VSL Sodba I Cp 1647/2023

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba

- v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 30 dni plačati 590 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2021 dalje do plačila,

- v II. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna v proračun povrniti tožena stranka, zviša za 72,87 EUR (na 1.871,39 EUR);

v ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.351,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 3. 10. 2020 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 1.798,52 EUR na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS na transakcijski račun sodišča v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

2Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko opredeljenih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki v plačilo naloži celotne stroške, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je podana soodgovornost obeh udeležencev v prometni nesreči in da naj bi voznica tožničinega vozila njena hčerka A. A. k nastanku škodnega dogodka prispevala kar s 30 %, zavarovanec toženke B. B. pa le s 70 %. Ta je vozilo, ki ga je upravljala tožničina hčerka spregledal, ji izsilil prednost in ji zaprl pot, izvedenec pa je izpovedal, da tudi če bi A. A. peljala s hitrostjo 70 km/h, bi ob upoštevanju načina vožnje do obravnavanih poškodb na vozilu tožnice še vedno prišlo, le njihova intenziteta bi bila nekoliko manjša, obseg poškodovanih delov pa bi bil še vedno enak. Prav tako je izvedenec jasno povedal, da sta bila ravnanje njene hčerke in njena reakcija na s strani B. B. povzročeno situacijo običajna glede na ravnanje povprečnega voznika, saj se je izogibala trku. Njeni hčerki tako ni mogoče očitati ničesar, kritično situacijo je z nevarnim vključevanjem na prednostno cesto v celoti povzročil zavarovanec toženke. Zgolj nekoliko hitrejša vožnja hčerke tako na škodni dogodek ni vplivala in ji ni mogoče pripisati kakršnekoli soodgovornosti. Tožnica se prav tako ne strinja z višino škode, ki jo je določilo sodišče. Izhajati je treba iz izvedenskega mnenja in upoštevati tržne vrednosti v času njegove izdelave oziroma dopolnitve (ki so enake vrednostim v času izdaje sodbe), pri čemer je izvedenec nepoškodovano vozilo v tem času ocenil na 16.632,00 EUR. Od tega je treba odšteti 1.500,00 EUR, za kolikor je tožnica prodala razbito vozilo, in ne teoretičnega izračuna izvedenca o vrednosti rešenih delov, posledično pa se zahtevani znesek 3.000,00 izkaže za utemeljen v celoti, saj ji je toženka plačala le 11.000,00 EUR. Tudi če se upošteva znesek rešenih delov, kot ga je določil izvedenec, pa je treba upoštevati izračun v času izdelave mnenja, plačanih 11.000,00 EUR odšteti od v času izdelave mnenja ugotovljene škode 13.306,00 EUR in na ta način določiti, koliko je toženka še dolžna plačati tožnici. Sodbo tožnica izpodbija tudi v stroškovnem delu, saj je njen tožbeni zahtevek utemeljen v celoti in bi ji moralo sodišče priznati celotne stroške in ne le delež 57,5 %. Odločitev o stroških je napačna tudi po višini, saj jih je sodišče priznalo v prenizkem znesku 3.127,86 EUR, čeprav skupno znašajo 3.686,87 EUR.

3Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4Pravočasno se zoper sodbo pritožuje tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ugotovitvam o soodgovornosti ne nasprotuje, izpodbija pa ugotovitve glede višine škode. Meni, da je sodišče zavzelo materialnopravno napačno stališče glede vrednosti rešenih delov, in vztraja, da bi moralo sodišče kot vrednost rešenih delov upoštevati zavezujočo online ponudbo kupca 4.080,00 EUR. Slednja je namreč odraz dejanske tržne vrednosti, mnenje izvedenca pa je le ocena, ki bi prišla v poštev, če ne bi razpolagali s podatkom o dejanski vrednosti. Sodišče je ob tem tudi napačno upoštevalo, da je tožnica vozilo prodala za le 1.500,00 EUR, saj slaba prodaja ne more iti v škodo tožene stranke in sodišče razlike do izvedenčeve ocene rešenih delov tožnici ne bi smelo priznati. Prav tako je sodišče odbitek na račun soprispevka nepravilno upoštevalo le od zneska 1.931,00 EUR namesto od celotne ugotovljene škode. Pri izračunu se izkaže, da je ne glede na to, katera vrednost rešenih delov se upošteva, ob upoštevanju 30 % soprispevka pri znesku celotne škode tožena stranka s plačilom 11.000,00 EUR že pred pravdo svojo obveznost plačila škode preplačala. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in se tožeči stranki v plačilo naloži pravdne in pritožbene stroške tožene stranke.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje ne v sodbi ne v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje obeh omenjenih pritožbenih razlogov. Pravdni stranki pa delno utemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava.

