VSL Sodba in sklep V Cpg 61/2024

I. Pritožba zoper I., II., IV. in VI. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v teh točkah potrdi.

II. Pritožba zoper V. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

III. Toženka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici 466,65 EUR pritožbenih stroškov.

Uvodna pojasnila

1Tožnica je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker je toženka (kabelski operater) za leto 2017 plačala 38.073,80 EUR nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih, je tožnica 28. 1. 2022 vložila tožbo, s katero je od toženke iztoževala preostanek primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih, in sicer 24.876,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2018 dalje do plačila. Prav tako je iztoževala zakonske zamudne obresti na že plačanih 36.753,47 EUR od 24. 11. 2018 do 23. 11. 2021.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 14.994,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka), zakonske zamudne obresti od 14.994,10 EUR od 1. 10. 2018 do 23. 11. 2021 (II. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14.994,10 EUR, ki tečejo od 24. 11. 2018 do 28. 1. 2021 (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 36.753,47 EUR, ki tečejo od 24. 11. 2018 do 23. 11. 2021 (IV. točka izreka) ter zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 9882,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2018 dalje do plačila (V. točka izreka). Toženki je tudi naložilo povrnitev 736,23 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (VI. točka izreka).

Pritožba in odgovor

3Zoper I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe (ugodilni del) se je pravočasno pritožila toženka. Sodišču prve stopnje je očitala, da je napačno presodilo, da je tožnica aktivno legitimirana. Prav tako je zmotno presodilo, da tožničin zahtevek ni delno zastaran, saj ne gre za obogatitveni zahtevek, napačno pa je sodišče prve stopnje tudi štelo, da je epidemija COVID-19 zadržala tek zastaralnega roka. Trdila je tudi, da sodišče prve stopnje s sodbo izkrivlja konkurenco in da je neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse glede osnove za izračun primernega nadomestila ter podala navedbe glede neutemeljenosti nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Sodišču prve stopnje je prav tako očitala, da pri odstopu od ustaljene sodne prakse ni upoštevalo njenih argumentov, prav tako se ni opredelilo do njenih ugovorov glede razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Smiselno je nasprotovala tudi odločitvi v V. in VI. točki izreka izpodbijane sodbe (zavrnilnem delu za 9882,12 EUR s pripadki in odločitvi o stroških postopka).

4Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in nasprotovala njeni utemeljenosti.

K odločitvi o pritožbi

5Toženkina pritožba je delno nedovoljena, v ostalem delu pa neutemeljena.

Aktivna legitimacija

6Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Tako določila ZASP kot tudi določila Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), ki so se začela uporabljati 22. 10. 2016, določajo, da avtor navedene avtorske pravice uveljavlja le kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP ter četrta točka 9. člena ZKUASP v zvezi z 9. točko prvega odstavka 16. člena ZKUASP).

7Tožnica je kolektivna organizacija, ki ima dovoljenje, ki med drugim zajema upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo.

8ZKUASP v 6. in 9. točki prvega odstavka 16. člena določa, da kolektivna organizacija (tožnica) v okviru svoje dejavnosti med drugim uporabnikom izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje ter tudi uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi ter o tako uveljavljenih pravicah predloži avtorjem račun. Za primer kabelske retransmisije je v skladu z določilom 4. točke 9. člena ZKUASP obvezno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. To pomeni, da avtorji svojih pravic ne morejo sami uspešno sodno uveljavljati. Nadalje je v tretjem odstavku 18. člena ZKUASP določeno, da lahko pristojna kolektivna organizacija v primerih obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic te upravlja brez pooblastila imetnika pravic. Iz navedenih določb ZKUASP je moč zaključiti, da v primeru obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic te za vse avtorje (tiste, ki so pooblastili kolektivno organizacijo, in tiste, ki je niso, znane in neznane) uveljavlja le kolektivna organizacija.

9Držijo sicer pritožbene navedbe, da v skladu z določilom 4. člena ZKUASP kolektivna organizacija upravlja avtorske in sorodne pravice "v imenu in za račun več kot enega imetnika pravic in v njihovo skupno korist", vendar pa ni pravilen pritožben očitek, da je dikcijo treba razlagati, kot se glasi. Formulacija 4. člena ZKUASP je prepisana iz Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (Direktiva 2014/26/EU).¹ Ob primerjavi besedila točke a 3. člena Direktive 2014/26/EU, ki definira pojem kolektivne organizacije, v različnih jezikih je mogoče zaključiti, da to določilo v resnici ne zapoveduje specifične oblike in vsebine zastopanja avtorjev v civilnopravnem smislu. Medtem ko je na primer v nemški in hrvaški verziji uporabljen izraz "v imenu", francoska in italijanska uporabljata formulacijo "za račun", angleška pa nič od tega dvojega in je še najbolj primeren prevod "zanje", tj. da kolektivna organizacija upravlja pravice za njihove imetnike ("on behalf of"). To torej jasno kaže, da se Direktiva 2014/26/EU ne osredotoča na obliko in se ne opredeljuje za določeno vrsto zastopanja (v smislu neposrednega ali posrednega zastopanja), ampak podaja definicijo kolektivne organizacije.

