1. člen ZPND

Pritrditi je sicer pritožbeni graji, da podlaga za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja ne more biti obstoj kazenskega postopka zoper nasprotnega udeleženca zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je še v teku. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna, saj okoliščina teka kazenskega postopka sama po sebi ne kaže na nadaljnjo ogroženost žrtve. Nasprotni udeleženec je izrečene ukrepe kršil. Že ta okoliščina zadošča za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPND, saj kaže na to, da prvotno izrečeni ukrepi niso zalegli in sta predlagateljica ter njena hči še zmeraj ogroženi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s

Pritrditi je prvostopenjskim zaključkom, da pogoji za odstop zadeve drugemu sodišču na podlagi drugega odstavka 18. člena ZNP-1 niso podani, ker zgolj okoliščina, da se je nasprotni udeleženec tekom postopka preselil v X., ne kaže na to, da bi se pred sodiščem v X. postopek lažje izvedel, poleg tega pa prenos krajevne pristojnosti na sodišče v X. ne bi bil v interesu mld. otroka (drugega predlagatelja), ki ima (tako kot prva predlagateljica) svoje stalno bivališče še zmeraj na območju Okrožnega sodišča v Y. Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da je prvenstveni cilj ZPND zaščititi žrtev pred nasiljem v družini (1. člen ZPND), ne pa povzročitelju nasilja (nasprotnemu udeležencu) olajšati prihod na obravnave na sodišču, zato selitev nasprotnega udeleženca v X. ni razlog za odstop krajevne pristojnosti sodišču v X. po drugem odstavku 18. člena ZNP-1.

Nasprotni udeleženec je bil zaslišan v tem sodnem postopku, kar mu je v polni meri zagotovilo pravico do izjave, ne ZPND ne kakšen drug zakon pa ne določa, da bi morale nevladne organizacije v neformalnih in pravno nezavezujočih postopkih pomoči žrtvam družinskega nasilja opraviti razgovor oziroma omogočiti izjavo (domnevnemu) storilcu.

ZPND v prvem odstavku 1. člena določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (multiinstitucionalni in hkrati multidisciplinarni pristop). Cilj in težnja ZPND namreč je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi (Družinski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških, zakonodaja s področja socialnega varstva, Obligacijski zakonik z določili, ki se nanašajo na kršitev pravice osebnosti), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Ukrepi sodišča določeni v 19. členu ZPND tako v primeru, ko je žrtev nasilja otrok, zgolj dopolnjujejo ukrepe, ki so določeni v DZ. Namen ukrepov sodišča po ZPND ni v kaznovanju povzročitelja nasilja za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Iz

Nasprotni udeleženec obrazloženo ne izpodbija odmere stroškov po višini, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pri odmeri stroškov pravilno uporabilo materialno pravo.

Četudi bi bilo srečanje na A. res naključno, pa ni nobenega dvoma, da je nasprotni udeleženec s tem, ko je predlagateljici z A. sledil na avtobusno postajo (in nato še celo na dva avtobusa, saj je morala predlagateljica prestopiti, da je prišla z A. domov), namerno in vedoma kršil izrečeno prepoved. Pravno nepomembna je okoliščina, da naj bi predlagateljica izjavila, da izrek denarne kazni ni v njenem interesu.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso v ničemer vsebinsko izpodbite, pritožbeno sodišče zaključuje, da še vedno obstoji potreba po varovanju predlagateljice in mladoletnega A. A. z ukrepi po ZPND. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so stiki med predlagateljico in nasprotnim udeležencem le v zvezi z izvajanjem stikov z otrokom in da želi nasprotni udeleženec le dobro za otroka, pa sodišče druge stopnje opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da prepoved približevanja ne velja v času, ko nasprotni udeleženec s sinom izvaja stike v skladu s sodno odločbo.

Namen ZPND je, da zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja tako, da se v nujnem in hitrem postopku doseže zaustavitev nasilnih dejanj in njihovo preprečitev. Zakon določa vlogo in naloge različnih državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini (prvi odstavek 1. člena ZPND). Tako sodišču nalaga možnost izreka ukrepov zaradi nasilnih dejanj, med katere štejejo tudi grožnje povzročitelja nasilja žrtvi, da jo bo poškodoval ali drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice ali če žrtev protipravno nadleguje.

Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, tožnik lahko uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena.

Namen ZPND je varstvo družinskih članov pred fizičnim, spolnim, psihičnim in ekonomskim nasiljem. Za dosego namena sodišče določi ukrepe (1. člen ZPND), ki se v primeru kršitve izvršijo v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo (drugi odstavek 23. člena ZPND). Ker je nasprotni udeleženec kršil izrečeni ukrep in preko tretje osebe, celo z grožnjo, od predlagateljice želel izposlovati soglasje za izplačilo odškodnine osebi po njegovem izboru, je sodišče prve stopnje zagroženo denarno kazen utemeljeno izvršilo.

Zatrjevani negativni občutki (strah), ki jih doživlja predlagateljica ob srečevanju na obravnavah ter poziv nasprotnega udeleženca za izročitev ključev skupnega stanovanja ne predstavlja takega ravnanja, ki bi bilo opredeljeno kot nasilje v družini po določilih ZPND. Nasprotni udeleženec ima vso pravico po sodni poti urejati skupno premoženje, ki ga ima s predlagateljico. Če se predlagateljica nasprotnega udeleženca boji in ne želi izpovedovati v njegovi prisotnosti, bo zato poskrbljeno v konkretnem sodnem postopku, ne predstavlja pa to utemeljenega razloga za podaljševanje izrečenih ukrepov po ZPND.