O temelju tožbenega zahtevka

8Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje pri presoji obravnavanega odškodninskega primera, v katerem tožnica zahteva povrnitev škode, nastale v škodnem dogodku 2. 10. 2020, do katerega je prišlo pri trčenju dveh premikajočih se motornih vozil (avtomobilov), vozila zavarovanca toženke z njenim vozilom, ki ga je upravljala hčerka A. A. Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, je urejena v 154. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po prvem odstavku te določbe se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti, drugi odstavek pa določa, da v primeru obojestranske krivde odgovarja vsak imetnik v sorazmerju s stopnjo svoje krivde.

9Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da se je zavarovanec toženke¹ z avtomobilom nepravilno vključeval v promet s stranske ceste na glavno cesto, v levo smer, s prečkanjem prometnega pasu, po katerem je z avtomobilom pripeljala tožničina hči, ki ji je tako vzel prednost in je prišlo do trčenja, pri tem pa je povsem spregledal približujoči se avtomobil tožnice, ki je bil ob začetku zavarovančevega vključevanja v promet od njega oddaljen 62 m. Pritrditi je treba materialnopravnemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bilo takšno ravnanje zavarovanca toženke nedopustno (protipravno). Z njim je kršil določilo prvega odstavka 56. člena, v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP)², ker ni pustil mimo vozila, ki je vozilo po prometnem pasu, ki ga je nameraval pri vključevanju v promet prečkati. Prav tako ni nikakršnega dvoma in med strankama tudi ni sporen obstoj vzročne zveze med zavarovančevim nedopustnim dejanjem in povzročeno škodo.

10Hkrati pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo tudi ravnanje voznice tožničinega vozila nedopustno in da je krivda za nastalo nesrečo obojestranska. Tožničina hčerka je pri svoji vožnji prekoračila najvišjo dovoljeno hitrost 70 km/h, ki je veljala na odseku ceste, na kateri je prišlo do nesreče. Izvedenec cestno prometne stroke je sprva izračunal njeno hitrost v višini 93 km/h, v dopolnitvi izvedenskega mnenja pa 85 km/h. S prekoračitvijo najvišje dovoljene hitrosti je kršila določilo 6. odstavka 46. člena ZprCP. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bilo ravnanje tožničine hčerke običajno glede na ravnanje povprečnega voznika pri izogibanju trku³ in da bi ob upoštevanju takšnega načina vožnje v času nastanka prometne nesreče, tudi če bi tožničina hčerka peljala z dovoljeno hitrostjo (70 km/h), še vedno prišlo do nastanka obravnavanih poškodb na tožničinem vozilu, le njihova intenziteta bi bila nekoliko manjša⁴, obseg poškodovanih delov pa bi bil še vedno enak. To pa pomeni, da bi še vedno šlo za ekonomsko totalno škodo. Ne glede na navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med nedopustnim ravnanjem tožničine hčerke in nastalo škodo podana vzročna zveza in da je zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti njen soprispevek k nastanku škodnega dogodka 30 %⁵.

11Pritrditi je treba pritožbenemu stališču tožnice, da vožnja njene hčerke z (nekoliko) prekoračeno hitrostjo ni imela vpliva na nastanek in obseg nastale škode oziroma ni z njo v vzročni zvezi. Sama kršitev cestno prometnih predpisov ne pomeni vedno, da je vzročna zveza podana. Če pa pravno odločilne vzročne zveze ni, tudi odškodninske odgovornosti ni.⁶ Povečana hitrost bi bila pravno relevantna, če bi bila npr. tako slaba vidljivost, da bi povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila, ali pa če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila trk vozil in nastalo škodo. Nobena od navedenih okoliščin v obravnavanem primeru ni bila dokazana. Nesrečo je povzročil zavarovanec toženke s svojo neskrbnostjo, ko se ni prepričal, ali se lahko varno zapelje na glavno cesto in ni pustil mimo vozila, ki je vozilo po prometnem pasu, ki ga je nameraval pri vključevanju v promet prečkati.

12V 2. odstavku 154. člena OZ je urejena situacija, ko ima vsak od imetnikov premikajočega se motornega vozila položaj povzročitelja škode. Pri tem ni pogoj, da je kriv za nastalo škodo, ampak zadošča, da je prispeval k nastanku škode. Gre torej za položaj, ki je po vsebini enak tistemu, ki ga ureja 171. člen OZ, ki določa deljeno odgovornost oziroma razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca.⁷ Toženka ni uspela dokazati, da je za nastalo škodo odgovorna tudi tožničina hčerka, ki je vozila avtomobil⁸, da je soprispevala k nastanku škode oziroma da je njeno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če je tako, uporaba 2. odstavka 154. člena OZ ne pride v poštev. Odškodninska odgovornost za tožnici nastalo škodo je v celoti na zavarovancu toženke (1. odstavek 154. člena OZ).

