VSL Sklep IV Cp 565/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tč. II izreka spremeni tako, da udeleženca sama krijeta svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu (tč. I izreka sklepa) se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog, da se nasprotni udeleženki prepove približati se mld. hčerki udeležencev A., roj. ... 2019, na razdaljo krajšo od 200 metrov in da se ji v primeru kršitve prepovedi izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR (tč. I izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki povrniti njene potrebne stroške postopka, o katerih bo odločilo s posebnim sklepom (tč. II izreka izpodbijanega sklepa).

2Zoper takšno odločitev je predlagatelj vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu v celoti ugodi, nasprotni udeleženki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena stopnja nasilja v konkretnem primeru ni sorazmerna s predlaganim ukrepom ločitve matere in njene hčerke. Prvostopenjsko sodišče je nedopustno ugotovljeno nasilje označilo za "neprimerne vzgojne ukrepe", kar je v neposrednem nasprotju s celotnim Zakonom o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in s splošno družbeno sprejetim načelom ničelne tolerance do vseh oblik nasilja, še posebej fizičnega nasilja. Takšno opredeljevanje nasilnega ravnanja predstavlja obliko ščitenja povzročitelja nasilja. Izpostavlja izpoved priče B. B., ki z verjetnostjo izkazuje nasilno ravnanje nasprotne udeleženke nad mld. otrokom. Nedopustnost njenih ravnanj izhaja tudi iz poročil vrtca z dne 14. 9. 2023 in 13. 11. 2023. Iz zaslišanja priče C. C., ki se kot vodja enote centra za socialno delo šteje kot strokovna oseba, pa izhaja, da bi nasprotna udeleženka lahko določena ugotovljena ravnanja sama dojemala kot nenasilna. Ne more biti dvoma, da je bila nasprotna udeleženka do mld. otroka fizično nasilna vsaj v treh ločenih dogodkih. Meni, da je predlagani ukrep nujen, da se mld. A. zaščiti pred dolgotrajnimi posledicami v razvoju. Na te opozarja tudi sodna praksa, ki jo citira, iz nje pa izhaja tudi ničelna toleranca do vseh oblik telesnega kaznovanja otrok. Prvostopenjsko sodišče je izkazalo preveliko toleranco do fizičnega nasilja in je na podlagi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno in predvsem izrazito škodljivo odločitev. Predlagatelj tudi meni, da je zavrnitev predloga za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem kliničnim psihologom posledica bistvene kršitve določb postopka. S pomočjo izvedbe tega dokaza bi prvostopenjsko sodišče lahko ocenilo, ali so pri mld. A. podane posledice nasilja nasprotne udeleženke in ali so stiki med njo in otrokom ogrožujoči. Tudi izpoved dveh pediatrinj ne more nadomestiti dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca. Tudi dejansko stanje je ostalo pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno. Sodišče ni upoštevalo vzkipljivega in agresivnega vedenja nasprotne udeleženke. Napačen je tudi zaključek, da modrice A., kot so razvidne iz fotografij, lahko nastanejo tudi pri običajni igri. Sprašuje se, zakaj jih ne zadobi med bivanjem pri njem, ampak vedno zgolj takrat, ko pride od nasprotne udeleženke. Prav tako sodišče ni ocenilo okoliščine, da je nasprotna udeleženka za premestitev mld. otroka v drug vrtec ponaredila njegov podpis. Poudarja še, da so priče iz razširjene družine nasprotne udeleženke v svojih izpovedih skušale zaščiti nasprotno udeleženko in prikriti njeno nasilno ravnanje do mld. otroka. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je mld. A. več oseb močno ugriznila, ugotovitve vzgojiteljic, da je nasprotna udeleženka otroka mld. otroka večkrat pripeljala v vrtec z bolezenskimi znaki, okoliščine, da si je pri nasprotni udeleženki opekla in priprla prst, … Zaključuje, da sodišče prve stopnje pri izvedbi dokaznega postopka ni ustrezno upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni tudi, da izpodbijana odločitev ni ustrezno argumentirana. Zaključuje, da je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Obtožbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi predlagatelj poskušal izbrati postopek po ZPND za potrebe spremembe odločitve o vzgoji in varstvu otroka, so neutemeljene in neizkazane. Sodišče pa je v postopku ugotovilo elemente nasilja, zaradi česar ni mogoče trditi, da je bil postopek nepotreben.

3Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta udeleženca postopka 23. 2. 2023 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sklenila sodno poravnavo II N 2010/2022, s katero sta se dogovorila, da se njuna mld. hči A., roj. ... 2019, zaupa v njuno skupno vzgojo in varstvo, da je obseg časa, ki ga bo preživela pri vsakem od obeh staršev, enak, hkrati pa sta se dogovorila še za preživnino. Dne 19. 10. 2023 pa je predlagatelj vložil predlog po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)¹, v katerem zatrjuje, da je mld. hči udeležencev žrtev fizičnega in spolnega nasilja, ki ga nad njo vršijo nasprotna udeleženka (dekličina mati), njena sestra D. in njen partner E. V prvostopenjskem postopku je bil očitek spolnega nasilja ovržen, prav tako očitek, da sta povzročitelja kakršnegakoli nasilja sestra nasprotne udeleženke in njen partner. Navedeni zaključek tudi ni predmet pritožbenega izpodbijanja. V tem pritožbenem postopku ostaja sporno, ali je štiriletna hči udeležencev A. žrtev materinega fizičnega nasilja (telesnega kaznovanja) in ali predlagatelj utemeljeno zahteva izrek ukrepa prepovedi približevanja matere otroku za čas šestih mesecev.

6Dejstvo materinega fizičnega nasilja nad deklico je predlagatelj dokazoval s fotografijami modric, ki naj bi jih imel otrok. Nasprotna udeleženka je v postopku zanikala, da naj bi bile te posledica nasilnih ravnanj, ampak da gre za modrice, ki jih vsak otrok v A. starosti lahko dobi kjerkoli v igri, vrtcu, na bazenu, na igralih. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagatelj ni verjetno izkazal, da bi bile navedene modrice posledica fizičnega nasilja. Tega ne izkazujejo niti same fotografije niti zaslišanje dežurne pediatrinje F. F., ki je deklico pregledala potem, ko jo deklico k njej pripeljal predlagatelj z namenom "beleženja modric" zaradi potrditve nasilja². Omenjena pediatrinja je izpovedala, da bi takšne modrice lahko deklica dobila tudi ob plezanju po igralih in skakanju v vodo, da takšne modrice lahko nastanejo pri povprečnem igranju otroka te starosti in jim sicer v okviru sistematskega pregleda otroka ne bi namenila posebne pozornosti, če ne bi bile s strani predlagatelja dane navedbe o nasilju. Tudi pediatrinja mld. hčerke udeležencev G. G., ki ima mld. A. v obravnavi od njenega tretjega meseca starosti, je izpovedala, da pri njeni obravnavni nikoli ni zaznala, da bi bil otrok deležen fizičnega nasilja. Prav tako pa sama osebno ni zaznala nasilnega vedenja staršev do A.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu izpostavilo tri dogodke, ki po pritožbenem mnenju izkazujejo materialnopravno nepravilnost odločitve o zavrnitvi predloga ukrepa za zagotovitev A. varnosti. Prvega je opisala priča B. B. in ga je predlagatelj zatrjeval že v omenjenem postopku razveze zakonske zveze, zaupanja otrok v vzgojo in varstvo, določitve preživnine in stikov, ko naj bi nasprotna udeleženka več kot leto dni pred vložitvijo predloga v tej zadevi pri prehodu čez cesto hčerko dvignila za rokico v zrak in brcnila, jo spustila in jo na tleh oklofutala. Nasprotna udeleženka je zanikala grobo ravnanje, kot ga je opisala priča, priznala pa je, da je deklico dvignila za roko in da je ta pri tem malo zajokala. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je z verjetnostjo izkazan nasilen odziv nasprotne udeleženke do hčerke na cesti, čeprav je ta zanikala, da bi hčerko lasala in brcala. Drugi dogodek izhaja iz poročila vrtca z dne 14. 9. 2023, ko je strokovna delavka slišala mld. A., da je svoji prijateljici rekla "mami me je tepla", in dogodek, ki izhaja iz zapisa vrtca z dne 10. 11. 2023, ko je vzgojiteljica ob prisotnosti socialne delavke izvedla pogovor z deklico, ta pa je rekla: "Veš, mami me je brcnila v rit. Sem vse atiju povedala." Na vprašanje vzgojiteljice zakaj, in ali ji je nagajala, ali pa kar tako, je deklica na obe vprašanji odgovorila kratko z "ja", nato pa je zgubila pozornost in zamenjala temo. Iz sporočilu izhaja, da je deklico takrat v vrtec pripeljal oče in da deklica na vprašanja odgovarja brez opažene stiske in pritrdilno. Hkrati pa iz obeh zapisov vrtca izhaja, da je deklica z otroki iz skupine zelo sproščena, da se zabava in veliko govori, da je v novi skupini povedala, da je doma pri mamici in očiju, da na deklici ni znakov nasilja, da je vedno dobro razpoložena in da izkazuje naklonjenost do obeh staršev. Tudi glede obeh navedenih dogodkov je sodišče zaključilo, da je verjetno izkazano, da je bila mld. A. deležna tudi neprimernih vzgojnih metod kar dejansko pomeni prepovedanega telesnega kaznovanja (3a. člen ZPND).

