561. člen OZ

Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne more biti razlog za ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba nesporno ni bila razveljavljena ali razvezana (in je ves čas zavezovala obe stranki k izpolnjevanju). Če bi preživljanec resnično želel pogodbo razvezati, to prej kaže na to, da je bil njegov motiv za sklenitev pogodbe v tem, da si zagotovi skrb, preživljanje in pomoč na kmetiji.

Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi nedopustnega nagiba zapustnika, ki se odraža v izločitvi dela premoženja iz obračunske vrednosti zapuščine na račun zakonitih dedičev, in tega tudi ni zatrjeval. Prav tako ni uveljavljal zahtevka na razvezo pogodbe iz razloga, ker drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti. Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče presojati le po načelu enake vrednosti dajatev in tudi ni bistveno, ali je preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč potreboval, temveč je dovolj njegova predpostavka, da jo bo morebiti potreboval, in njegova želja, da zanjo v skladu z dogovorom poskrbi preživljavec. Tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe darilen, torej da sta stranki namenoma izjavili voljo z vsebino pogodbe, ki je nista želeli skleniti, da bi prikrili darilno pogodbo,

Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.

Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen OZ).

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta nižji sodišči pravilno presodili kršitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, glede na to, da preživljanka sama ni izrazila nezadovoljstva, ni grajala ravnanja preživljalke, ni uveljavljala pravic iz pogodbe in je odobravala prejeto oskrbo?

Zakon za privolitev dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem (npr. dejanskim izpolnjevanjem obveznosti). V pogodbi dogovorjene obveznosti ne zahtevajo skupnega življenja niti to v pogodbi ni izrecno dogovorjeno, tako da je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za skupno življenje in zato razloga neznosnosti skupnega življenja ne more biti, utemeljen. Smrt prvotnega preživljalca sama po sebi ne pomeni spremembe pogodbenih razmer, ki bi upravičevala razvezo. Tudi ni res, da bistveno spremembo razmer (v taki meri, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena) predstavljata dejstvo, da so v pogodbi dogovorjene obveznosti osebne narave in dejstvo, da toženka ni izrecno prevzela pogodbenih obveznosti. Preživljanec ne more enostransko zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če je razlog za vzrok, ki ga zatrjuje kot podlago za razvezo pogodbe, njegovo lastno ravnanje.

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju gre za trajajoče odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. Če preživljalec ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (tretji odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja, in da je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnika premoženja. Določanje konkretnih dajatev in storitev, ki so predmet preživljalčevega izpolnitvenega ravnanja pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju, je prepuščeno pogodbeni avtonomiji strank. Pri tem pa mora biti upoštevan namen pogodbe, ki je v preživljanju upravičenca; tj. v zagotavljanju enake kvalitete preživljančevega življenja kot v času, pred sklenitvijo pododbe.

Za hudo nehvaležnost po sodni praksi ne gre samo v primerih, ko prevzemnik izvrši kaznivo dejanje zoper izročitelja in njegove bližnje, kot bi bilo to mogoče sklepati iz dela presoje sodišče prave stopnje, ampak v vseh primerih ravnanja, ki pomenijo hudo in intenzivno kršitev moralnih načel in skupnih norm obnašanja zoper izročitelja in njegove bližnje. V skupino izročitelju bližnjih oseb po določbi prvega odstavka 555. člena OZ ne spadajo le osebe, ki so z izročiteljem v krvnem sorodstvu, pač pa vse osebe, na katere je izročitelj čustveno navezan.

OZ v tretjem odstavku 561. člena določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Torej je zahtevek na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar tožnik uveljavlja iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženca, nesklepčen, kot je pravilno materialnopravno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ne glede na nesklepčnost tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju izvedlo dokazni postopek, v katerem je po opravi natančne in skrbne dokazne ocene, ki je skladna z 8. členom ZPP, ugotovilo, da toženec svoje pogodbene obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju izpolnjuje. Ne drži pritožbeni očitek, da sta razveza in razveljavitev pogodbe sinonima. Razveljavitev pogodbe pomeni, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, medtem ko razveza pomeni, da je bila veljavno sklenjena, brez napak volje, a je kasneje prišlo do razlogov za njeno razvezo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moral toženec pogodbo izpolnjevati zgolj in le osebno, ne tudi s pomočjo svojih zunajzakonskih partnerk, saj pogodba o dosmrtnem preživljanju