10Kot navedeno, je formulacija iz 4. člena ZKUASP prepisana prav iz Direktive 2014/26/EU, pri čemer Predlog Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) ne vsebuje posebnih pojasnil o obliki zastopanja kolektivne organizacije in tako ne pojasni, zakaj je prišlo do spremembe glede na predhodno ureditev. Prvotni ZASP (Uradni list RS, št. 21/95) je v 157. členu določal, da ima kolektivna organizacija aktivno legitimacijo za vodenje postopkov za uveljavljanje avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi in da vodi postopke v svojem imenu, dodatno pa se je do tega vprašanja opredelilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) v sodbi II Ips 606/2007 z dne 9. 10. 2008, ki je pojasnilo, da v zunanjem razmerju kolektivna organizacija ne nastopa kot (neposredni) zastopnik avtorjev, temveč kot posebne vrste skrbnik imetnikov pravic, ki te pravice upravlja za več avtorjev hkrati in ima tako navzven značaj kolektivnega avtorja, ki vsa dejanja in posle opravlja za račun avtorjev in v njihovem najboljšem interesu, vendar to počne v svojem imenu. Tudi kasneje prenovljeni ZASP (Uradni list RS, št. 16/2007) je v 146. členu določal posredno obliko zastopanja. Tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da zgodovinska razlaga podpira dobesedno razlago 4. člena ZKUASP in torej neposredno obliko zastopanja.

1116. in 18. člen ZKUASP sicer ne urejata vprašanja zastopanja. Kljub temu bi bilo neposredno zastopanje kolektivne organizacije v primeru obveznega kolektivnega upravljanja (in upoštevajoč tretji odstavek 18. člena ZKUASP) v nasprotju s samim smislom in namenom kolektivnih organizacij. Očitni namen nacionalnega in evropskega zakonodajalca je, da se v primerih kabelske retransmisije, kjer je število avtorjev veliko, uporaba njihovih del pa masovna ter razprostranjena, omogoči učinkovito, ekonomično in hitro sodno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic z obveznim kolektivnim upravljanjem. Če bi pri obveznem kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic šteli, da ZKUASP kolektivnim organizacijam ne podeljuje pravice zastopati imetnikov avtorske in sorodnih pravic v svojem imenu in za njihov račun, bi bila avtorjem dejansko odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja avtorskih in sorodnih pravic v sodnih postopkih. Kot navedeno, tožnica upravlja s pravicami na vseh varovanih delih (tudi z deli avtorjev, ki niso njeni člani). Pri tem je tožnica glede uporabe posameznega varovanega dela vezana na posredovanje podatkov s strani drugih oseb. V trenutku vložitve tožbe za plačilo nadomestil tako ni nujno, da razpolaga s seznamom avtorjev, katerih dela so bila kabelsko retransmitirana. Pravilna opredelitev avtorjev (in torej stranke postopka) bi tako postala izjemno kompleksna, s tem pa bi bil tudi izgubljen namen kolektivnega upravljanja. Enako velja za izdajo računov. Teleološka in sistematična razlaga tako ne podpirata dobesedne razlage 4. člena ZKUASP v primeru obveznega kolektivnega upravljanj pravic. S takšnim razumevanjem pa bi bile avtorjem tudi kršene njihove ustavno varovane pravice (60. člen Ustave RS).

12Zakonska navedba iz 9. člena ZKUASP, da "… imetnik pravic upravlja svoje pravice na že objavljenih delih le prek kolektivne organizacije …", ureja zgolj obveznost kolektivnega upravljanja, pri čemer ne določa tudi načina zastopanja s strani kolektivne organizacije, navedeno pa potrjuje tudi predlog ZKUASP.

13Upoštevajoč navedeno, neposredno zastopanje podpira zgolj jezikovna razlaga 4. člena ZKUASP. Ker je takšna določba posledica dobesedne implementacije prevoda točke a 3. člena Direktive 2014/26/EU, bi bilo pretogo stališče, da ni podana tožničina aktivna legitimacija, saj bi bila takšna razlaga v nasprotju z namenom obveznega kolektivnega upravljanja. Po presoji pritožbenega sodišča je treba določilo 4. člena ZKUAPS razlagati tako, da v primerih, ko je predpisano obvezno kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic, to uveljavlja kolektivna organizacija v svojem imenu in za račun imetnikov pravic.

O pravni naravi zahtevka in zastaralnem roku

Pravna podlaga zahtevka

14Toženka je v letu 2017 kabelsko retransmitirala glasbo v televizijskih in radijskih programih. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, toženka s tožnico razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmitirala glasbo, ki je spadala v tožničin repertoar varovanih del, brez dovoljenja. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je bilo v sodni praksi že sprejeto stališče, da lahko lahko kolektivna organizacija v takih primerih pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika, OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi.

15Tožnica je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo vse elemente neupravičene obogatitve, ki izhajajo že iz opisa dejanskega stanu (uporabo tuje stvari, prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza). Tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožnica ni zatrjevala vseh zahtevanih elementov neupravičene obogatitve.

Zastaranje zahtevka

16Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ).

