VSL Sodba I Cpg 903/2016

I. Pritožba drugega toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu, ki se nanaša na drugega toženca, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi prvega toženca se v delu, v katerem izpodbija odločitev o pravdnih stroških ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se k 5. točki izreka doda še odločitev, da je tožeča stranka dolžna prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 836,48 EUR v roku 15 dni.

III. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 112,00 EUR v roku 15 dni.

Drugi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 21. 7. 2014, ki je bila sklenjena med prvo toženo stranko kot prodajalcem, in drugo toženo stranko kot kupcem (1. točka izreka) ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist drugo tožene stranke A. d. o. o. pri nepremičninah: - parc. št. 675/2, k.o. X - ... (ID 001) do celote, - parc. št. 1897/5, k.o. X - ... (ID 002) do celote, - parc. št. *70/19, k.o. X - ... (ID 003) do celote (2. točka izreka). Podrednemu zahtevku pa je ugodilo tako, da je razsodilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 21. 7. 2014, sklenjena med M. d. o. o. kot prodajalcem ter A. d. o. o. kot kupcem, za nepremičnine - parc. št. 675/2, k.o. X - ... (ID 001) do celote, - parc. št. 1897/5, k.o. X - ... (ID 002) do celote, - parc. št. *70/19, k.o. X - ... (ID 003) do celote, v razmerju do tožeče stranke T. d. o. o. brez učinka do višine 41.195,54 EUR s pripadki (3. točka izreka). Drugo toženki je naložilo, da je za izterjavo izvršljive terjatve tožeče stranke T. d. o. o. v izvršilnem postopku dolžna dovoliti izvršbo na svoje premoženje, pridobljeno s kupoprodajno pogodbo in sicer na že zgoraj navedene nepremičnine (4. točka izreka). Drugo toženki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.063,32 EUR pravdnih stroškov (5. točka izreka).

2Zoper 3., 4. in 5. točko izreka sodbe sta se pritožili obe toženki iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v 3. in 4. točki izreka in tožeči stranki naloži, da toženima strankama povrne vse stroške postopka, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba toženca M. d. o. o. zoper odločitev o pravdnih stroških je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se nanaša odločitev v 1., 2. in 5. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje na oba toženca, odločitev v 3. in 4. točki izreka pa le na drugega toženca. Ker tožeča stranka z zahtevkom proti prvemu tožencu ni uspela, je obravnavalo njegovo pritožbo le zoper odločitev o pravdnih stroških, ki je vsebovana v 5. točki izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo odločitev o tem, da tožeči stranki zaradi neuspeha v pravdi zoper prvega toženca ne naloži plačila pravdnih stroškov, z navedbo, da prvemu tožencu niso nastali posebni stroški, ker ga je zastopal isti odvetnik kot drugega toženca, drugemu tožencu pa jih ni priznalo zato, ker je bila tožeča stranka zoper njega uspešna s podrejenim zahtevkom.

6Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Utemeljena je pritožbena trditev, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da prvemu tožencu niso nastali nobeni stroški v zvezi z zavrnjenim zahtevkom na ničnost pogodbe, ker ga je zastopal isti odvetnik kot drugega toženca. Tako stališče bi bilo sprejemljivo, če bi bili drugemu tožencu prisojeni stroški, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Zato je bilo treba pritožbi prvega toženca ugoditi. Pritožbeno sodišče je od priglašenih stroškov prvemu tožencu kot potrebne stroške priznalo stroške odgovora na tožbo 900 točk po OT, za narok za glavno obravnavo 13. 5. 2016 450 točk po OT, za odsotnost iz pisarne 80 točk po OT, in stroške kilometrine 40,70 EUR, vse povečano za 22% DDV, kar skupaj znese (ob vrednosti točke 0,459 EUR) 836,48 EUR. Za ostale priglašene stroške pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso bili potrebni za obrambo proti primarnemu zahtevku, prav tako pa tudi ne v zvezi z neuspešnim upiranjem toženca proti vrnitvi v prejšnje stanje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prvega toženca zoper odločitev o pravdnih stroških ugodilo tako, da je 5. točko izreka sodbe deloma spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške prvega toženca. Ker pa je prvi toženec s pritožbo uspel za 836,48 EUR, mu je pritožbeno sodišče odmerilo še stroške za sestavo pritožbe 200 točk po OT, torej 91,80 EUR z 22% DDV, skupaj 112,00 EUR.

