255. člen ZPP

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem

Zoper sklep sodišča o postavitvi izvedenca ni pritožbe. Tega ne more spremeniti okoliščina, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z napačnim pravnim poukom, v katerem je pritožbo zoper sklep dopustilo.

Zoper sklep sodišča o postavitvi izvedenca ni pritožbe. Tega ne more spremeniti okoliščina, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z napačnim pravnim poukom, v katerem je pritožbo zoper sklep dopustilo.

Dejstvo, da je prof. dr. A. A. podal izvedensko mnenje tako v postopku glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja, kot tudi v tem postopku, nikakor ni razlog, da sodišče vere v podano izvedensko mnenje ne bi poklonilo izvedenskemu mnenju, ki je bilo podano v tej zadevi.

Sklep z dne 18. 11. 2021 je sklep o imenovanju izvedenca in določitvi obsega in vsebine njegove naloge. Naveden sklep predstavlja sklep procesnega vodstva iz 244. člena ZPP, kar pritožbeno tudi ni sporno, zoper ta sklep pa skladno s citiranim 255. členom ZPP ni pritožbe.

Zoper sklep o postavitvi izvedenca ni pritožbe.

V stečajnem postopku se glede na prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP podrejeno uporablja ZPP glede vprašanj, ki niso s tem zakonom drugače urejena. ZFPPIPP glede odločitve sodišča o opravi nove cenitve premoženja nima posebnih določb. Izpodbijani sklep je po vsebini v bistvu sklep o imenovanju novega izvedenca oz. cenilca v smislu 254. člena ZPP, torej sklep procesnega vodstva, zoper katerega glede na določbo 255. člena ZPP ni pritožbe. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijanega sklepa (napačno) navedlo, da je taka pritožba dovoljena, učinkovanja zakonske določbe ne more spremeniti.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča gre pri uveljavljanih izločitvenih razlogih za odločanje izločevane sodnice oziroma senata v postopku v okviru procesnega vodstva in če se pritožnica s posameznimi odločitvami ne strinja, jim lahko ugovarja v okviru ustreznih pravnih sredstev. Tudi očitki glede (ne)komunikacije, ki niti niso utemeljeni na kakšnih konkretnih razlogih, ne kažejo na sodničino pristranskost.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno navedlo, da zoper sklep o postavitvi izvedenca kot sklep procesnega vodstva ni pritožbe. Zato je pravilno zavrglo pritožbo prve toženke kot nedovoljeno.

Ker drugi tožnik, ki ga je sodišče moralo zaslišati v dokaznem postopku, sicer razume slovenski jezik, a ga ne govori, je bilo tolmačenje vsekakor potrebno. Sodnik vodi glavno obravnavo, ni pa dolžan in niti ne sme sam prevajati, četudi morda obvlada tuj jezik, ki ga v postopku uporablja stranka ali drug udeleženec. Tožniki se ne morejo uspešno upirati odmeri izvedenine s sklicevanjem na izvedenčevo pristranskost, saj bi lahko zahtevali izločitev izvedenca.

Nestrinjanje pravdnih strank z mnenjem, ki ga je podal izvedenec, ne vpliva na izvedenčevo pravico do plačila za opravljeno izvedensko delo.

Toženec je solidarni porok pri leasing pogodbi med leasingodajalcem in leasingojemalcem, pri katerem je tudi bil direktor in edini družbenik. Taka pogodba ni pogodba potrošniškega prava. Kljub stečaju porok odgovarja za ves znesek svoje obveznosti (drugi odstavek 1022. člena OZ). V primeru, da toženec kot porok o stečaju ne bi bil obveščen, lahko uveljavlja škodo. Vendar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da toženec škode zaradi neprijave svoje terjatve v stečaj ne uveljavlja. Vsekakor pa je bil kot zakoniti zastopnik kreditojemalca in edini družbenik obveščen o stečaju svoje družbe. Tožeča stranka ni obvestila leasingojemalca in poroka o ugotavljanju vrednosti vozila, ki ga je nato v skladu s pogodbo prodala. Zato ima tožena stranka ugovore slabe prodaje oziroma višje vrednosti vozila.