17Sodišče prve stopnje je že pojasnilo, da ne obstoji pravna podlaga, ki bi določala obveznost mesečnega plačevanja nadomestila in da tožničin zahtevek temelji neposredno na določilih ZASP, ZKUASP in OZ, pri čemer je trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi, zastaranje pa skladno s 336. členom OZ začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pritožbeno sodišče z navedenim soglaša in še dodaja, da zgolj zato, ker je tožnica višino nadomestila utemeljila z izračunom na mesečna časovna obdobja, to samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnica uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje. Tudi sicer pa iz zahtevka, ki je postavljen kot enoten znesek za celotno leto 2017, ne izhaja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno.

18Upoštevajoč pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je treba upoštevati petletni zastaralni rok. Pritožbeno sodišče je tudi zgoraj že pojasnilo, da ima zahtevek podlago v neupravičeni obogatitvi in so tako neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da za odškodninske zahtevke velja triletni zastaralni rok.

Zadržanje teka zastaralnega roka zaradi epidemije COVID-19

19Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da je treba pri presoji, ali je tožničin zahtevek zastaran, upoštevati posebne okoliščine, ki so nastale zaradi epidemije COVID-19 in na njeni podlagi sprejetih ukrepov. Pritožbeno sodišče se je pri presoji glede zadržanja teka zastaralnega roka osredotočilo na presojo obdobja zadržanja teka zastaralnega roka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (tj. od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 in 20. 11. 2020 do 9. 1. 2021 ter 0d 11. 1. 2021 do 30. 1. 2021), pri čemer sledi stališču, ki ga je v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023 sprejelo VSRS in ga v nadaljevanju glede na toženkine pritožbene očitke povzema.

20Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), ki je veljal od 29. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020, je zadržal tek procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi epidemije COVID-19 v tem času niso vodili, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov, nič pa ni določil glede teka zastaralnih rokov. Nadalje je VSRS pojasnilo, da ZZUSUDJZ ni nič določil glede teka zastaralnih rokov, ker možnost zadržanja teka zastaralnega roka določa že OZ v 359. in 360. členu. Cilj ZZUSUDJZ je bil, da se na področju sodnih zadev omogočijo takšni ukrepi, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe, varovanja zdravja in življenja ljudi in zagotovitev delovanja sodišč, katerih delovanje je bilo v tem obdobju resno moteno, ter se hkrati zagotavlja izvajanje pravic in obveznosti. Vpliv epidemije in v zvezi njo sprejetih ukrepov na delovanje sodišče in možnost sodnega varstva je tako tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je posebej uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Po presoji VSRS je treba te iste okoliščine prepoznati kot pomembne tudi za imetnike zastarljivih terjatev pri vprašanju teka zastaralnega roka (v okviru 360. člena OZ), ob nadaljnjem pogoju, da je bil zaradi epidemije COVID-19 in v zvezi z njim sprejetimi ukrepi položaj imetnikov teh pravic v bistvenem enak. Če je bil položaj imetnikov obeh skupin pravic v bistvenem enak, potem bi moral obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja, da bi bili imetniki zastarljivih terjatev obravnavani drugače (slabše) kot imetniki terjatev, za katere so določeni materialnopravni prekluzivni roki. Razlaga, ki to spregleda, krši načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS.

21Če dolžnik uspešno uveljavlja zastaranje terjatve, sta imetnik zastarane terjatve in imetnik terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, na istem. Razen praktično nepomembnih razlik, npr. možnosti uveljavljati zastarano terjatev z ugovorom pobota (314. člen OZ), imetnik zastarane terjatve od terjatve po nastopu zastaranja dejansko nima ničesar. Imetniku pravice, za katere so določeni prekluzivni roki, s potekom roka pravica preneha. Na podlagi navedenega je VSRS zaključilo, da je z vidika 23. člena Ustave RS zastaranje zelo podobno prekluzijam. Položaj imetnika zastarane terjatve ter imetnika terjatve, za uveljavitev katere zakon določa prekluzivni rok, se v predmetu primerjanja ob razglasitvi epidemije COVID-19 v prvem valu v bistvenem ni razlikoval. Zato je VSRS zaključilo, da ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožnici odvzeta pravica do sodnega varstva. Tem zaključkom se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče sledi pojasnilu VSRS, da zaradi zadržanja zastaranja ni bila ogrožena toženkina pravna varnost, saj je zadržanje trajalo le krajši čas in je zato ob tehtanju ustavno varovanih pravic (pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti) treba dati prednost pravici do sodnega varstva.

22Ker je bila tožba v tem primeru vložena 28. 1. 2022 in je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo zastaranje zadržano tudi v času, ko so bili materialni prekluzivni roki zadržani po sklepih Vlade RS (tj. od 20. 11. 2020 do 9. 1. 2021 ter od 11. 1. 2021 do 30. 1. 2021), je pritožbeno sodišče presojalo tudi zadržanje teka zastaralnega roka v tem obdobju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020. Prav ta odlok je ob predhodno že razglašeni epidemiji sprožil,² da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena ZS na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,³ ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020. Z Odredbo predsednika VSRS je bilo odrejeno, da sodišča v nenujnih zadevah od 16. 11. 2020 odločajo in vročajo sodna pisanja ne izvajajo pa narokov in ostalih dejanj, ki terjajo fizično prisotnost strank, ter da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, ne tečejo. Ukrepi po navedeni odredbi so prenehali veljati 31. 1. 2021 na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, v kateri je bilo tudi določeno, da procesni roki začnejo ponovno teči s 1. 2. 2021.⁴ Dne 31. 1. 2021 je prenehala tudi veljavnost sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih.⁵ V tem času so bile na podlagi odlokov zaostreni pogoji združevanje in gibanja.