Praviloma z izbrisno tožbo, s katero je svoje pravno varstvo v tem postopku zahtevala tožnica, res ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, ki je bila dosežena in izvedena v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sklep o dedovanju v konkretnem primeru), če ta ni razveljavljena ali spremenjena. Vendar je to mogoče, če tožnica, kot v konkretnem primeru, ni imela možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana kasneje pravnomočna odločba, ki tožnice tudi ne veže (člen 220 Zakona o dedovanju). Izbrisna tožba v obravnavanem primeru nudi pravno varstvo nevknjiženemu imetniku pravice, na način, ki ga določa člen 243/1 Zakona o zemljiški knjigi v prvi točki, in sicer, da sodišče ugotovi neveljavnost takšne vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (z izbrisom lastninske pravice, vknjižene v korist pridobitelja - toženke, in nato znova z vpisom lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil s strani sodišča prve stopnje premalo upoštevan namen, zaradi katerega je pokojna sklenila izpodbijano pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Iz izpovedb prič, za katere pritožba utemeljeno izpostavlja, da jim sodišče neupravičeno ni pripisalo verodostojnosti, to je sester in nečakinje pokojne, izhaja, da je pokojni zelo veliko pomenilo, da je lahko po letu 2014, to je po smrti njenega moža, ostala na domačiji, kar ji je omogočila toženka, ki se je skupaj s svojima otrokoma preselila k pokojni.

Glede na tožbene trditve tožnica ni zahtevala razveze pogodbe zgolj na podlagi tretjega odstavka 561. člena OZ zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti, pač pa tudi na podlagi 562. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da sodišče uredi na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena.

Predlog se zavrne.

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

Po utrjenem stališču sodne prakse se pravni red načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedjo zlorabe pravic (7. člen OZ) bi bilo stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neizpolnjevanje pogodbe, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe.Tako presoja, ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljuje razvezo pogodbe, kot presoja, ali gre za v taki meri spremenjene okoliščine, da pogodbe ni več mogoče ohraniti (tega dvojega niti ni mogoče strogo ločiti), mora zato upoštevati interese obeh pogodbenih strank.

Izpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 318. člena ZPP glede odgovornega nasprotovanja toženca ne more nadomeščati njegovo nasprotovanje v mediacijskem postopku. Pri tem pa tudi ne morejo biti upoštevne pritožbene trditve, da je toženec kot laik menil, da lahko nasprotovanje tožbenim trditvam poda tudi v mediacijskem postopku, za katerega je podal soglasje. Iz poziva, naj odgovori na tožbo, ki je bil tožencu vročen hkrati s tožbo je namreč razvidno, da je bil toženec v pozivu poučen ne samo na možnost vložitve odgovora na tožbo in zakonske posledice, če tega ne bi storil, ampak izrecno tudi, da tudi če bo podal soglasje k začetku mediacije, mora odgovoriti na tožbo. Tožnikova upravičenost do razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja že iz tožnikovih tožbenih trditev, da toženec nobenih pogodbeno dogovorjenih obveznosti ni in kljub pozivu tožnika ne izpolnjuje, pri tem pa ni pravno pomembno, ali so katere pogodbeno dogovorjene obveznosti toženca po obsegu odvisne od tožnikove lastne zmožnosti in potrebnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilen zaključek, da pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče razvezati zgolj ob ugotovitvi preživljančevega odklanjanja izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani zavezancev, brez ugotovitve, da je preživljanec odklanjal tudi izpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani tretjih oseb, k čemur sta bila preživljalca prav tako zavezana s pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj tudi problemsko in silogistično osredotočati. Šele tako popoln predlog namreč omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemski luči glede pomena za pravni red in sodno prakso.

Predlagatelj ni uspel izkazati, da bi postavljena vprašanja presegala interese strank v konkretni zadevi in bila širšega pomena za pravni red.

V kolikor bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neznosnost skupnega bivanja, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe, bi to nasprotovalo načelu prepovedi zlorabe pravice, načelu vestnosti in poštenja in bi v celoti negiralo načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti. V skladu z navedenimi načeli, kakor tudi v skladu z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države, je, da bi morala takšna stranka poseči po milejši sankciji, ki bi kar najmanj prizadela omenjena načela in pogodbeno varovan interes nasprotne, pogodbi zveste stranke.