Pri obveznosti plačati predujem gre v konkretnem primeru, ko je sodišče plačilo naložilo obema tožnikoma, za večosebno deljivo obveznost. Zanjo solidarnost ni predpisana, te pa ni ob naložitvi plačila določilo niti sodišče. Ker je bil prvi tožnik z odločbo BPP plačila predujma oproščen, bo plačilo nanj odpadajočega dela obveznosti (torej nanj odpadajoče polovice) izvršeno iz sredstev proračuna. Sodišče prve stopnje bi zato predlagan dokaz (po predlogu prvega tožnika) moralo izvesti. Druga tožnica je bila svoj del predujma (torej ½) dolžna plačati, saj plačila ni bila oproščena. V kolikor tudi po pravilnem pozivu druga tožnica svojega dela predujma ne bo plačala, bo izvedbo dokaza po njenem predlogu (ne pa tudi po predlogu prvega tožnika) lahko sodišče opustilo. V tej procesni situaciji pa bo, ko bo o zahtevku tožnikov ponovno odločalo, moralo presoditi tudi to, kakšen pomen ima takšno ravnanje druge tožnice na presojo utemeljenosti zahtevka, upoštevajoč, da sta tožnika sospornika.

Na pomanjkljivost izdelanega prevoda mora sodišče paziti uradoma, to dolžnost mu nalagajo določbe tretjega odstavka 254. člena v zvezi z 255. in 256. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijanem sklepu napačno ugotovilo dejstvo, da je postavljena sodna tolmačka izdelala prevod zaslišanja (izpovedbe) tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo 21. 4. 2017 in je preuranjeno z izpodbijanim sklepom odmerilo nagrado in odredilo izplačilo le-te iz položenega predujma tožeče stranke.

Po petem odstavku 247. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev izvedenca, ni pritožbe. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep opremilo z očitno napačnim pravnim poukom, v katerem je dopustilo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa. Res je, da napačen pravni pouk stranki ne sme škoditi, vendar to načelo ne velja za primere, ko je že zakonodajalec izrecno izključil pravico do pritožbe.

Ker gre za pogodbeno dogovorjeno pravico do povrnitve vlaganj, ki sta jih na najetih nepremičninah opravila tožnika v soglasju s toženko kot najemodajalko, pride za presojo takšnega ugovora v poštev splošni zastaralni rok petih let, ki je določen v 346. členu OZ. Bistveno je, da je v konkretnem primeru uporaba zakonskih pravil o neupravičeni obogatitvi izključena, saj so se pravdne stranke o pravici tožnikov do povračila vlaganj dogovorile z najemno pogodbo. Pogodbena podlaga pa uporabo zakonskih pravil izključuje. Sodišče za uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ, ni imelo nobene podlage. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo 7. člen najemne pogodbe razumeti tako kot se glasi, torej tako, da imata tožnika pravico do povračila vrednosti neamortiziranih vlaganj tudi v primeru, če je do odpovedi najemne pogodbe prišlo po izteku 10-tih let od njene sklenitve. Glede na to, da je tožnika seznanilo, da dokaza z izvedencem glede njunih trditev (o vrednosti neamortiziranih vlaganj) ne bo izvedlo, da po predlogu toženke postavljenemu izvedencu tudi ni naložilo, da oceni vrednost teh vlaganj in da je toženka delu izvedenca mimo naloge, ki m

Izvedenec utemeljeno v pritožbi navaja, da je v obeh predhodnih mnenjih odgovoril in obrazložil prometno situacijo. Smiselno tako navaja, da je moral ponovno odgovoriti na vprašanja, ki mu jih je določilo sodišče, ki je zahtevalo tudi dodatno obrazložitev. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec tudi upravičen do nagrade v skladu z določbo 249. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da je bila potrebna dopolnitev mnenja zgolj zaradi tega, ker izvedenec ne bi odgovoril na vprašanja sodišča, saj to ne izhaja niti iz sklepa, ki ga je sodišče posredovalo izvedencu.

Sklep o določitvi izvedenca, s katerim sodišče zgolj konkretizira izvajanje dokaza z izvedencem, je sklep iz 244. člena ZPP, zato je sodišča pravilno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Sklep, s katerim sodišče določi izvedenca ter opredeli njegovo nalogo, je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe.

Ker neprerekana dejstva niso sporna, jih stranka ni dolžna dokazati.