VSM Sodba I Cp 712/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahtevala plačilo odškodnine v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2020 in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). V nadaljevanju je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Graja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca avtomobilske stroke. Prav tako očita sodišču prve stopnje, da ni obrazloženo zavrnilo dokaza z izvedencem računalniške stroke. Nadalje polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prereka verodostojnost računalniškega izpisa o času odmontiranja avtomobilskih vrat iz priloge B4 in zatrjuje, da sodni izvedenec tudi ni mogel ugotoviti drugega kot kaže navedeni računalniški izpis. V nadaljevanju pojasnjuje razloge in potek ponovne namestitve koles na avtomobil, razloge za prodajo avtomobila. Navaja, da toženka ni pravočasno podala navedb glede ugovora nenastale pravice (zlasti glede nezaklenjenosti avtomobila, okoliščin, kako je bilo vozilo prodano, ali so bili ob prodaji avtomobila nameščeni ukradeni deli, glede števila prevoženih kilometrov ipd.). Izpostavlja, da ni mogel računati, da bo sodišče prve stopnje upoštevalo toženkine prepozne navedbe. K pritožbi prilaga kupoprodajno pogodbo. Poudarja še, da je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo sporočilo, da bo izdalo vmesno sodbo, kar pomeni, da bi morala biti ta sodba vsaj delno ugodilna. Sodišču prve stopnje v tej zvezi očita, da zavrnitev tožbenega zahtevka zanj predstavlja sodbo presenečenja.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja pravilnosti pooblastil za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člen ZPP).

6Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato v izogib ponavljanju povzema razloge sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbena izvajanja.

7Med strankama ni bilo sporno, da ima tožnik pri toženki zavarovano svoje vozilo, med njima je bilo sporno, ali je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik. Nosilni razlog sodišča prve stopnje je, da tožnik ni uspel dokazati obstoja škodnega dogodka, kot ga je opisal v tožbi in tekom postopka, in sicer, da so mu dne 16. 8. 2020, potem ko se je med 19.30 in 20.00 uro vrnil domov, v nočnem času z domačega dvorišča z vozila Audi A4 ukradli 4 vrata osebnega vozila (sprednja in zadnja), vsa 4 ALU platišča, 4 letne pnevmatike ter rolo prtljažnika, kar je opazil naslednjega dne ob 5.30 uri, ko je odhajal v službo; takrat je na sosednjem travniku, ki je ločen z dvema cca 1 m visokima ograjama, tudi videl sledi na travi, ki so jih za sabo pustili tatovi. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi navedeni dogodek nastal neodvisno od njegove volje, kot to terja določba 922. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).¹

8Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je ta razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Res je, da so tožnikovi sorodniki, ki jih je tožnik predlagal za priče (soproga, oče in mati) potrdili njegovo izpoved o nastanku škodnega dogodka, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in listinskih dokazov, zlasti izpisa iz računalnika tožnikovega vozila, ki ga je napravil A. A. (priloga B4), zapisnika o prejemu ustne ovadbe in zapisnik o ogledu škodnega dogodka z dne 17. 8. 2020 (priloga C1), pravilno zaključilo, da se mu poraja dvom v resničnost tožnikovih navedb in izpovedi. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni šlo zgolj za eno okoliščino, ki je vzbujala dvom v tožnikovo izpovedbo, temveč je bilo takih okoliščin več.

9Prvič, sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izvedenskega mnenja in izpisa iz računalnika tožnikovega vozila o času odmontiranja vrat (priloga B4) ugotovilo, da so bila vrata na tožnikovem vozilu odmontirana ob 20.18 uri, da je za odmontiranje vseh teh delov avtomobila potrebnih približno 35 minut, da odmontiranih delov (koles in vrat) ni mogoče ročno prenašati na večjih razdaljah, temveč se je treba poslužiti bodisi kombija bodisi s prikolice. Ker je bilo v tistem času zunaj še sorazmerno svetlo (tistega dne je sonce zašlo ob 20.04 uri, kar pomeni, da se je mračilo), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izkustveno malo verjetno, da niti tožnik niti njegovi družinski člani kraje na dvorišču pred njihovo hišo ne bi opazili opazili ali slišali.

10Drugič, odmontirani deli (kolesa in vrata) so, kot izhaja iz ugotovitev izvedenca, tako težki, da jih ročno niti ni mogoče prenašati na daljše razdalje in je potrebna uporaba prikolice ali kombija, zaradi česar sodišče prve stopnje upravičeno ni poklonilo vere izpovedi tožnika, da je naslednje jutro videl sledove na sosednjem travniku, po katerem naj bi pobegnili tatovi, pri čemer bi ti (tj. tatovi) morali premagati celo dve ograji (leseno in kovinsko), zlasti z ozirom na to, da tožnikove izpovedbe ne potrjuje niti vsebina zapisnika o ogledu, ki ga je policija opravila naslednje jutro (iz policijskega zapisnika namreč izhaja, da svežih sledi v travi niso opazili). Oba policista se ob zaslišanju tudi nista spomnila podrobnosti opravljenega ogleda, zlasti se nista spomnila, ali sta v travi na sosednjem travniku videla sledi, in sta se v bistvenem sklicevala na zapisnik o ogledu. Zato ni bilo potrebno njunih izpovedi posebej dokazno oceniti, nasprotna pritožbena izvajanja pa so neutemeljena.