7Pritožba toženke A. d. o. o. ni utemeljena.

8Glede podrednega zahtevka na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno sklicevalo na določbe 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (prvi odstavek 255. člena OZ). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik upnik družbe M. d. o. o., da je njegova terjatev do dolžnika v višini 41.195,54 EUR zapadla v plačilo, da mu je dolžnik ni plačal, da dolžnik nima dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve, da je kupcu A. d. o. o. prodal nepremičnine, za katere ni prejel kupnine in še ostala dejstva, ki so pomembna za presojo pogojev za izpodbijanje (256. člen OZ) in za ugotovitev pravočasnosti tožbe (257. člen OZ).

9Izpodbojna tožba se lahko vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, oziroma zoper njegove univerzalne pravne naslednike (drugi odstavek 259. člena OZ). Izpodbijani 3. in 4. točka izreka prvostopne sodbe se nanašata na toženca A. d. o. o. kot tretjega, s katerim je bila sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 21. 7. 2014, ne pa na prvo toženko. Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo zoper sodbo o podrednem zahtevku le pritožbo drugo toženke.

10V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena OZ se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove obveznosti. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe navedlo odločilne razloge za uporabo drugega odstavka 255. člena OZ, iz katerih izhaja, da je tožnikov dolžnik nepremičnine prodal in zemljiško knjižno prenesel na drugo toženko takrat, ko je pričel upnik z izvršbo izterjevati svojo terjatev. Ker drugih sredstev ni imel, je na ta način upniku onemogočil izvršbo na nepremičnine.

11Toženec je obrambo proti zahtevku gradil s trditvami, da sporna pogodba o prodaji nepremičnin ni bila storjena v škodo upnikov, s čimer je izpodbijal domnevo iz drugega odstavka 255. člena ZPP, ki pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča ni uspel izpodbiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da pogodba ni izpodbojna v primeru, če je z njo upoštevano načelo enakovrednosti dajatev. Kadar dolžnik za svojo izpolnitev, ki zmanjšuje njegovo premoženje, pridobi enakovredno nasprotno korist, ki njegovo premoženje istočasno tudi poveča, je izpodbijanje izključeno. Kadar pa je v primeru dvostranskega pogodbenega razmerja vrednost izpolnitve dolžnika večja od vrednosti izpolnitve drugega, se višina dolžnikovega premoženja zato zmanjša. Tako dejanje je storjeno v škodo upnikov.

12S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v sporni kupoprodajni pogodbi z dne 21. 7. 2014 (priloga B3, v nadaljevanju Pogodba) obveznost prodajalca nepremičnine, da kupcu na prodanih nepremičninah dovoli vpis lastninske pravice, kar je tudi izpolnil, kupec pa je pogodbo podpisal, s čimer se je v skladu z dogovorom štelo, da je kupnina plačana, pogodbeni stranki pa sta se še dogovorili, da bo kupec poravnal kupnino v višini 65.000,00 EUR tako, da bo prevzel obveznosti do upnikov prodajalca, kar bosta pogodbenika dogovorila s posebnim dogovorom. Toženec ni trdil, da je bil poseben dogovor o prevzemu obveznosti tudi sklenjen, pač pa da predstavlja že dogovor iz prvega odstavka točke petič Pogodbe zavezo kupca, da bo prodajalcu izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. Pri tem ni navedel glede katerih upnikov se je zavezal izpolniti obveznost. Glede na dejstvo, da je bil zakoniti zastopnik kupca in prodajalca ista oseba, bi moral vedeti, za katere upnike je veljal dogovor, oziroma kaj konkretno je ob podpisu pogodbe mislil. Določba prvega odstavka 434. člena OZ, na katero se pritožnik sklicuje, sama po sebi še ne omogoča presoje, da je prodajalec prejel enakovredno izpolnitev. Pritožbena trditev, da se premoženje dolžnika s sklenitvijo Pogodbe ni zmanjšalo, ker se je prodajalec v zameno za nepremičnine "znebil dolgov, ki so celo presegali vrednost omenjenih nepremičnin", iz določb Pogodbe ne izhaja. Toženec tudi ni podal relevantnih trditev v zvezi z zavzetim stališčem, da je bila sporna Pogodba le rezultat že plačanih obveznosti prodajalca. Na to stališče se plačane obveznosti FURS ne morejo nanašati, ker je bila odločba FURS izdana po sklenitvi Pogodbe. Glede dolga do družbe E. d. o. o. v višini 4.176,00 EUR toženec prav tako ni zatrjeval, da je ob prenosu lastninske pravice na nepremičninah, prodajalčeva obveznost do družbe E. d. o. o. ugasnila v višini 4.176,00 EUR, pač pa da je bila plačana pozneje. Zato ni toženec z ničemer dokazal svojih trditev, da je že pred sklenitvijo Pogodbe plačal prodajalčeve obveznosti v višini dogovorjene kupnine.

