5. člen ZPND

Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in to za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.

Sodišče prve stopnje je v presoji o utemeljenosti izreka ukrepov izhajalo s pravilnega stališča, da zaščitni ukrepi po ZPND niso usmerjeni v reševanje konfliktnih situacij in varstvo pred vsakršnim nasiljem, ampak je njihov izrek utemeljen le tedaj, ko je zaradi spravljanja v podrejen položaj in zlorabe moči med družinskimi člani žrtev akutno ogrožena. Upoštevaje ravnanja in doživljanje udeležencev v izpostavljenih dogodkih je v kontekstu siceršnje družinske dinamike utemeljen sklep, da gre za dlje časa trajajoč konflikten odnos, zaradi katere je verjetno, da je nadaljnje skupno življenje postalo nevzdržno, ni pa verjetno izkazana ogroženost predlagateljic, ki bi utemeljevala oblastni poseg v to razmerje. Ker je med udeleženci podan izjemno konflikten odnos, h kateremu sta prispevali obe strani, je pravično in primerno, da vsak krije svoje stroške postopka.

Odziv sodišča na nasilje mora biti prilagojen njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Gre za odraz načela sorazmernosti, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, po drugi strani pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Glede na samo težo dejanj nasprotnega udeleženca, ter dejstvo, da je iz solastniške nepremičnine odstranjen že od 13. 8. 2025, je izrečen v predolgem trajanju. Dejstvo je, da imata udeleženca postopka nerešena premoženjska razmerja, ki jih tudi v trajanju enega leta ne bosta uspela razrešiti.

Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in še to le za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.

Zakonodaja v določenih primerih dopušča omejitve pravice do izjave, če se s tem varuje kakšna druga pomembna vrednota. Tako lahko sodišče v družinskem postopku na podlagi četrtega odstavka 96. člena ZNP-1 odloči, da se zaradi varstva koristi otroka staršem ne dovoli vpogled v zapis o vsebini neformalnega razgovora z otrokom; sodišče v tem primeru v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z otrokom, če je nanje oprlo svojo odločitev. Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven in ne ekstenziven, kar uokvirja omejen obseg izvedbe dokazov, od sodišča pa terja, da pretehtano in s prepričevalnimi argumenti - razumno, logično in izkustveno - utemelji odločitev, kar pogojuje zaupanje v rezultate in s tem v ustreznost delovne metode pri izboru dokazov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s

V primerih, ko je žrtev nasilja otrok, ukrepi sodišča, določeni v 19. členu ZPND, dopolnjujejo ukrepe, določene v DZ. Izrek ukrepov po ZPND je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev. Pri odločitvi o izreku in o izbiri ukrepa sodišče vodi in omejuje načelo sorazmernosti. Zatrjevana ravnanja lahko kažejo na uporabo manj primernih ali neprimernih vzgojnih metod, a zaradi njih otroka nista neposredno ogrožena, sploh pa ne v taki meri, da bi bila utemeljena izključitev vsakršnega stika med očetom in otrokoma.

Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje stališčem sodne prakse, ki jo v pritožbi citira nasprotni udeleženec, da za izrek ukrepov po ZPND ne zadostuje vsakršno nasilje, temveč mora biti stopnja nasilja takšna, da ogroža žrtev, pri čemer je treba njegovo ravnanje presojati tudi objektivno; zgolj pod takšnimi pogoji je dovoljen poseg v družinsko skupnost, pri čemer je v vsakem primeru potrebno upoštevati načelo sorazmernosti (5. člen ZPND).

Upoštevaje načelo sorazmernosti je potrebno pri izreku sodnih ukrepov po ZPND upoštevati, v kakšnem času lahko žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.

Vloga sodišč po ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovijo varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so družinska in partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, ni pomembno le vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, temveč ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. Sodišče mora najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici za to, da so žrtve nasilnih dejanj, ter gre za takšno raven nasilja, ki terja poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost. Ukrep prepovedi približevanja in vstopa v stanovanje ne izključuje z ukrepom po 21. členu ZPND, ukrepi se dopolnjujejo in omogočajo celovito zaščito žrtev nasilja.

