VSL Sklep II Kp 38225/2019

Pritožbama zagovornikov obtoženih se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (točka I. izreka) in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka II. izreka), obtoženo B. B. pa je spoznalo za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 (točka II. izreka). Obtoženemu A. A. je za kaznivo dejanje pod točko I. izreka na podlagi tretjega odstavka 173. člena KZ-1 določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. izreka mu je na podlagi drugega odstavka 192. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. Obtoženi B. B. je za kaznivo dejanje pod točko II. izreka na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je po drugem odstavku 192. člena KZ-1 določilo pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko mld. C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom zoper obtoženega A. A. v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2012 napotilo na pravdo. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. naložilo plačilo stroškov iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pod točko I. sodbe ter sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pod točko II. sodbe, v skupni višini 3.666,41 EUR ter sodno takso po tar. št. 7115 v višini 650,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženo B. B. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da stroški postavljenih pooblaščencev mld. oškodovancev bremenijo proračun.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti očitkov za obe kaznivi dejanji oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje in razsojo;

- zagovornik obtožene B. B. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek pred sodišče prve stopnje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in obtoženko oprosti krivde in kazni.

3Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe zagovornikov obtoženega A. A.

4Pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 gre drugače kot pri vseh preostalih oblikah kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po 173. členu KZ-1, za nepravo posebno kaznivo dejanje glede možnega storilca (nepravi delictum proprium).¹ Storilec mora izpolnjevati posebne pogoje, to je, da je bodisi ena od oseb, ki so v navedenem členu taksativno naštete (učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik), ali druga oseba (med njimi tudi izvenzakonski partner), ki mu je oškodovanec/ka zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo in ta svoj položaj izkoristi za to, da stori spolno dejanje. Obtoženi je bil spoznan za krivega prav slednje izvršitvene oblike, to je, da je kaznivo dejanje na škodo mladoletne oškodovanke storil, ko mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo kot izvenzakonskemu partner matere mladoletne oškodovanke, s katero je živel v družinski skupnosti in skupaj skrbel za vzgojo, varstvo in oskrbo njenih otrok. Za presojo, ali je obtoženi oseba iz tretjega odstavka 173. člena KZ-1, je ključnega pomena, ali sta bila obtoženi in mati mladoletne oškodovanke v času očitanega kaznivega dejanja v izvenzakonski (družinski) skupnosti in mu je bila slednja zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. Ti očitki namreč izhajajo iz opisa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, kot je opredeljen v točki I. izreka izpodbijane sodbe, zato odsotnost teh razlogov predstavlja odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je po določilih 364. člena ZKP zavezano k obrazložitvi vseh odločilnih dejstev, na katerih temelji izrek sodbe in tudi navesti presojo vsakega dokaza posebej. V primeru obsodilne sodbe se v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma kot odločilna dejstva se štejejo vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in jih zato mora sodišče navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijan sodba glede navedenih odločilnih dejstev ne navede nobenih razlogov, kot to pravilno izpostavljajo pritožniki, zato je pritrditi pritožbi, da je v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena.

6Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 28. izpodbijane sodbe (v zvezi s kaznivim dejanjem zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ki se obtoženemu očita pod II. izreka izpodbijane sodbe) presojalo odnos oziroma razmerje med obtoženim in obtoženo - materjo mladoletnih oškodovancev v inkriminiranem obdobju (v katerega časovno sovpada tudi očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1), vendar tudi v tem delu pritožbeno sodišče ne prepozna razlogov o odločilnem dejstvu, ali obtoženi sodi v krog oseb, ki se jim obravnavano kaznivo dejanje zaradi odnosa do oškodovancev lahko očita. Ob tem velja pripomniti, da z navedbami sodišča prve stopnje, da sta obtožena A. A. in B. B. povedala, da je njuna skupnost (čeprav oba obtožena povesta, da sta bila v zvezi oziroma partnerja približno 6 mesecev, torej ne govorita o skupnosti) trajala približno pol leta; da skrb obtoženca za mld. D. D in C. C. potrjujejo pričanja E. E., F. F., G. G., ki so izpovedovali v odnosu med obtoženim in otrokoma; da sta vzgojiteljici H. H. in I. I. mld. D. D. in C. C. povedali, da je po otroka v vrtec občasno prihajal tudi obtoženi; da sta otroka obtoženega klicala z nazivom "ati", biološkega očeta J. J. pa po imenu, ni mogoče nadomestiti obrazložene oziroma argumentirane dokazne ocene sodišča, pri kateri je bistveno, da je osredotočena na odločilna dejstva. Iz navedenega je pritrditi pritožnikom, da te okoliščine, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, ne omogočajo zaključka, da je obtoženi oseba, kateri sta bila mladoletna oškodovanca zaupana v varstvo in vzgojo, kar pa je odločilno dejstvo, ki je pomembno za pravilno uporabo kazenskega materialnega prava.