8Glede na ugotovljeno in povzeto dejansko stanje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ZPND in s splošno sprejetim načelom ničelne tolerance do nasilja.

9ZPND v prvem odstavku 1. člena določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (multiinstitucionalni in hkrati multidisciplinarni pristop). Cilj in težnja ZPND namreč je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških, zakonodaja s področja socialnega varstva, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravice osebnosti), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Ukrepi sodišča določeni v 19. členu ZPND tako v primeru, ko je žrtev nasilja otrok, zgolj dopolnjujejo ukrepe, ki so določeni v Družinskem zakoniku (DZ). Namen ukrepov sodišča po ZPND ni v kaznovanju povzročitelja nasilja za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Iz 5. člena ZPND pa izhaja, da je treba ob opredelitvi nekega ravnanja kot nasilja v družini reakcijo nanj nujno prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve. Tako zakon ne določa, da vsako ravnanje, ki ustreza opredelitvi nasilja iz navedenega zakona, potrebuje intenzivne posege države v osebnostne pravice posameznika, med katere sodi tudi pravica do družinskega življenja. Poseg je vedno treba prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve.³ Ker gre za posege v temeljne pravice, je pomen načela sorazmernosti posebej poudarjen in sodišče zavezuje, da ustrezno zaščiti žrtev nasilja, hkrati pa mu postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.⁴

10Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo v tej zadevi takšno mejo pravilno določilo. Zaključilo je, da omenjeni dogodki verjetno izkazujejo, da je bila mld. hčerka udeležencev deležna neprimernih vzgojnih ukrepov, to je telesnega kaznovanja, ki je prepovedano (3a. člen ZPND). Pritrditi je treba pritožbi o ničelni toleranci do vsakršnega nasilja. Pritrditi pa je treba tudi nadaljnjemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da glede na vse ugotovljene okoliščine⁵ ni verjetno izkazano, da je predlagani ukrep nujen oziroma potreben in da ne upravičuje posega v odnos med otrokom in materjo z njuno popolno polletno ločitvijo, kar bi predlagani ukrep po svoji vsebini dejansko pomenil. Ugotovljene in zgoraj povzete okoliščine⁶ ne izkazujejo, da je mld. deklica izpostavljena zlorabljanju matere, ki bi upravičevalo njuno ločitev.⁷ Ukrep prepovedi staršu, da se približuje svojemu otroku, se tudi ne prilega sistemu družbenega varstva, kakršno je zagotovljeno družini, kadar je žrtev nasilja otrok (kar je podrobneje pojasnjeno v naslednji točki). Otrok ima namreč pravico do stikov s starši. Celo tudi kadar gre za nasilje, se praviloma stiki skušajo do neke mere ohraniti, lahko se npr. izvajajo pod nadzorom. Navedeno nikakor ne pomeni, da do nasilja ni ničelne tolerance. Glede na vse ugotovljene okoliščine pa bi izrek predlaganega ukrepa dejanske ločitve otroka od matere hkrati predstavljal poseg v ustavno in konvencijsko varovano pravico do družinskega življenja (54. člen Ustave R Slovenije, 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, EKČP).

