VSC Sklep Cpg 25/2024

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo skupaj 6.979,79 EUR v 15-ih dneh in s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, ter (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožnici) pravdne stroške v višini 2.647,09 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s primarnim predlogom, naj se sodba spremeni in tožba zavrže oziroma naj se ob ugotovitvi v pobot uveljavljanje terjatve tožbeni zahtevek zavrne, ter s podrednim predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse za konkretno odločanje pravno relevantne pritožbene očitke, sodišču prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi s prvo kršitvijo navaja, da je tožnica podružnica tujega podjetja, ki ni bila nosilec pravic in obveznosti iz pogodbenega razmerja s toženko. Podružnica ni pravna oseba in v skladu s 76. členom ZPP nima pravdne in procesne sposobnosti, zato ne more nastopati kot pravdna stranka. Sodišče bi moralo na predmetno paziti po uradni dolžnosti in tožbo zavreči. V zvezi z drugo absolutno kršitvijo uveljavlja tudi kršitve tretjega odstavka 319. člena ZPP, tretjega odstavka 324. člena ZPP, drugega odstavka 337. člena ZPP in petega odstavka 348. člena ZPP, saj sodišče o procesnem pobotnem ugovoru (po računu z dne 22.8.2018 v višini 8.028,81 EUR) ni odločilo v izreku izpodbijane sodbe. Zato je izrek sodbe pomanjkljiv in se ga ne da ustrezno preizkusiti. V nadaljevanju pritožbe obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na uveljavljani procesni pobotni ugovor, in ob tem izpostavlja svoje trditve ter dejstva, ki naj bi po njeno izhajala iz izvedenih dokazov.

3Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da ni podan pritožbeni razlog iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za odpravljivo procesno pomanjkljivost. Že sodišče prve stopnje bi na podlagi prvega odstavka 81. člena ZPP v zvezi z 80. členom ZPP moralo tožnico pozvati naj tožbo ustrezno popravi. Tudi sodišče druge stopnje sme ali upoštevati popravo ali razveljaviti "sklep" sodišča prve stopnje z navodilom, naj ravna po prvem odstavku 81. člena ZPP (enako VSRS Sklep III Ips 43/2018-3 z dne 24.9.2019). Neekonomično in neracionalno bi bilo iz tega razloga razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje.¹ V zvezi z odločitvijo o procesnem pobotnem ugovoru tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam toženke in meni, da je sodišče prve stopnje odločilo skladno s sodno prakso (glej VSRS Sklep II Ips 77/2019 z dne 28.8.2020) in pravno teorijo (Tadeja Zima Jenull, Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 117).

4Pritožba je utemeljena.

5Izpodbijana sodba se nanaša na tožnico kot podružnico tuje družbe v Republiki Sloveniji, ki nima lastne pravne osebnosti in zato ni sposobna biti (pravdna) stranka (glej prvi odstavek 76. člena ZPP). Podružnica za tuje podjetje opravlja pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji ter nastopa v imenu in za račun tujega podjetja (glej 676. in 679. člen Zakona o gospodarskih družbah). Na predmetno pomanjkljivost v pritožbi opozarja toženka, medtem ko jo je sodišče prve stopnje prezrlo. V zvezi s slednjim tožnica (op. tokrat matična družba) v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje na procesno predpostavko "sposobnost biti stranka" paziti ves čas postopka in po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Pravilno je še stališče tožnice, da gre pri tožnici kot podružnici za odpravljivo procesno pomanjkljivost in da bi moralo posledično sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da pomanjkljivost odpravi (prvi odstavek 81. člena ZPP). Šele v primeru, če tožnica tega ne bi storila, bi lahko tožbo zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP). Da gre za odpravljivo procesno pomanjkljivost, ki ne pomeni spremembe stranke, saj gre z vidika pravne identitete pri podružnici in matičnem podjetju za eno in isto osebo (gre za drugačno označbo, ne za drugo pravno osebo, saj je nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je podružnica vključena), izhaja tudi iz odločbe VSRS III Ips 43/2018-3 z dne 24.9.2019. Iz te odločbe je razvidno še stališče, da lahko to pomanjkljivost odpravi bodisi sodišče prve stopnje bodisi pritožbeno sodišče. Ob povedanem je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in tožbo zaradi pomanjkanja procesne sposobnosti tožnice kot podružnice zavrže. Gre namreč za odpravljivo procesno pomanjkljivost, pri kateri bi moralo sodišče prve stopnje postopati po določbah 80. in 81. člena ZPP. Ker ni tako ravnalo in ker se izdana sodba nanaša na podružnico, sta utemeljena pritožbeni očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in podredni pritožbeni predlog, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zgoraj izpostavljeni zadevi VSRS je bilo res izraženo stališče, da bi popravo tožbe ali moralo upoštevati pritožbeno sodišče samo ali pa bi moralo razveljaviti izpodbijano odločbo z navodilom sodišču prve stopnje naj ravna po 81. členu ZPP. Vendar v konkretni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjene izbire nima oziroma da mora razveljaviti izpodbijano sodbo in sodišče prve stopnje pozvati, naj ravna skladno z 81. členom ZPP. V zadevi VSRS so bile namreč okoliščine primera drugačne. Tožnica (oziroma upnica) je že na prvi stopnji sojenja popravila (zanjo usodno) opredelitev in pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da te pomanjkljivosti v fazi po izdaji sklepa o izvršbi in odločitvi o ugovoru ni (več) mogoče odpraviti. Povedano drugače, pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo njeno pritožbo in obenem pritrdilo napačnemu postopanju sodišča prve stopnje. Prav tako je bila okoliščina na prvi stopnji sojenju usodna za tožnico in tožnica je bila tista, ki je vložila pritožbo. V predmetnem sporu je situacija bistveno drugačna, saj se pritožuje toženka, medtem ko "tožnica (op. kot matično podjetje)", ki je bila na prvi stopnji sojenja "uspešna" (op. kot podružnica), vložila (le) obrambno sredstvo, to je odgovor na pritožbo. Čeprav tožnica v odgovoru na pritožbo meni drugače, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v takšni situaciji, omenjene absolutne bistvene kršitve ne more odpraviti samo. Odpraviti jo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, in sicer ali z uporabo postopka po 81. členu ZPP ali pa s presojo, da je ustrezno popravo tožnica storila že z vložitvijo odgovora na pritožbo s priloženim pooblastilom.

