VSK Sodba II Kp 28751/2017

I. Pritožbi zagovornika obtoženega M. J. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu stranska denarna kazen ne izreče; sicer pa se pritožba v ostalem delu kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega M. J. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropske unije po prvem, drugem in tretjem odstavku 229. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) v zvezi z 38. členom KZ-1B. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi tretjega odstavka 229. člena KZ-1 ob uporabi omilitvenih določil 2. alineje 50. člena in 3. točke 51. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 45. in 47. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kot stransko kazen denarno kazen v višini 34 dnevnih zneskov po 44,00 EUR, kar znaša 1.496,00 EUR. Na podlagi petega odstavka 47. člena KZ-1 je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati izrečeno denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom.

2Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi pritožbenih razlogov iz 9. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (bistvene kršitve določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe), 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (bistvene kršitve določb kazenskega postopka), 5. točke 372. člena v zvezi z drugim odstavkom 370. člena ZKP (kršitve kazenskega zakona) in prvega odstavka 374. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (odločbe o kazenski sankciji). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da iz izreka sodbe izpusti besedilo, ki je del prekoračitve obtožbe (denar pa je bil porabljen za druge namen tako kot je opisano v točki II obtožbe) in obtoženemu M. J. v okviru pogojne obsodbe določi kazen 3 mesece zapora; podrejeno pa prav tako v okviru pogojne obsodbe določi denarno kazen v višini 374,00 EUR (dnevni znesek v višini 11,00 EUR), ali jo zniža v pritožbi predlaganem znesku; sicer pa razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo s tem, ko je v šestem odstavku na tretji strani izreka izpodbijane sodbe vneslo navedbo "denar pa je bil porabljen za druge namene tako, kot je opisano v točki II obtožbe". Pritožnik utemeljuje, da je v točki II obtožnice bil usmerjen očitek storitve kaznivega dejanja pranja denarja le zoper obtožene V. B., E. I. in J. G., kar bi pomenilo, da je obtoženec s svojim ravnanjem prej omenjenim pomagal tudi pri pranju tega denarja, za kar pa obtoženi M. J. ni bil nikoli obtožen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedba v izreku izpodbijane sodbe "denar pa je bil porabljen za druge namene tako, kot je opisano v točki II obtožbe" ne predstavlja očitka obtožencu, da je pomagal tudi pri kaznivem dejanju pranja denarja, ampak ta navedba predstavlja le objektivno dejstvo, da je bil denar porabljen za druge namene (kot je opisano v točki II obtožbe), kar na očitano ravnanje obtoženemu M. J. nima vpliva in ni relevantno. Kaj se očita obtoženemu M. J. je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno ter se noben očitek ne nanaša na njegovo ravnanje, ki bi predstavljalo pomoč h kaznivemu dejanju pranja denarja kot zmotno trdi pritožnik.

5Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in 11. točk prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je izrek sodbe na več mestih nerazumljiv. Po oceni pritožnika je opis kaznivega dejanja nerazumljiv, ker se sklicuje na opis (besedilo) iz točke III/1 do 6 obtožbe, kjer je opisan predhodni dogovor med glavnimi akterji, obtoženec pa naj bi prav po kasnejši seznanitvi s tistim dogovorom (pri katerem ni nikoli sodeloval, ker obtožba tudi nikoli ni zatrjevala) nato pomagal pri storitvi kaznivega dejanja. Ker vsebina tega dogovora v izreku sodbe ni opisana po oceni pritožnika sodbe ni mogoče preizkusiti. Po trditvah pritožnika enako velja za sklicevanje v izreku sodbe v petem odstavku na tretji strani "za opremo pod točko III/2 obtožbe" in kot že zgoraj navedeno na sklicevanje na točko II obtožbe. Dodatno nasprotje v tej zvezi je po oceni pritožnika zato, ker je v točki II obtožbe opisano ravnanje J. G. z dne 2.8.2011, glede na očitke obtožencu pa ni mogoče, da je več kot tri mesece pred storitvijo kaznivega dejanja vedel zakaj bo in je tudi bil denar porabljen in kako opran ter pri tem celo pomagal.

6Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izrek sodbe ni nerazumljiv oziroma ne nasprotuje sam sebi v bistvenih točkah, ki so za obravnavano kaznivo dejanje za katerega je bil obtoženi M. J. spoznan za krivega. V obravnavani zadevi je obtoženi M. J. priznal krivdo za kaznivo dejanje kot mu je očitala obtožnica, poznal je celotno obtožnico in jo razumel, zato mu je bilo jasno za katero opremo gre v obravnavani zadevi, ravno tako mu je bilo jasno, da mu obtožnica ni očitala storitve kaznivega dejanja pranja denarja, niti pomoči pri tem kaznivem dejanju. Enako velja za očitke, ki se nanašajo na dogovor, pri katerem, kot navaja pritožnik, obtoženec ni sodeloval. Pomembno je, da je v izreku izpodbijane sodbe opisano ravnanje obtoženca, ki predstavlja pomoč h kaznivemu dejanju goljufije na škodo Evropske unije, ti očitki so jasni in pritožbeno sodišče ne dvomi, da jih je obtoženec razumel, ko je krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal. Res se izrek izpodbijane sodbe sklicuje tudi na določene točke obtožnice, vendar je to za dejanje, kot se očita obtožencu nepomembno, kar ugotavlja tudi pritožnik, saj se ti deli obtožnice nanašajo na druge obtožence oziroma drugo kaznivo dejanje. Bistvo očitka obtožencu, ki je jasno prepoznan v izreku izpodbijane sodbe je, kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na šesti strani izpodbijane sodbe, da je s svojimi dejanji sodeloval pri izdelovanju lažne dokumentacije, ki je služila za prikazovanje nabave domnevno novih strojev in s tem do upravičenosti do izplačil nepovratnih sredstev iz ESSR in proračuna Republike Slovenije ter si je pod izbor kot član komisije podpisal in na ta način pomagal storilcem kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe.

7Ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji pritožnik trdi, da je določena kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe prestroga, saj bi jo moralo sodišče prve stopnje omiliti do najmanjše možne zaporne kazni. Pritožnik se strinja s sodiščem prve stopnje glede ugotovljenih olajševalnih okoliščin, vendar meni, da je tem dalo premajhen pomen, poleg tega je po oceni pritožnika sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino nepravilno štelo obtoženčevo zavedanje, da s svojimi dejanji sodeluje pri izdelavi lažne dokumentacije, ki bi služila za prikazovanje nabave domnevnih novih strojev, saj brez tega zavedanja obtoženec obravnavnega kaznivega dejanja ne bi storil.

8Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je določena zaporna kazen štiri mesece zapora v okviru izrečene pogojne obsodbe primerna okoliščinam, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnik in naj bi predstavljala "nekakšno obteževalno okoliščino" sodišče prve stopnje ni upoštevalo v smislu kot jo prikazuje pritožnik, ampak v smislu teže kaznivega dejanja pri katerem je obtoženec sodeloval kot pomočnik, saj sam pritožnik navaja, da so "glavni akterji izvršili težje kaznivo dejanje". Ker je obtoženec pomagal pri takem težjem kaznivem dejanju, se je to pravilno odrazilo v določeni zaporni kazni, zato pritožnik nima prav, da je določena kazen previsoka.

9Po oceni pritožbenega sodišča pa ima pritožnik prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 45. člena KZ-1. Po drugem odstavku 45. člena KZ-1 se za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor. Kot pravilno navaja pritožnik, kazenski zakonik ne obrazloži oziroma ne definira pojma koristoljubnosti, vendar to ne pomeni, da odgovora ni mogoče najti v samem pomenu besed "iz koristoljubnosti" ter v smislu določbe 45. člena KZ-1 v povezavi z namenom kaznovanja iz 45.a člena KZ-1. Upoštevajoč navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča smisel določbe drugega odstavka 45. člena KZ-1 v tem, da se storilca, ki ga je vodil poseben motiv za storitev kaznivega dejanja, to je, pridobitev premoženjske koristi sebi, z denarno kaznijo še posebej kaznuje s ciljem vzpostavitve zavedanja storilca takega kaznivega dejanja (storjenega iz koristoljubnosti) o nedopustnosti izvršitve takega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožniku, da izrek take stranske denarne kazni pride v poštev v primerih, ko se storilec s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu), torej drugi odstavek 45. člena KZ-1 predpostavlja, da se storilec z dejanjem obogati oziroma stori kaznivo dejanje z namenom, da se obogati. Kaznivo dejanje je torej storjeno iz koristoljubnosti, če se ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi sebi. Glede na to ni pravilno stališče stališče, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti že, če nekdo tretji pridobi premoženjsko korist oziroma se obogati, oziroma v obravnavani zadevi zato, ker je družba S. d.o.o. PE K. neupravičeno pridobila za najmanj 2.070.375,00 EUR nepovratnih sredstev.

10Kot pravilno izpostavlja pritožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zato, da bi si pridobil kako gmotno korist oziroma ugodnost, zato ima prav, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno izreklo tudi stransko denarno kazen na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1. Da je stališče pritožnika, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pravilno, kažejo tudi primerjalne določbe, ki se nanašajo na izrek denarne kazni storilcem za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti drugih držav v Evropski uniji. Kot že zgoraj navedeno KZ-1 nima definicije koristoljubnosti, nasprotno pa ima na primer tako definicijo nemški kazenski zakon (Strafgesetzbuch)¹, ki v 41. členu (paragrafu) ureja enak institut (izrek denarne kazni za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti) z razliko, da je povsem jasno, da koristoljubni nagib oziroma motiv pomeni, da ima storilec motiv oziroma nagib obogatiti se oziroma poskusiti se obogatiti. Navedena določba namreč določa, da če je to primerno glede na storilčeve osebne in premoženjske razmere, se lahko na podlagi tega paragrafa poleg prostostne kazni izreče tudi denarna kazen, ki za kaznivo dejanje sicer ni predpisana oziroma je predpisana alternativno s prostostno kaznijo, če se je storilec z dejanjem obogatil oziroma poskusil obogatiti oziroma se s kaznivim dejanjem okoristi oziroma poskusi okoristiti (v premoženjskem smislu). Tudi po našem KZ-1 je izrek denarne kazni kot stranske kazni na podlagi drugega odstavka 45. člena izjema od pravila, da se storilcu kaznivega dejanja izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni dopustno pojma koristoljubnosti tolmačiti širše ter v škodo obtožencu. Tolmačenje v škodo je torej tolmačenje, da je koristoljubnost podana tudi tedaj, kadar storilec izvrši kaznivo dejanje zato, da bi komu drugemu pridobil (premoženjsko) korist.

11Glede na navedeno in ker preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, sicer pa je njegovo pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12Odločitev o stroških kazenskega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča v korist obtoženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Povzeto tudi po članku Denarna kazen kot stranska kazen mag. Liljane Selinšek, Pravna praksa 2003, številka 39