VSL Sklep I Cpg 416/2023

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 447,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožeče stranke (I. točka izreka) in izdalo začasno odredbo z naslednjo vsebino :

"1. Tožena stranka je dolžna v roku 3 dni od prejema sklepa o začasni odredbi s svoje spletne strani na naslovu www.A.si iz članka z naslovom "B.", objavljenim na spletu dne 20. 4. 2023, odstraniti osebno ime in naziv tožeče stranke tako, da iz novinarskega prispevka ne bo prepoznana njena identiteta.

2V primeru, da tožena stranka ne ravna ali ravna v nasprotju s to začasno odredbo, je dolžna plačati denarno kazen v višini 10.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev, dokler seštevek denarnih kazni ne doseže 100.000,00 EUR.

3Ta odločitev velja do drugačne odločitve sodišča do pravnomočno zaključenega sodnega postopka po tej tožbi.

4Ugovor ne zadrži izvrševanje tega sklepa."

Zavrnilo pa je predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Toženi stranki se od prejema začasne odredbe dalje do pravnomočno zaključenega kazenskega postopka X K 000/2021, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju, na spletnih straneh in v tiskanih medijih prepove objavljati podatke in fotografije tožeče stranke, na podlagi katerih bi bilo tožečo stranko mogoče identificirati (II. točka izreka)." Odločitev o stroških je pridržalo do končne odločitve (III. točka izreka).

2Tožeča stranka je zoper II. točko izreka sklepa pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe temeljila na določbi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja, ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje, ali da odstrani njegove posledice. Trdila je, da je bila neprijetno presenečena, ko je na spletu in nato še v časopisu prebrala članek z zgoraj navedenim naslovom, v katerem so se znašli njeni osebni podatki oziroma podatki o njenem nazivu v povezavi s hudimi obtožbami. Toženi stranki je očitala, da bi glede na to, da tožeča stranka z obtožnico ob objavi člankov še ni bila seznanjena niti obtožnica še ni postala pravnomočna, morala ob povzemanju domnevnih obtožb dobiti odziv tožeče stranke, nasprotno pa ga ta nikdar ni pridobila ali skušala pridobiti. Navedla je, da v danem primeru niso podani nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v fazi postopka, ko obtožnica v času objave člankov še ni bila vročena vsem osumljenim, kaj šele, da bi ta postala pravnomočna, o tožnikih, ki naj bi bila osumljena in nista javni osebi, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da sta bili v odebeljenem tisku navedeni osebno ime oziroma naziv tožnikov. Trdila je, da za potrebe poročanja o zadevah, ki so za javnost pomembne, ni potrebe po objavi podatkov tožečih strank, še zlasti v primeru, ko obtožnica sploh še ni pravnomočna. Zaradi ravnanj tožene stranke naj bi bila tožnika prizadeta in je okrnjeno njuno dobro ime oziroma ugled. V predlogu za izdajo začasne odredbe je zatrjevala obstoj težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in obstoj pogoja po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker naj bi bilo tudi pričakovati nadaljnje poročanje tožene stranke glede postopka in s tem objavljanje podatkov tožeče stranke, še preden bo postopek pravnomočno zaključen, naj bi se težko nadomestljiva škoda še poglabljala.

6Pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS - v nadaljevanju Ustava), pravica do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter pravica do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) so ustavne pravice, ki pa niso absolutne. Vsaka od teh je omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave), v danem primeru s pravico toženca do svobode izražanja, ki jo Ustava varuje v 39. členu. V okviru svobode izražanja sta posebej varovani svoboda tiska in novinarskega izražanja. V primeru trka navedenih pravic mora sodišče v vsakem primeru posebej pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost v konkretnih okoliščinah posameznega primera. Že novinarji morajo v primeru poročanja o kaznivih dejanjih vedno pretehtati med interesom javnosti po pridobitvi določenih informacij ter pravicami obdolžencev oziroma obtožencev do časti in dobrega imena, do zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstva osebnih podatkov. Pri tehtanju med pravico do zasebnosti in pravico do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic in sicer: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu; kako znana je oseba, na katero se nanaša objava in predmet objave; prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov; kontekst, vsebina, oblika in posledice objave ter teža izrečenih sankcij.¹ Mediji tako lahko objavijo imena, fotografije ali druge podatke osebe, ki je v kazenskem postopku le, če upravičen interes javnosti v posameznem primeru pretehta nad interesi prizadetih oseb po zaščiti njihove identitete.² Dopustnost prepoznavnega poročanja bo odvisna zlasti od vloge udeleženca, teže domnevnega kaznivega dejanja, stadija kazenskega postopka in od tega, ali je domnevni storilec javnosti poznana oseba ali neznan posameznik.³ V odprtih kazenskih postopkih je poročanje, ki omogoča prepoznavnost, dopustno le, kadar gre za primere težke kriminalitete ali kazniva dejanja, ki so javnost občutno pretresla. V teh primerih je namreč obdolžence kaznivih dejanj mogoče opredeliti kot relativno javne osebe, ki se morajo zaradi kršitve splošno sprejetih družbenih norm odpovedati delu svoje zasebnosti ter dopustiti pisanje o vseh okoliščinah, ki bi lahko bile z vidika javnega interesa pomembne za celovito razumevanje storjenih dejanj in vseh vidikov kazenskega pravosodja.⁴

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo del predlagane začasne odredbe, po kateri bi se toženi stranki do pravnomočno zaključenega kazenskega postopka X K 000/2021, ki teče pri Okrožnem sodišču v Celju, na spletnih straneh in tiskanih medijih prepovedalo objavljati podatke in fotografije tožeče stranke, na podlagi katerih bi bilo tožečo stranko mogoče identificirati. Po oceni sodišča prve stopnje po pravnomočni obtožnici prevladuje interes javne obveščenosti, še posebej obveščanje o postopkih v primeru kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja poslovnih listin, ki so v porastu. Zato je poročanju o takih kaznivih dejanjih namenjena tudi preventivna funkcija morebitnim potencialnim storilcem.