23Iz navedenega izhaja, da je bilo glede na času veljavnosti prej navedenih ukrepov, primerljivo s stanjem, ki ga je presojalo VSRS v sklepu III Ips 19/2022. V obeh primerih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom COVID-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi Odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. Kot je že bilo pojasnjeno, je položaj imetnika zastarane pravice in imetnika terjatve, za katero zakon določa prekluzivni rok, v bistvenem enak, saj je zastaranje zelo podobno prekluzijam. V nasprotnem primeru bi namreč bilo kršeno načelo enakosti, ki ga ureja 14. člen Ustave RS. Ker ni najti razumnega razloga, da bi bistveno drugače obravnavali instituta zastaranja in materialnih prekluzij, je tako treba zaključiti, da je bila tudi v tem delu pravilna odločitev o zadržanju teka zastaralnih rokov. Ob pretogi uporabi pravil o zastaranju bi bila tožnici odvzeta pravica do sodnega varstva. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je pri tehtanju pravice do sodnega varstva in pravice do pravne varnosti tudi v tem primeru treba dati prednost pravici do sodnega varstva. Tudi v tem primeru so razglašena epidemija in upoštevni ukrepi, ki so vplivali na tek zastaralnega roka, trajali tako kratek čas, da toženkina pravna varnost zaradi zadržanja zastaranja ne more biti prizadeta.

24Glede na navedeno zatrjevanje posebnih okoliščin, ki so za tožnico konkretno predstavljale nepremagljive ovire v času epidemije COVID-19 tako ni bilo potrebno, saj je bila ta presoja glede na primerljivost položajev že opravljena s sprejetjem predpisov, ki so zadržali tek procesnih rokov (v nenujnih zadevah) oz. tek materialnih prekluzivnih rokov. Skladno s pravilom iz drugega odstavka 361. člena OZ se je zastaralni rok tako podaljšal za čas obstoja nepremagljivih ovir in je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek ni zastaran zaradi zadržanja teka zastaralnega roka, pravilna. Zgolj napačna opredelitev epidemije COVID-19 kot izredne okoliščine iz prvega odstavka 359. člena OZ in ne kot nepremagljive ovire pa ni vplivala na pravilnost odločitve.

O neupoštevanju običajnega nadomestila na trgu in izkrivljanju konkurence z izpodbijano sodbo

25Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je tožnica z večino uporabnikov za leto 2016 sklenila dogovor o ureditvi razmerja, ki je pri vseh parametrih enaka iztoževanemu obdobju in se je tako na trgu oblikovalo običajno plačilo. Znesek iz sklenjenih izvensodnih poravnav ne predstavlja običajnega plačila na trgu, saj iz prvega odstavka 1050. člena OZ izhaja, da je namen poravnave, da osebe z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Prav zaradi elementa popuščanja (tudi glede višine nadomestila), ni mogoče govoriti o običajnem plačilu na trgu.

26Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je običajno plačilo tisto plačilo, ki glede na objektivna merila ustreza tržnim razmeram. Višina običajnega nadomestila se lahko ugotovi tudi s poizvedbami o podobnih plačilih na trgu⁶ (smiselno to pomeni s primerjavo z nadomestili za primerljive pravice v primerljivem času). Nadomestilo, ki ga je kot primernega določilo sodišče, ne predstavlja običajnega plačila, saj se ni oblikovalo na trgu. V tem primeru med kolektivno organizacijo in kabelskimi operaterji za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2017 (kot tudi v letu 2016) ni bilo nobenega dogovora o višini nadomestil, niti se ni višina nadomestil oblikovala na trgu. Zato naknadno, s strani sodišča določeno višino primernega nadomestila, ki jo je tožnica uporabila tudi za možnost mirne rešitve spora, ni mogoče šteti kot običajnega plačila. Sodišče je v svojih odločbah ob upoštevanju določil ZASP, ZKUASP ter OZ določilo le primerno nadomestilo ob upoštevanju pravno odločilnih okoliščin. Zato tudi ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče z izpodbijano sodbo izkrivlja konkurenco, pravico do enakega varstva pravic ter drugih zatrjevanih pravic in tudi ni zlorabilo prevladujočega položaja po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence, saj sodišče s sprejetjem odločitve ne določa tarife na trgu, uporabo drugačne tarife od 0,198 EUR pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno pojasnilo (kot izhaja iz nadaljevanja).

27Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožničino ravnanje (odstop od pogajanj z nekaterimi operaterji po posredovani poravnalni ponudbi, medtem ko je z drugimi že sklenila poravnave), ne predstavlja nezakonitega postopanja in ne zlorabe monopolnega položaja. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica za nadomestilo za leto 2016 z nekaterimi operaterji sklenila poravnave, od pogajanj s toženko pa je odstopila in po tem z operaterji ni sklepala več poravnav. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako ne izhaja, da bi za nadomestilo za leto 2017 tožnica s kabelskimi operaterji sklepala poravnave in da bi torej toženko neenako obravnavala v zvezi s terjatvijo, ki je predmet tega postopka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ima tožnica pravico, da od pogajanj odstopi. Neutemeljeno je tudi toženkino sklicevanje na odločbi C-572/13 Hawelett-Packard/Reprobel in C-525/16 Meo-Serviços de Comunicações in sodbi VSL V Cpg 351/2018 z dne 10. 5. 2018 ter VSL V Cpg 865/2018 z dne 13. 12. 2018, saj dejansko stanje ni primerljivo. Tožnica v tem primeru uporabnikom ni zaračunavala različnih nadomestil. Dejstvo, da je za plačilo nadomestila za drugo časovno obdobje (2017) vložila tožbo, s katero je zahtevala več, kot izhaja iz ponudb poravnav za leto 2016, ne pomeni neenake obravnave pri kateri bi tožnica razlikovala uporabnike glede na okoliščino (ne)sodelovanja. Končna odločitev glede primerne višine nadomestila je namreč v takem primeru prepuščena sodišču. Vsaka postavitev zahtevka v višji višini tudi ne pomeni nujno neenake obravnave, sicer bi bilo tožnici onemogočeno, da zatrjuje obstoj drugačnih okoliščin, ki zahtevajo ponovno tehtanje primernosti višine nadomestila, sodišču pa, da drugačne primere obravnava drugače.

O zatrjevanem neutemeljenem odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča

a) O (ne)vezanost nižjih sodišč na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

28Pravni temelj za določitev primernega nadomestila s strani sodišča je v prvem odstavku 81. člena ZASP, ki je uporabljiv tudi za določitev višine neupravičene obogatitve. Sodišče je zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.⁷ Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko pri določitvi nadomestila izbira različne poti. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP⁸ in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,⁹ lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.

29Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.¹⁰ Zato ni pravilno toženkino pritožbeno stališče, da je tarifa pravni standard, ki ga je VSRS v svojih odločbah zapolnilo na način, da drugačna odločitev ne bi bila več mogoča.

30Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena ZS). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso. Na ta način njegove odločitve postajajo del ustaljene sodne prakse, k spoštovanju katere je zavezano tudi samo. VSRS ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred nižjimi sodišči.¹¹

31Vendar s tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.¹² Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.¹³ To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način se omogoči, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij presodi, da je to potrebno.

32Upoštevajoč navedeno, lahko nižje sodišče zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in "navodil" VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni. Možnost spremembe višine nadomestila pa je predvidelo tudi VSRS, saj dopušča spremembo, če stranki podata prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa ni primerna, v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.¹⁴ V tem primeru je sodišče prve stopnje v obrazložitvi konkretno in obširno argumentiralo razloge za odstop od ustaljene sodne prakse in se pri tem tudi opredelilo do toženkinih ugovornih navedb. Zato o zatrjevanih kršitvah toženkinih pravic zaradi odstopa od sodne prakse VSRS ni mogoče govoriti. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi.

33Sodišče prve stopnje z odstopom od ustaljene sodne prakse VSRS tudi ni poseglo v legitimna pričakovanja kabelskih operaterjev in v njihovo pravno varnost. Kot že pojasnjeno, sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife in lahko v utemeljenih primerih od sodne prakse odstopi oziroma višino nadomestila spremeni. Nasprotno bi namreč pomenilo, da bi bilo sodišču onemogočeno drugačne primere obravnavati drugače.

b) O (ne)utemeljenosti odstopa od sodne prakse zaradi spremembe tarife Zavoda AIPA

34Sodišče prve stopnje za določitev primernega nadomestila v tem primeru uporabilo enak pristop kot VSRS - enak način, metodologijo določanja primernega nadomestila kot VSRS. Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun primernega nadomestila vzelo v Skupnem sporazumu med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum)¹⁵ dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic, tako kot je to pri svojem izračunu storilo VSRS. Nadalje je pri izračunu primernega nadomestilo uporabilo isto "formulo" kot jo je uporabilo VSRS, pri čemer je upoštevalo isto razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot VSRS ter enak delež filmske glasbe, kot ga je pri izračunu upoštevalo VSRS. Ker se je zahtevek nanašal na nadomestilo za leto 2017, je kot osnovno vzelo v III. členu Skupnega sporazuma dogovorjeno nadomestilo za drugo vrsto avtorskih pravic v znesku 0,59 EUR na naročnika (kot velja za leto 2017) in ne tistega v znesku 0,45 EUR (kot je veljalo za leto 2012), kot je to storilo VSRS, ko je odločalo o zahtevkih za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012.

35Sodišče prve stopnje je prepričljivo in izčrpno pojasnilo uporabo revalorizirane tarife iz Skupnega sporazuma. Tako je navedlo, da je življenjsko in pričakovano, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu spreminjajo, pri čemer avtorski honorarji niso izjeme. Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je bistveno povišala. Z upoštevanjem povišane tarife ni bilo poseženo v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja, saj bi bilo v te pravice poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje določilo različne višine primernih nadomestil. Po drugi strani bi neupoštevanje povišanja tarife privedlo do posega v ustavno varovano pravice avtorjev glasbe do primernega plačila. Vrednost glasbenih del bi bila namreč glede na vrednost avdiovizualnih del razvrednotena. Prišlo bi tudi do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki jih prejme skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje temu razlogovanju in toženka tako ne more uspeti s ponavljanjem svojih obširnih navedb, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje.

