VSK Sodba I Cp 756/2016

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba tako spremeni, da se:

- v I. točki izreka znesek 4.180,06 EUR zniža na znesek 3.577,70 EUR in se za razliko tožbeni zahtevek zavrne;

- v II. točki izreka znesek 1.382,30 EUR zniža na znesek 945,00 EUR;

- v III. točki izreka znesek 13,28 EUR nadomesti z zneskom 16,46 EUR,

- sicer se pritožba tožene stranke v preostalem, pritožba tožeče pa v celoti zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 122,07 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) toženo stranko (v nadaljevanju: toženec) zavezalo k plačilu zneska 4.180,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2010 dalje do plačila in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženca je zavezalo k povrnitvi stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) v znesku 1.382,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in k povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu v znesku 13,28 EUR (III. točka izreka). Tako je odločilo, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je toženec kot stečajni upravitelj odgovoren za škodo, ki jo je utrpela tožnica, ker vse od 22.7.2009 do 14.4.2010 ni bila v posesti svojega avtomobila, zaradi česar ji je nastala škoda, ki se kaže v tem, da vozila ni mogla oddajati v najem.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, po pooblaščencu, pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi elementi za odgovornost stečajnega upravitelja, ki je urejena v 102. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPIPP), zlasti pa ni protipravnosti v ravnanju toženca oziroma so podani izključitveni razlogi. Stečajni upravitelj ni ravnal v nasprotju z ZFPPIPP oziroma Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ko je avtomobil vrnil šele, ko je postal pravnomočen tudi sklep o preizkusu terjatev. Tožnici je bilo poznano, da je stečajni upravitelj odstopil od pogodbe, prav tako pa je vedela in se zavedala, da je prijavila tudi svojo izločitveno pravico. Tožnica bi lahko enostavno umaknila svoj predlog izločitvene pravice, pa je to svoje dejanje sama opustila, kar je tudi razlog za oprostitev odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja v skladu s 1. točko drugega odstavka 102. člena ZFPPIPP. Toženec je kot stečajni upravitelj ravnal s skrbnostjo strokovnjaka, saj je kljub pravnomočnemu sklepu o uresničitvi odstopne pravice, čakal tudi na pravnomočnost sklepa o preizkusu terjatev, saj je tožnica v stečajnem postopku priglasila svojo ločitveno pravico, o kateri je bilo potrebno odločiti. Drži sicer zaključek prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru toženec kot stečajni upravitelj prijavljeno izločitveno pravico priznal, vendar mu je bilo šele s sklepom okrožnega sodišča z dne 20.1.2010 v 4. točki izreka sklepa naloženo, da sporno vozilo izroči tožnici kot upnici. Ne more se strinjati z zaključkom sodišča, da tudi v primeru, da je prijavljena izločitvena pravica predstavlja oviro za izročitev avtomobila na podlagi odstopa od pogodbe, bi ob ustrezni profesionalni skrbnosti in vestnosti toženca bilo pričakovati, da bo tožnico kot upnika o tem tudi obvestil. V konkretnem primeru je tožnica gospodarski subjekt, ki mora biti ustrezno skrben, poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi načelo o škodi