VSL Sodba II Cp 176/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.228,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na priposestvovanje nepremičnine z ID znakom 0000 48/9 do celote in dela nepremičnine z ID znakom 0000 48/8 v izmeri 288 m², ob skrajnem vzhodnem robu parcele, kot to izhaja iz skice 2, ki je sestavni del sodbe, kot tudi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in sklenilo, da pravdne stroške nosi tožeča stranka. Tako je odločilo, ker tožeča stranka ni uspela prepričati sodišča, da je dobroverni lastniški posestnik nepremičnin kot ene od treh kumulativnih predpostavk za priposestvovanje nepremičnin. Tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrnilo, ker tožeča stranka lastninsko pravico na spornih nepremičninah utemeljuje na priposestvovanju in ne na sklenjenem pravnem poslu.

2Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da ima tožeča stranka sporno nepremičnino od leta 2000 dalje v dobroverni lastniški posesti, ko je z zemljiškoknjižnim lastnikom - toženo stranko sklenila dogovor, da postane lastnica v izreku odločbe navedenih nepremičnin, v skupni izmeri 2066 m². Dogovor sta pravdni stranki zapisali na mapni kopiji in ga tudi podpisali, s tem je bila sklenjena pogodba in izkazan pridobitni način. S podpisom pogodbe o neodplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., je bila plačana kupnina na način, kot je to bilo med strankama dogovorjeno. Takrat je tožnik v soglasju s tožencem v celoti prevzel posest spornih nepremičnin in posest nemoteno izvajal od 6. 6. 2000 dalje. Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z načinom in obsegom izvajanja posesti, bi bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti. Da je bil dogovor sklenjen, je priznal tudi toženi v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2020, ko je v zadnjem odstavku na strani 6 zapisal, da je ob spoznanju, da je bil opeharjen, odstopil od vseh dogovorov in jih ni bil več pripravljen spoštovati. Vse navedeno daje dovolj podlage za zaključek, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o nakupu oziroma prodaji nepremičnin, ki so predmet te pravde. Obstoj dogovora skupaj z izkazanim prevzemom posesti dokazuje dobroverno lastniško posest. Priznava, da je spodletela pravnoposlovna pridobitev v smislu zapisa ustreznega razpolagalnega pravnega posla, kar pa na pogoje za priposestvovanje ne vpliva, ker je tožnik prepričan, da je nepremičnino kupil in s prodajalcem predmet dogovora tudi določil. Določena je bila tudi cena, ki predstavlja ekvivalent vrednosti poslovnega deleža. Ponavlja, da bi moralo sodišče posel obravnavati kot celoto in sicer, da je ob podpisu mapne kopije bil sklenjen dogovor o prodaji, v katerem se je opredelil predmet in bila predana posest. Kupnina je bila plačana naslednji dan, zato gre za povezan pravni posel, kar je potrdil tudi priča B. B., ki je povedal, da sta se pravdni stranki dogovarjali o realizaciji zatrjevanega pravnega posla. Zato se je vrednost poslovnega deleža preverjala pri računovodji B. B., ki je to potrdil. Temu sta sledila dva pisna dokumenta, obhod zemljišča, izročitev posesti in dogovor je bil tako v celoti realiziran. Vse zgoraj ugotovljeno zadošča za pravilen materialnopravni zaključek, da sta sporni nepremičnini priposestvovani. Zaključuje, da teorija in praksa pri vprašanju pravnega naslova ne zahtevata njegove veljavnosti v skladu z zakonodajo.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali sta pravdni stranki, kljub obstoječi pogodbi v obliki notarske listine o brezplačnem prenosu poslovnega deleža tožeče stranke na toženo, dosegli soglasje, da je posel odplačen, višina kupnine pa je ekvivalent vrednosti nepremičnin, ki so predmet te pravde.