8S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je z vidika presoje pogojev za izdajo začasne odredbe opravilo tehtanje med interesom javnosti do obveščenosti o zgoraj navedenem kazenskem postopku in pravicami tožnikov do varstva ustavnih pravic, katerih kršitev zatrjujeta in utemeljeno dalo prednost prvemu. Iz tožbenih navedb in tožbi predloženih listin izhaja, da zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi goljufije pri pridobivanju evropskih sredstev. Gre torej za primer težke kriminalitete, kar pomeni, da je poročanje o njem nedvomno v javnem interesu. Poleg tega pritožnika ne oporekata, da je obtožnica zoper njiju postala pravnomočna, kar kaže, da gre za stadij postopka, v katerem je utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj izkazana. Tožnika pa se tudi morata zavedati, da sta že zaradi samega sodelovanja v postopku pridobivanja sredstev EU javnosti bolj izpostavljena.

9Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je glede verjetnosti obstoja terjatve v ugodilnem delu glede predloga za izdajo začasne odredbe presodilo, da je utemeljen, ker še ni nastal trenutek pravnomočnosti obtožnice, po drugi strani pa je v zavrnilnem delu utemeljenost posega v osebnostne pravice tožeče stranke zavrnilo na podlagi istega razloga, to je, da naj bi bil poseg v pravice tožeče stranke po pravnomočni obtožnici do pravnomočne odločitve utemeljen, čeprav bi moralo v skladu z določbo 22. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katero se sklicuje in po kateri omejitev posameznih pravic nastane s pravnomočno obtožnico, o utemeljenosti posega v pravice tožeče stranke presojati glede na čas morebitne obsodilne sodbe. Sklep sodišča naj bi bil zato nerazumljiv, konfuzen, sam s seboj v nasprotju, sploh pa naj ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je med slednjimi nerazumljivo (nedopustno) nasprotje. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10V primeru, če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katere je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to, ali je postala pravnomočna ali ne. Vendar pa pri tem ne gre za omejitve pravice javnosti do obveščenosti o teku kazenskega postopka, vsebino tega in imenih obdolžencev, temveč za omejitve, ki so predpisane v področni zakonodaji. Najpogosteje so to primeri, ko je uvedba oziroma tek kazenskega postopka ovira za pridobitev upravičenja za opravljanje nekega dela ali poklica (na primer v skladu z Zakonom o sodniški službi, Zakonom o državnem tožilstvu), ali omejitve glede pridobivanja določenih listin (na primer orožne listine v skladu z določbami Zakona o orožju).⁵ Navedena določba ZKP torej ne more biti odločilna za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe v takšnem smislu, kot si to razlaga pritožnik.

11Sklep sodišča prve stopnje pa tudi ni nerazumljiv in konfuzen ter sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da obtožnica v času objave zgoraj navedenih člankov še ni bila pravnomočna, upoštevalo, ko je tehtalo med posegom v osebnostne pravice tožeče stranke ter posegom v pravico do svobode izražanje in v povezavi z njo do pravice javnosti do obveščenosti. Ker se zavrnjeni del predlagane začasne odredbe nanaša na prepoved objavljanja podatkov in fotografij tožeče stranke za vnaprej, ko je obtožnica že postala pravnomočna in je utemeljenost suma storitve očitanih kaznivih dejanj izkazana, pa je navedeno dejstvo utemeljeno upoštevalo kot relevantno za presojo sorazmernosti posega v ustavne pravice tožeče stranke iz 34., 35. in 38. člena Ustave. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ob povedanem ni podana.

12Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno presodilo, da glede na okoliščine danega primera, razvidne iz tožbe in tej priloženih listin, verjetnost nedopustnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke, ki naj bi ga varovala začasna odredba v zavrnilnem delu, ni izkazana ter da zato predlog za njeno izdajo z vsebino, razvidno iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa, ni utemeljen.

13Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je prepoved objave podatkov in fotografij, na katero meri predlagana začasna odredba v zavrnilnem delu, tudi sicer preobsežna, in bi zato predstavljala prevelik poseg v pravico tožene stranke do svobode izražanja. Zato predlogu za izdajo začasne odredbe v tem delu tudi iz navedenega razloga ni bilo mogoče ugoditi.

14Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 447,98 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora v višini 600 odvetniških točk, kar znese 360,00 EUR, 2% materialne stroške v višini 7,2 EUR ter 22% DDV v višini 80,78 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašene nagrade za sestavo poročila stranki, saj ne gre za samostojno opravilo in zato zanj ni podlage v Odvetniški tarifi.

¹ Sodbi Sodišča EU 59320/00 z dne 24. 6. 2004 v zadevi von Hannover proti Nemčiji ter 39954/08 z dne 7. 2. 2012 v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji.
² Tako VSRS Sodba II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021.
³ Prav tam.
⁴ Prav tam.
⁵ Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, strani 240 do 246.