13Glede dolga do upnic H. d. o. o. in D. d. o. o. pa je vse do prvega naroka za obravnavo (1. 4. 2016) toženec trdil, da se o plačilu dolgov tema dvema upnikoma stranke šele dogovarjajo, kar pa prav tako ni bilo relevantno za presojo njenih trditev, da je bila kupnina za nepremičnine dejansko poravnana pred sklenitvijo Pogodbe. O tem, da potekajo omenjena pogajanja z družbo D. d. o. o., ter kakšen je znesek dolga M. do D., je predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika družb M. d. o. o. in A. d. o. o. J. H. ter predsednika upravnega odbora družbe D. d. d. T. M. Ker se dokazi ne izvajajo v informativne namene, pač pa mora vsaka stranka sama navesti dejstva, na katera opira svoje zahtevke oziroma obrambo (prvi odstavek 7. člena ZPP), sodišče prve stopnje pravilno dejstev o višini dolga do družbe D. d. o. o. ni ugotavljalo z zaslišanjem prič.

14Toženec svoje trditve o terjatvi D. med postopkom spremenil. S pripravljalno vlogo z dne 31. 3. 2016, ki jo je vložil na naroku za glavno obravnavo 1. 4. 2016, je navedel, da je D. d. d. družbi C. d. o. o. že v letu 2011 odstopila svojo terjatev do družbe M. d. o. o. v višini 76.800,00 EUR, da je A. d. o. o. prevzel celotno obveznost družbe M. d. o. o. do družbe C. d. o. o., tako da je s podpisom Dogovora o načinu poplačila dolga terjatev C. do M. ugasnila. O tem je v spis vložila Pogodbo o odstopu terjatve z dne 15. 8. 2011 (B11) in Dogovor o poplačilu dolga z dne 18. 7. 2014. Na podlagi navedenih dejstev je tožena stranka podala svoje stališče, da je bila že s sklenitvijo navedene Pogodbe o odstopu terjatve z dne 15. 8. 2011 in Dogovora o načinu poplačila dolga z dne 18. 7. 2014 v celoti poravnana kupnina za nepremičnine po prodajni pogodbi z dne 21. 7. 2014. V tretji pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2016 pa je na trditve tožeče stranke, zakaj tega ni navedla že v prodajni pogodbi z dne 21. 7. 2014, ki je bila sklenjena tri dni po sklenitvi Dogovora o načinu poplačila dolga, tožena stranka odgovorila, da s samo sklenitvijo Dogovora z dne 18. 7. 2014 zadeva še ni bila povsem zaključena in so torej potekala še nadaljnja pogajanja, kar je razvidno iz zadnjega odstavka omenjenega dogovora, v katerem je navedeno, da bo za poravnavo preostanka terjatve C. do A. sklenjena posebna pogodba. Te pa ni predložila, prav tako pa tudi ne dokazil o tem, da je dolg M. do C. v katerikoli višini plačala.

15Glede na spreminjanje trditev toženca o tem, komu naj bi poravnal kupnino za kupljene nepremičnine in na podlagi dejstva, da ni dokazal svojih trditev, da je s podpisom Dogovora o načinu poplačila dolga M. do K., prenehala obveznost M. v višini 76.800,00 EUR, pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da zmotno ni sledilo njegovemu stališču, da je družbi M. d. o. o. kupnino plačal v celoti že ob sklenitvi prodajne pogodbe.