11Ob hkratni zagotovitvi varnosti otroka z drugimi ukrepi je neutemeljen pritožbeni očitek, da z izpodbijano odločitvijo otrok ostaja ogrožen. Ukrepi po ZPND, v primeru, če je žrtev nasilja otrok, zgolj dopolnjujejo ukrepe za varstvo koristi otroka, ki jih določa Družinski zakonik (DZ). Že zgoraj je bilo poudarjeno, da je cilj ZPND oblikovati koordiniran (in zato učinkovit) pristop k obravnavanju nasilja v družini z namenom zagotavljanja dolgoročne varnosti žrtvam družinskega nasilja. ZPND zato zagotavlja medsebojno sodelovanje institucij. Tako center za socialno delo (CSD) nudi žrtvi in povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pri čemer je cilj obravnavanja odprava neposredne ogroženosti in skrb za žrtvino dolgoročno varnost, za odpravo vzrokov oziroma okoliščin, v katerih prihaja do nasilja (1. odstavek 14. člena ZPND). CSD je po proučitvi okoliščin primera dolžan nuditi žrtvi oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in oceniti, ali je potrebno oblikovati načrt pomoči žrtvi. Za obravnavanje nasilja v družini ustanovi multidisciplinarni tim (5. odstavek 14. člena ZPND). V 3. odstavku 15. člena ZPND pa je določeno, da se v primeru, če je žrtev nasilja otrok, v načrtu pomoči predvidijo tudi ukrepi za varstvo koristi otrok po Družinskem zakoniku (ukrepi za varstvo koristi otrok določeni v 153. do 182. členu DZ). ZPND se torej glede ukrepov za varstvo otrok sklicuje na DZ, v katerem je varstvo otrok, ne glede na vrsto ali vir ogrožanja, enotno in sistemsko urejeno s ciljem zagotovitve njihovega razvoja v varnem okolju.

12Iz spisovnega gradiva izhaja, da je CSD oblikoval tak multidisciplinarni tim (sporočilo CSD z dne 21. 11. 2023), ki je tako nasprotni udeleženki kot tudi predlagatelju naložil vključitev v individualne programe obravnave zaradi vzpostavitve varnega okolja za otroka in ju seznanil z ukrepi, ki bodo sledili v primeru, da se udeleženca vanje ne bosta vključila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je predlagatelj vključil v program zdravljenja alkoholizma, nasprotna udeleženka pa v program Društva za nenasilno komunikacijo⁸, kar je pri svoji odločitvi tudi upoštevalo.

13Glede na vse navedeno in tudi ob predlagateljevih navedbah, da pri hčerki ne zaznava več znakov, ki bi kazali na nasilje nad njo, je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba glede odločitve o zavrnitvi predlaganega ukrepa pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1, in prvim odstavkom 22.a členom ZPND).

14Utemeljeno pa predlagatelj izpodbija stroškovno odločitev. Glede na ugotovljene okoliščine na strani nasprotne udeleženke, ki so bile podlaga izpodbijani odločitvi o glavni stvari, ni mogoč zaključek, da je bil povod za začetek tega postopka izključno na predlagateljevi strani. Prav je zato, da stroški tega postopka bremenijo oba udeleženca, in sicer tako, da vsak krije svoje stroške postopka (8. odstavek 22a. člena ZPND). Enako velja tudi glede stroškov pritožbenega postopka.

¹ Uradni list RS, št. 16/2008, 68/2016.
² Navedeni pregled je bil opravljen dan po tem, ko se je deklica vrnila s skupnih počitnic z dedkom, babico in teto D. (starša in sestra nasprotne udeleženke) v toplicah, kjer so, kot je razvidno iz izpovedi omenjenih, ko so bili zaslišani kot priče, hodili na bazen, na igrala, na trampolin, avtomobilčke, luna park.
³ Primerjaj Poročevalec državnega zbora št. 90/2007, str. 29.
⁴ Prav tam, str. 7.
⁵ Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je deklica o omenjenih dogodkih pripovedovala neprizadeto, da se vsakokrat razveseli obeh staršev, da do njiju izkazuje naklonjenost, da iz opažanja vrtca izhaja, da v vrtec prihaja čista in urejena, da pri negi ni opaziti nobenih znakov neustreznega ravnanja oziroma poškodb in da znakov nasilja nista zaznali niti obe pediatrinji.
⁶ Pritožbeno sodišče ne dvomi v njihovo pravilno in popolno ugotovitev. Strinja se tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča o nepotrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem kliničnim psihologom glede na vse ugotovljene dejanske okoliščine.
⁷ Temu ukrepu bi bil po določilih DZ adekvaten ukrep odvzema otroka staršem (174. člen DZ), za katerega morajo biti izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.
⁸ Iz zaslišanja strokovne delavke CSD C. C. izhaja verjetnost, da nasprotna udeleženka določena svoja ravnanja dojema kot nenasilna.