do postavljenih trditev ni opredelilo, ali zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbena navedba, da je sodišče povsem zanemarilo tožbene trditve o zavržnem odnosu toženca do tožnikov in do njunih bližnjih (B. B. in tožnikova vnuka), s čimer smiselno uveljavljata postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je vsebinsko prazna in je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

21V nadaljevanju pritožbe tožnika izpodbijata ugotovljeno dejstvo, da konflikti med strankama niso presegli ostrejših prepirov in da jih ni mogoče pripisati zgolj tožencu, pač pa tudi ravnanju tožnikov. Pritožbeno sodišče po analizi izpodbijane sodbe ugotavlja, da v tem delu dokazna ocena temelji na celoviti analizi izpovedi strank, številnih prič in množice listin, ki je pritožba obrazloženo ne izpodbija. Pritožba ugotovljeno dejansko stanje tako izpodbija zgolj z opozarjanjem na nekatere listine (npr. policijski zapisnika z dne 9. 1. 2019, sklep o prepovedi približevanja z dne 13. 7. 2020), na podlagi katerih tožnika zgolj ponujata svojo lastno dokazno oceno, s čimer pa celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje vseh izvedenih dokazov ne moreta izpodbiti.

Pritožbena navedba, da tožnika ni prizadel toženčev razhod z B. B., pač pa način njunega razhoda, gornje presoje v ničemer ne spreminja. V delu, s katerim tožnika v pritožbi izpodbijata svoji lastni izpovedi, se pritožbeno sodišče sklicuje na gornje razloge. Povsem enako velja tudi za posplošeno in neargumentirano izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, da sta bila tožnika tista, ki sta s svojim nadzorom in kritikami povzročila, da je toženec tekom postopka opustil kmetovanje na posesti. Vsebinsko gre pri vseh teh pritožbenih navedbah zgolj za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in ne za argumentirano izpodbijanje dokazne ocene, ki bi terjalo odgovor pritožbenega sodišča.

22Pritožbeno sodišče dodaja, da del neizpolnjenih obveznosti (glede ozimnice in onemogočanja obiskov) ne ustreza pojmu hude nehvaležnosti, pač pa tožnikoma na podlagi tretjega odstavka 555. člena OZ daje izpolnitveni zahtevek. Enako velja za trditev, da toženec ne skrbi ustrezno za prevzeto kmetijo, saj to ni del toženčevih obveznosti po sklenjeni izročilni pogodbi.

23Tožnika v pritožbi nadalje navajata, da je toženec B. B. in njunima vnukoma prepovedal hoditi na kmetijo, vendar obenem v pritožbi ne pojasnita, da bi kaj takšnega pravočasno zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje in da se sodišče prve stopnje to do teh trditev ne bi opredelilo. Omenjena pritožbena navedba v takšnih okoliščinah pritožbenemu sodišču tako ne omogoča morebitnega preizkusa obstoja procesne kršitve, pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega prava. Dejansko gre po pregledu trditev obeh strank pri tem pritožbenem očitku za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

24Pritožnika ne moreta uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da je medsebojno zaupanje med strankama popolnoma porušeno. Prvič, tožnika pritožbeno ne navajata, da sta takšne trditve kot razlog za preklic sploh pravočasno navajala v postopku pred sodišče prve stopnje in da bi jih sodišče prve stopnje spregledalo. Tudi v tem delu gre po pregledu postavljenih tožbenih trditev za nedovoljeno pritožbeno novoto. Drugič, omenjena navedba je po določbi drugega odstavka 561. člena OZ¹⁰ ob pogoju skupnega življenja lahko materialnopravno relevantna le pri pogodbo o dosmrtnem preživljanju, če stranka zahteva sodno razvezo pogodbe. V konkretnem primeru ne gre za takšne (zatrjevane ali ugotovljene) dejanske okoliščine.

25Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožnikov po zaslišanju kmetijske inšpektorice E. E. zavrnilo z argumentom, da vsa dejstva iz inšpekcijskega postopka izhajajo že iz vsebine zapisnika z dne 2. 11. 2020. Pritožbeno sodišče se glede dopustnosti zavrnitve dokaznega predloga sklicuje na razloge, ki jih je navedlo zgoraj v okviru pritožbenega izpodbijanja zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju priče D. D. Razlog, ki ga je sodišče prve stopanje navedlo za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju kmetijske inšpektorice, je razumen in ustavno dopusten, če dejstvo, ki ga tožnika dokazujeta z zaslišanjem te priče, izhaja že iz vsebine zapisnika z dne 2. 11. 2020.

Tožnika v pritožbi grajata zavrnitev tega dokaznega predloga z navedbo, da bi lahko ta priča podrobneje pojasnila, kdo je toženca prijavil inšpekciji, z ničemer pa ne izpodbijata pojasnila sodišča, da vse to izhaja že iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru. Prav tako v pritožbi, enako kot pri predlagani priči D. D., ne navajata, da sta v postopku trdila, da z zaslišanjem predlagane priče dokazujeta svoje trditve o prijavitelju, ki presegajo vsebino zapisnika z dne 2. 11. 2020. Takšno uveljavljanje procesne kršitve zaradi posega v njuno pravico do izjave zato ne more biti uspešno. Enako velja glede predlagane poizvedbe pri inšpekciji, saj jo je sodišče prve stopnje opravilo (dopis z dne 11. 5. 2023 na r. št. 30).

Končna presoja pritožbe

26Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

27Tožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

28Tožnika morata na tožencu povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Toženec je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.647,00 EUR (2250 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 22,47 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 1.669,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila. Zahtevek za povračilo nagrade za sestanek s stranko in za končno poročilo stranki je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je ta že vključena v zgoraj odmerjeno nagrado.

¹ Izročitelj lahko prekliče pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi potomec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi ta prejeto obdržal (prvi odstavek 555. člena OZ).
² Enako pravico ima izročitelj, če potomec ne daje njemu ali komu drugemu preživnine, ki je bila dogovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi in če ne poravna izročiteljevih dolgov, katerih poravnava mu je bila v tej pogodbi naložena (drugi odstavek 555. člena OZ).
³ V drugih primerih neizpolnitve bremen, prevzetih s pogodbo o izročitvi in razdelitvi, odloči sodišče, upoštevajoč pomembnost bremen za izročitelja in druge okoliščine primera, ali ima izročitelj pravico zahtevati vrnitev danega premoženja ali pa ima samo pravico zahtevati prisilno izpolnitev bremen (tretji odstavek 555. člena OZ).
⁴ Podgoršek, B. v Obligacijski zakonik s komentarjem (ur. prof. dr. Miha Juhart, doc. dr. Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, 3. knjiga, stran 533 in nasl.
⁵ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 171/2014 (Omenjeni judikat se sicer nanaša na darilo, vendar sta preklica darila in preklic izročilne pogodbe v svoji pravni vsebini in pravnih učinkih izenačena).
⁶ Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ).
⁷ Galič, A. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem (ur. dr. Lojze Ude, dr. Aleš Galič), GV Založba, 1. knjiga, stran 55 do 58.Zobec, J. v prav tam, 3. knjiga, stran 296 do 300.
⁸ Takšna je bila sodna praksa, ki se je opirala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 22/2006, II Ips 4/2006 in II Ips 685/2008).
⁹ Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 286/2016 (9. točka obrazložitve) in odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1285/2015 in I Cp 2766/2015.
¹⁰ Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže (drugi odstavek 561. člena OZ).