VSM Sodba I Cpg 164/2023

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi:

"I. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 12.267,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.980,97 EUR od 10. 3. 2020 do plačila in od zneska 10.286,61 EUR od 22. 1. 2021 do plačila.

II. V presežku za še zahtevani znesek glavnice 3.066,89 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 495,24 EUR od 10. 3. 2020 ter zneska 2.571,65 EUR od 22. 1. 2021 se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 2.962,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 223,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.667,24 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.238,10 EUR od 10. 3. 2020 do plačila ter od zneska 6.429,14 EUR od 22. 1. 2021 do plačila v 15 dneh (točka I. izreka izpodbijane sodbe), v presežku za glavnico do višine 1.238,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2020 in glavnico do višine 6.429,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2021 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 940,59 EUR pravdnih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, nanj pa zmotno uporabilo materialno pravo, ker je neutemeljeno pripisalo zavarovancu tožeče stranke soprispevek k nastanku škodnega dogodka, v višini 50 %. Nastanek škodnega dogodka med pravdnima strankama ni sporen, sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka snemanja opažnih plošč ni izvajala niti v skladu z Varnostnim načrtom, niti v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba) in zato ni zagotovila varnosti in zdravja pri delu poškodovanemu delavcu. Tožena stranka je bila seznanjena z Varnostnim načrtom, ki med drugim določa glede opažarskega dela, kamor spada tako izdelava opažev kot tudi njihova odstranitev, da je slednje potrebno izvajati s pomočjo odrov na kozah ali kovinskih odrov, ki jih kljub temu tožena stranka ni zagotovila, njenim delavcem pa je bilo odrejeno, da opravijo dela snemanja opažnih plošč, očitno po načelu "naj se znajdejo" brez kakršnihkoli navodil za varno delo. Tako so se morali trije delavci iz Bosne in Hercegovine znajti sami, z delom so začeli povsem nepravilno, tako, da so ga opravljali z naslonsko lestvijo dolžine 3 metrov, kar ni dopustno, kot to povzema tudi sodišče v 12. točki obrazložitve. Če delodajalec ni izvedel osnovnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu pri snemanju opažnih plošč (zagotovil odrov) in je delavcem prepustil, da se znajdejo sami, kot to izhaja iz izpovedb prič, so delavci posledično delo opravljati tako, kot so se znašli, v nasprotju z Uredbo in Varnostnim načrtom, je neutemeljen očitek sodišča zavarovancu tožeče stranke, da do poškodbe ne bi prišlo, če bi z zadostno skrbnostjo in pazljivostjo naslonil lestev, po odstranitvi žebljev pa bi se sam odstranil z lestve za čas, ko bi ostala delavca dvigovala ploščo ter znaša posledično njegov soprispevek 50 % k nastanku škode. Če bi se delo na ta način kot ga opisuje sodišče lahko opravljalo varno, potem uporaba dotične lestve (ki je pri navedenem delu sploh ni mogoče varno uporabljati na način, kot to predpisuje Uredba) ne bi bila prepovedana, ampak bi bil v Uredbi in Varnostnem načrtu opisan način, kako se lestev v dolžini 3 metrov lahko varno uporablja za delo na višini 3,55 metrov. Tudi, če bi poškodovani delavec po neprimerni, kratki lestvi hodil gor in dol (se umikal), kot to opisuje sodišče v utemeljitev soprispevka, ni mogoče trditi, da se lestev ne bi prevrnila, delavec pa bi tako še dodatno tvegal, da mu opaž pade na glavo in ga še huje poškoduje. Tako delavcu iz tujine A. A. ni možno pripisati kakršnegakoli prispevka k nastanku škode, ker je v danih razmerah delal tako kot je. Pri tem pa ne gre zanemariti niti ugotovitve sodne izvedenke, da ni bil ustrezno teoretično in praktično usposobljen za varno delo, da tudi ni opravil ustreznega zdravniškega pregleda za svoje delovno mesto (11. stran izvedenskega mnenja). V celoti je zato za škodni dogodek odgovoren delodajalec zaradi opustitve ukrepov za varno delo. Priglaša stroške.