6Pravni posel, na podlagi katerega naj bi tožena stranka prenesla lastninsko pravico na spornih nepremičninah na tožečo stranko, je po navedbah tožeče stranke pogodba z dne 6. 6. 2000 (B361). To je mapna kopija, ki ima ob strani zapis 6. 6. 2000, znižana cesta 1,5 metra, parcela nad C. C. in nad D. D., 50.000,00 DEM. V postopku nikoli ni bilo spora o okoliščini, da sta na mapni kopiji lastnoročna podpisa obeh pravdnih strank.

7V 31. točki obrazložitve je zato sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bi zapisi na mapni kopiji lahko predstavljali indic, da je bila sklenjena predpogodba za nakup nepremičnin za kupnino v višini 50.000,00 DEM, nikakor pa ne daje podlage za sklepanje, da je bila med strankama sklenjena menjalna pogodba. Zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje v 32. točki obrazložitve, da je bolj prepričljiv ugovor tožene stranke, da sta se pravdni stranki o prodaji spornih nepremičnin sicer pogovarjali, ne pa dogovorili.

8Pomisleki, ki jih je sodišče prve stopnje izrazilo v 37. točki obrazložitve ne kažejo, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena menjalna pogodba. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tako prenos lastninske pravice na nepremičnini, kot na poslovnem deležu, predstavljata razpolaganje s premoženjem pomembne vrednosti, zato je življenjsko pričakovati, da bodo stranke o poslu dobro premislile in vse dogovore v zvezi z odsvojitvijo jasno dogovorile in zapisale vsaj v zvezi z bistvenimi elementi pogodb glede tega, ali je posel odplačen ali neodplačen. Zato zatrjevan odplačen pravni posel na mapni kopiji in notarski zapis o brezplačnem prenosu poslovnega deleža ne dajeta podlage za zaključek, da je šlo v konkretnem primeru za enovit pravni posel - menjalno pogodbo.

9Ni nepomembno, da ima pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža obliko notarske listine, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta pa potrjuje, da je bil posel neodplačen. Ta dokaz ima, tako kot zaključuje sodišče prve stopnje, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izpovedba tožnika, ki je zainteresiran za uspeh v tem postopku.

10Priča B. B. je potrdil, da sta se pravdni stranki v njegovi pisarni pogovarjali, da bi tožnik dobil sporna zemljišča kot nadomestilo za izstop iz firme A. O pogojih izstopa iz podjetja, na izrecno vprašanje sodnice, ni znal povedati ničesar, ker je pisarno zapustil, preden sta stranki sklenili dogovor. Vedel je, da podjetje A. do leta 2000 ni izplačevalo dobička, da so zaradi leasinga dobivali opomine, vendar je bila firma likvidna. Na vprašanje, ali je imelo podjetje v letu 1999 izgubo, je odgovoril, da brez bilance ne more povedati, ali so v letu 1999 pridelali izgubo.

11Da tožnik ni tako zelo neuk v zvezi s sklepanjem pravnih poslov, kot želi prikazati v tem postopku, je slikovito prikazalo sodišče v 47. točki obrazložitve, da je pred letom 2000 sklepal pogodbe za nakup nepremičnin in da mu je tudi zato moralo biti jasno, da listina z dne 6. 6. 2000 ne izpolnjuje niti minimalnih pogojev za sklenitev pogodbe.

12Tožniku ni uspelo dokazati, da je prišlo do soglasja volj za sklenitev menjalne pogodbe, niti prodajne za nepremičnine, saj je na mapni kopiji zapisana predvidena kupnina 50.000,00 DEM. Nikakršnega indica ni, da bi pravdni stranki poslovni delež v podjetju ocenili v takšni višini. Nesporno je, da je tožnik skupaj s svojo materjo, na podlagi dovoljenja toženca od leta 1993 na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, izvrševal posest tako, da jih je uporabljal kot hišni vrt. Zato nikakor ne gre za lastniško posest, pa tudi dobroverna ne more biti.

13Tako se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je sodišče prve stopnje ugotovilo za odločitev v tej zadevi vse relevantne okoliščine in ker ni izkazane dobroverne lastniške posesti kot ene od treh kumulativnih predpostavk za priposestvovanje, se do nadaljnjih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo.

14Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama in je dolžna toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini, kot sledi iz izreka te odločbe (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.