528. člen OZ

Tako prenos lastninske pravice na nepremičnini, kot na poslovnem deležu, predstavljata razpolaganje s premoženjem pomembne vrednosti, zato je življenjsko pričakovati, da bodo stranke o poslu dobro premislile in vse dogovore v zvezi z odsvojitvijo jasno dogovorile in zapisale vsaj v zvezi z bistvenimi elementi pogodb glede tega, ali je posel odplačen ali neodplačen. Ni nepomembno, da ima pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža obliko notarske listine, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta pa potrjuje, da je bil posel neodplačen. Ta dokaz ima, tako kot zaključuje sodišče prve stopnje, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izpovedba tožnika, ki je zainteresiran za uspeh v tem postopku.

Predlog se zavrne.

Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Res je, da je toženec v odgovoru na tožbo navedel med drugim tudi, da sta stranki dogovorili daljši rok za izročitev nepremičnine, vendar je to čisto vse, kar v zvezi s tem ponudi toženec. Glede na tako skopo trditev je tudi tožnikovo golo zanikanje takšnega dogovora zadosti, da prevali dokazno breme na toženca. Tudi iz izpovedb na glavni obravnavi ni dovolj prepričljivo razvidno, da bi bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o podaljšanju roku za izročitev nepremičnine. Ko je bil zaslišan, toženec o tem ni izpovedal nič konkretnega. Samo to, da naj bi mu sestra (žena tožnika) rekla, »saj veš, da te ne bom, ker sva brat in sestra« in takoj nadaljeval »pa pustimo to«, česar pa ni mogoče razumeti kot dogovor med strankama (tožnikom in tožencem) o podaljšanju roka za izročitev nepremičnine. Nasprotno je tožnik izrecno zanikal, da bi se s tožencem dogovoril o kakšnem podaljšanju roka. Na podlagi vsega tega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec (na katerem je bilo zaradi podanih ugo

Dodatno dokazovanje pogoja zakonite posesti ne bi pripomoglo k uspehu tožnika v konkretnem primeru, saj tožnik ni uspel izkazati svoje dobre vere oziroma opravičljive zmote, ki je nujen pogoj za priposestvovanje lastninske pravice.

V obravnavani zadevi gre za pogodbo, katere predmet je (tudi) kmetijsko zemljišče, kar pomeni, da gre za posebno naravo obligacijskega razmerja, ki je drugače urejeno v ZKZ. Predmet menjave je lahko glede na 45. člen ZKZ le kmetijsko zemljišče za kmetijsko zemljišče, medsebojna menjava pa se izvaja zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča in če vrednost enega zemljišča ne presega vrednosti drugega zemljišča za več kot 50 %. Ker je bil predmet menjave v obravnavanem primeru za kmetijsko zemljišče ter delno kmetijsko, delno stavbno zemljišče stavbno zemljišče, je že glede na opredeljen predmet izpolnitve po predloženi menjalni pogodbi organ lahko zaključil, da pogoj racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča ni izpolnjen, zaradi česar mu tudi ni bilo treba ugotavljati nadaljnjega pogoja – tj. morebitno (ne)preseganje določene vrednosti zemljišča, ki je predmet menjave.

Ker je tožnik vložil tožbo po preteku petih let od seznanitve s tem, da je menjalna pogodba nična, torej po poteku splošnega zastaralnega roka, je odločitev sodišča, ki je njegov obogatitveni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem. Posel, ki je predmet komisonarjevega izpolnitvenega ravnanja, je uspešno opravljen šele, ko je izpolnjena pogodba, ki jo je sklenil komisionar, kar pri prodajni komisiji pomeni, ko kupec komitentu plača kupnino. Pogodba o komisijski prodaji je navidezna pogodba, ki sta jo pogodbeni stranki dogovorili zato, da sta prikrili pogodbo o prodaji oziroma o zamenjavi vozil z doplačilom.

Pri menjalni pogodbi ne more iti za nedopustno podlago. Pogodba zato ni nična; lahko je neveljavna, če je bila pri stranki pogodbe napaka volje.

Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da so nekatere dolžničine nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki so bodisi posledica razpolaganja same dolžnice (hipoteka v korist S. banke, d.d.) bodisi predstavljajo zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v skladu s 170. čl. ZIZ, neodvisno od volje dolžnice. Po oceni pritožbenega sodišča 20.2.2001 vknjižena hipoteka v korist S. banke, d.d. predstavlja zatečeno stanje pred sklenitvijo spornih posojilnih pogodb z dne 5.12.2003 in 25.2.2004. Le če bi upnik zatrjeval, da je dolžnica izposlovala vknjižbo hipoteke šele po sklenitvi pogodb, bi takšno ravnanje kazalo na njen namen onemogočiti ali otežiti izterjavo vtoževanih terjatev. Zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičnino s strani sodišča, ki je eno od izvršilnih dejanj pri izvršbi na nepremičnine (primerjaj s 167. čl. ZIZ), pa zaradi odsotnosti subjektivnega delovanja dolžnika ne ustreza predpostavki nevarnosti iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, kot jo ustaljeno pojmuje sodna praksa. Tudi predlog za vknjižbo lastninske pravice predlagatelja F.L. na podlagi menjalne pogodbe z dne 2.12.1998 (priloga B 2) ne omogoča sklepa o verjet