4Tožena stranka stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka. Navaja, da ni podana njena pasivna legitimacija, ker tožena stranka ni bila niti glavni izvajalec, niti podizvajalec na objektu, na katerem se je delavec A. A. poškodoval, bila je nedvomno formalni delodajalec, ni pa niti prevzela organizacije gradbišča, niti ni imela vodje gradbišča ali vodje posameznih del. Na gradbišču so dela izvajali štirje delavci tožene stranke, ki so delo izvajali po pogodbi o sodelovanju z družbo B. d.o.o. in takrat C. C. s.p., sedaj družbo D. d.o.o. C. C. s.p. je odrejal delo tudi na dan škodnega dogodka, na gradbišču ni bilo nikogar drugega razen E. E., skupinovodje za delavce D. d.o.o., ki naj bi bila po njegovih navedbah podizvajalec družbe B. d.o.o., vendar take pogodbe ni podpisala. Tožena stranka ni zanikala, da je delodajalec poškodovanega delavca, formalno je temu tako, saj se v spisu nahaja tudi pogodba o zaposlitvi, vendar glede na situacijo na gradbišču in zakonska določila, na katera je v svojem mnenju izrecno in strokovno opozorila izvedenka, gre v tej situaciji za preložitev odgovornosti na drugo družbo, na družbo, ki je uporabljala storitve posameznega delavca. Delo so delavcem tožene stranke odrejali pristojni F., izvedenka v tem primeru opozarja, da odgovornost za dejanja posameznega delavca preide iz formalnega delodajalca na tistega, ki koristi storitve posameznega delavca, v tem primeru glavnega izvajalca. Ker mora sodišče ves čas postopka paziti, da sta stranki, ki nastopata v pravdi, dejansko stranki, ki jo lahko zadenejo posledice postopka, tožena stranka glede na status, ki ga je v času škodnega dogodka na gradbišču imela, za nastalo škodo ne more odgovarjati tožeči stranki.

Sicer pa tudi, če bi sodišče štelo, da je njena pasivna legitimacija podana, ne more vzdržati odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki zaključuje, da bi tožena stranka morala delo organizirati na način, da do poškodbe delavca ne bi prišlo. Delodajalec bi moral izvedbo dela zagotoviti na ustrezen način, takega načina pa sodišče ne razloži oziroma ne poda razlogov za tako svojo odločitev. Delavec je odgovoren oziroma po mnenju sodišča prve stopnje soodgovoren, ker je ravnal samoiniciativno, ker ni bil pazljiv pri opravljanju dela ter pravilno zaključuje, da delavcu A. A. tega dela nihče ni naložil, priča E. E. pa je izjavil, da sploh ni bilo predvideno odstranjevanje opažev na strani, na kateri je delavec A. A. opaž odstranjeval in nato zaradi zdrsa padel ter se telesno poškodoval. Ravno nasprotno, na drugi strani objekta je bil postavljen zidarski oder, kjer bi delavci navedenega dne morali in bi lahko ter varno odstranjevali opaž. Vsi zaslišani delavci tožene stranke so skladno izpovedali, da so dela na gradbišču opravljali po navodilih delovodje E. E., zaposlenega pri Gradbeništvo C. C. s.p. ter direktor tožene stranke nikoli ni dajal nobenih navodil, niti tožena stranka ni imela odgovornega vodje del. Izvedenka je pojasnila pravno podlago za podpis Varnostnega načrta, to dejstvo v zadevi ni sporno, v Varnostnem načrtu pa so zavedeni tudi delavci tožene stranke, vendar ne kot izvajalec ali podizvajalec, temveč zgolj kot delavci, torej kot delovna sila, ki je pomagala pri izvajanju del izvajalcu in podizvajalcu.

Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil A. A. usposobljen za varno delo, ravnal je samoiniciativno in izvajal dela, ki mu jih nihče ni naložil, take aktivnosti pa mu noben delodajalec, niti formalni niti dejanski, ne more preprečiti. Zato je nekoliko nerazumljiva odločitev, ko sodišče prve stopnje polovično odgovornost za nastali škodni dogodek vseeno pripiše formalnemu delodajalcu, toženi stranki. V predmetni zadevi ne gre za objektivno, temveč za krivdno odgovornost, opustitev tožene stranke v razlogih sodbe ni obrazložena, zato v tej zvezi tožena stranka ne more podati bolj relevantnih pritožbenih navedb. Če pa eden izmed delavcev samovoljno brez naloga izvaja delo na način, ki ni primeren oziroma celo delo izvaja na način, ki je prepovedan, to ni odgovornost tožene stranke, prav tako ne more biti odgovornost tožene stranke, če delavec izvaja delo, ki mu sploh ni bilo naloženo. Tožena stranka ni vodila gradbišče, ni bila niti izvajalec niti podizvajalec, zato ni imela vodje gradbišča, torej ni bilo formalnega delavca, ki bi nadzoroval delo njenih delavcev, med drugim tudi delo A. A. To je bila odgovornost in obveza izvajalca, česar tožeča stranka ne prereka. Tožena stranka tako ni imela možnosti, da bi nadzirala izvajanje del s strani njenih delavcev niti formalno, niti dejansko.

Glede višine tožbenega zahtevka vztraja pri ugovorih podanih v odgovoru na tožbo, ni ji jasno, zakaj mora plačati isti strošek. Tožena stranka je poravnala vse dajatve in obveznosti za delavca. Ker je tožeča stranka prejela plačilo zdravstvenega zavarovanja za delavca A. A., ni nobene pravne logike, da sedaj zahteva povračilo dejanskih stroškov zdravljenja in nadomestila osebnega dohodka. Pravico do plačila dejanskih stroškov zdravljenja in nadomestila v času bolniškega staleža namreč delavec pridobi ravno s tem, ko so za njega plačane vse dajatve in prispevki. Za tožbeni zahtevek kot ga je postavila tožeča stranka tako ni pravne podlage. Priglaša stroške.

5Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti kot neutemeljene obrazloženo prereka pritožbene trditve tožene stranke ter priglaša stroške odgovora.

6Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke terjala povračilo povzročene škode iz naslova plačanih izdatkov za zdravljenje in nadomestila plače za toženkinega delavca A. A., ki se je 24. 8. 2019 poškodoval na gradbišču (prizidku Zdravstvenega doma), na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) v zvezi z 90. in 91. členom istega zakona. Na betonski zid prislonjeni lestvi dolžine 3 metre je delavec A. A. odstranjeval sidra - žeblje iz opažne plošče, ko pa je sidra odstranil, sta delavca G. G. in H. H., ki sta stala na betonski plošči, opažno ploščo dvignila, takrat se je lestev, na kateri je bil, začela nagibati v levo in se skupaj z njim prevrnila. Padel je v jamo z višine 3 metrov in si zlomil prvo ledveno vretence in desno ramo. Sodišče prve stopnje je, zaradi ugotovljenega 50 % soprispevka delavca za nastalo škodo, tožeči stranki ugodilo za nadaljnjih 50 % škode v znesku 7.667,24 EUR. Poškodovani delavec je samoiniciativno oziroma v dogovoru s preostalima delavcema ravnal nepazljivo in preveč brezbrižno, s čemer ni v zadostni meri varoval svojega zdravja (12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1), delodajalec, torej tožena stranka pa je neustrezno organiziral delo, saj ni zagotovil ustrezne delovne opreme za varno odstranitev opažev (s pomočjo odrov na kozah ali kovinskih odrov), odstranitev opažev z naslonsko lestvijo je bila v nasprotju z Varnostnim načrtom in Uredbo, s čimer je vsak od njiju k nastanku škodnega dogodka prispeval 50 %.

8Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), medtem, ko v pritožbah pravdnih strank zgolj pavšalno zatrjevanih kršitev ni bilo moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo delno napačne materialnopravne zaključke (glede soprispevka delavca), kar bo predmet nadaljnje obrazložitve.

9Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ). Odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih iz 86., 87. in 88. člena ZZVZZ obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih Zavod plačuje (91. člen ZZVZZ). Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode pa se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih¹ (90. člen ZZVZZ). Delodajalčeva opustitev sama zase ne omogoča sklepa o nastanku odškodninske obveznosti, slednjo je treba presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, to pa so: 1) protipravno oziroma nedopustno ravnanje, 2) pravno priznana škoda, 3) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost za škodo.

10Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da v zadevi ni podana njena pasivna legitimacija. Trditve, da je zgolj formalni in ne dejanski delodajalec, je podala šele na drugem naroku za glavno obravnavo in po izdelavi izvedenskega mnenja izvedenke v tem postopku. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje se tožena stranka svoje odgovornosti kot delodajalca v škodnem dogodku ni razbremenila, saj ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, ki bi potrjeval utemeljenost njenega ugovora pasivne legitimacije. Njenih trditev, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, ne more nadomestiti izpovedba njenega zakonitega zastopnika, niti jih ne morejo nadomestiti izvedenkine ugotovitve v izvedenskem mnenju, izdelanem v tem postopku. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tista, ki je dajala zadolžitve svojim delavcem kot izvajalka del, kar potrjujejo tudi listine v spisu in sicer Varnostni načrt za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbišču z vsemi prilogami (B3)². Tožena stranka tako ni dokazala v postopku, da ni bila niti izvajalec, niti podizvajalec del na gradbišču, na katerem se je pripetila nezgoda njenemu delavcu, hkrati pa tudi ne, da za njene delavce nasploh ni bil zadolžen kot odgovorna oseba I. I. Ugovor pasivne legitimacije tožene stranke, da je bila zgolj formalni delodajalec, tako ni podan, njena pritožba v tej smeri pa je neutemeljena. Sodišče druge stopnje ob tem še dodaja, da gre v obravnavanem primeru za vprašanje pasivne legitimacije kot stvarne legitimacije. Tožeča stranka je namreč v postopku zatrjevala, da je tožena stranka zavezanka iz materialnopravnega razmerja, torej pasivno legitimirana, nasprotnega dokaznega bremena pa tožena stranka ni zmogla. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka in je zato zmotno navajanje v pritožbi, da mora sodišče ves čas postopka paziti, da sta stranki, ki nastopata v pravdi, dejansko stranki, ki jo lahko zadenejo posledice postopka. Sodišče mora ves čas postopka paziti na pravdno upravičenje torej na t.i. procesno legitimacijo, ki je procesna predpostavka, kar pomeni, da je v primeru neobstoja le-te, tožbo treba zavreči. Ločiti moramo torej med stvarno in procesno legitimacijo, pri čemer, kot že rečeno, tožena stranka dokaznega bremena o tem, da ni zavezanka iz obravnavanega materialnopravnega razmerja ni zmogla, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje pa njene pomanjkljive trditvene podlage v tej smeri ne morejo nadomestiti izpovedbe strank oziroma prič, niti ugotovitve izvedenke.

11Tožeča stranka v svoji pritožbi nasprotuje po sodišču prve stopnje ugotovljenem soprispevku delavca tožene stranke A. A., medtem ko se tožena stranka nasprotno v svoji pritožbi zavzema za izključno odgovornost delavca za nastanek škodnega dogodka.

12Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil vodja skupine delavcev tožene stranke na gradbišču I. I., ki tega dne, ko je prišlo do nezgode, na gradbišču ni bil prisoten, kar pomeni, da so bili delavci tožene stranke glede načina izvedbe odstranitve opažnih plošč prepuščeni samim sebi. Pritožbeno ni sporen zaključek sodišča prve stopnje, da odstranitev opažnih plošč ni bila izvedena v skladu z Varnostnim načrtom, kakor tudi, da je bila v nasprotju z Uredbo, kar vse je potrdila izvedenka v svojem izvedenskem mnenju. Navedeno delo bi bilo potrebno izvesti s pomočjo odrov na kozah ali kovinskih odrov, nikakor pa ne z naslonsko lestvijo, kot se je to izvajalo v obravnavanem primeru, pri čemer je bila tožena stranka tista, ki bi kot delodajalec in dober gospodarstvenik morala poskrbeti za ustrezen način izvedbe teh del, pa tega ni storila. I. I., kot vodja skupine delavcev tožene stranke, na gradbišču tega dne ni bil prisoten, delavcem pa je bilo odrejeno, da plošče odstranijo. Glede načina odstranitve so se tako dogovorili (trije) delavci sami, delo so izvedli s pomočjo naslonske lestve, na kateri je delo opravljal delavec A. A., delavca G. G. in H. H. pa sta, potem, ko je A. A. odstranil žeblje iz opažne plošče, le-to dvignila, kar pa je privedlo do odmika lestve in padca A. A. iz lestve.

13Na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) morajo na deloviščih, na katerih hkrati opravlja delo dvoje ali več delodajalcev in samozaposlenih delavcev, le-ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (prvi odstavek), pri čemer mora vsak delodajalec v sporazumu določiti delavca za zagotovitev varnosti svojih delavcev (drugi odstavek), medtem ko morajo delodajalci sporazumno določiti delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje ukrepov, določenih s pisnim sporazumom (tretji odstavek). Da je bil takšen pisni sporazumom med izvajalci del (delodajalci) sklenjen, nedvomno izhaja iz predloženih listinskih dokazov (glej dokazno listino B3). Takšen pisni sporazum je kot izvajalec del sklenila tudi tožena stranka (glej opombo 1 obrazložitve te sodbe), pri čemer so vsi izvajalci kot odgovorno osebo naročnika na skupnem delovišču določili J. J., kot nadzornega pa K. K., medtem ko je vsak izvajalec določil tudi odgovorno osebo, ki je vedno na gradbišču. Tako je tožena stranka določila, da je odgovorna oseba I. I. Le ta je bil, kot izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, vodja skupine delavcev tožene stranke na gradbišču in je prevzemal navodila od B. d.o.o. oziroma C. C. (glej točko 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da I. I. tega dne, ko je prišlo do škodnega dogodka, na gradbišču ni bilo, tožena stranka pa temu ni oporekala, niti ni navedla, koga je zadolžila za opravo njegovih del, odsotnost I. I. sama po sebi ne more ekskulpirati odgovornosti tožene stranke kot delodajalca s prevalitvijo bremena nadzora na druge izvajalce. Tožena stranka kot delodajalec je zato, ker ni izvedla ustreznih ukrepov varstva pri delu, ko je opustila nadzor nad izvajanjem dela - odstranitve opažnih plošč, posledično pa se je slednje izvedlo na način, ki je v nasprotju z Varnostnim načrtom in Uredbo, s takim svojim nedopustnim ravnanjem povzročila, da je do škodnega dogodka prišlo in v posledici katerega je delavec A. A. utrpel škodo. Nastanek škode je tako v vzročni zvezi z opustitvenim, nedopustnim ravnanjem tožene stranke, ki je posledično krivdno odgovorna za nastanek škode (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). 90. člen ZZVZZ v tem primeru določa njeno odškodninsko odgovornost pod izpolnjenimi predpostavkami, ki jih določa obligacijsko pravo (131. člen OZ v zvezi s 87. členom ZZVZZ). Njeno odgovornost sodišče druge stopnje ocenjuje v višini 80 %, ne v višini 50 %, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je opustitev tožene stranke kot delodajalca v večini (razen kolikor je soprispeval k nastanku škodnega dogodka delavec sam, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve) doprinesla k nastanku škodnega dogodka. Njeno odgovornost tako ni moč enačiti s soprispevkom delavca, kot je to zaradi napačne uporabe materialnega prava storilo sodišče prve stopnje. Pritožba tožene stranke, ki graja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo njenega opustitvenega ravnanja iz zgoraj navedenih razlogov, ni utemeljena.