O višini tožbenega zahtevka

13Glede višine škode je izvedenec ugotovil, da jo je treba izračunati po sistemu ekonomske totalke, saj popravilo vozila ni ekonomsko opravičljivo oziroma strošek popravila presega vrednost novega vozila. Med strankama to dejstvo ni sporno, sporno je, na kateri časovni trenutek je treba škodo izračunati. Tožnica meni, da so relevantne vrednosti v trenutku izdelave oziroma dopolnitve izvedenskega mnenja (ki so enake vrednostim v času izdaje sodbe). Pritožbeno sporno je tudi dejstvo, kakšen je obseg vrednosti rešenih delov. Izvedenec je slednjega ocenil na 20 % vrednosti vozila, prvostopenjsko sodišče pa je upoštevalo vrednost rešenih delov v višini 1.500,00 EUR, za kolikor je tožnica uničeno vozilo prodala, toženka pa v pritožbi vztraja pri upoštevanju vrednosti rešenih delov v znesku 4.080,00 EUR, kolikor je znašala zavezujoča ponudba, ki jo je pridobila na spletni licitaciji preko portala AUTOonline.

14Sodišče prve stopnje je škodo ugotavljalo po vrednosti na dan škodnega dogodka, pritožbeno sodišče pa pritrjuje tožnici, da je tako izhodišče materialnopravno napačno. Glede na drugi odstavek 168. člena OZ se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe⁹, te pa so po (neprerekanih) navedbah izvedenca enake vrednostim v trenutku izdelave izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve.

15V zvezi z obsegom vrednosti rešenih delov višje sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti ne navedbam tožnice ne navedbam toženke, temveč je treba upoštevati izvedensko mnenje. Tožnica namreč svojih navedb, da je razbitino vozila po daljšem času uspela prodati za le 1.500,00 EUR, ni uspela izkazati, saj iz predložene prodajne pogodbe (priloga A5 v spisu) izhaja, da je vozilo prodala že 29. 10. 2020, kar je manj kot en mesec po prometni nesreči, in torej pogodba daljšega truda s prodajo ne dokazuje. Drugih dokazov o tem, na kakšen način je poskušala vozilo prodati, kakšne ponudbe je ob tem dobila in da višjega zneska ni mogla doseči, pa tožnica ni predlagala. Prav tako ni mogoče zaključiti, da bi bila razbitina vozila na trgu vredna 4.080,00 EUR, kot navaja toženka. Predložena obvezujoča ponudba na portalu AUTOonline je bila namreč dana le na podlagi opisa in fotografij vozila, s katerim ponudnica (toženka) v trenutku zbiranja ponudb sploh ni razpolagala, poleg tega pa je v ponudbi izrecno zapisano, da garancija plačila s strani kupca ponujenega zneska velja le v primeru, da opis vozila in škode na vozilu v celoti ustreza stanju vozila v trenutku prevzema. Iz tega izhaja, da ponujeni znesek ne ustreza nujno dejanski tržni vrednosti poškodovanega vozila in da bi bilo za vozilo dejansko mogoče doseči takšno kupnino. Prav zaradi spornosti navedenega dejstva, je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz s sodnim izvedencem, ki je vrednost rešenih delov ocenil na 20 % vrednosti vozila, to svojo oceno pa obširno in prepričljivo utemeljil. Pojasnil je, da rešene dele predstavljata predvsem motor in menjalnik s prigradnimi sklopi, za katera glede na stanje vozila in mehaniko nesreče ni podatkov, da bi bila uničena oziroma da bi v tem delu prišlo do kakšnega strojeloma, mogoče so le poškodbe prenosov iz potniške kabine v menjalnik, kar pa je upošteval v odstotku rešenih delov.

16Izvedenec je ugotovil, da je bila vrednost nepoškodovanega vozila na dan izdelave izvedenskega mnenja (20. 12. 2022) 16.632,00 EUR, vrednost rešenih delov pa 3.326,00 EUR. Ugotovljena škoda v trenutku izdelave mnenja oziroma v trenutku izdaje sodbe tako znaša 13.306,00 EUR, zanjo pa je po prej pojasnjenem v celoti odgovorna toženka. Na isti trenutek je treba revalorizirati tudi že dne 17. 12. 2020 plačano odškodnino¹⁰ v znesku 11.000,00 EUR, ki je na dan izvedenske ocene predstavljala znesek 12.716,00 EUR.¹¹ Razlika med ugotovljeno škodo in že plačano odškodnino znaša 590 EUR in le do tega zneska je upravičena tožnica.