zaradi nepoznavanja prava. Podan je torej izključitveni razlog za odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja, saj gre za ravnanje upnika, ki kljub pravnomočnemu odstopu od najemne pogodbe, ni umaknil prijave izločitvene pravice, stečajni upravitelj pa ji je vozilo izročil tudi takoj, ko je imel potrjeno pravnomočnost sklep o priznanju te pravice. Stečajni upravitelj lahko premoženje, ki je predmet izločitvene pravice s strani upnika izroči le-temu samo po že pravnomočnem sklepu, kot to izhaja iz 309. člena ZFPPIPP in v tem sporu za drugačno odločitev ni imel pravne podlage. Stečajni upravitelj tudi ni dolžan upnikov opozarjati na njihove pravice in tako mu v tej smeri ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Tožnica je z uresničitvijo odstopne pravice res pridobila pravico zahtevati svoj avtomobil nazaj, vendar pa je dejansko vračilo oviral njen izločitveni zahtevek, o katerem pa je sodišče odločilo šele s sklepom o preizkusu terjatev. Če bi toženec avtomobil vrnil tožnici takoj po uresničitvi odstopne pravice, bi ravnal v nasprotju z določbami 309. člena ZFPPIPP. Toženec je dejansko šele potem, ko je bil sklep o preizkusu terjatev pravnomočen, lahko pravno veljavno izročil vozilo tožnici in je ravnal povsem profesionalno in skrbno ter se mu tako ne more očitati nobene protipravnosti in tudi ne odškodninske odgovornosti. Toženec priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo toženca je po pooblaščencu odgovorila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je sicer pravilno priznalo odškodnino za čas od 23.7.2009 do vključno 14.4.2010, vendar pri odločanju ni upoštevalo oziroma je prezrlo, da izvedenec ni obračunal obveznega zavarovanja za to isto osebno vozilo, ki za čas zamude in vračila znaša 594,63 EUR, torej gre tožnici, upoštevaje mnenje izvedenca mag. D.F. na znesek 5.016,07 EUR, še najmanj strošek oziroma škoda iz naslova plačanega zavarovanja v višini 594,63 EUR, skupaj torej najmanj škode v višini 6.610,70 EUR. Pri odločanju sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila mesečna najemnina po Pogodbi o poslovnem najemu za najemnika M. dogovorjena na nižje zneske mesečne najemnine v višini 575,00 EUR (za razliko od Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 2009019, sklenjene z najemnikom S. d.o.o. z dne 3.7.2009, ki se nahaja v spisu med dokazi tožnice) izključno in samo iz razloga, ker je šlo za pogodbe o poslovnem najemu, ki so bile sklenjene za obdobje kar treh let in to za kar 24 osebnih vozil naenkrat. To pa pomeni, da v primeru, da toženec ne bi protipravno zadrževal predmetnega vozila, bi slednjega tožnica lahko oddala komu drugemu in to za znesek 789,00 EUR, to je za najemnino, kot izhaja iz že prej citirane pogodbe o poslovnem sodelovanju. Nenazadnje pa bi tožnica, spet v primeru, da toženec ne bi protipravno ravnal, lahko to isto vozilo, ki ga je zadrževal toženec, tržila kot dnevni rent-a car po ceni, ki bi na mesečni ravni prav gotovo še kako presegla mesečne najemnine, dogovorjene s pogodbami o poslovnem sodelovanju, ki se nahajajo v spisu. Zato je sklicevanje na cene najema, ki so bile dogovorjene z najemnikom M. iz vseh že obrazloženih in izkazanih razlogov brezpredmetno in je za pravilno odločitev v tem sporu tudi neupoštevno. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