14V 12. členu ZVZD-1 je določeno, da mora vsak delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Ker je bilo snemanje opažnih plošč prepuščeno delavcem samim, delavcu A. A. ni moč očitati večjo skrbnost, kot jo je pričakovati od povprečno skrbnega človeka. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi delavec, v kolikor bi se po tem, ko je odstranil žeblje iz opažnih plošč, lahko izognil nezgodi, če bi sestopil iz lestve za čas, ko sta ostala (dva) delavca odstranjevala opažne plošče. Takšen zaključek po oceni sodišča druge stopnje ni moč sprejeti. Delo, ki se ne bi smelo izvesti na način, kot se je izvedlo, z naslonsko lestvijo (pri čemer je izvedenka ugotovila, da v škodnem dogodku uporabljena naslonska lestev za delo na višini ni bila primerna)³ ni moč podvreči zaključku, da bi kljub navedenim okoliščinam delavec s sestopanjem z lestve, lahko to delo na ta način varno opravil. Sam način izvedbe del je bil neustrezen, kar pomeni, da ni moč zaključiti, da s sestopanjem z lestve do nezgode ne bi prišlo. Delavcu pa je moč očitati, da je k takšnemu načinu izvedbe del pristopil, saj bi se moral in mogel zavedati, to bi bilo pričakovati od povprečno skrbnega človeka, da takšen način izvedbe teh del ni varen. V kolikor bi delodajalec preko svojega delavca I. I., ki naj bi nadzoroval delo njegovih delavcev na gradbišču, ustrezno poskrbel za odstranitev opažnih plošč v okviru Varnostnega načrta in v okviru Uredbe, do dogovora delavcev ne bi prišlo. Tako je krivdo za nastanek škodnega dogodka v pretežni meri pripisati toženi stranki kot delodajalcu, ki ni poskrbel za ustrezno, varno delo, v skladu z Varnostnim načrtom (delo na višini). Nedvomno je, da je delodajalec, ki bi moral organizirati varno delo, pa ga ni, v bistveno v večjem obsegu prispeval k nastanku škodnega dogodka, kot delavec sam, kljub temu, da je delo izvajal mimo varnostnih načrtov. Soprispevek delavca je tako v okviru pravilne uporabe materialnega prava oceniti v višini 20 % in ne v višini 50 %, kot je odločilo sodišče prve stopnje. V tem delu je pritožba tožeče stranke utemeljena.

15Tožena stranka graja še višino tožbenega zahtevka, sklicujoč se na trditve podane v odgovoru na tožbo, pri čemer navede le, da je tožeča stranka prejela tudi plačilo zdravstvenega zavarovanja za delavca A. A., zato ni pravne podlage na povračilo dejanskih stroškov zdravljenja in nadomestila osebnega dohodka. Pravna podlaga zahtevane odškodnine s strani tožeče stranke temelji na 91. členu ZZVZZ. Tako ima Zavod pravico zahtevati v primeru iz 87. člena ZZVZZ odškodnino, ki obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod. Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje obrazloženim razlogom glede višine s strani tožeče stranke uveljavljanega regresnega zahtevka v točkah 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedenih dejanskih ugotovitev tožena stranka v pritožbi obrazloženo ne graja, tožeča stranka pa je višino potrdila tudi z listinskimi dokazili, čemur vse je v celoti pravilno sledilo sodišče prve stopnje. Tako je tožeči stranki priznalo 1.131,71 EUR in 514,19 EUR na podlagi Potrdil o stroških za zavarovano osebo A. A. (A5 in A4), hkrati pa 13.688,58 EUR na podlagi Potrdila o priznani višini nadomestila plače (A7), skupno 15.334,48 EUR. Zgolj pavšalna pritožbena graja, ko se tožena stranka sklicuje na svoje trditve, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, hkrati pa ne more v ničemer vplivati na odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovljene višine regresnega zahtevka, ki temelji na določbi 91. v zvezi s 87. členom ZZVZZ. Posledično pritožba, ki se nanaša na ugotovljeno višino škode, katera predstavlja refundacijo stroškov zdravljenja in nadomestila plače delavcu A. A. v višini 80%, kolikor znaša krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ni utemeljena.

16Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob ugotovitvi, da je delež soprispevka delavca namesto 50%, 20%, odgovornost tožene stranke pa namesto 50%, 80%, znesek odškodnine zvišalo iz 7.667,24 EUR na 12.267,58 EUR, za 4.600,34 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v presežku pa kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa v celoti in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Sprememba izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine je imela za posledico spremembo izreka o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP).

19Po spremembi izpodbijane sodbe je uspeh tožeče stranke 80 % (in ne 50 %), uspeh tožene stranke pa 20 % (in ne 50 %).

20Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravdnih stroškov izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava, sama višina odmere pa s strani pravdnih strank ni bila pritožbeno izpodbijana.

21Tožeči stranki so bili v postopku na prvi stopnji priznani pravdni stroški v skupni višini 4.309,78 EUR, zato ji ob upoštevanju njenega uspeha v pravdnem postopku na prvi stopnji po sedaj spremenjeni odločitvi v višini 80 % gredo pravdni stroški v znesku 3.447,82 EUR.

22Tožena stranka je po sedaj spremenjeni odločitvi uspela v višini 20 %, na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da znašajo njeni pravdni stroški skupno 2.428,59 EUR, kar pomeni, da ji gre 485,72 EUR pravdnih stroškov.

23Po pobotu pravdnih stroškov tožeče stranke (3.447,82 EUR) s pravdnimi stroški tožene stranke (485,72 EUR), je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupno 2.962,10 EUR pravdnih stroškov.

24Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela v višini 60 %, ob upoštevanju vrednosti spora v pritožbenem postopku 7.667,24 EUR (uspela je s 4.600,34 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo kot potrebne (155. člen ZPP), stroške za sestavo pritožbe 500 točk⁴ oziroma 300,00 EUR (po tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife - OT) ter 2 % iz naslova materialnih stroškov 10 točk oziroma 6,00 EUR, skupno 306,00 EUR ter 22 % DDV 112,2 točki oziroma 67,32 EUR, skupno 373,32 EUR. Ob dejstvu, da znaša njen uspeh 60 %, ji gredo pritožbeni stroški v višini 223,99 EUR.

25Tožena stranka je s pritožbo v celoti propadla, zato sama krije svoje stroške, ki so ji v zvezi z njo nastali, medtem, ko tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP), zato je te stroške prav tako dolžna kriti sama.

¹ Odškodninska odgovornost se presoja po določbah Obligacijskega zakonika.
² Varnostni načrt med drugim vsebuje tudi tako imenovani Pisni sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču, ki izrecno kot enega izmed izvajalcev navaja toženo stranko (tožena stranka je navedena pod zaporedno št. 4), odgovorna oseba, ki je vedno na gradbišču za toženo stranko, pa je njen zaposleni delavec I. I.
³ Glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je med drugim navedeno, da je potrebno pri delu z naslonsko lestvijo na višinah, večjih od treh metrov, uporabljati varnostni pas oziroma izvajati dvotočkovno navezovanje delavca na lestev, pri čemer bi eden ali dva delavca morala lestev pridrževati, sicer pa bi morala biti lestev dolga najmanj 5,51 m, nikakor pa ne bi smela biti naslonjena na del, ki se odstranjuje, opažno ploščo.
⁴ Vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,60 EUR.