17Tožnica je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od zneska 590 EUR, vendar ne že od trenutka nastanka škode dalje, kot jih vtožuje. Takrat se sicer odškodninska obveznost šteje za zapadlo (165. člen OZ), vendar pa dolžnik pride v zamudo šele, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker v predmetnem sporu tožnica ni navedla, kdaj je toženi stranki podala predpravdni zahtevek na plačilo odškodnine, ji je zakonske zamudne obresti mogoče prisoditi šele od vložitve tožbe 8. 3. 2021 dalje.¹²

18Tožnica s pritožbo izpodbija tudi stroškovni del odločitve in meni, da je sodišče njene skupne stroške napačno odmerilo in bi morali namesto 3.127,86 EUR znašati 3.686,87 EUR. Pritožba v tem delu temelji na stališču, da bi moralo sodišče kot tožničin strošek šteti celoten strošek izdelave izvedenskega mnenja z dne 28. 12. 2022 v znesku 1.057,70 EUR, vendar temu ni mogoče slediti. Postavitev izvedenca sta namreč predlagali obe stranki, zato je sodišče kot tožničin strošek pravilno upoštevalo le polovico zneska izdelave mnenja v višini 528,85 EUR, ob upoštevanju tega ter glede na ostale stroške, ki pritožbeno niso prerekani, pa so skupni stroški tožnice v tem postopku znašali 3.127,86 EUR.

19Sodišče prve stopnje je glede na delni uspeh tožnice toženki naložilo, da mora namesto tožnici, ki ji je dodeljena brezplačna pravna pomoč, v korist proračuna RS povrniti 1.798,52 EUR stroškov. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo te odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP), saj je po spremembi tožnica v celoti uspela s temeljem svojega zahtevka, po višini pa njen uspeh znaša 19,66 %. Skupni uspeh tožnice v tem pravdnem postopku tako znaša 59,83 % (in ne 57,5 %, kot je ugotovljeno v sodbi), stroški, ki jih je dolžna povrniti toženka, pa se zvišajo na 1.871,39 EUR.

20Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo v ugodilnem delu I. točke izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 30 dneh plačati 590 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2021 dalje do plačila, v II. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna v proračun povrniti tožena stranka, zviša za 72,87 EUR oziroma na 1.871,39 EUR (peta alineja 358. člena ZPP); v ostalem je pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Tožena stranka kljub delnemu uspehu s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške, saj jih ni opredeljeno priglasila (drugi odstavek 163. člena ZPP). Sama svoje stroške krije tudi tožeča stranka, saj se njen pritožbeni uspeh nanaša le na (minimalen) del stranske terjatve iz naslova stroškov (drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP), z odgovorom na pritožbo pa ni pripomogla k odločitvi višjega sodišča in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V času škodnega dogodka je bil zavarovanec toženke star 82 let.
² Uradni list RS št. 109/2010 s spremembami.
³ Omenjeni izvedenec je ugotovil, da se je tožničina hčerka na ustvarjeno nevarno situacijo odzvala s pomikom vozila iz neposredne naletne smeri v smer desnega roba vozišča in da bi bile, če ne bi reagirala na tak način, posledice prometne nesreče bistveno hujše.
⁴ Ker bi bila po ugotovitvi izvedenca nižja hitrost padca v jarek.
⁵ Pritrditi je treba toženkini pritožbeni navedbi, da bi bilo treba ob ugotovitvi soodgovornosti v določenem odstotku, za ugotovljeni odstotek zmanjšati celotno škodo, vendar pa navedena okoliščina, glede na nadaljnje razloge in odločitev v tem pritožbenem postopku ni relevantna.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 246/97.
⁷ N. Plavšak v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, 2009, str. 583.
⁸ Gre za okoliščine, ki razbremenjujejo odgovorno osebo, zato njihovo dokazno breme nosi odgovorna oseba oziroma toženka.
⁹ Prim. npr. VSRS Sodba in sklep II Ips 242/2005 z dne 21. 9. 2006 in VSL Sodba I Cp 446/2020 z dne 5. 11. 2020.
¹⁰ Nesporna je tožbena trditev, da je bil omenjeni znesek plačan navedenega dne.
¹¹ Revalorizacijo je pritožbeno sodišče napravilo na spletni strani Statističnega urada RS https://www.stat.si/Inflacija/sl#/revalorisation.
¹² Prim. VSL Sodba I Cp 2522/2017 z dne 28. 3. 2018.