7Druga oseba kot storilec kaznivega dejanja po členu 192. KZ-1, je namreč lahko le tista, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, skrbnik in rejnik, torej v krog teh oseb spada tudi izvenzakonski partner, vendar kot je bilo pojasnjeno, izpodbija sodba v tem delu razlogov, da sta obtožena živela v zunajzakonski (družinski skupnosti) nima oziroma so razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo in na podlagi katerih je zaključilo, da je "očitno" obtoženi kot partner matere mladoletnih oškodovancev sodeloval pri njuni vzgoji in skrbi, pomanjkljivi in neprepričljivi. Sodišče je v 28. točki izpodbijane sodbe skromno povzelo vsebino zagovorov obeh obtoženih, vzgojiteljic ter okoliščino, da sta mladoletna oškodovanca obtoženega klicala z nazivom "ati", ni pa obrazložilo svoje presoje teh dokazov v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP. Kaznivo dejanje po 192. členu je namreč glede možnega storilca oblikovano kot posebno (delictum proprium). Zakonodajalec je naštel nekaj možnih storilcev, z uporabo analogije intra legem pa je obseg možnih storilcev sicer razširil na "drugo osebo", a je zaradi spoštovanja načela zakonitosti treba tak zakonski znak razlagati restriktivno, torej tako, da se zajame samo tiste primere, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredni tistim, ki so v zakonu izrecno navedeni. Druga oseba je zato le tisti, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jo imajo starši, skrbnik in rejnik.² Po navedenem se je izkazalo, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena.

8Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe za dodatno angažiranje klinične psihologinje za opravo pregleda in intervjuja mld. C. C., za angažiranje izvedenca kliničnega psihologa za obtoženega in angažiranje izvedenca travmatologa glede narave (stopnje bolečine, krvavitve) poškodb pri mld. C. C., kršilo obtoženčevo pravico do učinkovite obrambe. Navaja, da so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze neutemeljeni in povsem nesprejemljivi, ko med drugim kot razloge za zavrnitev navaja, da so bili podani prepozno oziroma z namenom zavlačevanja.

9Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke in razloge za zavrnitev dokaznega predloga po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP tudi navesti v obrazložitvi sodbe. Kljub načelni obveznosti sodišča, da predlagane dokaze izvede, obstaja vrsta upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Predvsem sodiščem ni treba izvesti dokazov, ki za odločitev niso bistveni ali so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V primeru obravnave dokaznih predlogov v korist obdolženca je ustavnosodna praksa uveljavila še nekoliko strožje kriterije, po katerih je izvedba razbremenilnih dokazov nujna, kadar so pravno relevantni, dovoljeni, zanesljivi, jih je mogoče izvesti in niso evidentno neuspešni ter kadar je dokazni predlog za izvedbo takšnih dokazov ustrezno obrazložen. V dvomu je vsak dokaz, predlagan s strani obrambe, obdolžencu v korist in ga je potrebno izvesti.³ V nasprotnem primeru lahko neizvedba dokazov v korist obdolženca pomeni relativno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki ima za posledico nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje.⁴

a) Glede dokaznega predloga za angažiranje izvedenca kliničnega psihologa za obtoženega