16Ko je prodajalec izgubil lastninsko pravico na nepremičninah, se višina njegovih obveznosti nasproti upnikom ni nič zmanjšala. Zato je pravilna ugotovitev sodišča sodišča prve stopnje, da se je premoženje prodajalca zmanjšalo za 65.000,00 EUR, kolikor je bila določena s Pogodbo vrednost nepremičnin. Če se je štela kupnina za plačano že s podpisom pogodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča enakovrednost dajatev s tem ni bila zagotovljena. Če je FURS za davčni dolg v višini 11.982,27 EUR izdal odločbo o izterjavi na terjatev kupnine po Pogodbi, še ne pomeni, da sta obveznosti kupca in prodajalca iz Pogodbe enakovredni. To pa pomeni, da pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču, da dejanje dolžnika ni bilo storjeno v škodo upnikom. To pa pomeni, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v razmerju do tožeče stranke dejanje sklenitve Pogodbe izgubilo učinek za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njene terjatve (260. člen OZ).

17V skladu z določbo četrtega odstavka 259. člena OZ se toženec lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost. Glede na pravila o učinkih izpodbijanja iz 260. člena OZ je po stališču pritožbenega sodišča jasno, da zadošča, če toženec izpolni dolžnikovo obveznost v tisti višini, v kateri je ugotovljeno oškodovanje, v konkretnem primeru torej v višini 65.000,00 EUR. Očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ker pri odločitvi, da je Pogodba z dne 21. 7. 2014 v razmerju do tožeče stranke brez učinka za toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatev tožeče stranke (41.195,54 EUR), ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 259. člena OZ, bi bil utemeljen, če bi toženec trdil in dokazal, da je do konca glavne obravnave, na podlagi katere je izdana sodba, ki se izpodbija s pritožbo, izpolnil dolžnikove obveznosti v višini 65.000,00 EUR. Zavrnitev tožbenega zahtevka pa bi lahko dosegel tudi v primeru, če bi upniku plačal njegovo terjatev.

18Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo trditve toženca, da obročno odplačuje dolg družbe M. d. o. o. do FURS in da se dogovarja za poplačilo terjatev z drugimi upniki. V 13. točki obrazložitve je navedlo, da so podani vsi pogoji za izpodbijanje iz 255. do 260. člena OZ, iz česar izhaja, da je tudi presodilo, da toženec s trditvami in dokazi ni zadostil pogojem iz četrtega odstavka 259. člena OZ, na podlagi katerih bi se izpodbijanju lahko izognil. Tej presoji pritožbeno sodišče pritrjuje. Na pritožbene trditve, da je toženec že v odgovoru na tožbo trdil, da je dolg družbe M. d. o. o. do FURS v višini 11.982,27 EUR tudi od 4. 5. 2015 redno odplačeval v mesečnih obrokih po 1.000,00 EUR, s tem da je bil prvi obrok 982,27 EUR, pritožbeno sodišče odgovarja, da navedeno dejstvo ni relevantno. Da bi se izognil izpodbijanju bi moral trditi in dokazati, da je izpolnil za 65.000,00 EUR obveznosti družbe M. d. o. o. do upnikov. Trdil je, da je poravnal še dolg do družbe E. v višini 2.800,00 EUR (4.176,00 EUR minus 1.376,00 EUR), kar pa skupaj s plačilom upniku FURS (11.982,27 EUR plus 2.800,00 EUR) ne zadošča za sklepčnost ugovora. Če se odšteje 14.782,27 EUR od 65.000,00 EUR, ostane še vedno 50.217,73 EUR neizpolnjenih dolžnikovih obveznosti.

19Toženec je v odgovoru na tožbo, ki ga je vložil 22. 4. 2015, še trdil, da se dogovarja tudi z družbo H. d. o. o., da bi na podlagi zaveze iz Pogodbe z dne 21. 7. 2014 prevzel odplačilo dolga družbe M. do H., ki znaša 23.745,00 EUR. Nobenih dokazov o tem, da obstoji dolg družbe M. d. o. o. v višini 23.745,00 EUR do družbe H. d. o. o., sodišču ni predložil. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za uporabo določbe četrtega odstavka 259. člena OZ. Pravilnost sodbe presoja pritožbeno sodišče po dnevu izdaje sodbe. Zato dejanja, ki se zgodijo po izdaji prvostopne sodbe, za odločitev o pritožbi niso pomembna. Tožena stranka je po poteku roka za pritožbo vložila v spis listine o tem, da je družbi H. d. o. o. 13. 7. 2016 plačala 8.605,56 EUR in 1.851,50 EUR. Ne glede na dejstvo, da prepozne vloge pritožbeno sodišče ne upošteva, odgovarja pritožniku, da zaradi plačila po izdaji sodbe sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