Četrti odstavek 22.b člena ZPND določa le, da mora biti predlog za izrek ukrepov po 19. členu ZPND podan v roku šest mesecev od zadnjega nasilnega dejanja in ne, da sodišče lahko upošteva le tisto nasilje v družini, ki je bilo storjeno v zadnjih šestih mesecih pred podajo predloga za izrek ukrepov. V postopku izreka ukrepov sodišča zaradi nasilnih ravnanj v družini je treba ugotoviti oziroma dokazati obstoj nasilja v preteklosti in verjetnost, da bo takšno nasilje nastalo tudi v prihodnosti.

ZPND v prvem odstavku 1. člena določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (multiinstitucionalni in hkrati multidisciplinarni pristop). Cilj in težnja ZPND namreč je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških, zakonodaja s področja socialnega varstva, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravice osebnosti), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Ukrepi sodišča določeni v 19. členu ZPND tako v primeru, ko je žrtev nasilja otrok, zgolj dopolnjujejo ukrepe, ki so določeni v DZ. Namen ukrepov sodišča po ZPND ni v kaznovanju povzročitelja nasilja za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Iz

Napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev, da naj bi bila udeleženca v konfliktu enakovredna, štelo za ločnico med dopustnim in nedopustnim, med tem, da se ukrepi za preprečevanje družinskega nasilja lahko izrečejo ali pa ne. Napačno je razumevanje, da predlagateljica ni bila žrtev nasilja že zato, ker je nasprotni udeleženec ni spravljal v podrejeni položaj, ampak se mu je enakopravno zoperstavljala. To bi pomenilo, da je družinskega člana mogoče opredeliti kot žrtev družinskega nasilja le, če ponižno sprejme nasilje ali pa se mu umakne. Takšno pričakovanje ravnanja žrtve ne more biti razumno sprejemljivo. Zgolj za to, ker žrtev ni ravnala v skladu s takšnim pričakovanjem, se ji ne more odkloniti pomoč in varstvo po ZPND.

Postopek po ZPND je podoben zavarovanju z začasno (ureditveno) odredbo in ne gre za trajno, pač pa za začasno ureditev. Pri odločanju o podaljšanju je treba ovrednotiti okoliščine na strani žrtve, kot tudi na strani povzročitelja nasilja ter presoditi, ali je zaščita še potrebna. V postopkih po določbah ZPND zadošča nižji dokazni standard, izkaz odločilnih dejstev s stopnjo verjetnosti. Sodišče mora postopati hitro, izvede le nujno potrebne dokaze, s katerimi s stopnjo verjetnosti ugotovi obstoj ali neobstoj odločilnih dejstev, pri tem pa mora imeti vedno pred očmi interes otroka oz. njegovo zaščito. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je ocena verjetnosti glede obstoja oz. neobstoja odločilnih dejstev približno enaka, ob tehtanju morebitnih posledic, ki bi jih izrek oziroma neizrek ukrepa lahko imel, je pravilno dalo prednost izreku ukrepa zaradi zaščite žrtve (če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeležencev postopka - 5. člen ZPND), a je tudi ugotovilo, da je predkazenski postopek še v teku, obstoji torej utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, to pa po presoji pritožbenega sodišča vodi

Četudi bi bilo srečanje na A. res naključno, pa ni nobenega dvoma, da je nasprotni udeleženec s tem, ko je predlagateljici z A. sledil na avtobusno postajo (in nato še celo na dva avtobusa, saj je morala predlagateljica prestopiti, da je prišla z A. domov), namerno in vedoma kršil izrečeno prepoved. Pravno nepomembna je okoliščina, da naj bi predlagateljica izjavila, da izrek denarne kazni ni v njenem interesu.

Verjetno je izkazano, da je nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji in nepredvidljivostjo pri predlagateljici ustvarjal stalen občutek strahu, nemoči, psihične napetosti in nestabilnosti in da tako ravnanje predstavlja psihično nasilje v pomenu tretjega odstavka 5. člena ZPND.