10Obramba obtoženega je podala navedeni dokazni predlog v smislu ugotavljanja psihološkega profila in osebnosti obtoženca s poudarkom, ali je pri njemu mogoče zaznati znake povečanega interesa v zadovoljevanju spolnega nagona v razmerju do otrok. Sodišče prve stopnje pri zavrnitvi tega dokaznega predloga navede najprej, da je namen izvedenskega dela na področju klinične psihologije z dokazi podprtimi metodami in tehnikami zagotoviti objektivne in ustrezne informacije o psiholoških značilnostih pregledanih oseb ter na podlagi teh oblikovati mnenje, ki bo sodišču v pomoč pri sprejemanju pravnih odločitev, nato pa se, kot to utemeljeno graja pritožnik, sklicuje na teoretična strokovna izhodišča in raziskave, ki jih sodišče prve stopnje niti ne konkretizira in zaključi, da psihološko profiliranje obtoženca glede obstoja pri njemu povečanega interesa v zadovoljevanju spolnega nagona v razmerju do otrok, v obravnavanem primeru ne bi doprinesel k dokaznemu postopku oziroma dokazanosti obravnavanega kaznivega dejanja, saj bi bil odgovor na vprašanje zagovornika obtoženega ob imenovanju izvedenca še vedno izrazito relativen in neobjektiven. S takšnim zaključkom pa je sodišče prve stopnje vnaprej ocenilo oziroma celo več, prejudiciralo, kaj bi izvedenec ugotovil in to glede vprašanja, na katerega lahko odgovori zgolj strokovnjak iz tega področja, saj sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi takšne zaključke lahko naredilo samo. Gre za oceno, ki ni v skladu z načelom poštenega postopka, saj bi izvedenec lahko ugotovil okoliščine, ki so obtožencu v korist glede na naravo očitanega mu kaznivega dejanja. V tej luči se kot povsem neutemeljen pokaže nadaljnji zaključek sodišča, da je navedeni dokazni predlog zavrnilo tudi iz razloga, ker ga je podala obramba obtoženega prepozno (ker ga ni podala že na predobravnavnem naroku v skladu 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP) in z namenom zavlačevanja postopka, pri čemer prvostopenjsko sodišče niti ne pojasni, zakaj naj bi obramba obtoženega imela s podajo navedenega dokaznega predloga namen zavlačevati postopek, če je ta dokazni predlog podala na glavni obravnavi že dne 23. 9. 2022, torej leto dni pred končanjem glavne obravnave, kot to utemeljeno graja pritožnik. Iz navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da stališče sodišča prve stopnje v zvezi s prekluzijo navedenega dokaznega predloga glede na okoliščine konkretnega primera ni sprejemljivo.

b) Glede dokaznega predloga za dodatno angažiranje klinične psihologinje za opravo pregleda in intervjuja mld. C. C.

11Pritožniku je pritrditi, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, kateri razlogi so pretehtali, da je zavrnilo navedeni dokazni predlog obrambe obtoženega. Najprej sodišče prve stopnje navede, da je dokazni predlog ne-konkretiziran, saj ni pojasnjeno, katera odločilna dejstva, bi se z izvedbo tega dokaza dokazovala, torej ni izkazana in pojasnjena relevantnost ter potrebnost dokaza za postopek, saj so odklonsko obnašanje mld. oškodovanke do obtoženca opisale zaslišane priče in da to izhaja tudi iz poročil KCO P. in drugih listin. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je pomembna okoliščina v obravnavanem primeru, kakšen odnos do obtoženca je razvila mld. oškodovanka v inkriminiranem obdobju, saj sodišče prve stopnje v točki 18 izpodbijane sodbe navede, kot eno izmed odločilnih dejstev (na podlagi katerega tudi naredi zaključek, da je obtoženi storilec očitanega kaznivega dejanja) prav izrazito odklonilni odnos mld. C. C. do obtoženega. Zato se ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da s predlaganim dokazom ni izkazana njegova relevantnost in potrebnost. V nadaljevanju prvostopenjsko sodišče navede, da je dokazni predlog prepozen, saj obramba ni opravičila, zakaj ga ni podala na predobravnavnem naroku. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja. Iz podatkov v spisu izhaja, da je navedeni dokazni predlog obramba obtoženega podala na glavni obravnavi že dne 23. 9. 2022, torej leto dni pred zaključkom glavne obravnave, zato ji ni mogoče očitati zavlačevanja postopka.

12Zaključek sodišča prve stopnje, da predlagani dokaz ne bi mogel prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja, se izkaže kot neutemeljen, glede na naravo kaznivega dejanja, pa je predlagani dokaz obdolžencu v korist in ga je potrebno izvesti. Kljub temu, da je izvedenka dr. K. K. pojasnila, da bi izvedenec na podlagi pregleda oškodovanke ob ne-upoštevanju poznavanja informacij o kazenskem postopku lahko ugotovil, ali je bil otrok spolno zlorabljen, pa prvostopenjsko sodišče povsem zgreši z zaključkom, da slednje v obravnavanem postopku niti ni osrednje vprašanje. Takšen zaključek pritožnik utemeljeno graja. Vsekakor je to glede na naravo kaznivega dejanja, ki se obtoženemu očita po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 pomembna okoliščina, ki jo je treba raziskati in presojati za pravilno in celostno ugotovitev dejanskega stanja. Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da je tudi izvedenka za ginekologijo in porodništvo dr. L. L. (ki je bila sicer postavljena za opredelitev poškodb pri mld. oškodovanki) v mnenju navedla, da gre pri oškodovanki za spolno zlorabo in da na to kažejo izjave posrednih prič in obnašanje mld. oškodovanke v KCO P., vendar lahko o tem poda mnenje oziroma oceno le strokovnjak iz področja klinične psihologije oziroma psihiatrije, kar je nenazadnje potrdila tudi zaslišana dr. K. K. Kot pravilno ugotavlja pritožnik, bi se s tem, ko bi pregled oziroma razgovor z mld. oškodovanko opravila za to strokovno usposobljena oseba, izognili sekundarni viktimizaciji, na katero opozarja prvostopenjsko sodišče.