36Pritožbeno sodišče še dodaja, da je VSRS sicer kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uporabilo tarifo iz leta 2012, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu, vendar so se same terjatve v sodbah VSRS nanašale na plačilo nadomestila za leto 2012 in je ta tarifa tako predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v letu 2012. Kot je VSRS že navedlo, je primerna tarifa dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela, kar se ji dolguje. Pri določanju višine primernega nadomestila tako niso pomembne samo pravice kabelskih operaterjev, temveč tudi pravice in potrebe avtorjev, ki jih je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo. Ugotavljanje same (ne)primernosti višine nadomestila je težavno, ker ni mogoče določiti stroškov ustvarjanja, hkrati pa predstavljajo pravice na avtorskih delih, s katerimi upravlja tožnica, zgolj del celotne storitve kabelskih operaterjev. Eden izmed glavnih pokazatelj (ne)primernosti višine nadomestila je tako primerjava z nadomestili za uporabo primerljivih pravic in je tako povišanje tarife iz Skupnega sporazuma ustrezen pokazatelj, da nadomestilo v višini 0,198 EUR, kot ga je določilo VSRS ni več primerno.

37Zmotno je toženkino pritožbeno prepričanje, da se z upoštevanjem povišanja osnove za izračuna nadomestila še povečuje vrednost predobstoječe glasbe v primerjavi s filmsko glasbo v avdiovizualnih delih (0,246 EUR proti 0,077 EUR). Toženka v tem pritožbenem očitku spregleda, da v nadomestilu v višini 0,246 EUR ni zajeto le nadomestilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih v televizijskih programih, temveč tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo ostale glasbe v televizijskih programih, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se je s povišanjem tarife zgolj popravila občutna razlika med vrednostjo filmske glasbe in predobstoječe glasbe.

38Sodišče o primernem nadomestila odloča glede na vzpostavljeno sodno prakso in okoliščine primere. Ker zatrjevana sprememba iz Pravilnika o delitvi iz leta 2020 za ta spor predstavlja zgolj potencialno možnost dokazovanja neprimernosti izračuna nadomestila za leto 2020, so te navedbe brezpredmetne, saj ne vplivajo na določitev primernega nadomestila v tem sporu. Četudi bi morebitne prihodnje spremembe vhodnih podatkov lahko v potencialnih prihodnjih sodnih postopkih predstavljale dodatni razlog za odstop od sodne prakse VSRS, sodišče pri odločanju o primernem nadomestilu v tem postopku ne določa tarife, ki bi vsesplošno veljala.

39Sodišče prve stopnje z upoštevanjem revalorizirane vrednosti tarife iz Skupnega sporazuma ni poseglo v pravno varnost in predvidljivost. Pritožbeno sodišče v nekaterih primerih predhodno sicer ni upoštevalo revalorizacije, vendar se je kasnejša sodna praksa pritožbenega sodišča ustalila na drugačnem stališču. Glede na vzpostavljeno sodno prakso in podano pot izračuna, kjer so dani vsi parametri, lahko primerno višino izračuna vsak uporabnik in je tako predvidljiva. Zgolj zato, ker je bilo VSRS seznanjeno s povišanjem tarife iz Skupnega sporazuma in je navedlo, da variabilnost postavk ni upoštevna, ne pomeni, da sodišče prve stopnje od take sodne prakse ne bi smelo odstopiti in upoštevati revalorizacijo tarife. VSRS se tudi (še) ni ukvarjalo z vprašanjem primernosti nadomestila za druga obdobja kot leto 2012 in tako presojalo revalorizacijo tarife iz Skupnega sporazuma ne samo z vidika načela enakega urejanja primerljivih položajev kabelskih operaterjev, temveč tudi z vidika varovanja pravic avtorjev (in torej primernosti nadomestila za leto 2017).

c) Razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli

40Neutemeljeni so toženkini pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje skladno z njenimi trditvami in predloženimi dokazi pri izračunu nadomestila upoštevati, da je bilo dejansko razmerje med nadomestili, ki so po Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmitirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (Memorandum) odpadla na glasbena dela in nadomestili, ki so po Memorandumu odpadla na avdiovizualna dela, 30,56 proti 69,44, saj je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi druge pravice CISAC. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in vnaprej določene predvidljive postavke, zato je VSRS za izračun pomembne parametre, ki temeljijo na ocenah (predvsem razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli) in tako naravi dopuščajo določene odmike (razlika je lahko tudi več deset odstotkov) "zamrznilo". Pritožbeno sodišče še dodaja, da zamrznitev predstavlja izraz, ki ga je mogoče izpeljati iz sodne prakse VSRS (npr. II sodbe Ips 52/2018) v delu obrazložitve, ki se nanaša na variabilnosti uporabljenih postavk, ki temeljijo na oceni. Sprememba nadomestila (oz. posameznega vhodnega podatka, ki ga je VSRS uporabilo v svoji metodologiji izračuna) pa je mogoča zgolj v primeru, ko ena stranka poda prepričljive argumente, da je takšna tarifa neprimerna. Drugačno razumevanje bi nujno pomenilo, da bi bilo delilno razmerje odvisno od trditvenega in dokaznega gradiva strank, kar bi povzročilo neutemeljene razlike v višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, kljub temu, da gre za vrednost, ki se sicer ne spreminja. Zato so neutemeljene toženkine navedbe, da gre za navidezno zagotavljanje pravne varnosti. Prav tako toženka v svojih pritožbenih očitkih spregleda, da sta se v Dodatku k Memorandumu AGICOA in SAZAS zavezala na kabelske operaterje prenesti tudi dodatne pravice, ki predhodno niso bile predmet dogovora po Memorandumu in Aneksu in niti niso bile upoštevane pri dogovorjenih razmerjih delitve nadomestil v pred tem leta 2001 sklenjeni Pogodbi o zagotavljanju storitev. Da je to okoliščino, ki je nedvomno vplivala na razmerje dogovorjeno po Pogodbi o zagotavljanju pravic iz leta 2001, pri svoji odločitvi upoštevalo tudi VSRS in ob tem zanemarilo manjša odstopanja od tega razmerja, izhaja tudi iz obrazložitve odločb VSRS, ko je navedlo, da je bilo pogodbeno razmerje po Memorandumu in ne le po Pogodbi o zagotavljanju storite,¹⁶ kar je že pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje. Gre torej za celovitejšo presojo razmerja, kot izhaja zgolj iz točke 30 oziroma 38 sodb II P 000/2013 in I P 0000/2013, kjer je zgolj povzet dopis URSIL-a z dne 21. 1. 2009, za katerega je sicer sodišče prve stopnje v tem postopku že ugotovilo, da iz njega ni mogoče zaključiti, da upošteva vse spremembe obsega pravic, ki so se jih imetniki pravic zavezali prenesti na kabelske operaterje. Tudi Poročilo o delu na urejanju avtorskih pravic iz naslova kabelske retransmisije v letih 2000 in 2001 (B28) in Pregled računov, plačil in izplačil imetnikom, priloženem k dokumentu S-0 z dne 15. 7. 2002 (B29) dokazujeta plačilna razmerja v letu 2000 in 2001, ko še ni bil upoštevan prenos pravic po Dodatku. Toženka tako ni uspela dokazati, da je uporabljeno delilno razmerje nepravilno, posledično pa tudi ne, da nadomestilo zaradi tega razloga ni več primerno. Toženka ne more uspeti s svojo zahtevo po prilagoditvi vzpostavljenega načina izračuna zgolj zato, ker je s tem uspela tožnica. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na sodbi VSL II Cp 552/2021 z dne 7. 10. 2021 in VSL II Cp 1112/2021, saj gre za zgolj za dve odločbi, ki še ne vzpostavljata nove sodne prakse, hkrati pa je v mogoče najti tudi nasprotna stališča (npr. VSL Sodba II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, VSL Sodba V Cpg 4/2022 z dne 17. 2. 2022). Sodišče prve stopnje se je do toženkinih ugovornih navedb v zvezi z delilnim razmerjem opredelilo v točki 39 obrazložitve, kjer je pojasnilo tudi zakaj toženka ni uspela dokazati napačnosti uporabljenega delilnega razmerja. Upoštevajoč navedeno, so tako neutemeljene toženkine navedbe o kršitvi njenih pravic.

d) O nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih

41Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi tožnica upravičena tudi do nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih v višini 0,03 EUR na mesec. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih preko kabla v Sloveniji izhaja, da je tožnica upravičena do nadomestila za radijsko dejavnost v znesku 0,03 EUR na naročnika mesečno, pri čemer iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov ter na njegovi podlagi sklenjenih dveh licenčnih pogodb ne izhaja, da se nanašajo tudi na kabelsko retransmisijo glasbe. Pri presoji je namreč bistvena vsebina in ne naziv sklenjenih dogovorov. Ne Memorandum, ne Pogodba o zagotavljanju storitev v sami vsebini ne omenjata kabelske retransmisije radijskih programov. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je bilo v pogodbeno dogovorjenem razmerju med imetniki pravic po Memorandumu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe radijskih programih.

42Kot je nadalje že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se VSRS do tega vprašanja v svojih odločbah ni konkretno opredelilo in so tako neutemeljeni toženkini pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do navedene sodne prakse VSRS ni opredelilo. Toženka s pritožbo zgolj s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je že podala pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti.

