VSM Sodba I Cpg 24/2024

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna z drugo tožečo stranko (v nadaljevanju druga tožnica) skleniti prodajno pogodbo z vsebino, ki je podrobno opredeljena v I. točki izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer v delu, ki izhaja iz II. točke izreka. V III. točki izreka je sklenilo, da je toženka dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka, vsaki od njiju v znesku 28.589,84 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dne 7. 11. 2023 je s sklepom popravilo uvod izpodbijane sodbe glede pooblaščencev toženke tako, da je pravilno kot pooblaščenki navedlo dr. A. A. in B. B., odvetnici v Mariboru.¹

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je v predmetni zadevi nesporno, da je toženka po vložitvi tožbe svoje obveznosti do banke upnice poravnala, kar je bilo sodišču prve stopnje pojasnjeno tekom pravde. Iz tega razloga ne more priti do pravilne izpolnitve obveznosti, saj izrek izpodbijane sodbe na 34. strani v delu 4. člena določa, da se znesek v višini 1.258.388,77 EUR kot del kupnine nakaže na poravnalni račun banke upnice za poplačilo posojila. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo materialnega procesnega vodstva in dolžne skrbnosti pri vodenju postopka ustvarilo situacijo, ko ne more priti do pravilne izpolnitve obveznosti. Na dan 13. 9. 2023, ko je bila opravljena zadnja glavna obravnava v predmetni zadevi, je bilo namreč iz zemljiške knjige razvidno, da je bil dne 6. 4. 2021 izveden izbris zastavne pravice. Vsega navedenega sodišče prve stopnje pred sprejemom izpodbijane odločitve ni preverilo. Ker dejansko stanje ni skladno z zahtevkom, je le-ta nesklepčen. Enako velja za odložni pogoj iz 5. člena pogodbe, saj je bilo v fazi odločanja sodišča prve stopnje jasno, da navedeni pogoj zaradi izbrisa hipoteke ne more biti izpolnjen. Graja zmotno uporabo materialnega prava in opozarja, da med pravdnima strankama ni prišlo do soglasja volj glede davčnih obveznosti pogodbenih strank. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v 33. točki obrazložitve v celoti spregledalo pomembno okoliščino, da v času, ko naj bi prišlo do sklenitve pogodbe po predpogodbi, dejansko stanje in pravni režim nepremičnine ni bil spremenjen. Sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati predmetnega razmerja "ex ante", ampak "ex post", to je v trenutku, ko bi morala biti sklenjena glavna prodajna pogodba. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zmotno zaključilo, da naj bi toženki po prodajni pogodbi ostal cel znesek neto kupnine, saj je sodišče prve stopnje spregledalo obveznost, ki je nastala toženki iz naslova vračila prejetega DDV po pravnem poslu z družbo C. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da določba iz predpogodbe, da bo pogodba sklenjena in kupnina plačana do 31. 12. 2019, nima značilnosti fiksnega roka. Opozarja, da je bila volja pogodbenih strank o tem, da je rok 31. 12. 2019 fiksni pogodbeni rok, jasna in pri tem tudi graja dokazno oceno iz 13. točke obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi župana prve tožnice. Ob tem meni, da ima določba predpogodbe o zvišanju kupnine pravno naravo pogodbene kazni za primer, če bi bila pogodba sklenjena po 31. 12. 2019. Končno uveljavlja, da predpogodba ne vsebuje določb o odložnem pogoju, ki je bil vezan na plačilo kupnine. Sodišče prve stopnje je sicer toženki priznalo utemeljenost graje neskladnosti pogodbenega besedila med predpogodbo in prodajno pogodbo, vendar po njenem prepričanju "teža" pravne presoje ne more biti na vsebini listine, ki je predmet izpolnitve, temveč na samovolji tožečih strank. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Prva in druge tožnica sta s skupno vlogo odgovorili na pritožbo toženke. Pritožbena izvajanja prerekata in predlagata zavrnitev pritožbe ter zahtevata povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročila toženka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo zaključke, ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obširne in argumentirano podane razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena izvajanja:

6Pritožba v predmetnem postopku neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz 285. člena ZPP, ker ni izvedlo materialno procesnega vodstva in glede predmetnih stvarnih pravic na nepremičninah vpogledalo v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da so podatki iz zemljiške knjige sicer javni, vendar je sodna praksa že zavzela stališče, da sodišče pred izdajo sodbe ni dolžno pregledati javnih knjig.² K temu sodišče druge stopnje dodaja še, da sodišče odloča v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP) in da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Pri tem drugi odstavek 7. člena ZPP določa še, da sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvesti dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).

7V obravnavanem zadevi pa tožbene trditve oziroma ugovorne navedbe niso bile take, da bi porajale dvom v dovoljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim je od toženke zahtevala, da z drugo tožnico sklene Pogodbo o prodaji stavbne in lastninske pravice za objekt D. (v nadaljevanju prodajna pogodba) z vsebino 4. in 5. člena. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sodišče prve stopnje v postopku izdaje izpodbijane sodbe ni bilo dolžno z vpogledom v zemljiško knjigo samo preverjati zemljiškoknjižnega stanja predmetnih stvarnih pravic, ker v podani trditveni podlagi pravdnih strank ni imelo razlogov za dvom, da je tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe z vsebino 4. in 5. člena (str. 34 izreka izpodbijane sodbe) v nasprotju s podatki iz zemljiške knjige. Ne drži namreč pritožbena trditev, da je bilo sodišče prve stopnje že v postopku na prvi stopnji seznanjeno s spremembami v zemljiški knjigi oziroma z izbrisom hipotek v korist hipotekarnega upnika Banke E. d.d.

8Na izbris zastavnih pravic, ki so bile izključno posledica ravnanja toženke,³ se je namreč toženka začela sklicevati šele v pritožbi, saj je na naroku za glavno obravnavo z dne 30. 5. 2023 v okviru odgovora na zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke ponovno omenjala deponiranje izbrisnega dovoljenja za izbris na stavbni pravici vknjižene hipoteke, pri čemer je še na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 23. 9. 2023 v spis vložila dokaz izjave o nameri izdaje izbrisne pobotnice z dne 27. 01. 2020 (priloga A32). Glede na to, da v pritožbi zatrjuje, da so bile hipoteke na predmetnih stvarnih pravicah izbrisane z dnem učinkovanja 6. 4. 2021, pomeni sklicevanje toženke na izbris zastavnih pravic v pritožbi z dne 8. 12. 2023 nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).⁴ Trditve pritožbe, da glede na stanje v zemljiški knjigi ni mogoče realizirati vsebine določb 4. in 5. člena prodajne pogodbe, torej predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati in se do nje opredeliti. K temu dodaja še, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi sprememb v zemljiški knjigi tožbeni zahtevek postal nesklepčen. Nesklepčnost tožbe namreč pomeni, da iz dejstev, ki so v njej navedena, četudi bi se vsa izkazala za resnična, ne bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Sama resničnost zatrjevanih dejstev (da so pri stvarnih pravicah vpisane hipoteke) in njeno dokazovanje pa na vprašanje sklepčnosti nima vpliva.