Namen ukrepov sodišča določenih v 19. členu ZPND ni v kaznovanju nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja. Njihov namen je prevencijski, torej, da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ko sodišče odloča o izreku ukrepov, zato ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč ali predstavlja takšno nasilje, da je državni poseg v družinsko skupnost utemeljen. Ker gre za posege v temeljne pravice, je poudarjen pomen načela sorazmernosti, ki implicitno izhaja tudi iz določbe 5. člena ZPND. Obseg in vsebina ukrepov sodišča mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Načelo sorazmernosti kot eno temeljnih načel ZPND zavezuje tudi sodišče, da ustrezno zaščiti žrtve, poleg tega pa mu postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Delo CSD je usmerjeno v zaščito in pomoč žrtvi družinskega nasilja. Za uspešno načrtovanje pomoči je treba oceniti, kakšna je stopnja ogroženosti žrtve nasilja. Ta ocena se pripravi na podlagi strokovnih smernic in strokovnih izhodišč za delo CSD. Ker je delo CSD usmerjeno v zaščito žrtve, navedbe v zapisniku multidisciplinarnega tima CSD in v njem dana ocena ogroženosti, ne predstavljajo povzetka dejanjskih in preverjenih dogodkov s konkretnimi dokazi, ampak gre za subjektivno dojemanje realnosti s strani žrtve in njenega občutka ogroženosti. Po zgoraj navedeni zakonski opredelitvi dolžnosti CSD ta nima vloge organa za ugotavljanje dejstev in za pridobivanje dokazov. To je v postopku po ZPND naloga sodišča, ko v nujnem in hitrem postopku odloča o izrekanju ukrepov za zagotovitev varnosti žrtev družinskega nasilja. Vsebina informacij, ki jih vsebuje zapisnik 1. multidisciplinarnega tima CSD z dne 20. 7. 2018, je zato takšna, da na njih ni mogoče temeljiti zaključka o izkazani verjetnosti, da je nasprotni udeleženec povzročitelj družinskega nasilja. Enako velja tudi za ostale listine, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev in temeljijo zgolj na izjavah predlaga

Predlagani in izrečeni ukrepi v okviru ZPND so namenjeni varovanju mladoletne hčere predlagateljice in nasprotnega udeleženca; med družinske člane v smislu prvega odstavka 2. člena ZPND pa vselej sodi sorodnik v ravni vrsti. Če je otrok še tako močno razvojno ogrožen in ranljiv, če še tako potrebuje stabiliziranje in terapevtsko obravnavo, nobenega ukrepa po ZPND ni mogoče izreči, če ni do stopnje verjetnosti izkazano nasilje v družini v smislu 3. člena ZPND. Postopek po ZPND je, kot povsem pravilno povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, nujen in prednosten, torej bi moral biti hiter (24. člen ZPND). Ukrepi, ki jih lahko izreče sodišče za največ 12 mesecev in so namenjeni preprečevanju nasilja, varstvu ter pomoči žrtvi (drugi odstavek 1. člena ZPND), so začasni. Opisano pomeni, da je tudi dokazni postopek v funkciji nujnosti in hitrosti ter začasnega varstva, ki se žrtvi lahko nudi. Po naravi stvari postopek ne bi smel biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa. Postopek v obravnavani zadevi žal ni bil tak, izdaja sklepa skoraj dve leti po vložitvi predloga nikakor ne ustreza zahtevam tretjega odstavka 22.a člena ZPND in žrtve nasilja ne varuje

Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Tako partnerska nastrojenost še ne predstavlja nasilja v smislu ZPND. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaj, ki naj jih ljudje kot nosilci medčlov

Nestrinjanje staršev pri odločanju o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, ne predstavlja psihičnega nasilja nad otrokom v smislu petega odstavka 3. člena ZPND. ZPND določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Toda sedež odločanja o otrokovih stikih je in mora biti nepravdni postopek za ureditev stikov. Izvedba dokaza z izvedencem je za otroke nedvomno obremenjujoča, ponavljanje oziroma izvajanje tega dokaza v dveh postopkih pa še bolj, in torej nikakor ne bi bilo otroku v korist. Prav korist otrok pa je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, tudi v postopku po ZPND.

Zaradi suspenzivnega učinka ukrepov po ZPND in ker predlagateljici v času trajanja ukrepov njihovega podaljšanja nista predlagali, s sklepom določeni ukrepi pa so se v času vložitve pritožbe že iztekli, se s pritožbama položaj pritožnikov ne bo spremenil, izboljšal oziroma poslabšal, zaradi česar pritožniki nimajo pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec je sklep o določitvi ukrepov prejel 1. 4. 2016. Izrečeni ukrepi so torej začeli veljati 2. 4. 2016 oziroma 5. 4. 2016, z veljavnostjo šestih mesecev, kar pomeni, da je časovna veljavnost ukrepov prenehala najkasneje 5. 10. 2016, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče po izteku veljavnosti ukrepov ob smiselni uporabi določbe 278. člena ZIZ postopek ustaviti. Predlagateljica v času trajanja ukrepa njegovega podaljšanja ni predlagala.

Ukrepi po ZPND lahko dopolnijo ukrepe, ki so za varstvo žrtev nasilja določeni v drugih zakonih. Pripor po ZKP je le začasen, časovno omejen ukrep, katerega utemeljenost se v kazenskem postopku sprotno presoja in o njem odloča skladno z določili ZKP in tudi uporabljeno načelo sorazmernosti ne utemeljujejo zavrnitve predloga za izrek ukrepov po ZPND.