20Zaključki o neutemeljenosti trditev toženca glede plačila dolga upnici D. d. o. o. oziroma upnici K., ki jih je pritožbeno sodišče obrazložilo v zvezi s presojo oškodovanja upnikov (enakovrednosti dajatev), pa veljajo tudi za presojo pravilnosti uporabe četrtega odstavka 259. člena OZ, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na njih sklicuje. Ne glede na navedeno pa se toženec ni mogel izogniti izpodbijanju s trditvami, da se šele dogovarja z dolžnikovimi upniki H. d. o. o. in D. d. o. o. o izpolnitvi njihovih terjatev. Njegov ugovor izpolnitve ni bil sklepčen, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da v zvezi z njim ni izvajalo dokazov.

21S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva, ki jih pritožnik s pritožbo ni uspel izpodbiti, pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ki jih uveljavlja pritožnik, prav tako pa tudi ne nobene, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP), vključno z odločitvijo, da je drugi toženec dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Ker toženec s pritožbo ni uspel, se posledično izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je drugi toženec dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in tožeči stranki odmerilo stroške za poštnino, fotokopije, kilometrino za prihod pooblaščenca na narok in v skladu z Zakonom o sodnih taksah stroške s plačilom sodne takse za redni postopek. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni v celoti uspela z zahtevkom, saj je bil njen zahtevek na ničnost pogodbe zavrnjen, vendar je sodišče ugodilo njenemu podrejenemu zahtevku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj. To pa pomeni, da je tožeča stranka deloma zmagala v pravdi. V takem primeru se uporabi določba drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Okoliščine konkretnega primera so po stališču pritožbenega sodišča narekovale, da drugi toženec povrne tožeči stranki stroške v višini, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje. V zvezi z zahtevkom, s katerim je bilo ugodeno tožeči stranki, pritožnik ni uspel izpodbiti višine odmerjenih stroškov. Sodišče prve stopnje stroškov tožeče stranke ni odmerjalo po Odvetniški tarifi, saj je ni zastopal odvetnik, zato so nerazumljive pritožbene trditve, da tožeča stranka ni izkazala posebnih stroškov po Odvetniški tarifi. Tudi trditev, da sodne takse ni plačala, ne drži. V skladu s plačilnim nalogom z dne 11. 2. 2015 je bila tožeča stranka pozvana za plačilo sodne takse za redni postopek v višini 939,00 EUR, iz podatkov spisa pa izhaja, da je takso v tej višini tudi plačala. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na razloge, ki jih je sodišče upoštevalo v zadevi I Cp 1634/2013 z dne 23. 10. 2013. Okoliščine konkretnega primera ne omogočajo stališča, ki ga zastopa pritožnik, da je tožeča stranka v tem sporu enako kot v sporu, na katerega se sklicuje pritožnik, "zgrešila pot in mora to plačati", saj je oba zahtevka postavila hkrati ob vložitvi tožbe, pri čemer niti ni bilo bistveno, katerega bi postavila kot prvega, prav tako pa v konkretnem primeru tudi ne drži stališče, da v zvezi z obravnavanjem zahtevka zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika sploh niso nastali nobeni stroški. Pretežni del pravde je potekal ravno zaradi obrambe toženca, da je kupnino plačal, s katero pa ni bil uspešen (stroške za zastopanje tožene stranke proti zahtevku na ničnost pogodbe je višje sodišče na podlagi pritožbe prvega toženca prisodilo njemu). Zato je neutemeljen predlog drugega toženca, da mu tožeča stranka po načelu njegovega popolnega uspeha v tej pravdi povrne vse stroške postopka.

22Tožena stranka ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo. Odločitev, da je dolžan drugi toženec sam nositi svoje pritožbene stroške temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.