43Prav tako je zmotno toženkino stališče, da je sodba nezakonita, zato ker ne sledi sodni praksi pritožbenega sodišča. Odstop od sodne prakse, kot je že bilo pojasnjeno, je namreč vedno mogoč, če sodišče "odkrije" za to utemeljene razloge in jih razumno obrazloži. To pa je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi storilo. Zato pritožbeni očitki o nezakonitosti sodbe niso utemeljeni. Tudi sicer pa je že pritožbeno sodišče pred izdajo te odločbe samo odstopilo od svoje dotedanje prakse.¹⁷

Neupoštevanje prava Evropske unije

44Kot je že bilo pojasnjeno sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Kaj mora sodišče pri tem upoštevati je bilo prav tako že pojasnjeno. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja toženka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz 87. točke sodbe Sodišča EU C-351/12. Tudi sicer pa je že sodišče prve stopnje navedlo, da je SAP v svoji odločbi že ugotovil, da gre za tarifo, ki je primerljiva s tujimi. Prav zato, ker sodišče ne določa splošno veljavne tarife, so brezpredmetne tudi toženkine navedbe, da je tarifa v ostalih državah določena kot odstotek prihodkov ali zneskovno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da gre pri določanju primernega nadomestila s strani sodišča za zapolnjevanje pravne praznine, s ciljem določiti enostavno in predvidljivo pot za izračun, kar bi bilo z vsakokratnim upoštevanjem spreminjajočih se tarif drugih držav članic EU onemogočeno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pri primerjavi s tarifami drugih držav članic EU ne gre za golo primerjavo višine nadomestil, saj ima vsaka kolektivna organizacija svoj način določanja tarif in delovanja in tako višje nadomestilo še ne pomeni nujno neprimernosti. Tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12 izhaja, da je višja tarifa v primerjavi s tarifami drugih držav sicer indic za zlorabo, kolektivna organizacija pa lahko dokaže, da za to obstojijo objektivni razlogi oziroma da je cena razumno povezana z ekonomsko vrednostjo storitve. Prav tako bi zaradi različnih trditvenih podlag (navajanj npr. drugih primerljivih držav), upoštevanje primerljivih tarif lahko pripeljalo tudi do razlikovanja med kabelskimi operaterji.

Zakonske zamudne obresti

45Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je epidemija COVID-19 zadržala tek zastaralnih rokov na podlagi 360. člena OZ, pri čemer se je na podlagi drugega odstavka 361. člena OZ podaljšal za čas obstoja nepremagljivih ovir. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti tako niso zastarale že 28. 1. 2019. Pritožben očitek je tako v tem delu neutemeljen.

46Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev iz IV. točke izreka (zakonske zamudne obresti na znesek 36.753,47 EUR od 24. 11. 2018 do 23. 11. 2021), vendar v zvezi s tem ne poda konkretnih navedb. Ker pritožbeno sodišče po uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

Stroški prvostopenjskega postopka

47Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker toženka glede tega ni podala drugih konkretiziranih očitkov, pritožba ni utemeljena.

Sklepno

48Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II., IV. in VI. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

49Toženka s pritožbo izpodbija tudi V. točko izreka (zavrnilni del), za katero zatrjuje, da je potrebna zaradi spremembe I. točke izreka izpodbijane sodbe (ugodilnega dela). Toženka s pritožbo zoper ta del svojega položaja ne more izboljšati. Prav tako pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper ugodilni del ne posega v odločitev glede zavrnilnega dela in ga ne spreminja. Posebna pritožba zgolj zato, ker bi v primeru ugoditvi pritožbe zoper ugodilni del bil zavrnjen dodaten del zahtevka, ni potrebna. Toženka tako nima pravnega interesa za pritožbo v tem delu, kar narekuje njeno delno zavrženje (343. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

50Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

51Stroški tožničinega odgovora na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je tožničine pritožbene stroške odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) in ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 14.994,10 EUR ter vrednost točke 0,6 EUR. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 12,5 točk, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR in povečano za 22-odstotni DDV pa 466,65 EUR. Glede na navedeno je toženka dolžna povrniti tožnici 466,65 EUR pritožbenih stroškov. To obveznost je toženka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe (313. člen ZPP).

¹ Uradni list L št. 84 z dne 20. 3. 2014, str. 72.
² Glej 1. točko odredbe.
³ Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020.
⁴ Iz besedila navedene odredbe izhaja: "Vsa sodišča od 1. 2. 2021 opravljajo naroke in druga procesna dejanja, odločajo, vročajo sodna pisanja in izvajajo uradne ure v vseh zadevah, v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz strokovnih priporočil NIJZ (v nadaljevanju strokovna priporočila), objavljenih in sprotno posodabljanih na njegovi spletni strani (zlasti ob smiselni uporabi priporočil za izvajanje upravnih in drugih javnopravnih zadev ob epidemiji COVID-19). Procesni roki v zadevah, v katerih so bili z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 165/20 in 2/21), začasno ustavljeni, začnejo teči s 1. 2. 2021."
⁵ Glej: Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 16. 12. 2020 in dne 8. 1. 2021 (Ur. l. RS, št. 190/2020 in 4/2021).
⁶ M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah : (ZASP) : s komentarjem, GV založba, Ljubljana 1997, str. 201.
⁷ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
⁸ Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
⁹ Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.
¹⁰ Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP.
¹¹ A. Galič: (2003) "Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse" v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, točka 34.
¹² Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.
¹³ VSL Sodba V Cpg 939/2017 z dne 16. 11. 2017.
¹⁴ Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011.
¹⁶ II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (točka 49 obrazložitve).
¹⁷ Glej npr. V Cpg 606/2020, V Cpg 631/2020, V Cpg 694/2020, V Cpg 695/2020, V Cpg 697/2020, itd.