9Ob dejstvu, da se je toženka šele v pritožbi sklicevala na spremembo podatkov v zemljiški knjigi, ki ima vpliv na realizacijo 4. in 5. člena prodajne pogodbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva in po uradni dolžnosti vpogledati v zemljiško knjigo, zaradi česar je neutemeljena pritožbena graja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pri presoji davčne obremenitve obravnavanega pravnega posla pravilno uporabilo materialno pravo. Ustrezno in pravilno je pojasnilo razliko v načinu obračuna DDV, ki je bila določena v Predpogodbi o prodaji stavbne pravice za objekt D. z dne 18. 11. 2019 (v nadaljevanju predpogodba) in 3. členu prodajne pogodbe. Ob podrobni analizi razlogov in vzrokov za spremembo načina obračuna DDV je pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi pride v poštev uporaba 76.a člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) oziroma mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Pri tem je pravilno ugotovilo, da so določbe 3. člena prodajne pogodbe pravno skladne z veljavno davčno zakonodajo in toženka v primeru obdavčitve z DDV po metodi obrnjene davčne obveznosti ne bo v prekršku, niti ne bo v primerjavi z določbami predpogodbe o obdavčitvi z DDV utrpela kakšnega denarnega prikrajšanja. Iz tega razloga je v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da je toženka sklenitev prodajne pogodbe zaradi trditev o različni obdavčitvi DDV po predpogodbi in osnutku prodajne pogodbe zavrnila brez utemeljenega razloga.

11V tem kontekstu je neutemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje v 33. točki obrazložitve spregledalo pomembno okoliščino, in sicer, da v času, ko naj bi prišlo do sklenitve prodajne pogodbe po predpogodbi, dejansko stanje in pravni režim nepremičnine še ni bil spremenjen. Sodišče prve stopnje je spremembo pravnega režima predmetnih stvarnih pravic ustrezno obravnavalo in pri tem pravilno pojasnilo, da je spremenjena obdavčitev z DDV v osnutku prodajne pogodbe v primerjavi s predpogodbo bila potrebna ravno iz razloga na strani toženke, ker je slednja po sklenitvi predpogodbe z oblikovanjem etažne lastnine na objektu D., zgrajenem na zemljiški parceli, obremenjeni s stavbno pravico, spremenila pravni režim, kar je za sabo potegnilo tudi drugačno davčno obravnavo posla prodaje v konkretnem primeru. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejansko stanje za nazaj (ex ante), torej v trenutku, ko bi glede na določila predpogodbe morala biti sklenjena glavna prodajna pogodba (31. 12. 2019). Sodišče prve stopnje je namreč pri pravni presoji vprašanja davčne obremenitve obravnavanega pravnega posla pravilno upoštevalo dejansko stanje nepremičnin in stvarnih pravic, ki je bilo na dan 31. 1. 2020, do katerega sta na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje pravdni stranki podaljšali rok za sklenitev prodajne pogodbe in plačilo kupnine, zaradi česar je pravilo izhajalo iz določbe 3. člena prodajne pogodbe, ki določa način obračuna DDV. Pritožbena graja toženke, da ji bo v posledici plačila DDV ostal manjši neto znesek kupnine ni utemeljen. O tem je podalo obrazložene razloge sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da bi toženki ostal celoten neto znesek kupnine, ki bi ga na podlagi osnutka prodajne pogodbe prejela od druge tožnice (2.540.000,00 EUR), ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo obveznost toženke, ki ji je nastala iz naslova vračila prejetega DDV po pravnem poslu z družba C. Morebitne druge davčne obveznosti iz drugih oziroma preteklih pravnih razmerij toženke s tretjimi osebami na vprašanja pravilne uporabo materialnega prava ne morejo imeti vpliva. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato iz načela relativnosti pogodbenih razmerij izhaja, da se pogodbeni učinki ne raztezajo na tretje osebe, zaradi česar se pritožba ne more uspešno sklicevati, da na davčno obremenitev obravnavanega pravnega posla vplivajo davčni učinki posla, ki ga je v preteklosti sklenila z družbo C.

12Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru glede presoje vprašanja pravne narave rokov za sklenitev prodajne pogodbe pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je bil dan 31. 12. 2019 določen kot fiksen rok za izpolnitev predpogodbe. Do teh navedb se je sodišče prve stopnje obširno in pravilno opredelilo v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter pri tem utemeljeno zaključilo, da je bil rok za sklenitev (glavne) prodajne pogodbe dvakrat podaljšan, in sicer najprej do 18. 1. 2020 in nato še do 31. 1. 2020. Zmotna so pravna naziranja pritožbe, da je imela določba predpogodbe o zvišanju kupnine pravno naravo pogodbene kazni za primer, če bi bila pogodba sklenjena po 31. 12. 2019. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta prva tožnica in toženka v 6. členu predpogodbe izrecno dopustili možnost, da se prodajna pogodba sklene tudi po 31. 12. 2019, vendar ne več kot dva meseca od podpisa pogodbe, ter za ta primer dogovorili povečanje kupnine za 40.000,00 EUR. To določilo po pravilnem mnenju sodišča prve stopnje jasno kaže, da je za toženko bila sprejemljiva tudi sklenitev prodajne pogodbe po 31. 12. 2019 in vse do 18. 1. 2020 (to je dva meseca po podpisu predpogodbe), kar potrjuje tudi izpovedba direktorice toženke (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem kontekstu pritožba neutemeljeno graja obrazložitev sodišča prve stopnje iz 13. točke izpodbijane sodbe, saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje sama direktorica toženke izpovedala, da je v postopku pogajanj med sklenitvijo predpogodbe pristala na predlog župana prve tožnice, da se poleg 31. 12. 2019 kot dodatni rok določi še nek drug datum za primer, če prvi tožnici do 31. 12. 2019 ne bo uspelo izvesti vsega potrebnega. Zato je pristala na naknadni rok dva meseca po sklenitvi predpogodbe s predlogom, da se kupnina poveča za 40.000,00 EUR.

13Po pravilnem zaključku, da rok 31. 12. 2019 za sklenitev glavne prodajne pogodbe ne predstavlja fiksnega roka v smislu četrtega odstavka 104. člena OZ, se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presoje glede pravne narave roka za sklenitev (glavne) prodajne pogodbe in plačila kupnine ukvarjalo še z vprašanjem, ali je šlo pri roku 18. 1. 2020 in njegovem podaljšanju na 31. 1. 2020 za fiksno določen rok, katerega neizpolnitev v tem roku ima za posledico razvezo pogodbe po samem zakonu (tretji odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ). Po obširni razlagi je v 16. točki obrazložitve zaključilo, da dokazni postopek po presoji sodišča prve stopnje ni potrdil, vsaj ne s stopnjo prepričanja, da je bil rok do 31. 1. 2020 med prvo tožnico in toženko dogovorjen kot bistven element predpogodbe, da je torej med njima obstajal sporazum, da je rok 31. 1. 2020 fiksen. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba zaključka o naravi roka 31. 1. 2020 konkretizirano niti ne graja,⁵ zaradi česar se sodišče druge stopnje do tega ni bilo dolžno opredeliti v okviru pritožbenega preizkusa. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14Sodišče druge stopnje končno ne sledi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje glede presoje pravnih učinkov odložnega pogoja zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer drži navedba pritožbe, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v 39. točki obrazložitve zaključilo, da je od izpostavljenih neskladnosti osnutka prodajne pogodbe in prodajne pogodbe, ki je vsebina tožbenega zahtevka, s predpogodbo, s strani toženke utemeljeno grajan le odložni pogoj iz prvega odstavka 4. člena osnutka prodajne pogodbe, katere sklenitev se zahteva. Vendar je po prepričanju sodišča druge stopnje navedeno ugotovitev potrebno vsebinsko povezati z nadaljnjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je v 44. točki obrazložitve utemeljeno pojasnilo, da glede odložnega pogoja za plačilo kupnine sodišče prve stopnje verjame tožnicama, da bi se glede tega druga tožnica in toženka lahko uskladili še ob podpisu prodajne pogodbe in da druga tožnica ne bi vztrajala pri predložitvi izbrisnega dovoljenja, ampak bi soglašala tudi s predložitvijo izjave banke hipotekarne upnice o predložitvi izjave o nameri izdaje izbrisnega dovoljenje. Ker pa je bila izbrisna pobotnica oziroma izjava Banke E. d.d. o nameri izdaje izbrisnih pobotnic drugi tožnici potrebna že za koriščenje kredita, s sredstvi katerega bi toženki plačala kupnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odložni pogoj, da je druga tožnica kupnino toženki dolžna plačati šele po prejemu obvestila notarke o deponiranju izjave o nameri izdaje izbrisnega dovoljenja, brez nekega pravnega in dejanskega učinka. Brez deponirane izjave Banke E. d.d o nameri izdaje izbrisnega dovoljenja pri notarki namreč druga tožnica ni mogla črpati kreditnih sredstev za plačilo kupnine, zato je po pravilnem prepričanju sodišča prve stopnje logično, da bi izjava Banke E. d.d. o nameri izdaje izbrisnega dovoljenja bila deponirana pri notarki že ob plačilu kupnine in da zaradi izpolnitve tega pogoja ne bi prišlo oziroma vsaj ne bi smelo priti do nobenega odloga plačila kupnine. Obrazložitev v tem delu ni v nasprotju z izrekom, zaradi česar ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15V tem kontekstu sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da je pri presoji pravnih učinkov odložnega pogoja sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen izjavi Banke E. d.d. o nameri izdaje izbrisnega dovoljenja. Po prepričanju sodišča druge stopnje je namreč v poslovni praksi prenosa stvarnih pravic, ki so obremenjene z zastavnimi pravicami, povsem življenjsko sprejemljivo in običajno, da se kupec zavaruje na način, da bo po plačilu kupnine pridobil stvarne pravice, proste vseh bremen. Navedeno zavarovanje pa se v poslovni praksi realizira na način, da pravni posel vsebuje določbo, da mora zastavni upnik pred plačilom kupnine deponirati izjavo o nameravani izdaji izbrisnega dovoljenja, zato so nasprotne pritožbene trditve materialno pravno neutemeljene in pritožba z njimi ne more uspeti.