6Utemeljen je še drugi očitek absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, ki je tudi narekoval razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine uveljavljala "procesni pobotni ugovor"; v prvi pripravljalni vlogi je izpostavila, da bo moralo sodišče ugotoviti "procesno pobotanje"; v drugi pripravljalni vlogi se je sklicevala na račun, ki je predmet "procesnega pobotanja", in v pritožbi izpostavlja "procesno pobotanje". Sodišče prve stopnje je povzelo njene navedbe , da gre za ugovor procesnega pobotanja, in celo tožnica se v odgovoru na pritožbo opredeljuje do procesnega pobotanja, čeprav nato zmotno izpostavlja nekatere izseke iz sodne prakse in pravne teorije (glej zgoraj), ki se nanašajo na materialni pobot. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj meni, da toženkin pobotni ugovor ni utemeljen, vendar pa o procesnem pobotnem odgovoru, kot utemeljeno izpostavlja pritožba, ni odločilo v izreku sodbe. S tem je kršilo tudi tretji odstavek 324. člena ZPP, ki določa, da izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Izrek sodbe je bistveno pomanjkljiv in nasprotuje razlogom sodbe, zato je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.² Tudi iz tega razloga je potrebno izpodbijano (ugodilno) sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj o pobotnem ugovoru, od katerega je v celoti odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, ne more prvič odločati pritožbeno sodišče, ker bi bila s tem stranki odvzeta pravica do pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe med drugim sicer pojasnilo kratke razloge za zavrnitev pobotnega ugovora, vendar je toženka uveljavljala ugovor procesnega pobotanja. Zato bi moralo tudi v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke, ki je bila ugovarjana v pobot, in ne le v razlogih sodbe. Določba tretjega odstavka 319. člena ZPP se nanaša le na posledice pravnomočnosti, zato je nejasen pritožbeni očitek, kako naj bi sodišče prve stopnje kršilo še predmetno določbo ZPP. Podobno sodišče prve stopnje niti pojmovno ni moglo kršiti določb 337. in 348. člena ZPP, ki urejata postopanje pritožbenega sodišča.

7Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje sta bili torej storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za kateri se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma teh (absolutnih) bistvenih kršitev odpraviti samo. Izpodbijane sodbe že zaradi formalnih pomanjkljivosti niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče kršitev ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje in po pritožbi toženke saniralo procesno pomanjkljivost glede tožnice in da bi o procesnem pobotnem ugovoru odločilo prvič. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).³ Gre za prvo razveljavitev, ki po presoji pritožbenega sodišča ob vložitvi tožbe dne 8.11.2019 ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8Do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na razloge sodišča prve stopnje o neutemeljenosti pobotnega ugovora, se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih procesnih kršitev v tem sklepu ni opredeljevalo in niso bile predmet pritožbenega preizkusa. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje postopati na način, ki je opisan zgoraj. Če bo po pozivu procesna pomanjkljivost iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpravljena oziroma če bo presodilo, da je morebiti že odpravljena, bo moralo o procesnem pobotnem ugovoru odločiti v izreku odločbe. Samoumevno je oziroma že iz izraza ponovljeno sojenje izhaja, da se bo moralo v primeru meritornega odločanja znova opredeliti do vseh upoštevnih in pravno relevantnih trditev obeh pravdnih strank ter izvedenih dokazov, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek in na procesni pobotni ugovor.

9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Odgovor na pritožbo toženke s priloženim pooblastilom vlaga matična družba in ne njena podružnica.
² Takšno je tudi ustaljeno stališče obširne sodne prakse (glej npr. odločbe VSL II Cp 2379/2019 z dne 20.2.2020, II Cp 471/2012 z dne 18.7.2012, I Cpg 945/2011 z dne 16.10.2012, II Cp 514/2009 z dne 17.6.2009, VSM I Cpg 524/2012 z dne 25.4.2013 in številne druge).
³ Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.