11In tretjič, sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika tudi ugotovilo, da je bil avto ob policijskem ogledu podložen z lesom in tlakovci iz tožnikovega dvorišča. Vsakemu razumnemu človeku se poraja dvom, ali bi tatovi, ki bi kradli vrata in kolesa s tožnikovega dvorišča pred njegovo hišo, uporabili tlakovce in les, ki je na tožnikovem dvorišču, da bi z njim podložili avto. Zato tudi sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi povprečno razumen človek podvomil v resničnost tožnikove izpovedbe in navedb.

12Glede na to, da tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni uspel izkazati nastanka zavarovalnega primera, za kar nosi trditveno in dokazno breme, kar pomeni, da že iz tega razloga tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, se pokažejo brezpredmetna pritožbena izvajanja o tem, da so preostali ugovori toženke bodisi prepozni bodisi neutemeljeni (in sicer glede nezaklenjenosti avtomobila, okoliščin, kako je bilo vozilo prodano, ali so bili ob prodaji avtomobila nameščeni ukradeni deli, glede števila prevoženih kilometrov ipd.).

13Neutemeljena je pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati izvedenca avtomobilske stroke. Kajti tožnik v pripombah na izvedensko mnenje ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri ugotavljanja okoliščin, ki se nanašajo na nastanek zavarovalnega primera, temveč zgolj glede višine škode, ki pa je sodišče prve stopnje z ozirom na to, da je tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, upravičeno ni ugotavljalo. Glede na to, da tožnik ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja v zvezi z nastankom zavarovalnega primera, sodišče prve stopnje izvedenca tosmerno ni bilo dolžno zaslišati.

14Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazloženo zavrnilo njegovega dokaznega predloga za postavitev izvedenca računalniške stroke. Kajti tožnik je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 5. 2022, ki jo je vložil po pripravljalnem naroku, na katerem je toženka vložila v spis računalniški izpis iz tožnikovega avtomobila, ki je prikazoval čas odmontiranja avtomobilskih vrat (priloga B4), predlagal postavitev bodisi izvedenca računalniške bodisi izvedenca avtomobilske stroke, ki bi se opredelil glede navedene listine, sodišče prve stopnje pa je njegovemu alternativnemu dokaznemu predlogu ugodilo in postavilo izvedenca avtomobilske stroke. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče dodatno pojasnilo, zakaj ni postavilo izvedenca računalniške stroke.

15Tudi ni mogoče soglašati s tožnikom, da sodba zanj predstavlja presenečenje iz razloga, ker je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo povedalo, da bo izdalo vmesno sodbo, kar pomeni, da bi morala biti ta sodba vsaj delno ugodilna. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče z vmesno sodbo odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, če sta med strankama sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če pri izdelavi sodbe ugotovi, da temelj ni podan, res ne izda vmesne sodbe, temveč končno sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek.² Vendar to ne pomeni, da takšna (končna) sodba za tožnika predstavlja presenečenje, ki bi bilo pravno upoštevno. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti le, če se sodišče opre na pravno podlago, o kateri stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista razpravljali in niti ob ustrezni skrbnosti nanjo nista mogli računati, ter zato tudi nista mogli dopolniti svojih trditev in predlagati dokazov glede pravno odločilnih dejstev (351. člena ZPP).³ V predmetni zadevi pa je bil nastanek zavarovalnega primera med strankama ves čas sporen, zato je lahko tožnik računal s tem, da se lahko sodišče prve stopnje opre na določbo 922. člena OZ in šteje, da nastanek zavarovalnega primera pod pogoji, kot jih opredeljuje navedeni člen, ni dokazan. Zato o sodbi presenečenja ne more biti govora.

16Sodišče druge stopnje ni upoštevalo kupoprodajne pogodbe za vozilo z dne 26.10.2020, ki jo je tožnik priložil pritožbi, ker gre za prepozne pritožbene novote, ki se v skladu s 337. členom ZPP ne upoštevajo.

17Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženkine navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistvenem pripomogle k odločitvi sodišča druge stopnje, zato toženki pritožbenih stroškov ni mogoče priznati (155. člen ZPP).

¹ V skladu z navedeno določbo mora biti dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov.
² A. Galič v Ude, Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 61.
³ VSRS sodba VIII Ips 136/2016 z dne 30.08.2016.