16Z navedenim je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, ki so odločilnega pomena v tem postopku.

17Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi (353. člen ZPP).

18Toženka je s pritožbo v celoti propadla, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP), tožeča stranka pa s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člena ZPP), zato tudi ona sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Prejšnja pooblaščena odvetniška pisarna, ki je zastopala toženko, je sodišče prve stopnje po zaključku naroka za glavno obravnavo dne 19. 10. 2023 obvestila, da je pooblastilno razmerje med njima s toženko prenehalo. Dne 26. 10. 2023 sta pooblastili za zastopanje toženke priglasili dr. A. A. in B. B., odvetnici v Mariboru. Dne 25. 1. 2023 je sodišče prve stopnje prejelo obvestilo odvetnic dr. A. A. in B. B. (l. št. 395), da jima je bilo dne 22. 1. 2024 preklicano pooblastilo za zastopanje toženke. Dne 28. 2. 2022 je odvetniška pisarna F. d.o.o. sodišče prve stopnje obvestila, da so v obravnavani zadevi prevzeli zastopanje toženke in priložili pooblastilo ter sodišče prve stopnje prosili, da se vsa nadaljnja pisanja vročajo njim kot pooblaščencu toženke.
² Sodba II Ips 547/98 z dne 1. 9. 1999.
³ Zemljiškoknjižno stanje ob vložitvi tožbe, ki ga je upoštevala tožeča stranka, je bilo enako kot v predpogodbi.
⁴ Pritožba pri tem ni niti pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave.
⁵ Pritožba ves čas navaja kot rok izpolnite 31. 12. 2019, ugotovitvam sodišča prve stopnje in posledičnim zaključkom o podaljšanju roka na 18. 1. 2020 in 31. 1. 2020 pa obrazloženo ne nasprotuje.