K pritožbi toženca:

6Pritožnik ne konkretizira pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Ob uradnem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena s tistimi absolutnimi kršitvami pravil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

7Pritrditi pa tudi ni mogoče stališču, da je v obravnavanem primeru upravitelj oproščen odškodninske odgovornosti iz razlogov po 1. točki drugega odstavka 102. člena ZFPPIPP. Drži sicer, da je tožnica v stečajnem postopku nad družbo M. d.d. dne 29.6.2009 prijavila izločitveno pravico za vozilo, ki je bilo predmet najema po pogodbi o poslovnem najemu, vendar je v obravnavani zadevi odločilno to, da je toženec kot stečajni upravitelj izkoristil upravičenje, ki mu ga daje 248. člen ZFPPIPP (specialna določba za konkretno pogodbeno razmerje), ki določa, da z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odpovedati najemne in zakupne pogodbe (odpovedna pravica), ki jih je sklenil pred začetkom stečajnega postopka, z enomesečnim odpovednim rokom, ne glede na splošna pravila, določena z zakonom ali pogodbo, o pravici odpovedati najemno pogodbo, ki bi se uporabljala, če nad stečajnim dolžnikom kot najemnikom ali najemodajalcem ne bi bil začet stečajni postopek. V izjavi o odstopu od pogodbe (priloga A/6) se je toženec zmotno skliceval na določbo 267. člena ZFPPIPP in zmotno navedel, da se pogodba razveže s pravnomočnostjo sklepa sodišča, s katerim sodišče da soglasje k uresničitvi odstopne pravice. Iz določbe 248. člena ZFPPIPP namreč ne izhaja, da bi bilo v primeru odpovedi najemne pogodbe potrebno izdati še soglasje, tako kot to velja v primeru odstopa stečajnega dolžnika od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe¹. Od najemne pogodbe upravitelj po citiranih določbah ZFPPIPP odstopi z uresničitvijo tako imenovanega (enostranskega) oblikovalnega upravičenja-uresničitvijo odpovedne pravice, ne da bi bilo zato potrebno sprožati kakršen koli dodatni sodni postopek. Oblikovalno upravičenje pa pomeni pravico subjekta, da z enostranskim oblikovalnim ravnanjem samostojno oblikuje razmerje, ki obstaja med njim in drugim pravnim subjektom, v konkretni zadevi torej tožnico kot najemodajalko. V drugem odstavku zgoraj citiranega člena je navedeno, da če stečajni dolžnik uresniči odpovedno pravico, začne odpovedni rok teči zadnji dan meseca, v katerem je druga pogodbena stranka (v konkretnem primeru: tožnica) prejela izjavo stečajnega dolžnika o odpovedi in poteče zadnji dan naslednjega meseca. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica odstopno izjavo prejela 8.7.2009, kar pomeni, da je odpovedni rok začel teči 31.7.2009 in se je iztekel 31.8.2009. Zaradi uresničitve odpovedne pravice je torej pogodba prenehala 31.8.2009. Posledice prenehanja pogodbe pa ureja OZ. S prenehanjem pogodbe je za opravljene izpolnitve odpadla pravna podlaga in prejemnik izpopolnitve nima pravne podlage, da takšno izpolnitev obdrži (111. člen OZ). Za konkretno situacijo pa vse navedeno pomeni, da po 31.8.2009 ni bilo več pravne podlage za zadrževanje vozila tožeče stranke. Ob ne-prerekani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da izločitvena pravica ni bila prerekana s strani kakšnega drugega upnika, prav tako pa ta ni bila sporna za toženca kot stečajnega upravitelja, saj je celo sam izkoristil upravičenje, ki mu ga daje zakon, pritožnik ne more uspeti s trditvami, da je vozilo zadrževal, ker je tožnica prijavila tudi izločitveno pravico.

8Ker pa je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da je bila pogodba razvezana že 22.7.2009, je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da je pogodba prenehala konec avgusta 2009, temu ustrezno znižalo na prvi stopnji ugotovljeno odškodnino na znesek 3.577,70 EUR.

K pritožbi tožnice:

9Tudi tožnica pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka ni konkretizirala. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu takih kršitev ni ugotovilo. Šele v pritožbi podane trditve, da izvedenec ni obračunal obveznega zavarovanja, podane v nasprotju z določbo 337. člena ZPP v zvezi s 286 členom ZPP, so prepozne in neupoštevne. Enako velja za nedopustno širjenje v postopku na prvi stopnji podanih trditev, da bi tožnica lahko vozilo, ki ga je neutemeljeno zadrževal toženec, tržila kot rent-a car in da je bila z M. dogovorjena nižja najemnina, ker je šlo za pogodbe o poslovnem najemu, ki so bile sklenjene za obdobje kar treh let. Pritožba tožnice se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

O stroških postopka:

10Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odmerilo stroške postopka na prvi stopnji. Pri tem je izhajalo iz prvotne odmere stroškov obeh strank, ki jo je opravilo sodišče in je pritožbi ne grajata. Sodišče je tožnici priznalo 3.204,54 EUR stroškov postopka, glede na njen uspeh po spremenjeni odločitvi (52 %) ji gre 1.666,00 EUR. Tožencu je sodišče priznalo 1.504,09 EUR, glede na njegov uspeh v pravdi (48 %) pa mu je tožnica dolžna povrniti 721,00 EUR. Po pobotanju je tako toženec dolžan tožnici povrniti še 945,00 EUR. Stranskemu intervenientu je sodišče na račun stroškov priznalo 34,31 EUR, glede na njegov uspeh (48 %) mu je tožnica dolžna povrniti 16,46 EUR.

11Ker je toženec delno uspel s pritožbo (15 %), mu je tožnica dolžna povrniti sorazmeren del njegovih pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 813,80 EUR (388,80 EUR na račun stroškov za pritožbeni postopek, 20,00 EUR pavšalni znesek za PTT in 22 % DDV v znesku 90,00 EUR in 315,00 EUR na račun takse za pritožbo) in od tega zneska glede na uspeh priznalo 122,07 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasniti zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj: sklep VSL Cst 477/2013