13Po obrazloženem pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje zavrnilo oba navedena dokazna predloga obrambe obtoženega neutemeljeno in z nejasno obrazložitvijo, s čimer je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP.

b) Glede dokaznega predloga angažiranje izvedenca travmatologa glede narave in posledic poškodb pri mld. C. C.

14Iz podatkov v spisu izhaja, da je navedeni dokazni predlog zagovornik obtoženega podal na glavni obravnavi dne 2. 6. 2023 z utemeljitvijo, da se izvedenec travmatolog glede nastalih poškodb pri mld. oškodovanki izjasni; kako takšna poškodovanost vpliva na bolečine oziroma kakšne bolečine je deklica ob poškodovanju čutila; kolikšna je izguba krvi oziroma kakšna količina krvi, da lahko oseba, kot je mld. C. C., to še zavestno prenaša; ali bi se ob takšni krvavitvi začele pojavljati druge težave, kot je izguba zavesti; ali gre pri takšnem poškodovanju za hipne bolečine; kakšna je reakcija na te bolečine; ali se oseba s takimi bolečinami odzove s kriki, z jokom in ali se bolečine oziroma tudi reakcije na te bolečine kakorkoli po poškodovanju do nudenja pomoči stopnjujejo.

15Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je navedeni dokaz obramba obtoženega podala z namenom zavlačevanja, ker ga ni podala že na predobravnavanem naroku. Je pa pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da glede na izvedene dokaze v obravnavani zadevi zagovornik obtoženega ni izkazal potrebne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza. V spisu, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se nahaja vsa relevantna medicinska dokumentacija, ki potrjuje hudo poškodovanost oškodovanke, izvedenka dr. L. L. je tudi pojasnila možnosti nastanka te poškodbe pri mld. oškodovanki, kot tudi njen odziv, ki je vselej subjektivno pogojen in ga ni mogoče posploševati na stopnjo gotovosti. Sicer oba obtožena ne povesta, da bi mld. oškodovanka kaj jokala, je pa o tem povedala sestra obtoženega E. E., in sicer, da ko je šla B. B. pogledati otroke, je zaslišala jok C. C. v kuhinjo, potem pa jo je B. B. poklicala, sama je stopila na hodnik in videla, da je C. C. B. B. nesla v kopalnico, kjer jo je stuširala. Slednja je tudi povedala, da je videla, da C. C. krvavi iz mednožja, da se kri ni ustavila, zato je šla A. A. povedati, naj se obleče za urgenco. Noben od obtoženih, niti zaslišana E. E., ki je po poklicu srednja medicinska sestra, ne povejo, da bi mld. oškodovanka izgubila zavest, kar bi lahko bila posledica večje izgube krvi oziroma intenzivnosti bolečine. Tudi zaslišana dr. M. M. je povedala, da je na urgenci, ko so pripeljali deklico, le-to pregledala in da ji je bilo rečeno, da je deklica jokala, zato so jo šli pogledati in je krvavela med nogami. Deklico je oskrbela in ni zgledalo, da bi potem še krvavela. Povedala je tudi, da misli, da je deklica jokala, ko je prišla, vendar ne nekaj grozno. Zaslišana ginekologinja dr. N. N. je povedala, potem ko je oškodovanko prevzela v SB X., da je pri pregledu deklica zelo sodelovala, kar se ji zdelo nenavadno glede na naravo poškodbe, da pa je še zmeraj krvavela iz poškodbe. Ob navedenem se izkaže, da kljub veliki poškodbi, očitno krvavitev iz poškodbe pri oškodovanki ni bila tako močna, da bi se pojavljale težave, kot je izguba zavesti, kar izpostavlja pritožnik in naj bi se s predlaganim dokaznim predlogom ugotavljalo. Iz vsega navedenega tudi po prepričanju pritožbenega postopka ugotavljanje intenzivnosti bolečine, ki naj bi jo občutila oškodovanka ob nastanku poškodb, kolikšna je bila izguba krvi zaradi nastale poškodbe in ugotavljanje ali se bi morala oškodovanka na takšno poškodbo odzvati s kriki bolečine in močnim jokom, ne bi doprineslo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Zato kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z zavrnitvijo tega dokaza, ni podana.

16Ker je izpodbijano sodbo zoper obtoženega bilo treba razveljaviti že iz ugotovljenih kršitev, ki jih je pritožbeno sodišče ugotovilo v točkah 4 do 11 te sodbe, se z utemeljenostjo drugih pritožbenih navedb zagovornika obtoženega pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

Glede pritožbe zagovornika obtožene B. B.

17Bistvo pritožbenih navedb je, da obtožena očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ni storila z naklepom zaradi svoje biološke manjrazvitosti in se pri tem sklicuje na ugotovitve in izpovedbo sodne izvedenke za medicinsko psihiatrijo prof. dr. O. O.

18Glede krivde je v 24. členu KZ-1 določeno, da je kriv storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo. V tretjem odstavku 29. člena KZ-1 pa je določeno, da se sme storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, je bila bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, mileje kaznovati. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena ZKP je mogoče izvršiti le z naklepom, direktnim ali eventualnim, razen pri izvršitvenih oblikah "navajanje k beračenju ali drugim dejanjem", kjer se zahteva obarvan naklep, kot posebna vrsta direktnega naklepa (dolus coloratus).⁵

19Obrazložitev kazenske odgovornosti za obtoženo B. B. izhaja iz 43., 44. in 45. točke izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dokazni postopek pokazal, da je obtožena naklepno kaznivo dejanje storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se pri tem sklicuje na ugotovitve izvedenke klinične psihologije dr. K. K. in izvedenke psihiatrije prof. dr. O. O., ki sta jih podale v svojih mnenjih in izpovedbah, ko sta bili zaslišani na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v navedenih točkah sodišče prve stopnje opredelilo le glede obtoženkine bistveno zmanjšane prištevnosti, kot ene neodvisne sestavine krivde, ki sicer v smislu tretjega odstavka 29. člena KZ-1 ne izključuje naklepa po 25. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je v enem samem stavku, potem ko je ugotovilo, da je obtoženkina prištevnost bistveno zmanjšana, zaključilo, da slednje kaže tudi na njen naklep.

20Takšno navajanje po prepričanju pritožbenega sodišče ne zadosti kriterijem obrazložitve razlogov o odločilnih dejstvih v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je popolnoma izostala obrazložitev razlogov glede krivdne oblike naklepa, s katerim naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno. Obrazložitev kazenske odgovornosti se nanaša tudi na utemeljitev oblike krivde, torej iz katerih razlogov šteje sodišče za dokazano, da je obtoženka storila kaznivo dejanje z direktnim ali eventualnim naklepom, glede na to, da je mogoče obravnavano, obtoženi očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, storiti le naklepno. Zaključkov, ki naj bi kazali na naklepno ravnanje obtožene, pa ni mogoče zaslediti v razlogih izpodbijane sodbe, kjer se sodišče prve stopnje opredeljuje (le) do obtoženkine prištevnosti.

21Ker je sodba sodišča prve stopnje glede utemeljitve oblike krivde, s katero naj bi bilo obtoženi očitano kaznivo dejanje storjeno, neobrazložena, pritožbenih očitkov zagovornika obtožene, ki se nanašajo na obliko krivde, ni bilo mogoče preizkusiti. Glede na navedeno, ko izpodbija sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o kazenski odgovornosti obtožene, torej utemeljitve oblike krivde, s katero naj bi bilo očitano ji kaznivo dejanje storjeno, je bila s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijano sodbo zoper obtoženo je bilo treba razveljaviti že iz tega razloga in se z utemeljenostjo drugih pritožbenih navedb zagovornika obtožene pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

22Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno izvesti glavno obravnavo, znova izvesti dokazni postopek in ga dopolniti z izvedbo predhodno navedenih dokazov in po potrebi izvesti dodatne dokaze, pri odločanju o dokaznih predlogih paziti na pravice obrambe in načelo enakosti orožij, ter v popolnosti razjasniti dejansko stanje. Navesti bo moralo konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano (ali nedokazano) in na podlagi katerih dokazov. Nato bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno izvedenega dokaznega postopka ponovno presojati, ali je obtožencema dokazano, da sta storila očitana jima kazniva dejanja, zlasti, ali obtoženi A. A. sodi v krog oseb, ki se jim kaznivo dejanje po tretjem odstavku KZ-1 in kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 zaradi njihovega odnosa do mladoletnega oškodovanca lahko očita oziroma ali so glede krivde pri obtoženi B. B. podani vsi elementi iz 24. člena KZ-1, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj kaznivosti.

¹ Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 1027.
² Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 2. knjiga, str. 276 - 277.
³ Ustavna odločba Up-34/93 z dne 8. 6. 1995.
⁴ Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba Ljubljana 2004, str. 796.
⁵ Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 2. knjiga, str. 285.